Miro Cerar

Intervju s predsednikom vlade Mirom Cerarjem je potekal v sejni sobi, zraven njegove pisarne. Za mizo sta poleg predsednika sedeli še svetovalki za odnose z javnostmi. Ni imel veliko časa, zgolj 45 minut med sestankom s svojim svetovalcem, državnim sekretarjem Antonom Žuničem, in srečanjem s sindikati javnega sektorja. Kljub temu se je na pogovor dobro pripravil, lahko zapišemo, da profesionalno. Pred njim je bila mapa z naslovom »Intervju za Mladino«, v njej pa več strani teksta, ki sta mu ga pripravila druga dva svetovalca.

Poleg ključnih poudarkov v obliki alinej je imel za ta intervju na posebnem papirju še celo stran statističnih podatkov. Bilo je pomirjujoče ugotoviti, da predsednik vlade svojo funkcijo jemlje zelo resno. Pri čemer moramo dodati, da zna Cerar – morda v nasprotju s katerim drugim politikom – tudi ohranjati distanco do te svoje funkcije. Po intervjuju ga je fotograf Uroš Abram pospremil na balkon. Pred vladno stavbo se je med intervjujem zbrala precejšnja množica ljudi, ki je začela žvižgati in skandirati. »Poglejte,« pokaže Cerar v šali na protestnike iz javnega sektorja, »moji oboževalci.«

Ali ni frustrirajoče biti predsednik vlade?

Je, sestrinjam. Čeprav ta beseda dobro opiše položaj, v katerem se pogosto znajdem, pa je biti predsednik vlade precej bolj tudi odgovornost, čast in privilegij.

Karkoli si zamislite, vedno ima kdo kaj proti in nikoli se nič ne konča tako, kot ste si predstavljali.

Tu in tam so kakšne izjeme, ki sem jih zelo vesel, je pa res, da je lahko človek v tem položaju presenečen nad intenzivnostjo nesmiselnih nasprotovanj in natolcevanj. A kljub temu me to ne odvrača, da ne bi z vso voljo in energijo še bolj delal v smeri, ki sem si jo začrtal. Vse to negodovanje me le še bolj utrjuje v prepričanju, da je treba spremeniti politično kulturo v Sloveniji, da je treba spremeniti te okostenele prakse metanja polen pod noge. Verjamem namreč, da je lahko v politiki tudi več sodelovanja. Še posebej, ko gre za dobre skupne projekte, ki so v korist države ali državljanov. S to energijo grem naprej v vsakem primeru.

Lahko, da ste trmasti.

Ne, nisem, rekel bi, da sem vztrajen. Zato me tudi ne moti, če mi nekateri pripisujejo lastnosti, da sem omahljiv, neodločen, prepočasen in podobno. Vsak dan mi je bolj jasno, da lahko le s potrpežljivo vztrajnostjo dosegamo uspehe. Kot pravi star slovenski rek, hiti počasi. Delamo spremembe, ocenjujem, da jih delamo v pravi smeri.

Vse to negodovanje me le še bolj utrjuje v prepričanju, da je treba spremeniti politično kulturo v Sloveniji, da je treba spremeniti te okostenele prakse metanja polen pod noge.

Pogosto začutite nemoč na tej funkciji?

V demokratičnem sistemu je tako ali tako prav, da predsednik vlade nima toliko moči, kot se mu je morda pripisuje. Prav je, da je moč porazdeljena med različne institucije, kot so državni zbor, vlada, sodstvo, ravno tako je prav, da imajo državljani ali civilna družba vpliv na vladanje. Predsednik vlade mora biti v demokraciji z marsičim omejen. Je pa tudi res, da smo v Sloveniji morda zaradi svoje mentalitete ali zgodovine vladi, pa tudi drugim državnim institucijam postavili preveč omejitev. Naloga, ki sem si jo zastavil, je, da skušam resnično nepotrebne omejitve po demokratični in pravni poti počasi slabiti ali odpravljati. S čimer seveda ne želim posegati v nujno potrebne demokratične omejitve oblasti.

Kak primer?

