Peter Movrin

Je naš mednarodno najbolj uveljavljen modni oblikovalec v zgodovini – poleg Nataše Čagalj, seveda, ki jo tudi sam neizmerno ceni. Njegovo delo poznajo najpomembnejši modni poznavalci in narekovalci trendov, poznajo ga stilisti največjih zvezd, njegove stranke so med drugim Lady Gaga, Beyonce in Björk. Sploh s slednjo zadnje čase veliko sodeluje. Tesno ju je povezala njegova zadnja kolekcija, s katero je na ugledni londonski šoli Central Saint Martins zaključil svoj drugi magistrski študij, in to z odliko. Kot enemu najboljših študentov mu je pripadla čast, da je kolekcijo februarja predstavil na londonskem tednu mode.

Njegovi dnevi so hektični, tudi med najinim pogovorom je telefon nenehno brnel, a vzel si je čas in se na terasi starejše ljubljanske vile, kjer ima po novem pisarno, razgovoril o svojih dosežkih, pa tudi o temnih plateh modne industrije, napačno zastavljenem osnovnošolskem predmetu gospodinjstvo, kočevskih ovcah, molitvi, vonju po prekajenem mesu in tem, zakaj si ga bodo v Londonu zapomnili kot enega najbolj čudnih študentov, kar so jih kdaj imeli. Začela pa sva z muziko.

Katero si pogosteje zavrtite, Lady Gaga ali Beyonce?

Moram priznati, da že kar nekaj časa ne poslušam nobene od njiju. (Smeh) Ravno danes sem po radiu ujel komad skupine Destiny's Child, v kateri je Beyonce začela kariero. Na ta komad smo divjali na valeti. Dolgo je že tega.

Ju pa verjetno vseeno poslušate, kadar pripravljate oblačilo za katero od njiju.

Seveda, če za katero od njiju pripravljam oblačilo za nastop na točno določen komad, tega temeljito preposlušam, vendar je način poslušanja v tem primeru drugačen, glasbo si skušam vizualizirati. Zasebno pa imam raje moške operne glasove, tudi kak indie rock in pa techno, ki me drži pokonci vso noč. Ko nastajajo kolekcije, je vedno »party«.

Po svoje je razumljivo, zakaj nobeni od obeh zvezdnic javno ne bi želeli dati prednosti. Obe sta vaši stranki. Verjetno ne bi želeli biti pristranski?

Mislim, da sem vseeno preveč iskren, da si ne bi upal povedati, kaj v resnici mislim. (Smeh) Sicer pa drži, moji stranki sta. Lady Gaga je na javnih dogodkih moja oblačila doslej nosila štirikrat, a pri njej je končalo še kar nekaj drugih mojih kosov, ki jih nosi zasebno. Beyonce je moja oblačila nosila na dveh javnih dogodkih, nosila jih je Pippa Middleton, igralka Julianne Moore, trenutno največ sodelujem z Björk. Sodeloval sem tudi z zdaj žal že pokojno arhitektko Zaho Hadid.

Glede na to, kako futuristična je bila njena arhitektura, je neka logika v tem, da vas je opazila, kajne? 

Z animivo je, da je pri me ni pr a vzapr a v naročila zelo umirjena oblačila. Spomnim se, da je naročila plašč, menda za neko poroko, in nedavno sem od njenega sodelavca izvedel, da ta plašč zdaj nosi on. Lepo se mi zdi, da gredo moja oblačila naprej, iz roda v rod. Vedno sem si želel, da bi bilo tako.

Ali kdaj pomislite, kako nadrealistično je, da največja zahodna pop zvezda Beyonce svojemu možu morda reče, podaj mi, prosim, Petra Movrina iz omare? Kaj takšnega se slovenskemu modnemu oblikovanju še ni zgodilo.

To drži, ampak ti krogi so v resnici nekakšna mafija. Kot mlad oblikovalec moraš biti res poseben, da se jim zdiš zanimiv. Če jim nisi, pogoriš. Sam sem očitno rojen pod srečno zvezdo, saj slavne osebnosti moja oblačila nosijo, ne da bi jim za to plačeval milijone dolarjev. Drugače pa morajo oblikovalci zvezdam plačevati, da jih te nosijo. Rečejo jim, glej, lahko oblečem Prado ali pa tebe, ampak tebe bom le, če mi plačaš – no, koliko mi daš? To je velik biznis. Zelo velik biznis. Zato se moraš kot oblikovalec zelo dobro zavedati, komu so tvoja oblačila namenjena. Moje kolekcije so vedno sestavljene tako raznovrstno, da lahko kak kos zase najde Beyonce, ali pa Björk, ali pa Pippa Middleton, ali pa odvetnica iz Zgornje Kungote. Kolekcije v bistvu vedno sestavljam tako, da točno vem, kdo bi lahko nosil kak kos.

Pa res veste? 

Ja, velikokrat me res pokličejo stilisti od točno te osebe in se napovejo na pomerjanje. Recimo Lady Gaga vedno zadenem.

