MLADINA Trgovina

Integrirani Švedi in Sirke na kolesih

Zamenjajte islam s krščanstvom, hidžab z ruto židano, pa boste nemara bolje razumeli, kakšno prihodnost nam pripravlja ta politika

Srečanje beguncev, ki obiskujejo pouk na osnovni šoli Livada v Ljubljani s predsednikom slovenske vlade

Srečanje beguncev, ki obiskujejo pouk na osnovni šoli Livada v Ljubljani s predsednikom slovenske vlade
© Borut Krajnc

Ob svetovnem dnevu beguncev so nas po elektronski pošti obvestili, da se neka evropska združba nevladnih organizacij zavzema za vključevanje begunk in beguncev »v družbo«. (Žal se pred leti ni našel nihče, da bi še o pravem času integriral tista Šveda iz slabe banke, ki sta nas potem opetnajstila za nekaj milijonov.) Nevladniki navajajo »dobre prakse«. Na Švedskem Afganistanci igrajo kriket. Očitno zdaj še Švede integrirajo v kulturo britanskega imperija. Na Poljskem beguncem prirejajo večkulturne večere: integrirajo jih, tako da jim dopovedujejo, kako drugačna je njihova kultura. Najboljšo dobro prakso so si izmislili v Nemčiji: ženske iz Sirije »prvič v življenju učijo voziti kolo, kar v njihovo življenje vnaša dostojanstvo in neodvisnost«. Spet se je prebudilo poslanstvo zahodnega človeka, da civilizira divjake, tokrat divjakinje brez dostojanstva. Glede na pomembnost avtomobilske industrije v EU je vpeljava v kolesarstvo bržkone mišljena bolj kot kulturna iniciacija. Boris Kidrič je bicikliste imenoval tiste, ki tlačijo navzdol in se upogibajo pred onimi zgoraj: pravi način integracije v kapitalizem!

Neizbežni kliše o begunkah in beguncih so domnevne kulturne razlike, ki naj bi nas ločevale od njih. A kaj je naša kultura? Je to tisto, kar poslušamo po radiu, gledamo na televiziji? Pustimo ob strani osebne okuse: vseeno ni mogoče reči, da bi tisto z radia in televizije bilo »naša« kultura. Je pač svetovna komerciala z nekaj zakonsko določenimi krajevnimi dodatki, ki so po ustroju enaki globalnemu vzorcu. Veliko slovensko nadaljevanko so naredili po slovaški licenci, ta je prevzela model iz Mehike, tista je nekaj povzela po Hollywoodu, večino pa po povesti 19. stoletja – ta je res evropska in z njo pridemo nazaj k našemu Ciglerju, k »popisvanju čudne zgodbe dveh dvojčikov«, a to je vendarle bolj zgodovina kakor naša sedanjost. Na videz vampirsko vračanje arhaičnih kulturnih obrazcev v zabavni industriji, v tečnarjenju religioznih hierarhij, v represivnih družinskih praksah … je značilnost sodobnega kapitalizma, ni nič posebej »našega«, četudi kmečka povest, družinski teror in farška gnjavaža žal res sodijo tudi k našemu izročilu. A da se nam spet vsiljujejo v novem pakiranju in sodobnih kolažih, za to ima zasluge sedanja svetovna ureditev, ne krajevna folklora.

Je nemara naša kultura tisto, kar beremo v časopisju? Tam beremo o korupciji in izogibanju davkom, o razbijanju socialne države in odpravi delavskih pravic – a to je subkultura, ki jo evropska komisija, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, OECD, akademski ekonomisti in meščanski politiki vsiljujejo po vsem svetu. Neke vrste kultura je že, vsaj v antropološkem smislu, a nikakor ni posebej naša. Tam, od koder ljudje bežijo, so je okusili še veliko več kakor mi. Učinki te subkulture nas z begunci družijo, ne od njih ločujejo.

Pravijo, da je naša kultura menda evropska. Ta evropska Evropa meče iz sebe Rusijo, izključuje Balkan, pljuva po Sredozemlju, kdaj pa kdaj tolče po Franciji – to je zelo izključevalna in zelo majhna »Evropa«. Nas vsekakor ni v njej. Po tem kulturnem zemljepisu smo na isti strani z begunkami in begunci.

Pravijo, da je naša kultura menda evropska. Ta evropska Evropa meče iz sebe Rusijo, izključuje Balkan. Nas vsekakor ni v njej. Po njenem kulturnem zemljepisu smo na isti strani z begunkami in begunci.

Pojasnjujejo nam, da je to kultura evropskih vrednot. Torej tistega, kar nam tukajšnji politiki prinašajo od evropske komisije: »zaveze« o razprodaji bogastva delovnih ljudi nemški državi in špekulantskim skladom, uničenje javnega sektorja, odpravo delavskih pravic, bogatenje bogatih in siromašenje revnih, imperialistične vojne pohode. V tem ni nič našega, pa tudi kakšne posebne vrednote to niso. Begunci in begunke bežijo pred temi evropskimi vrednotami, pred kolonialnim plenjenjem, evropsko-ameriškimi imperialističnimi vojnami, revščino in brezpravjem. Bežijo proč od evropskih vrednot, ki so njim že razbile mesta in požgale vasi, po nas tukaj pa so šele začele udrihati. Dokler je še čas, bi bilo bolje, da spoznamo, da smo na isti strani z begunkami in begunci.