Zdaj sta to primera drugega tira ali Magne. Sodim, da ima marsikdo, ki se zdaj glede teh dveh zadev pojavlja v javnosti, enostavno namen škodovati dobrim in ključnim projektom za Slovenijo. Če gredo bodice name osebno, me ne moti, to moram prenesti, to je cena mojega položaja. Boli pa me, če poskuša kdo s popolnimi neresnicami minirati denimo projekt drugega tira, in to po več letih pripravljanja študij, po desetletjih prizadevanj različnih vlad, ko projekt pripravimo tako transparentno in finančno optimalizirano, kot še nobena vlada doslej, ko sprejmemo o njem zakon, ko komuniciramo o njem mesece in mesece vse podrobnosti, ko vzpostavimo sodelovanje z zalednimi državami in evropskimi institucijami, s protikorupcijsko komisijo, z računskim sodiščem, nevladnimi organizacijami, Transparency International, Luko Koper, Slovenskimi železnicami, in če želite, z društvom upokojencev. Vemo, da je ta projekt ključen za naš razvoj. Če ga ne bo, bo Slovenija ostala slepo črevo na evropskem transportnem zemljevidu, Luka Koper bo počasi nekonkurenčna, zamrla bo, italijanske in hrvaške luke bodo v prednosti, Slovenija pa ne bo izkoristila ključnega geostrateškega položaja. Zato se mi zdi res nerazumljivo, kako lahko kdo ta projekt blokira samo zato, da bi neka vlada ali pa stranka SMC doživela neuspeh. To pa je žalostno. Tukaj se počutim nekoliko nemočnega. A dodajam, vedno je rešitev, če je volja, in našli jo bomo.

O nemoči sem vas vprašal zato, ker se mnogim v Sloveniji zdi, da v Sloveniji že dlje časa nimamo v rokah svoje usode, ampak smo vse bolj prepuščeni finančnim elitam, mednarodnim odnosom, globalnim tokovom. Ali imate krmilo res v rokah vi?

Kot rečeno, valovi premetavajo barko, toda krmilo imam seveda čvrsto v roki. Zgodovinsko gledano so številni ljudje vedno mislili, da jih vodijo elite, na katere nimajo vpliva. Glede na konkretni položaj Slovenije pa lahko rečem, da je šele naša vlada vzpostavila drugačno situacijo od tiste, kot je bila, ko sem to vlado prevzel. Takrat je bila Slovenija v tako slabem finančnem, gospodarskem in političnem položaju, da smo bili lahek plen vsakomur. Zato so tako lahkotno sestavili tisti seznam 15 podjetij, namenjenih privatizaciji, zato smo bili priča pozivom gospoda Janše, da mora v Slovenijo priti trojka. Spomnite se, nekateri so se predali popolnemu defetizmu, kot da Slovenci sami ne zmoremo, kot da mora kdo drug prevzeti oblast v naši državi. V to nisem hotel privoliti, zato sem šel v politiko. In dejansko lahko danes mirno rečem, da smo se izognili temu, da bi se nas polastile tuje multinacionalke. Izognili smo se situaciji, ko bi evropska komisija in druge institucije prevzele popoln nadzor nad nami. Naša vlada je Slovenijo potegnila iz krize, finančno jo je konsolidirala, uredila je upravljanje državnega premoženja. Zmanjšali smo finančni primanjkljaj z več kot 5 odstotkov leta 2014 na 1,8 % v lanskem letu, trend naraščanja javnega dolga smo obrnili, imamo celo znatne prihranke pri obrestih, bonitetne ocene nam rastejo. Slovenija ni več plen, Slovenija je danes država z ugledom, ki jo evropske institucije spoštujejo. In konec koncev sta zato k nam prišli podjetji, kot sta Magna ali Yaskawa.

Magna je sicer res primer pozitivnega razvoja, vendar je vseeno lakirnica, pred kratkim pa smo se morali odpovedati Fotoni, ki je bila prva v laserski tehnologiji. Če pogledate ta dolgoročni trend, je depresija očitna. Imeli smo velika, močna podjetja, z velikimi raziskovalnimi oddelki. Verjamete, da si lahko Slovenija v trenutnih mednarodnih razmerah povrne ta blišč, bomo kdaj spet imeli svoje multinacionalke ali bomo ostali ena izmed redkih držav, ki je prodala osrednje letališče s pisto vred?