Sam sem očitno rojen pod srečno zvezdo, saj slavne osebnosti moja oblačila nosijo, ne da bi jim za to plačeval milijone dolarjev.

Poudarili ste, da je moda velik biznis. Se tega tisti, ki oblačila kupujemo, in tudi tisti, ki jih ustvarjate, premalo zavedamo?

Moda je druga največja industrija na svetu. Več denarja od nje prinaša samo še naftna industrija. Gospod Ortega, ki je lastnik Inditexa, korporacije, pod okriljem katere med drugim delujejo znamke Zara, Massimo Dutti, Bershka, Stradivarius in Pull&Bear, je v nekem trenutku postal celo najbogatejši Zemljan. Moda je torej pojedla tehnologijo. Pojedla je Billa Gatesa. In ker je to tako velik biznis, je razumljivo, zakaj vse več ljudi želi, da bi bili videti lepo – cela mašinerija je za tem, da bi si tega želeli. Po drugi strani pa v modi ni več žmohta. Sam to najbolj povezujem s tem, da ni več subkultur; nekoč smo na ulici srečevali pankse ali pa emote, danes pa vsi nosijo H&M in Zaro, vse je medlo. Z oblačili bi lahko sporočali toliko stvari, denimo politično gesto, spolno usmerjenost ... mi pa se dajemo v neke kalupe in smo vsi oblečeni enako.

Pa ni bilo vedno tako. V času osamosvojitve so bili še celo naši politiki oblečeni zelo zanimivo. Na posnetkih iz tistega obdobja vidimo, da je Kučan recimo nosil velike reverje, to so sprednji zavihani deli ovratnika, kar je za današnje razmere nepredstavljivo, čeprav so takšni detajli noro lepi. Navsezadnje na velike reverje stavi današnja Balenciaga pod vodstvom gruzijskega oblikovalca Demne Gvasalie.

Kaj pa oblačila današnjih politikov?

Ker sem zadnja leta večino časa preživel v tujini, težko rečem kaj konkretnega, a opažam, da so bili moški vedno boljše oblečeni od žensk, čeprav seveda ne vsi. Me pa moti, da moški pri nas vse letne čase nosijo obleke iz tkanine z isto debelino volne, za kar je verjetno krivo to, da ne vedo, da obstajajo tudi poletne volnene obleke. Obstajajo tudi lanene obleke, a lan je pri nas na udaru, češ da se mečka. Ampak saj lan mora biti zmečkan. V tem je lepota tega materiala. Vendar razumem, zakaj tega ne vemo: pri gospodinjstvu v osnovni šoli se učimo kuhati golaž, ne naučijo pa nas prepoznavati materialov, tekstilnih ali kakih drugih, in to kljub temu, da se golaž lahko naučimo skuhati tudi doma, materialov in njihovih lastnosti pa že naši starši najverjetneje ne poznajo in tako nam to področje za vedno ostane neznanka. In tako moramo tisti redki, ki smo se na tem področju izobrazili, vedno znova ponavljati, da ni nič hudega, če se oblačila iz lana mečkajo. Se pač mečkajo. Tudi natikači crocks so venomer kritizirani, pa so na nekaterih videti zelo lepo.

So?

So, absolutno. Nikoli se ne bi smeli omejevati s tem, da nekaj že v osnovi ni fajn. Že res, da crocksi nogo naredijo debelo. Pa kaj. Za določen tip ljudi so debele noge objekt poželenja. Sicer pa tudi sončna očala Ray Ban (pokaže na svoj obraz, kjer mu oči prekrivajo prav ta očala, op. p.) nikomur ne pristajajo. Pač daš jih gor in greš. Res bi se morali bolj sprostiti glede tega, kaj nosimo, kaj si upamo obleči ali obuti.

Težava je v tem, da nam prav modna industrija narekuje, kaj naj nosimo, in še pomembneje, česa ne smemo več nositi, če želimo biti videti urejeni, modni, v trendu. Zato kupujemo vedno nove kose oblačil, sploh poceni oblačil, ker si te pač lažje privoščimo in jih potem tudi hitreje zavržemo, da si kupimo še bolj modna oblačila. Kolo se vrti v nedogled, modna industrija ustvarja rekordne dobičke. Je ta proces, namenjen samo tistemu enemu odstotku, mogoče omejiti? Ga je mogoče zaustaviti? 

To, kar ste povedali, drži. In težko je biti imun proti temu. Mislim, da bi precej teh težav lahko odpravili, če bi več pozornosti namenjali izobraževanju in ozaveščanju o tej problematiki. Ljudje bi s tem dozorevali, to pa bi vplivalo tudi na njihove nakupne odločitve. Ne zdi se mi nič narobe, če po poceni oblačilih velikih korporacij posega nekdo, ki ima res nizke dohodke. Tisti, ki jim uspe pridobiti neko normalno plačano službo, pa bi se že morali toliko izobraziti, da bi nosili malo bolj kakovostna oblačila. Lahko bi vložili vsaj v kakšne boljše in bolj trajnostno naravnane čevlje ali plašč, ki bi jih potem morda imeli za vedno.

