MLADINA Trgovina

Borut Mekina

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Politika

V službi politike

TV Slovenija danes vodijo kadri, ki svojo nesposobnost kompenzirajo tako, da sklepajo zavezništva s političnimi strankami

Ljerka Bizilj je preživela glasovanje v programskem svetu. Podpira jo kar 5 svetnikov od 29-ih.

Ljerka Bizilj je preživela glasovanje v programskem svetu. Podpira jo kar 5 svetnikov od 29-ih.
© Uroš Abram

Zakaj v Sloveniji prave reforme, ki bi krepile tržno gospodarstvo, niso mogoče? Odgovor, ki ga je v začetku tega meseca na prvem programu RTV Slovenija, v enem od najbolj gledanih terminov, izrekel Rado Pezdir, »izvrsten raziskovalec slovenskih arhivov«, ki razkriva res »šokantna delovanja«, kot ga je predstavil voditelj Jože Možina, je šel v smeri komunistične zarote. Državo vodi »rdeče plemstvo«, na Udbi utemeljena komunistična kontinuiteta, ki ji pod vodstvom Milana Kučana nujno potrebne reforme niso v interesu. Nastopajoča sta kameram nastavljala dokument za dokumentom, ki naj bi dokazovali, da je ta vladajoča komunistična kontinuiteta povrh vsega utemeljena tudi na mafijskem podzemlju.

Prvi dokument, ki ga je Pezdir predstavil, je bil eden osrednjih. Dokazoval naj bi, da je »primarna akumulacija« kapitala udbomafije utemeljena na tihotapljenju drog. »Prinesel sem dokument,« je razlagal Pezdir, ki »dokazuje, da so že leta 1946 iz Neaplja uvozili 46 ton semen konoplje, torej marihuane, in to tihotapili v Slovenijo«. Za dokaz državno sponzoriranega ilegalnega razpečevanja drog je Možina dokument na kratko tudi pokazal kameram.

Razkritje, da je Slovenija po drugi svetovni vojni nastala na podlagi mednarodne trgovine z mamili, bi bilo lahko seveda eno največjih v novejši zgodovini. Toda že ljubiteljski zgodovinarji vedo, da leta 1946 v Jugoslaviji nihče ni užival marihuane. Natančnejši pogled v dokument, ki sta ga predstavila Pezdir in Možina v enem najbolj gledanih terminov na prvem programu nacionalke, hitro pokaže, kakšno manipulacijo sta si nastopajoča privoščila. Leta 1946 je Slovenija iz Italije očitno res uvozila 46 ton semen konoplje, a v dokumentu piše, da je šlo za italijansko domačo sorto »carmagnola gigante«, torej za do 4 metre visoko industrijsko konopljo, ki jo je mogoče v Italiji tudi danes kupiti po ceni 15,99 evra za kilogram. Leta 1946 je bila namreč proizvodnja konoplje v Sloveniji in Jugoslaviji ena glavnih, tradicionalnih kmetijskih panog. Leta 1949 je jugoslovanska proizvodnja konoplje pomenila šest odstotkov vse svetovne proizvodnje, konoplje pa tudi tedaj niso uporabljali za drogiranje, ampak za izdelavo oblačil, prevlek, vreč in seveda vrvi.

Intervju Jožeta Možine z Radom Pezdirjem nam je poskušal razložiti, da Sloveniji vlada komunistična tajna policija Udba z vrhovnim vodjem Milanom Kučanom

Intervju Jožeta Možine z Radom Pezdirjem nam je poskušal razložiti, da Sloveniji vlada komunistična tajna policija Udba z vrhovnim vodjem Milanom Kučanom

V Možinovem intervjuju s Pezdirjem bi lahko našli še cel kup podobnih neumnosti. Lahko zgolj upamo, da jih gledalci niso jemali pretirano resno, ker TV Slovenija popravkov nikoli ne bo objavila, saj jih verjetno nihče pameten ne bo zahteval; podobno, kot se nihče pameten ne pritožuje nad novicami in prispevki Nove24TV. Primer omenjamo zgolj zato, ker je direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj ta teden na seji programskega sveta, na kateri so razpravljali o predlogu za njeno razrešitev, trdila, da je s TV Slovenija vse v redu. Da postaja televizija vse boljša in boljša. Oziroma da je bil intervju s hrvaškim neofašističnim glasbenikom Markom Perkovićem »Thompsonom« za oddajo Tednik, ki ga je opravil urednik oddaje Igor Pirkovič, zgolj osamljen, enkratni primer. Je torej primer Thompson zgolj en sam takšen sporni primer in ali je primer Pezdir še drugo podobno naključje, ki pravila ne dokazuje?