V Slovenijo v zadnjih letih ni prišla nobena tako resna in velika tuja investicija, kot je Magna. Tudi sam sem razočaran nad tem, kar smo dopustili v Sloveniji v zadnjih desetletjih, in verjamem, da moramo za začetek v Slovenijo pripeljati nekaj večjih tujih investitorjev. Magna je takšen primer. To je kanadsko podjetje z najvišjimi okoljevarstvenimi standardi, pri čemer je lakirnica zgolj prva faza, ki bo nadgrajena z nadaljnjimi obrati in z več kot 3000 novimi zaposlitvami v mariborskem bazenu, ki je bil zaradi procesov, ki ste jih opisali, najbolj prizadet. Mislim, da trenutno dogajanje okoli Magne ni dobro sporočilo drugim potencialnim investitorjem. Gonjo proti Magni sicer spet podpihujejo nekateri, v povezavi z nekaterimi političnimi strankami, ki jim je v interesu politični neuspeh naše vlade. Bi pa poudaril, da mora Slovenija hkrati ohraniti tradicijo malih in srednjih podjetij tudi v tej dejavnosti. To pa je naša lastna, najbolj stabilna pot v prihodnost. Ta podjetja, ki jih redno obiskujem, se neverjetno hitro posodabljajo. Če me sprašujete o viziji: moja vizija Slovenije je zelena Slovenija. To je naša vrednota, naša zelena dežela, ki jo moramo ohraniti. Ohranimo jo lahko le z ekološko vzdržnim, trajnostnim razvojem in tako, da se moderniziramo, da gremo v korak s četrto industrijsko revolucijo. Potrebujemo krožno gospodarstvo. Kar 95 odstotkov najpomembnejših surovin, ki jih uporabljajo naša podjetja za proizvodnjo svojih izdelkov, uvažamo. To je velik strošek. Če nam uspe s pomočjo najsodobnejših tehnologij te surovine večkrat predelati in na koncu reciklirati ter s tem prihraniti dodatna sredstva za razvoj in zaposlitve, bomo dolgoročni zmagovalci. Naša pot mora zato biti čista industrija, uporaba obnovljivih virov in krožno gospodarstvo ter digitalizacija. Naš cilj pa je seveda človek. Kakovost življenja ni le blaginja v smislu ugodja ali celo uživanja, pač pa predvsem zdrava aktivnost in ustvarjalnost. V ta del sodijo tudi športna kultura, kultura zdravja, preventivne dejavnosti na področju zdravja, sodelovanje, vključenost.

Danes lahko mirno rečem, da smo se izognili temu, da bi se nas polastile tuje multinacionalke. Izognili smo se situaciji, ko bi evropska komisija in druge institucije prevzele popolni nadzor nad nami.

Vizija je prava, toda ali niso naša podjetja že zdaj večinoma podizvajalci?

To so ti naši predsodki. Biti podizvajalec ni nič slabega, če si odličen podizvajalec, si lahko danes vodilni v panogi. Ponosen sem na naša podjetja, ki so prodorni in odlični podizvajalci. Seveda je to tvegan položaj odvisnosti, toda tudi glavni izvajalci so odvisni od svetovnega trga. Če se na Kitajskem kaj poruši, bo to prva občutila Nemčija in posledično Slovenija. Svet je intenzivno povezan. Ja, bomo še naprej podizvajalci, ker bomo odlični in priznani. Moramo pa tudi širiti trge in omogočati našim podjetjem alternativne možnosti, da se lahko v hipu, v trenutku krize, preusmerijo drugam. Zato je tudi naša vlada podprla internacionalizacijo gospodarstva. Poleg tega obstajajo področja, kjer imamo kot majhna država prednosti pred velikimi. Kjer lahko zmagujemo z inovativnostjo. Takšno področje je recimo digitalizacija. Dobili smo prvo priznanje na svetu za državni digitalni oblak.

Zdi se mi, da ste se na tem položaju naučili veliko ekonomije.