Modna industrija ima obilo temnih plati, onesnažuje okolje, izkorišča delavce, ki marsikje delajo za mizerno plačilo, če ga sploh dobijo, ponekod so med delavci celo otroci ... Se vas te stvari dotaknejo?

Seveda. Tudi meni je grozljivo, ko vidim, da neka majica stane manj kot sendvič. Vsak, ki kupi majico za tri evre, bi se moral zavedati, da je z njo nekaj narobe. Da je ta majica nastala, je moral nekdo posaditi bombaž, ga zalivati, ga na roke pobrati, ker strojno tega ni mogoče početi. Nekdo je moral ta bombaž oprati, ga prečistiti, mehansko obdelati, narediti ploskovno pletenino, narediti kroj, ga tehnološko premisliti, zašiti patent ... Nekdo je moral to majico pripeljati k nam in nekdo pri nas jo je moral prodati. In delo vseh teh ljudi je bilo na koncu vredno tri evre. Na drugi strani pa so delavci, ki so tisti dan naredili petsto takih majic, za to poplačani s pol skodelice riža. Ampak na to sploh ne pomislimo. Vidimo le tisto bizarno poceni majico. Prepričan pa sem, da bi, če bi se vsak od nas pri gospodinjstvu, ki sva ga že prej omenjala, naučil, kako se zašije zadrga ali gumb, in bi videl, koliko časa vzame že samo to, to delo veliko bolj cenil. In potem tudi majice za tri evre ne bi kupil.

Ali zaradi tega kdaj pomislite, da obleke, ki jo imate v mislih, preprosto ne bi naredili, pa čeprav bi bila še tako čudovita?

Saj veste, to je povezano z egom oblikovalca. Vizijo, ki jo imaš tisti trenutek v glavi, želiš deliti z drugimi in tisto obleko preprosto moraš narediti. Je pa velika razlika med tem, ali delaš majico za tri evre za neko veliko korporacijo ali pa skušaš delovati drugače, boljše, na bolj trajnostno naravnan način, tako, da bi bili vsi vpleteni plačani pošteno. Moram pa reči, da opažam, da vsaj ena od temnih plati modne industrije počasi postaja manj temna. Stereotip, da je edino sprejemljivo telo zelo suho telo, počasi pada. Michael Kors je na pisto že postavil močne manekenke in jih oblekel v super oblačila. Tudi z menoj je nedavno stik vzpostavila glasbenica Beth Ditto. Ima izjemen glas in odbit slog, po videzu pa je močnejše postave, in ideja, da bi zanjo naredil oblačila, se mi zdi fenomenalna. Prepričan sem, da bodo morali vsi po tej poti. Za zdaj v »oversized« oblačila sicer še vedno oblačijo suhe manekenke, so pa ta oblačila že zdaj prav tudi tistim z močnejšo konstitucijo. In ko bomo končno sprejeli telesa vseh oblik, se bomo vendarle osredotočili na to, kako lahko posamezno oblačilo odraža osebni karakter tistega, ki ga nosi.

V času osamosvojitve so bili še celo naši politiki oblečeni zelo zanimivo. Kučan je nosil velike reverje, kar je za današnje razmere nepredstavljivo, čeprav so takšni detajli noro lepi.

Prej ste omenili, da trenutno največ sodelujete z islandsko glasbenico Björk. Velja za eno najbolj unikatnih umetnic našega časa.

Ja, izjemna je. Ampak najprej sva imela velik »crash« ...

Zaradi roza hlač, kajne? 

Njeni ekipi sem posodil hlače in ne vem, kaj točno so počeli z njimi, ampak ob vrnitvi to niso bile več iste hlače. Danes, ko vsi oblikovalci hlastajo po tem, da jih nosijo znani ljudje, bi tak zaplet marsikdo požrl, meni pa se je strgalo. To je bil vendar moj kos iz moje magistrske kolekcije, narejene med študijem v Londonu, vanj sem vložil ogromno premisleka in energije, osemnajst prototipov sem naredil, da sem prišel do končne rešitve, in te hlače bi moral na željo revije Vogue iz Londona tudi na hitro preposlati na fotografiranje v Los Angeles. Zato sem tisti večer, bilo je že pol enajstih, šel k njim. Izgovarjali so se, da so mislili, da sem jim hlače podaril, ampak ali se tako ravna z darili? No, na koncu smo vse rešili in zdaj odlično sodelujemo. V bistvu imava z Björk najlepši odnos.

Vaša dela nosijo v Los Angelesu, New Yorku, delate za Kitajce ... Ste slutili, da se vam lahko zgodi mednarodni preboj?

