MLADINA Trgovina

Peter Petrovčič

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Politika

Naprej v preteklost

Novi\stari obrazi na vrhovnem državnem tožilstvu

Generalni državni tožilec Drago Šketa

Generalni državni tožilec Drago Šketa
© Uroš Abram

Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je držal obljubo, da bo pri kadrovanju na vrhovnem tožilstvu po novem zapihalo nekaj svežega vetra. A vsaj pri eni kadrovski menjavi se zdi, kot da smo se premaknili pet in več let v preteklost, ko je vrhovno državno tožilstvo še vodila Barbara Brezigar.

Šketa se je takoj po prihodu (iz Maribora) v Ljubljano odločil zamenjati svojo desno roko, menedžerja vrhovnega državnega tožilstva oziroma generalnega direktorja. Boštjan Škrlec, katerega zaposlitev je bila po mnenju že dalj časa povsem razglašene protikorupcijske komisije koruptivna (čeprav pri zaposlitvi ni bilo nič koruptivnega, nihče ni dobil provizije ali podkupnine), je moral oditi, za njegovo delovno mesto pa je bil objavljen javni razpis.

V tem razpisu (v nasprotju s tistim pred petimi leti) pogoj ni več opravljen »pravniški državni izpit«, zahtevni strokovni pogoj torej. V uradu generalnega državnega tožilca priznavajo, da so za to delovno mesto spremenili sistemizacijo. A ne zato, da bi kandidaturo omogočili točno določeni osebi, ki tega pogoja ne izpolnjuje, pač pa zato, ker »zakon o državnem tožilstvu za delovno mesto generalnega direktorja ne določa, da je pogoj za to mesto opravljen pravniški državni izpit, in zato je bila s spremembo sistemizacije slednja usklajena z zakonodajo«.

Višji pogoji za to delovno mesto so bili zahtevani zgolj v času, ko je tožilstvo vodil dr. Zvonko Fišer, pred tem, ko ga je vodila Brezigarjeva, pa prav tako ne. Tedaj je to delovno mesto zasedala njena dolgoletna desna roka Gaja Štovičej, ki je bila pred tem sodelavka pri predsedniški kampanji Brezigarjeve in vodja za odnose z javnostmi, ko je bila Brezigarjeva pravosodna ministrica. Kasneje, v času kratkotrajne druge vlade Janeza Janše, je bila tudi direktorica direktorata za tožilstvo na notranjem ministrstvu. Tja je bila imenovana po tem, ko je Brezigarjeva po referencah in izkušnjah primernejšemu kandidatu Matiji Vidmarju prišepnila na uho, naj kandidaturo umakne, ker želi sodelovati s Štovičejevo. Vidmar, ki ni imel veliko izbire, je tedaj odšel z dvignjeno glavo; kandidaturo je umaknil na razgovoru za to delovno mesto, kjer je javno pojasnil, da od nje odstopa, ker mu je po prijavi na razpis to »svetovala« Barbara Brezigar.

V uradu generalnega tožilca niso želeli ugibati, kdo bo naslednji generalni direktor oziroma nova desna roka Draga Škete, saj je razpis še odprt. Čeprav se je kot favoritka za to delovno mesto omenjala Aleksandra Spasojevič z ministrstva za pravosodje, bomo ugibali, da ga bo (spet) zasedla kar Gaja Štovičej. Navsezadnje ji je takoj po prihodu na čelo tožilstva vrnitev s pravosodnega ministrstva na vrhovno tožilstvo omogočil prav Šketa in jo celo imenoval za v. d. generalne direktorice. Poleg tega je Šketa (ko je bil še vodja mariborskega tožilstva) Štovičejevi (ko je po izteku mandata Brezigarjeve morala zapustiti vrhovno tožilstvo) nemudoma omogočil službo na tožilstvu v Mariboru. Tako, da je odprl novo delovno mesto direktorja okrožnega tožilstva, ki ga ne prej in ne po tem na tožilstvu niso potrebovali. Štovičejeva namreč v Maribor sploh ni odšla, saj ji je že prej omenjeno službo vodje tožilskega direktorata omogočila Barbara Brezigar, ki je ravno tedaj v Janševi vladi prevzela položaj državne sekretarke na notranjem ministrstvu.

Gaja Štovičej torej utegne (ponovno) postati generalna direktorica vrhovnega državnega tožilstva, razen če bo obveljala - menda zdaj prevladujoča presoja - da je teren po novinarskih vprašanjih vendarle preveč spolzek, da bi si to lahko privoščili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.