Stereotipno je r zmišljanje, da mora predsednik vlade vse vedeti. Zagotovo mora biti seznanjen z vsemi pomembnimi zadevami, ampak da ve vse o vsem, je nemogoče. Ob tem, da sem bil profesor prava, sem kot pravnik dolga leta delal tudi kot svetovalec v državnem zboru in na nekaterih drugih področjih in zato dobro razumem procese in dogajanje v državi. Hkrati se vsak dan učim, ne samo o ekonomiji. Ja, tisto svoje znanje s fakultete in iz vsakdanjega življenja sem v zadnjih treh letih precej nadgradil, tudi s pomočjo odličnih sodelavcev in svetovalcev za različna področja.

Pa se vam zdi, da ste se kdaj tudi uprli ekonomistom? Recimo finančnim interesom, ki domnevno pridobivajo moč zadnje desetletje po vsem svetu?

Upor je vedno stvar odločitve. V politiko sem prišel, da sprožim in usmerjam pozitivne spremembe in se upiram interesom, ki so proti razvoju države. Finančnim interesom sem se vedno uprl, če sem prepoznal, da v njih ni dovolj socialne komponente.

Recimo?

Ko je ta vlada začela delati, smo imeli izredno težko finančno situacijo, proračunska vreča je bila skoraj prazna in še luknjo je imela. Prva naloga tedaj je bila finančna konsolidacija države. V tistem času sem v veliko primerih sledil ministru Mramorju, tudi če mi je predlagal radikalne ukrepe za zagotovitev zdravih finančnih temeljev. Ko pa so bili ti temelji v zadostni meri postavljeni, sem ga začel opozarjati na socialno dimenzijo. Da moramo začeti več namenjati ranljivim skupinam, ljudem, ki so v stiski in so najbolj trpeli v krizi. Tukaj imamo še vedno velike težave, kajti kljub zelo dobri gospodarski rasti naše javne finance še vedno niso tako bogate, da bi lahko vsem ugodili. Hkrati smo se zavezali fiskalnemu pravilu, kar pomeni, da moramo zdaj, v dobrih časih, varčevati, da bomo imeli rezervo za slabe čase. Kljub temu se trudimo, zvišujemo otroške dodatke, omogočamo daljše starševske dopuste npr. očetom, že šestkrat smo uskladili pokojnine, letos bomo upokojencem izplačali še dodatnih 21 milijonov evrov regresa, povečali smo minimalno pokojnino in tako naprej. In še nekaj, s tem, ko smo dosegli politično stabilnost v državi – to je eden naših ključnih dosežkov –, smo omogočili, da je sistem deloval nemoteno. Če bi spet prišlo do krize, bi spet prvi potegnili kratko najšibkejši.

Res je, pri dohodninski reformi ste najšibkejšim odpustili pet milijonov evrov na leto. Problem morda je, da ste pa najbogatejšim v tej reformi odpustili 55 milijonov evrov.

Ta dohodninska reforma je bila samo del nekega procesa. Povečali smo recimo tudi socialne transferje. Bistvo omenjene dohodninske reforme je bilo v njeni razvojni naravnanosti, gre za spodbujanje ključnega socialnega ukrepa, to je zagotavljanja dela. Če ljudem omogočimo, da dobijo zaposlitev, da lahko s svojim delom ohranijo dostojanstvo, smo naredili največ. Zdaj imamo 87 tisoč brezposelnih. Ko smo prevzeli vlado, jih je bilo krepko prek 110 tisoč. V zadnjih treh letih smo zaposlili 64 tisoč mladih. S to dohodninsko reformo smo omogočili, da so podjetja lažje zaposlovala. Letos napovedujem še več novih zaposlitev, to je moj cilj.

Z Milanom Brglezom, s katerim dobro sodelujeva, nisva na nasprotnih bregovih, četudi se je v javnosti zaradi najinega različnega pogleda na nekaj zakonskih formulacij tako razumelo.

Ključno vprašanje za nas je, ali je v Sloveniji še sploh možen kak ukrep, s katerim bi solidarnost okrepili, ne pa, da se daje revnejšim drobtinice, zato da bi privolili v pogačo, ki gre bogatejšim. Zdaj je na vrsti zdravstvena reforma, ki se spet lomi pri tem istem vprašanju.