V resnici ne. Predvsem zato, ker si tega nikoli nisem posebno želel in nikoli nisem hlastal po tem. To se je kar zgodilo. Tudi s tem, kdo nosi moja oblačila, se ne obremenjujem. Nedavno so me vprašali, ali bi oblekel Melanio Trump. Ne vem, morda.

Za zdaj se vam njeni stilisti še niso oglasili?

Ne, niso. Ampak nikoli ne delam razlik med svojimi strankami, zato bi bila tudi ona le ena od strank. Tako kot tista posrečena dijakinja, ki je v Ljubljani pristopila k meni in mi v žaru povedala, da tako občuduje moje obleke, da bi bila zanje pripravljena odšteti tudi 80 evrov. Tudi 80 evrov! (Smeh) Pojma ni imela o modi, a moje obleke so ji bile všeč, še posebej neka obleka z volani, rekla je celo, da jo spominja na slike Pieta Mondriana iz točno določenega obdobja. Njena iskrenost me je popolnoma navdušila. Zato sem ji tisto obleko kar podaril. Takšne sreče nisem videl še nikoli prej niti kasneje, zdaj pa slišim, da to obleko nosi tudi na predavanjih na fakulteti. No, zakaj pa ne? Gospa Teja, ki je moja podpornica že od samega začetka, si moja oblačila nadene tudi za na tržnico. Sicer pa ima moje obleke na Dunaju, kjer živi, razstavljene kar po stanovanju namesto slik. Tudi to se mi zdi zelo lepo.

Je to pot, po kateri želite še naprej? Samostojna blagovna znamka Peter Movrin?

Po eni strani da, po drugi pa ne. Možno je, da se bo blagovna znamka Peter Movrin poslovila. Oziroma blagovna znamka bo ostala, le morda v malo drugačni obliki, sam pa jo bom zapustil, čeprav s težkim srcem. Ampak počakajmo najprej, kaj bo prineslo letošnje poletje.

Kam pa bi odšli, h kakšni uveljavljeni blagovni znamki? Oblikovalci z evropskega vzhoda pri njih vse bolj dobivajo veljavo.

To je uspelo recimo prej omenjenemu Demni Gvasalii v modni hiši Balenciaga in zelo mu privoščim ta položaj. Je pa res, da ima dolgoletne izkušnje z delom za Louisa Vuittona in Balenciago, delal je z Nicolasom Ghesquièrom, Marcom Jacobsom, z velikimi in raznolikimi ustvarjalci, poln je znanja in obenem eksotičen. Ne vem, ali si sam želim na tako visok položaj. Raje bi bil bolj v ozadju.

Od naših oblikovalcev je tak preboj uspel Nataši Čagalj, ki jo tudi sami vedno navajate kot eno od oseb, ki jih v svoji profesiji najbolj cenite. Zakaj?

Ker je čudovita, izjemna ženska. Ne vem, ali se pri nas sploh zavedamo, da je ena najpomembnejših ljudi v svetu mode. V devetdesetih je bila prva Slovenka na šoli Central Saint Martins, takoj po študiju je delala za Cerutti Arte, njeno zaključno kolekcijo ji je odkupila Donna Karan, potem je šla k Lanvinu, takoj zatem so jo čakali pri Stelli McCartney, kjer je bila sedem let vodja dizajna. Zdaj je kreativna direktorica znamke Ports1961. V čast mi je bilo, da sem med študijem na isti šoli, kot jo je obiskovala tudi sama, pri njej lahko opravljal prakso. Kajti učiti se od nje je neprecenljivo. Je zelo osredotočena na delo, hkrati pa je prizemljena oseba, vedno dobre volje. Je ena tistih ljudi, ki ti na intervjuju še vedno brez težav skuhajo kavo.

Tudi vi ste jo meni.

To drži, ampak ona je še večja carica, pa s tem nima težav. (Smeh) Žalosti me le, da tako priznane in uspešne Slovenke doma skoraj ne poznamo, čeprav z majhno ekipo na sezono ustvari od 150 do 350 kosov oblačil. Je pa zanimivo, da je tudi njena kreativna vodja krojačev Irena Rojs Slovenka in da je v modi še kar nekaj drugih uspešnih ljudi iz Slovenije. Angela Lukanović, Barbara Krmelj, Tjaša Tauses, Maja Leskovšek, Maja Zupančič ... Slednja je bila doma menda ena najslabših študentk, trdi njena nekdanja mentorica modnega oblikovanja, v tujini pa je prepričala velike modne znamke in je ena najbolj iskanih. Končala je pri znamki Vetements, sedaj je podpisala pogodbo z Acne. Je dokaz, da kak talent pri nas tudi spregledamo. Ampak moda je moda. Za tiste, ki jih bolj zanimajo obleke za sesalce, pa bi bilo bolje, da študirajo umetnost in tam kot svoj izrazni jezik izberejo tekstil ...