Današnje stanje na RTV je posledica kapitulacije avtonomnega delovanja RTV Slovenija, do katerega je prišlo po Grimsovem zakonu, ko so se politične delitve začele kapilarno širiti od zgoraj navzdol.

Če se omejimo zgolj na zadnje leto in na program, za katerega sta bili odgovorni Rebernikova in Biziljeva, ne moremo niti mimo oddaje Tarča o splavu, ki jo je TVS predvajala oktobra lani. V številnih vzhodnoevropskih državah so zaradi krepitve nestrpnosti politične elite začele načenjati celo vprašanja pravice do splava, ki jo imamo v Sloveniji zapisano v ustavi. Čeprav imajo v Sloveniji ženske pravico do splava legalizirano že več kot 65 let, je polemiko o tej pravici, po načelu pro et contra, v dveh svojih oddajah spodbudila TV Slovenija, ki je celo objavila izjavo ene od nasprotnic splava, naj tudi posiljene ženske rodijo. Potem je tukaj nedavni dokumentarec »Dosje: JLA – Jugoslovanska ljudska armada«, ki ga je TVS predvajala takoj po lanskem prenosu proslave ob dnevu suverenosti. Tega je zgodovinar dr. Božo Repe komentiral z besedami: »Nacionalko očitno še vedno obvladujejo kadri, ki se še po več kot četrt stoletja kar ne morejo otresti propagandističnega osamosvojiteljstva in se usmeriti v bolj profesionalno obravnavo tega obdobja.« So to še posamični primeri? Še POP TV, katere glavno poslanstvo mora biti profit, ne pa profesionalno podajanje informacij, je intervju s Thompsonom zavrnila zaradi neokusnih pogojev, ki jih je postavljal njegov menedžer. TV Slovenija očitno ne.

Res je, da TV Slovenija vsak dan producira ogromno vsebine in da kdor veliko dela, tudi veliko greši. Toda zgoraj omenjenih primerov je enostavno preveč, da bi jih lahko spregledali. Omenimo še razvedrilno področje. Pred letom in pol je sociolog Rastko Močnik samoiniciativno sestavil peticijo, s katero je želel odgovorne opozoriti na škodo, ki jo dela predvsem TV Slovenija. »V nekem trenutku sem prižgal televizijo, jo gledal in mislil sem, da gledam reklamo. Po 20 minutah sem začel počasi dvomiti, da bi lahko reklama trajala tako dolgo. Ugotovil sem, da gledam neko bedasto angleško serijo, kjer glamurozno brskajo po nekih svojih, čisto lokalnih travmah. Počutil sem se približno tako, kot so se Alžirci, ko so jih Francozi svoje dni učili, da so bili njihovi predniki Galci,« je razlagal Močnik svoje motive. Bistvo javne RTV je seveda v tem, je tedaj razmišljal, da širi intelektualna obzorja onkraj ideologije in profita. Zanj je TV Slovenija kot institucija prvi pogoj za vsakršne spremembe v državi. Nacionalka »mora streči drugačnim potrebam in celo ustvarjati nove, bolj kakovostne in zahtevne potrebe. A na TV Slovenija nas imajo zdaj očitno za idiote,« je tedaj komentiral.

Pezdir nam je razložil, da je Jugoslovanska tajna policija od italijanske mafi je takoj po vojni kupila mamilo, konopljo, da bi lahko prekupčevala. Bližnji pogled na dokument pa razkrije, da je šlo za nakup industrijske konoplje. Mogoče pa sta pravo konopljo pokadila ustvarjalca oddaje in domišljija je odplesala.

Pezdir nam je razložil, da je Jugoslovanska tajna policija od italijanske mafi je takoj po vojni kupila mamilo, konopljo, da bi lahko prekupčevala. Bližnji pogled na dokument pa razkrije, da je šlo za nakup industrijske konoplje. Mogoče pa sta pravo konopljo pokadila ustvarjalca oddaje in domišljija je odplesala.