Ne vem, ali se lahko s tem strinjam. Zvišali smo davek na dobiček, v veliki meri smo odpravili učinke Janševega Zujfa, drugo leto ga bomo popolnoma odpravili, ponovno smo vzpostavili socialni dialog, omenil sem že nekatere povečane socialne transferje in pomoči. In če smo že pri zdravstveni reformi, kot veste, ima ministrica, ki se bori za solidarnejši sistem, vso mojo podporo. Bistvo te reforme je izboljšati kakovost javnega zdravstva v korist pacientov, zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. Kolikor vem, bo večji del bremena te reforme v absolutnih zneskih padel na premožnejše. Ker je to bolj pravično. Za zdaj se o konkretnih številkah in rešitvah še intenzivno pogovarjamo, a tudi tukaj dokazujemo, da želimo pomagati ljudem, še posebej najranljivejšim.

Če bo seveda reforma uspela, če bodo premožnejši pripravljeni plačati na mesec ne 25, ampak 100 evrov za dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Za to si bom prizadeval, če pa bo sprejet kompromis, ta ne sme iti v škodo najšibkejših.

Če pogledamo širšo sliko, Evropo, največ pove ena sama statistika. To je konstantno padanje zaupanja v demokracijo. Tudi v Sloveniji, žal, ne glede na uspehe vaše vlade, kot ste jih opisali. Zakaj menite, da se ljudje čutijo odtujeni, zakaj ne verjamejo več v volitve ali pa vse pogosteje glasujejo za nenavadne stranke?

Najprej primerjava. Če bi se lahko ljudje v sistemih, ki so izrazito zatiralski, svobodno izrazili, če bi lahko svobodno pridobili informacije in znanje, bi bili tam gotovo veliko bolj kritični do oblasti, kot so ljudje v demokracijah. Če bi ljudje v tiranijah vedeli za žrtve, za krivice v teh sistemih vladavine strahu, bi bilo verjetno nezadovoljstvo hujše. Zato imamo demokracijo. Sodobna demokracija je omogočila, da imajo ljudje skoraj neskončen dostop do informacij. Tudi naša vlada je vlada dialoga in komunikacije, zato ljudje včasih dobijo občutek, da imajo neznansko veliko pravic, pozabijo pa na svoje odgovornosti. In potem samo zahtevajo, pozabijo pa, da so vsak dan tudi sami soodgovorni za družbeni razvoj. Demokracija seveda ima pomanjkljivosti, še vedno pa te pomanjkljivosti ne pomenijo, da bi se ji morali odreči. Kajti demokracija še vedno največjemu številu ljudi prinaša največjo mero svobode.

V zadnji krizi so bile ključne odločitve sprejete na neformalnih sestankih, recimo evroskupine, ki kot institucija niti ne obstaja, ki nima zapisnikov, pravil.

Da, ampak če primerjate EU z Afriko, Azijo, Južno Ameriko, tudi s Severno Ameriko, boste videli, da smo dosegli izjemno stopnjo razvoja človekovih pravic, vladavine prava in blaginje, ki je sicer v krizi zanihala navzdol. Ja, imamo demokratični primanjkljaj, birokracijo v Bruslju in v posameznih državah, imamo nezadovoljstvo, imamo varnostne probleme in migracije, imamo krizne trenutke, a vendarle mislim, da je demokracija tisto, za kar si vsak človek, ki si želi neko svobodno družbo, mora prizadevati. Cena, ki jo moram plačevati jaz, je, da moram zelo veliko energije vložiti v dialog, v komunikacijo, imeti moram zares veliko potrpljenja. Državljani pa bi se morali tudi zavedati, da ne morejo nekritično javno razpravljati o vsem, če nimajo dovolj znanja in podatkov.

Ampak verjetno se boste strinjali, da je zadnja leta govorica varnosti premagala govorico o človekovih pravicah. Zdi se nam, da ste tudi vi sami šli v tej smeri. Kot da ste v strahu pred zmago nedemokratičnih, populističnih sil sami sprejeli ukrepe, ki so jih propagirale te iste sile. Ali niste z žico, širitvijo policijskih pooblastil, s spremembo zakona o obrambi ognja gasili z oljem?