Sami ste se najprej vpisali na študij tekstilne tehnologije, potem ste vzporedno študirali še modno oblikovanje. Že takrat so se začeli vrstiti vaši mednarodni uspehi. Vplivna napovedovalka trendov Li Edelkoort vas je, potem ko je videla vašo obleko iz volne kočevskih ovc, izbrala celo med 40 najboljših mladih modnih oblikovalcev na svetu. 

Takrat, leta 2009, sva bila v to štirideseterico izbrana oba z Jano Zornik. To je bil res izjemen uspeh, ki ga niti kdaj prej niti kasneje ni bil deležen nihče drug iz Slovenije. Ko gledam nazaj, se čudim, kako nama je takrat sploh uspelo priti na razstavo na Nizozemsko, saj sva bila popolnoma brez denarja. Z malim nissanom micro s prilepljenimi ogledali sva se dvakrat peljala v Eindhoven in nazaj. Li Edelkoort naju je spraševala, pa kaj se vama vedno tako mudi, ampak morala sva se vrniti domov, saj nama nihče, niti fakulteta niti univerza, ni plačal stanovanja in tudi ničesar drugega. Po mojem si je mislila, da sploh ne razumeva, kako velik uspeh naju je doletel. In potem je celo rekla, da nalašč ne bo izbrala nikogar več iz Slovenije. No, pozneje me je vseeno povabila na še en velik dogodek, na bienale MoBA v Arnhemu, modni ekvivalent bienala sodobne umetnosti v Benetkah.

Izstrelila pa vas je tista usodna obleka iz volne. Zakaj so načrti za ta ambiciozni projekt obležali v predalu? 

To obleko sem zasnoval v neki popolni iskrenosti do sebe in do okolja, iz katerega prihajam. Na Kočevskem veliko ljudi goji ovce in želel sem, da bi slovenski ovčarski tradiciji dali večjo veljavo in bi postala pomembnejša gospodarska panoga. S tem pa bi spet obudili tudi polstenje, posebno ročno obdelavo ovčje dlake z vročo vodo. Oblačila, ki so jih delali na tak način, mi niso bila všeč, zato sem se odločil narediti obleko po svoje. Zanjo sem dobil državno priznanje za trajnostni razvoj, ko pa bi morali narediti naslednji korak, nekaj konkretnega za slovensko ovčerejo, so bili vsi začudeni, aja, to bi, pa saj ste dobili nagrado, a ni to dovolj? S projektom tako žal ni bilo nič. Obleko pa sem sklenil podariti Slovenskemu etnografskemu muzeju.

Tudi meni je grozljivo, ko vidim, da neka majica stane manj kot sendvič. Vsak, ki kupi majico za tri evre, bi se moral zavedati, da je z njo nekaj narobe.

Svoj drugi magistrski študij ste opravili na ugledni londonski šoli Central Saint Martins, ki slovi po vojaški disciplini. Kako ste se spoprijeli z njo?

Na to fakulteto sem se prijavil, ker sem želel spoznati Louise Wilson, njihovo najbolj znano profesorico, pri kateri so med drugim magistrirali Alexander McQueen, Stella McCartney in tudi Nataša Čagalj, za katero sem šele pozneje izvedel, da je bila ena njenih najboljših študentk, če ne celo najboljša, zagotovo pa je bila njena najljubša študentka. Bil sem eden od dva tisoč študentov, ki smo med majem in septembrom upali, da jih bomo prepričali s svojim portfoliem. Tisti dan nas je bilo 57. Bil sem utrujen, zato sem malo zaspal, ko sem se dve uri kasneje zbudil, pa sem na svojih oblačilih opazil bel listek. To je pomenilo, da sem povabljen na intervju z Louise in Jane Sheppard. Ampak to je bil grozen intervju. Solze so mi tekle. Louise je bila visoka dva metra, imela je stekleno oko, oranžne lase, že njena pojava je bila zastrašujoča, in ko sem vstopil, je rekla: »Pozdravljen, ti butasti mamojebač iz Slo ve nije.« Res je bila »hardcore«. Kitajce je kar mlatila in tisti, ki pravijo, da je ta šola podobna ruski šoli baleta, imajo prav. Ampak še isti dan sem bil sprejet.

Žal je Louise teden dni zatem umrla. Tako so me poučevali drugi profesorji, a tudi oni niso bili nič manj »hardcore«. Vmes sem velikokrat pomislil, da bi odnehal. Zdaj pa me veseli, da nisem, saj vem, da so resnično želeli, da bi kot oblikovalci napredovali. Pravzaprav so bili odlični mentorji. Ponosen sem, da sem bil na koncu izbran med 16 najboljših študentov, ki smo se predstavili na londonskem tednu mode, in tudi med štiri finaliste za nagrado L'Oréal. Se je pa pri izboru najboljših študentov zgodilo tudi nekaj sramotnega.

Vam osebno?