Minuli teden je kompetenčni center RTV Slovenija predstavil raziskavo notranjih razmer na nacionalki, ki pravzaprav kaže, da se tudi zaposleni zelo dobro zavedajo globeli, v katero pada RTV Slovenija. Sodeč po anketi vodje in uredniki na nobenem področju niso dobro usposobljeni. Že tako ali tako nizka motiviranost in zavzetost sta se od leta 2013 še dodatno znižali na vseh področjih dela. Na RTV Slovenija naj bi prevladovala »agresivno obrambna in pasivno obrambna vedenja«, konstruktivnih vedenj pa skoraj ni. Pri čemer od leta 2012 do danes ta trend še pada, gre še bolj v smeri »agresivne, še bolj defenzivne in še manj konstruktivne« klime. Najvišji delež nezavzetih sodelavcev naj bi imela prav organizacijska kultura televizije, ki se je na vseh področjih odrezala najslabše. Še timsko delovanje novinarji – v nasprotju z vodji in uredniki – občutijo kot strupeno disfunkcionalno. Če pa je kje kak pozitivni trend, je to v obliki »gverilske samoorganiziranosti timov«, ki morajo sami vzpostavljati konstruktivne odnose, da sploh lahko realizirajo skupne projekte, ko vsi sistemi odpovejo. Novinar RTV Sašo Hribar, ki je minuli teden odstopil kot programski svetnik, kjer je predstavljal zaposlene, pravi, da bi pri denarju, ki ga RTV Slovenija dobiva, ta lahko predvajala program, boljši od BBC. A nacionalka je polna nesposobnih kadrov, ki naj bi jih umaknili prav na uredniške ali druge vodstvene položaje, kjer velikokrat ne delajo nič. »Vodilni kadri so pri nas neke vrste radioaktivni odpadki, ki sevajo nesposobnost,« komentira. Njegovo tezo pravzaprav potrjuje zgoraj omenjena raziskava, ki kaže na velike razlike pri dojemanju stanja med vodilnimi kadri in novinarji.

Dejstvo, da intervjuvanci na TV Slovenija govorijo popolne neumnosti, je drugotnega pomena. Najpomembneje je, kdo je levi ali desni.

Reševanje tega problema je lahko zelo kompleksno. Ali pa tudi ne. Generalni direktor RTV Igor Kadunc, ki je ta teden zahteval sankcije proti odgovornim na TV Slovenija zaradi nespoštovanja osnovnih programskih standardov pri pripravi intervjuja s Thompsonom, je na seji programskega sveta povedal nekaj zelo enostavnega in logičnega. V Tedniku je namreč avtor prispevka Thompsona predstavil kot domoljuba, Kadunc pa je opozoril, da je zaradi ustaškega pozdrava »Za dom spremni«, s katerim Thompson navadno začenja svoje koncerte, še celo svetovna nogometna organizacija FIFA zaradi spodbujanja sovraštva kaznovala hrvaškega nogometaša Josipa Šimunića. Si lahko »mi na RTV Slovenija privoščimo drugačne standarde od mednarodnih«, se je retorično vprašal. Celo hrvaško ustavno sodišče je presodilo, da ta pozdrav pomeni manifestacijo rasistične ideologije, na TV Slovenija pa je avtor intervjuja Pirkovič odstopil brez obžalovanja ali priznanja napake, zgolj zato, da bi »razbremenil« svoje nadrejene, predvsem urednico informativnega programa Jadranko Rebernik, ki si je njegov intervju pred predvajanjem tudi ogledala in ga dovolila. Zato je Kadunc programskemu svetu predlagal zamenjavo direktorice TV Slovenija, ki odstopa Rebernikove ni zahtevala, s čimer naj bi »dala napačni signal vsem, ki so zavezani k spoštovanju poklicnih meril«.

Kar se je zgodilo ta teden, je že simptomatično. To presojo generalnega direktorja je podprlo 14 programskih svetnikov, to so praktično vsi predstavniki civilne družbe in večina zaposlenih na RTV Slovenija. Zmanjkal je en sam glas. Objektivno so zamenjavo Biziljeve preprečili vsi svetniki, ki so se vzdržali, in vsi, ki so bili proti ali ki niso glasovali. To pa so bili predvsem predstavniki političnih strank in mnogi, ki imajo pri tem, da Biziljeva vodi TV Slovenija, osebne interese.