Ukrepe proti množičnim, ilegalnim in iregularnim migracijam so sprejele vse evropske vlade, tako leve kot desne. Ko množični tok migracij ogroža varnost državljanov in samih migrantov, moraš ukrepati. To je elementarno vprašanje zagotavljanja varnosti in pravic človeka. Zamislite si, kaj bi se z varnostjo ali človekovimi pravicami zgodilo, ko bi imeli, kot smo pozimi videli npr. v Beogradu, na cestah tisoče premraženih in lačnih ljudi, za katere ne bi bilo mogoče ustrezno poskrbeti? Naloga demokratične države je, in tako smo se mi odzvali, da ponudi humanitarno pomoč, hkrati pa predvsem zagotavlja varnost. Tudi danes po načelu relokacije sprejemamo begunce iz Italije in Grčije, vsak mesec nekaj. In še nekaj, omenili ste strah. Kot predsednik vlade nikoli ne sprejemam odločitev, ker bi me bilo koga ali česa strah. Sprejemam jih, ko verjamem, da so v dobro ljudi in naše države. Migracijsko vprašanje pa je eden največjih izzivov današnjega časa, zato tu odločitve niso preproste.

To je razumljivo, vseeno pa so nekateri vaši ukrepi šli še dlje. Kot veste, bo zdaj o tem odločalo ustavno sodišče. Na neki način vas je predsednik parlamenta Milan Brglez uravnotežil ali pa je Brglez uravnotežil skrajne ideje vaše notranje ministrice.

Razumem vprašanje, a se mi zdi ta primerjava nekorektna. Ne bom dovolil, da mi kdo očita, da nimam posluha za človekove pravice. Še enkrat poudarjam, v Sloveniji smo oskrbeli več kot pol milijona ljudi. Bili smo prva postaja, kjer so begunci dobili obleko, hrano in zdravstveno oskrbo. Ne želim s prstom kazati na preostale, ampak s ponosom lahko rečem, da je Slovenija sprejemala begunce humano in dostojno človeku. Kot veste, so begunci iz Grčije k nam prihajali množično in po ekspresni poti. In zato ne dovolim tega očitka Sloveniji. Konec koncev imamo dokaze, kako je Hrvaška ponoči tisoče beguncev pošiljala čez mrzlo reko. Če bi ti ljudje sestradani in razdraženi prišli v naše vasi, kaj mislite, da bi se zgodilo? Ne pozabljam na človekove pravice, politika te vlade je šla v tej smeri. Poglejte zadnje poročilo varuhinje človekovih pravic, ki nam priznava znaten napredek. Tudi ko je šlo za zavržna dejanja, kot je bil protest zoper nastanitve otrok v Kranju, sem odločno protestiral, ker ne smemo biti družba, ki bi tako zavračala begunce, kaj šele otroke. In mislim, da z Milanom Brglezom, s katerim dobro sodelujeva, nisva na nasprotnih bregovih, četudi se je v javnosti zaradi najinega različnega pogleda na nekaj zakonskih formulacij tako razumelo. Oba imava posluh za begunce, oba sva borca za človekove pravice. Slovenija vsak dan dobiva pohvale za odnos do tega vprašanja.

Nikakor in nikoli ne bi želel postati neoliberalist, ker verjamem, da se v tej praksi neoliberalizma človek izgublja. Tukaj gre dejansko za enostranski pogled na svet.

Globalni rezultat teh procesov ali dilem je ameriški predsednik Trump. Kaj mislite, kako se moramo, tudi Slovenija, odzvati nanj?

Ključno je, da vsak voditelj ZDA sledi tradiciji zagovarjanja in ohranjanja demokratičnih vrednot. Vemo, da so ZDA velesila, vemo, da ima njihova politika vpliv po vsem svetu, zato je zelo pomembno, da vsi v Evropi v ZDA pošiljamo signale, da si želimo še naprej prijateljskega odnosa, ki temelji na demokratičnih vrednotah in spoštovanju tega, kar smo v preteklosti skupaj dosegli. Seveda upam, da bo sčasoma tudi predsednik Trump svoje delovanje stabiliziral v tej smeri. Sicer bo nova ameriška pot tvegana.

Mislite, da nam bo v tem primeru nerodno, ker bodo mnogi Slovenijo poznali po Melaniji?

Nismo znani samo po Melaniji, kaj pa naš predsednik UEFA Čeferin, podjetje Pipistrel, Tina Maze in drugi? Slovenija je znana po številnih odličnih ljudeh. Sicer pa mislim, da nam je tudi gospa Melanija lahko v ponos. Zdaj, ko opravlja vlogo prve dame, se je izkazala za žensko s prijetnim značajem, ki so ji vrednote humanosti na prvem mestu in želi pomagati ranljivim skupinam.