Ta izbor je tak , da profesorji in predstavniki modnih hiš izberejo po štiri najboljše študente z vsake katedre – ženska moda, moška moda, tekstil in pletenine. Izbrani študentje pa morajo za obiskovalce revije pripraviti seznam vseh tistih, ki so jih pri nastajanju zaključne kolekcije podprli. Sošolci so imeli cel kup podpornikov, korporacije, kot je Samsung, modne hiše, kot je Louis Vuitton, lokalna podjetja ... Moj seznam pa je bil prazen. Nanj sem lahko napisal le zahvalo Nataši Čagalj, ki mi je odstopila studio, da sem v njem ustvarjal ponoči, slovenskemu podjetju Lili in Roza ter ministrstvu za kulturo, ki mi je pomagalo, potem ko so videli, da se resnično trudim.

Kajti dejstvo je, da je študij na tej šoli zelo drag. Vse, kar sem imel, sem vložil vanj. Prav tako moja družina. Edina druga stvar, ki sem si jo privoščil, je bila najemnina za sobo, v kateri sem stanoval. Vse ostalo je šlo v razvoj kolekcije, v čim več barv, bilo je ogromno prototipov, raziskovanja, kako narediti šive, saj je bil material nekaj čisto posebnega, kolekcija je imela na koncu kar 54 kosov, izbrane kose smo strnili v osem stajlingov ... V nekem trenutku sem ostal popolnoma brez denarja, ker je naročnik iz Slovenije s plačilom seveda zamujal. Brez Natašine pomoči in pomoči Maje Leskovšek, Barbare Krmelj, Maje Jerman, ki so, potem ko so oddelale svoje službe, zame žrtvovale popoldneve in noči, bi magistrsko kolekcijo dokončal veliko težje, kot sem jo.

Tisti prazen list je bil zato moj »reality check«. Sarah Mower z Voguea mi je rekla, pa halo, podjetja iz Gruzije podpirajo svoje oblikovalce, kaj, za vraga, je narobe s slovenskimi podjetji in kako si lahko sploh prišel tako daleč!? Tudi drugi mediji so se zapičili v to. Najprej me je bilo sram, potem pa sem se prvič zavedel, da sem nekaj dosegel z ničle. Moji sošolci so imeli po 40 tisoč dolarjev štipendije, podpirala jih je korporacija LVMH Group. Jaz pa sem imel za sponzorja babi, ki je zaradi mene prodala traktor. Ampak nikomur od slovenskih gospodarstvenikov ne zamerim. Vesel sem, da je za hlače, ki jih zdaj nosijo po vsem svetu, kriv traktor.

Bi pa tistim, ki želijo študirati v tujini, položil na srce, naj ne obupajo. Meni je Louise Wilson že na sprejemnem intervjuju rekla: »Ti si iz ene pofukane Slovenije, kako pa boš študiral pri nas?« Odgovoril sem ji: »Bom pa ledvico prodal.« In je rekla: »O, ta odgovor mi je pa kar všeč.« Fabio Piras, ki je po njeni smrti postal moj mentor, je vedno govoril, da sem eden najbolj čudnih študentov, kar so jih kdaj imeli. Verjetno prav v tej svoji čudnosti nisem odnehal.

Pri nas je zelo odmevalo vaše srečanje z Anno Wintour, legendarno urednico ameriške revije Vogue, ki slovi kot zelo zahtevna, vi pa ste jo prepričali. Kako?

Srečanje z Anno Wintour, urednico »modne Biblije«, je bilo res nekaj posebnega. Kmalu po tistem, ko sem bil sprejet na Central Saint Martins, me je italijanski Vogue izbral med svoje talente. Kolekcije smo predstavili na milanskem sejmu mode in tam si jih je ogledala tudi Anna. Začela je čisto na drugem koncu dvorane in videl sem, kako se pomika od kolekcije do kolekcije in se pri vsaki naslednji pomudi manj časa. Mislil sem si, okej, vesel bom, če me bo vsaj pozdravila. A se je ustavila in se pri meni zadržala kar dvajset minut. Ne vem, kaj jo je tako pritegnilo, tega mi ni povedala, je pa pokazala navdušenje. In moram reči, da me je presenetila s svojo prizemljenostjo. Všeč ji je bilo, da sem toliko nagrad, z Voguovo vred, dobil, še preden sem začel študirati na Central Saint Martins. Da sem to torej dosegel kot neodvisen oblikovalec iz Slovenije. Vprašala me je, zakaj Slovenija tega ne izkoristi, zakaj pri nas nismo bolj usmerjeni v biznis ...

No, zakaj?

Ne vem. Res ne vem. Saj včasih dobim klic od kakšnega dijaka Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, da bi se rad učil pri meni. Študentje Naravoslovnotehniške fakultete, kjer se pri nas študira modno oblikovanje, pa me doslej niso klicali. No, zdaj se eno dekle želi pri meni učiti in mi je tudi že pomagalo. Z Metodom Črešnarjem, ki je tudi sam študiral na Central Saint Martins, pa sem bil nekajkrat v Banjaluki, na tehnološki fakulteti, kjer poučuje. Ta fakulteta bi rada delala vse živo, totalno zagnani so in eksperimentirajo, a nimajo denarja. Zadnjič sva šla skupaj v Avstrijo po material in z veseljem sem ga kupil zanje, da ga bodo ja lahko preizkusili čim več. Veseli me tudi, da je bil eden od njihovih študentov sprejet na dodiplomski študij na Central Saint Martins. Torej smo mu nekaj dali.