Zgodovinsko izkušnjo, se pravi dejansko kulturo begunk in beguncev, lahko povzamemo s temle nizom. Najprej kolonialna okupacija ali polkolonialna odvisnost. Potem protiimperialistični upor, pogosto narodnoosvobodilna vojna. Po zmagi nad imperializmom gradnja socializma po svoji posebni poti. Ob tem pritiski zahodnega bloka in Sovjetske zveze. Proti blokovskemu nasilju – gibanje neuvrščenih. Nato svetovna neoliberalna kontrarevolucija in kot njena posledica ali kot odziv nanjo – vzpostavitev bolj ali manj avtoritarnih režimov. Lokalne buržoazije v zavezništvu z metropolitanskimi vladajočimi razredi organizirajo lokalne vojne. Organizirajo tudi vse hujše izkoriščanje na obrobju svetovnega sistema: izvozne cene so nizke, posledice kolonializma katastrofalne, vladajoče birokracije parazitske, skorumpirane in nesposobne. Ljudje vse težje živijo, v gospodinjstvih morajo združevati dohodke, krčiti trošenje, krepiti nadzor in disciplino. Spet zavlada patriarhalno družinsko gospostvo, na pomoč priskočijo religiozne hierarhije, kadar je res hudo, si pomagajo z etničnim terorjem.

Taka je v splošnih potezah zgodovinska izkušnja begunk in beguncev. A to je tudi naša tukajšnja izkušnja. Z begunkami in begunci nas druži zgodovina narodnoosvobodilnih bojev, odpora proti imperializmu, socialističnega projekta: v preteklosti smo stali na isti strani. Tudi v sedanjosti neoliberalne kontrarevolucije se moramo postaviti na isto stran barikad.

Evropski politiki in ideologi so iz islamskega klerofašizma naredili eksotično pošast. S tem onemogočajo analizo, ki bi pokazala, da ta fabula ni prav nič levantinska, da govori o evropskih politikih in ideologih samih in o sistemu, ki ga vsiljujejo na Jutrovem in v Evropi ter po vsem svetu. Patriarhat v družini, klerikalizem v občestvu se uveljavljata povsod, kjer so množice brez političnega projekta za odpor proti kapitalističnemu izkoriščanju in buržoaznemu zatiranju. Povsod, kjer so delovni ljudje razbiti na posameznice in posameznike, prisiljeni v prilagajanje, kjer gospodinjstvom preostaja le, da poskušajo preživeti.

Tudi fašizacija je splošna težnja – lokalne buržoazije jo sprožijo, kadar se drugače ne bi mogle obdržati na oblasti in kadar se hočejo spopasti z gospodarsko močnejšimi frakcijami svetovnega kapitala.

Patriarhalni despotizem v družini, klerikalizem v občestvu, fašizem v politiki – to niso samo talibani, Kalifat, Muslimanska bratovščina. To je tudi naša nedavna preteklost, to je marsikje po Evropi sedanjost.

Patriarhalni despotizem v družini, klerikalizem v občestvu, fašizem v politiki – to niso samo talibani, Kalifat, Muslimanska bratovščina. To je tudi naša nedavna preteklost, to je marsikje po Evropi sedanjost. To je klasična dialektika zgodovinskega fašizma, v kateri se razredni boj vladajočih povezuje s samoniklim gibanjem med množicami. Množično gibanje »od spodaj« se izoblikuje v plebejski fašizem, če množice opustijo socialistični projekt in si pomagajo z nekdanjimi družbenimi vezmi: s tradicionalno družino, z religijo, nemara z etnično solidarnostjo. Državni teror »od zgoraj« organizirajo vladajoči, kadar globalna kapitalistična ureditev spodnese gospodarsko moč in politično vladavino lokalne buržoazije.

Integracija, kakršno sta si zamislili vladajoča politika in ideologija v EU, potiska imigrante v nadzorovani klerofašizem. Zapreti jih hočejo v tradicionalne družine, a brez ekscesov: ravno toliko, da bodo gospodinjstva vzdržala pod pritiskom presežnega izkoriščanja ter zagotavljala disciplino in nadzor, zlasti nad ženskami in mladino. Podrediti jih hočejo kleru »njihove« religije, a s pogojem, da kler kolaborira s tukajšnjo vladajočo politiko in ideologijo, da torej pomaga ohranjati in obnavljati sedanje odnose kapitalističnega izkoriščanja in buržoaznega zatiranja. Zamenjajte islam s krščanstvom, hidžab z ruto židano, pa boste nemara bolje razumeli, kakšno prihodnost nam pripravlja ta politika.

V migrantih vidimo tujce, ker samih sebe ne poznamo. Ker smo menda pozabili, da smo še nedavno oboji v laičnih državah gradili socializem. Da smo se skupaj bojevali proti imperializmu. Da smo oboji izšli iz narodnoosvobodilnih bojev in socialističnih revolucij. Ko se bomo integrirali v svojo zgodovino, v našo skupno dejansko kulturo, »integracija« migrantk in migrantov ne bo več povzročala težav. Kultura je v marsičem povzetek zgodovine. Zato je odločilno, kdo povzema iz preteklosti: ali vladajoči, ki hočejo ohraniti mrak preteklosti tudi v sedanjosti – ali ti, ki nam je kultura odskočišče za boj za prihodnost. V tem boju ni tujcev ne domačih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.