Ste še verni?

Da.

V imenu krščanstva so bili storjeni številni zločini, ampak to ne spremeni dejstva, da je ideal te vere plemenit in da se moramo za te cilje truditi. Se strinjate s tem?

Se strinjam.

Lahko isto rečete za komunizem?

Da. Bil sem otrok komunizma, bil sem vzgojen ateistično v času komunizma ali socializma, kakorkoli temu danes rečemo. Vse tiste humanistične ideje, ki sta jih zagovarjala Karl Marx ali Friedrich Engels, spoštujem še danes, četudi vidim v njih pomanjkljivosti. Njuna politična ekonomija je izredno pomembna. Vsaka teorija ali ideologija ima seveda svoj zorni kot gledanja, človek pa ne more biti v svoji racionalni oceni holističen. Že izrazni način racionalnega mišljenja je tak, da lahko zadeve miselno ali jezikovno nizamo le v nekem segmentiranem sosledju, medtem ko lahko celoto dojemamo predvsem skozi intuicijo, ki prihaja iz naše globine, lahko bi rekli iz duše. Spoštujem vsako teorijo in ideologijo, ki je naravnana humanistično, kajti vsaka nas obogati, četudi nobena ne more ponuditi celovitega odgovora na temeljna eksistenčna in druga vprašanja.

Je neoliberalizem kot teorija, da bodo trgi avtonomno urejali človeške zadeve, tudi humanistična?

Ne. Prav v tem pogledu jo tudi zavračam. Nikakor in nikoli ne bi želel postati neoliberalist, ker verjamem, da se v tej praksi neoliberalizma človek izgublja. Tukaj gre dejansko za enostranski pogled na svet, zame ta vidik nikakor ni sprejemljiva smer razvoja človeštva. V središču moje socialnoliberalne politike je človek, njegovo dostojanstvo in vse njegove temeljne pravice in svoboščine.

In ko gledate Evropo ali ko se pogovarjate s svojimi kolegi, v kateri smeri gre naša celina, v smeri neoliberalizma ali komunizma?

Mešano. Evropa je nekakšna mavrica, na njej imamo različne družbene teorije in filozofije, ki smo jih podedovali od stare Grčije, Rima, srednjega veka, razsvetljenstva, reformacije. Vsak čas je prinesel nekaj. Mislim, da nam je v tem sodobnem času uspelo nevtralizirati nekatere močne osti posameznih teorij ali religij, z demokratičnimi vrednotami smo dosegli neko stopnjo dinamičnega konsenza o temeljnih vrednotah, kot so denimo mir, pravna država, človekove pravice, solidarnost in socialna blaginja. Takšno raznolikost pa lahko res omogočata le demokratična ureditev in znotraj nje visoka stopnja strpnosti. To še posebej zagovarjam tudi sam. Enostavno moramo razumeti drugačnost. In dokler kdo pri zagovarjanju svojih stališč ne gre v skrajnost, dokler ne uporablja nasilnih sredstev, ga moramo spoštovati. Fizično ali verbalno nasilje pa je popolnoma nesprejemljivo. Zato zavračam vsako politiko, ki spodbuja sovražni govor, ki spodbuja ksenofobijo ali sploh kakršenkoli strah.

Če res verjamete v človeka, da mora on vladati nad trgi, zakaj ste potem tri leta v času privatizacije govorili, da se v te procese ne boste vmešavali? Pričakujemo, da se, kot zaradi tega izvoljeni politik, vmešate in spremenite odločitve, če menimo, da so bile napačne. To smo pričakovali v primeru aerodroma, Telekoma, pa vse do NLB.