Vas zanima pedagoško delo?

Zelo. Vedno raje delam s študenti, z mladimi. V tem res uživam.

Moji sošolci so imeli po 40 tisoč dolarjev štipendije, podpirala jih je korporacija LVMH Group. Jaz pa sem imel za sponzorja babi, ki je zaradi mene prodala traktor.

Bi poučevali na Central Saint Martinsu?

Raje bi poučeval tu, v Sloveniji. Naši študentje so super, a ne znajo iti vase, kar zadeva kreativo, in iz sebe potegniti žmohta. Ne vem, kaj je krivo za to, morda so preveč pod vplivom idej iz tujine, ampak ne znajo iti globoko vase in ven potegniti nekaj čisto svojega. Vendar pa modna hiša Céline ne potrebuje še enega oblikovalca, enakega tistim, ki jih že ima. Potrebuje svežino, dodano vrednost.

Sami ste bili kot študent tudi izrazito vztrajni in delovni, pravi garač. Večkrat ste že poudarili, da so to osebnostne lastnosti, ki ste si jih privzgojili v otroških letih, ko ste bili ...

 ... ko sem bil še mesarjev sin, ja. Že v tretjem razredu sem začel delati v domači mesariji in od takrat sem delal petke in svetke, sobote, nedelje, ob večerih. Sprva sem delal čevapčiče in ražnjiče. Pozneje pa sem, medtem ko so moji vrstniki žurali, delal v gostilni poleg mesnice.

Zanimivo je, da ste kot otrok pomagali staršem, zdaj pa onadva pomagata vam. Sta si mesarija in moda bližje, kot se zdi?

Drži, starši mi pomagajo. Kajti biznis je biznis. Delo je delo. Če že omenjava mesarijo, pa moram dodati še to – ker si predstavljam, da so vegani zdaj že čisto zgroženi nad menoj: z mesom in vsem, kar smo naredili iz njega, smo pri nas doma vedno ravnali izjemno spoštljivo.

Ste bili zato kritični do tiste obleke iz surovih zrezkov, ki jo je nekoč nosila Lady Gaga?

To je bila totalna provokacija, za katero ne vem, zakaj je bila potrebna. Smo pa ljudje včasih tudi hecni. Ko meso jemo, je vse v redu. Ko ga damo na telo, pa ni v redu. Tako kot lasje. Ko so na glavi, so nam v redu. Ko nekdo iz človeških las naredi obleko, se zgražamo.

Vaše otroštvo so zaznamovale tudi ženske. Denimo babici, ob katerih ste dobili prvi stik s tem, kaj bi lahko pomenilo biti oblečen lepo. Prav zato ste prišli do spoznanja, da imajo barbike, s katerimi sta se igrali vaši sosedi, grda oblačila. Skupaj ste potem šivali nova, lepša ...

 Tako se je  začel o. Moji stari starši so nosili »večna« oblačila, ki so si jih kupili vsakih deset ali dvajset let. Tudi zato, ker je bilo treba takrat za Murin plašč odšteti celo plačo. Ampak počasi si prišel do tega, da si imel en svetel in en temen plašč, enega za poleti, drugega za pozimi. Več kot toliko niti nisi potreboval. Potem sta bili tu sosedovi dekleti, s katerima smo šivali oblačila za barbike. Ena od njiju je imela babi, ki je živela v Nemčiji in nam je nosila barbike, druga pa je bila naša dobaviteljica blaga. Naša soseda na desni je bila gospa Zofka, ki je ljubiteljsko pletla, nasproti smo imeli pletiljstvo, tako da sem pravzaprav odrasel tudi v tekstilnem okolju. Potem je bil tu še vpliv očetovih sestričen, ki sta kupovali v Trstu, pa tete Bebe iz Kanade ...

Ali zato danes ustvarjate oblačila za ženske? Ker venomer iščete lepša oblačila za tiste barbike iz otroštva?

Hm, lahko bi vam pritrdil. Nekaj bo na tem. Res je tudi, da je žensko telo izjemno fascinantno.

Kaj pa Peter Movrin – nosi Petra Movrina?

Uf, redko. Če mi kaj ostane, ponosim prototipe. Ampak brez skrbi, kak kos vzamem tudi modni oblikovalki Petji Zorec, večinoma pa nosim oblačila tujih modnih znamk.

Bomo kdaj dočakali vašo moško kolekcijo?

Saj kdaj se lotim tudi oblačil po meri za moške, tudi moje majice s kratkimi rokavi so ukrojene za moške. Celotne moške kolekcije pa za zdaj nimam v načrtu, navsezadnje sem v Londonu magistriral iz ženske mode.