Mnogi svetniki, ki so objektivno glasovali za Biziljevo, so to storili zaradi povsem osebnih interesov. Enemu je Biziljeva omogočila predvajanje neke lokalne manifestacije na nacionalki, drugi ima podjetje, ki posredno opravlja storitve v koprodukciji za RTV Slovenija, in podobno. Najbolj se je za Biziljevo v debati zavzela Petra Ložar, svetnica na predlog SMC, ki je trdila, da je postopek nezakonit. Njen mož Boštjan Ložar je recimo zaposlen na RTV, kjer je vodil projekt EMA 2017. Sicer pa je bila celotna stranka SMC usklajena, proti odstavitvi direktorice je glasoval tudi drug svetnik SMC Damir Orehovec. A ne samo SMC, tudi druge politične stranke so bile v nasprotju s civilnodružbenimi predstavniki enotne, da mora Biziljeva ostati. Glasovanja sta se recimo vzdržala Jože Osterman in Ciril Baškovič iz kvote SD, pa Alojzij Bogataj, ki ga je imenovala stranka DeSUS, in Jelka Stergel, ki jo je na mesto svetnice imenovala bivša parlamentarna Državljanska lista. Takoj po glasovanju so zaradi »nedoslednosti« sveta svoje odstope napovedali trije svetniki – predsednik Miran Zupanič, Domen Savič in Sašo Hribar. »Odločitev programskega sveta je v škodo tej hiši in slovenski javnosti,« je recimo dejal Zupanič.

Biziljeva in Rebernikova TV Slovenijo režeta kot pogačo in jo delita zdaj eni, zdaj drugi politični stranki. Izvrstno sta udejanjili SDSov koncept uravnoteževanja, zato so z njima v parlamentu zadovoljni.

Dovolimo si interpretacijo: Primer kaže, da danes RTV Slovenija vodijo kadri, ki svojo nesposobnost kompenzirajo ali rešujejo tako, da sklepajo zavezništva s političnimi strankami. Ali sta Biziljeva in Rebernikova eni boljših urednic in novinark, je morda odprto vprašanje. Dejstvo pa je, da sta v preteklosti pokazali veliko razumevanja za želje politikov. Znano poročilo protikorupcijske komisije o premoženjskem stanju Janeza Janše je bilo za Rebernikovo »poskus likvidacije« tedanjega premiera, Ljerka Bizilj pa je, preden je postala direktorica TV, kot odgovorna urednica tretjega programa TV Slovenija zgolj med letoma 2010 in 2014 predvajala 12 dolgih pogovorov z Janezom Janšo. Še preden je postala direktorica TV, so poslanci SDS v času vstaj celo zahtevali, naj dajo na TV Slovenija Biziljevi pomembnejšo vlogo. Potem je tudi povsem z zahtevami SDS izvršila nekaj pričakovanih potez, kot je bila na primer tudi prekinitev pogodbe z novinarjem Erikom Valenčičem, do katerega je SDS zaradi njegovih prispevkov gojila odkrito sovraštvo. A s svojim delom sta Biziljeva in Rebernikova zadovoljili tudi druge politične stranke, na neki način sta TV Slovenijo rezali kot pogačo in jo delili zdaj eni politični stranki, zdaj drugi. Izvrstno sta udejanjili SDS-ov koncept uravnoteževanja, s tem pa so seveda tudi v parlamentu mnogi zadovoljni.