Ko smo prevzeli vodenje vlade, je bila država, kot rečeno, plen. Ker smo bili v zelo težki situaciji, je prejšnja vlada sprejela nedomišljen ukrep o privatizaciji 15 podjetij, ki jih je brez ustreznih meril uvrstila na seznam. Nismo mogli na vrat na nos preklicati prejšnjih vladnih odločitev, ker bi se s tem kompromitirali znotraj EU in nasploh pred mednarodno javnostjo in naredili Sloveniji še večjo škodo. Zato smo rekli, da sicer peljemo procese naprej, ampak premišljeno. Res mi je neprijetno, ker se moram zdaj srečevati s takšnimi primeri, kot je privatizacija NLB. Sam se za prodajo ne bi odločil. To so poteze, ki so bile sprejete v stiski in brez zadostnega preudarka. Zato zdaj, iz te podedovane situacije, iščemo najboljšo rešitev.

Kaj pa je ta?

Slovenija potrebuje močno, sistemsko banko, ki bo korektno delovala v korist slovenskih varčevalcev in bo pomenila močno finančno zaledje našega gospodarstva.

Je bilo težko najti razlog, da se NLB vendarle ne proda, ste ga dolgo iskali?

Tako bom odgovoril: razlog je že obstajal in je na koncu postal zelo očiten. Še januarja so tuji finančni svetovalci v tem procesu prodaje govorili, da vprašanje prenesenih vlog hrvaških deviznih varčevalcev ni dejavnik, ki bi vplival na prodajno ceno in proces privatizacije. Potem pa so nenadoma maja sprejeli drugačno oceno. Z njo je SDH prišel na vlado, prosil nas je za stališče in ugotovili smo, da je to velik dejavnik tveganja, ki lahko bistveno vpliva na prodajno ceno. Ko sem se o tem pogovarjal po telefonu s predsednikom Junckerjem, ko sem mu povedal, da ne gremo v prodajo, je izrazil razumevanje, saj je to res izjemna okoliščina. To zdaj seveda ne pomeni, da smo osvobojeni zavez, prehajamo pa v novo fazo procesa. Zdaj se z evropsko komisijo pogovarjamo o tem, kako bi na drug način kompenzirali dejstvo, da do prodaje pod temi pogoji sploh ne pride.

Se je s komisijo mogoče dogovoriti, da ni več roka za prodajo?

Glede na to, da banke še nekaj časa ne bo mogoče prodati po ustrezni ceni, je zame najbolj ključno, da se izognemo tisti zavezi, ki jo je sprejela vlada Alenke Bratušek, da v tem primeru komisija proda podružnice NLB v bivših republikah Jugoslavije, saj bi bila to precejšnja izguba za NLB. Glavna naloga, ki sem jo naložil ministrici za finance, je, da mora za to zavezo najti prepričljivo nadomestilo – kar seveda še zdaleč ni enostavno. Bistveno pa je, da ohranimo NLB v dobri kondiciji, da dobro napreduje, in s tem vzpostavimo zaupanje v domač bančni sistem. Slovenija pa mora imeti v tej banki še naprej finančno oporo.

Harmoniko še igrate?

Ne, igram pa tu in tam kdaj kitaro.

Mislite, da branje Alana Forda in igranje kitare vplivata na politično usmeritev človeka?

Mislite na mojo politično usmeritev? Vse vpliva na politično usmeritev človeka. Alan Ford izostri kritično družbeno misel. Ob tem, ko sem se seveda zabaval ob branju tega stripa, mi je dal vedno tudi veliko misliti. Kitara pa, saj veste, kaj pravijo: če kdo poje ali igra, ne more slabo misliti. Če bi se v Sloveniji še več ukvarjali z glasbo, bi nam šlo verjetno še boljše, saj bi zmanjkovalo časa za lumparije.

Bi to lahko bilo merilo za sestavo naslednje koalicije?

Sam si za naslednjo koalicijo želim, da bi se navzela pozitivne politične kulture, ki jo s Stranko modernega centra, SMC, želimo vnašati v ta prostor. To pomeni manj konfliktnosti, manj zamerljivosti, manj pogleda nazaj in več usmerjenosti v prihodnost, v sodelovanje, v preudaren kompromis. Verjamem, da te vrednote počasi tudi uveljavljamo v našem političnem prostoru. Ni pa to enostaven proces, saj smo se leta in leta mrcvarili v medsebojnih spopadih.

Židan tudi igra kitaro? Ali se morda uči igrati prvo violino?

To vam bo verjetno z veseljem odgovoril on sam. Poleg prve violine pa sta seveda ključna tudi sestava in vodenje orkestra.