V novomeškem Anton Podbevšek Teatru ste letos poskrbeli za kostume za predstavo Trojno življenje Antigone, za katero je besedilo prispeval Slavoj Žižek, režiral pa jo je Matjaž Berger.

Te sva delala skupaj z Metodom Črešnarjem, odlična izkušnja je bila.

Pred nekaj leti pa ste kot prvi slovenski oblikovalec kostume prispevali tudi za hollywoodsko filmsko uspešnico oziroma celo dve, saj so zadnji del trilogije Igre lakote razdelili na dva filma. Zasnovali ste kostume za bogato, pokvarjeno elito.

Tako je, oblekel sem »rich bitches«, ampak to kljub vsemu ni bil projekt, kjer bi si dal duška z ekstravaganco. Oblikovalca Kurt in Bart sta bila kot kostumografa povabljena šele k tretjemu delu in njuna estetika je bila precej bolj prizemljena, prefinjena od tiste v prvih dveh filmih. Dogovorili smo se bliskovito, poslal sem jima skice, odgovorila sta »odlično, naredi, bye«. Drugače pa so to garači in izjemni profesionalci. Na koncu sem dobil zahvalno pismo, ob katerem sem bil čisto ganjen.

Bi vas takšno delo še zanimalo, morda tudi za nadaljevanke?

Absolutno! Pa sploh ne samo projekti, pri katerih bi moral biti kostumograf ekstravaganten. Kurt in Bart sta denimo delala kostume za film Stoker z Nicole Kidman v glavni vlogi in njune minimalistične rešitve se mi zdijo zelo lepe. Takšnega projekta bi se z veseljem lotil tudi sam. Kajti Peter Movrin ni samo ekstravaganten. Kosi, ki jih predstavljam na revijah, seveda so takšni, tisti, ki gredo v prodajo, pa so pogosto bolj umirjeni.

Ste že dobili vabilo, da bi oblekli nastopajoče na Eurosongu, najbolj gledani televizijski prireditvi?

Že, a so potem izbrali druge oblikovalce.

Kaj pa vabilo na rdečo preprogo na podelitvi oskarjev?

Za ta podvig nisem prepričan, da bi mi lahko uspel. Po mojem smo premajhni. Po drugi strani pa sam tudi nisem človek, ki bi hodil naokrog in kogarkoli prosil. Če me želijo, naj pridejo k meni.

Presenetil me je podatek, da molite, preden zaspite.

Mene tudi. (Smeh) Ampak to ni religiozno udejstvovanje, temveč nekaj, kar je namenjeno popolni umiritvi.

Tako kot nekatere umiri joga?

Tako, ja. Ko sem bil mlajši, sta me stari ata in stara mama sicer vlačila k maši. Tam potem nikoli nisem poslušal, sem pa vedno občudoval procesijo, oblačila, vonj po kadilu. To je bilo doživetje. Zdaj pa me molitev umiri. Umirjata me tudi plavanje in hoja, za zvečer pa imam pripravljena čisto konkretna besedila, in ko jih povem, zaspim.

Torej se vam ideje še vedno krešejo venomer, ves čas?

Še vedno. Toliko idej imam, da se težko odločim, katerim med njimi bi dal prednost in jih pretopil v oblačila. Verjamem, da si marsikdo niti ne predstavlja, koliko študioznosti in energije je vloženo v posamezne kose oblačil. Kako nenehno študiraš barve, barvne kombinacije, silhuete, šive. Težko se odpravim tudi na likovne razstave, saj je tam vsako delo lahko sprožilec. Zagledam se recimo v Noldejevo sliko s čudovitim barvnim izborom in ugotovim, aha, tole potrebujem. Pa ne le v umetninah, navdih črpam vsepovsod. Redko sicer v ljudeh. Pogosto pa v vonjavah. Te mi pomenijo veliko, morda celo največ. Obožujem dišeče sveče. Rad imam tudi vonj po domu ...

Čeprav s tem je zdaj težava. Starši so se nedavno preselili v drugo hišo, in ker vse še vedno diši po novem, se mi zdi, da sem izgubil svojo identiteto. Bo treba nekajkrat narezati suhe salame. (Smeh) Vonj po prekajenem mesu je namreč eden tistih, ki so mi najbolj ljubi, čeprav me še bolj kot na dom spominja na Poljansko dolino, kjer smo pri starih starših nekoč sušili meso.

Že večkrat ste dejali, da ideje dobivate ob najbolj običajnih opravilih, tudi ob pogledu na rezance v mamini juhi.

Drži, sprožilci so povsod. Ta hip me recimo fascinira silhueta te smreke, ki raste pred hišo. Gledam jo in se čudim.

Zdi se, kot da raste samo v višino in ne tudi v širino.

Ne vem, ali je kaj narobe z njo, da je tako čudne oblike. Ampak meni je všeč.

Bomo lahko njene sledi iskali v vaši naslednji kolekciji?

Kdove, morda pa res.