To je tudi sklep filozofa Borisa Vezjaka, ki že leta sledi dogodkom na TV Slovenija. TV Slovenija je zanj »še bolj spolitizirana, kot je to zaznati na ravni običajne ekscesnosti«. Ta spolitiziranost je posledica političnega zavojevanja nacionalke, predvsem leta 2005 na referendumu potrjenega t. i. Grimsovega zakona o RTV Slovenija, ki je omogočil vdor predstavnikov parlamentarnih strank neposredno v organe vodenja. Sprva je nacionalko prevzela SDS, nato pa so si vrtičke razdelile še preostale stranke, pač glede na volilni izid: »Tihe koalicije levih in desnih so nato rezultirale v skrajni previdnosti vodstva in uredništev na obeh ravneh, z željo ohraniti svoje stolčke in pozicije: na vsakodnevni ravni se je bilo treba truditi, da se uravnoteženo ustreže tako levi kot desni politični opciji in zadosti vsem apetitom,« pravi Vezjak. Preprosto je bilo in je še vedno treba paziti na pričakovanja obeh strani, paktirati z vsemi, voziti slalom. Tovrstno paktiranje, ne pa avtonomno delovanje, je po njegovem glavni princip delovanja TV Slovenija. Do podobnega sklepa je prišel Rastko Močnik. Zanj TV Slovenija deluje »v okviru ideološkega konsenza vladajočih«, njihov ključ je »uravnoteženost – se pravi od desnice do socialdemokratske psevdo levice, strogo po ključu buržoaznih parlamentarnih strank. No, včasih dodajo še kakšnega zunajparlamentarnega fašista, intelektualno pa to seveda pomeni popoln polom javnega zavoda.« Družbene odgovornosti na TV Slovenija ni po njegovem na nobeni ravni.

RTV Slovenija bi morala zadostiti drugačnim potrebam, morala bi celo ustvarjati nove, bolj kakovostne in zahtevne potrebe. A na TV Slovenija nas imajo zdaj očitno za idiote.

Poglejmo še en primer povedanega. Eden največjih dosežkov TV Slovenija v zadnjem obdobju je razkrivanje t. i. korupcije v zdravstvu, to so preplačila posameznih bolnišnic pri nakupu medicinskih pripomočkov. Na TV Slovenija so zato zagnali projekt raziskovalni projekt Ekstravisor. Ena izmed njihovih ugotovitev je recimo, da so nekatere bolnišnice kupovale dražje srčno-žilne opornice, nekatere pa cenejše. Če bi na primer vse slovenske bolnišnice kupovale poceni srčno-žilne opornice, bi zgolj v enem letu prihranile 810.000 evrov, so izračunali na RTV Slovenija. Podatek je pomemben, toda na RTV Slovenija nikoli niso problematizirali ukinitve zasebnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, s katerim bi na leto zgolj zaradi ukinitve administrativnih stroškov prihranili do 60 milijonov evrov. Rezultat projekta Ekstravisor, rezultat takšnih prioritet novinarskega dela, je tako nenavaden. Ali kot pravi verjetno največji strokovnjak za zdravstvo v Sloveniji dr. Dušan Keber: »Potencirano slikanje katastrofičnih razmer v zdravstvu je nedvomno vsaj na pol organizirana kampanja, in to vse od takrat, ko je sedanja vlada razgrnila načrt, da bo ukinila dopolnilno zdravstveno zavarovanje.« Glavno sporočilo projekta bi namreč lahko razumeli tudi tako: za vse anomalije je kriv javni zdravstveni sistem, zato se kot rešitev ponuja njegova večja privatizacija. Tudi zasebne zdravstvene zavarovalnice, ki se borijo za svoje privilegije, za svojih 60 milijonov evrov, na svojih tiskovnih konferencah predvsem poudarjajo, da je problem zdravstva korupcija, ne pa njihov status.

In tudi Možina ima lahko danes intervjuje v najbolj gledanih terminih na TV Slovenija izključno zato, ker s svojim slogom in floskulami predstavlja desni del diskurza parlamentarnih političnih strank. Jasno je, da njegovega zadnjega intervjuja z Radom Pezdirjem TV Slovenija ni predvajala zato, ker bi bil Rado Pezdir posebej ugleden član slovenske družbe, ali ker je v svojem življenju naredil ali doumel kaj pomembnega, ampak zgolj zato, da ima tudi desnica na televiziji svoj odmerjeni čas. Dejstvo, da sta oba govorila popolne neumnosti, je drugotnega pomena. Njune neumnosti je kompenzirala politična usmeritev. Nekateri pač drugače ne morejo uspeti. Vse to je seveda posledica kapitulacije avtonomnega delovanja TV Slovenija, do katerega je prišlo po tem, ko so se delitve na leve in desne zaradi zakonskih sprememb začele kapilarno širiti ter razraščati od zgoraj navzdol, vse do novinarjev. Posebej ustvarjalno in zabavno v takih omejenih razmerah, kot kaže tudi zadnja raziskava, ni mogoče delati. To pa seveda opažamo tudi gledalci.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.