MLADINA Trgovina

Neža Oder

2. 8. 2017  |  Družba

Moški ne jočejo

Zastareli stereotipi o vlogah moških in žensk so vzrok višje samomorilnosti pri moških

Bolečina ne pozna spola.

Bolečina ne pozna spola.
© Flickr

Konec julija smo lahko brali o nenadni smrti Chesterja Benningona, pevca zasedbe Linkin Park. 41-letnik je bil najden mrtev v svojem domu na dan, ko bi moral 53. rojstni dan praznovati njegov prijatelj, pevec skupine Soundgarden Chris Cornell. Slednji je storil samomor le nekaj mesecev prej. Oba glasbenika sta spadala v skupino z največjim tveganjem za samomor: moški srednjih let.

Študija iz leta 2015 je pokazala, da 121 Američanov dnevno stori samomor, 93 od teh je moških. Že v letu 1998 se je govorilo o spolnem paradoksu, kjer se v Zahodnih državah pri ženskah kaže večja tendenca za samomorilsko vedenje, a "uspešnih" samomorov je več pri moških. Zakaj gre pri končanju lastnega življenja za vprašanje spola? Silvia Sara Canetto in Isaac Sakinofsky v študiji pravita, da kulturna pričakovanja o spolu močno determinirajo obstoj suicidalnega vedenja.

Dokazi iz Združenih držav in Kanade kažejo, da je vrzel med spoloma vidnejša v skupnostih, kjer se pričakujejo različna samomorilna vedenja žensk in moških. Ta različna pričakovanja vplivajo na scenarije, ki jih pri samomoru izberejo posamezniki, obenem pa tudi na same interpretacije tistih, ki ugotavljajo, ali gre pri nekom za suicidalno vedenje ali ne.

»Moški ne iščejo pomoči. In ko se ljudje starajo in pridejo na točko, kjer svet ne izgleda tako, kot si želijo, še posebej moški ne vedo, kako bi prosili za pomoč ali izrazili, da občutijo bolečino.«

Tudi raziskava iz leta 2003 ugotavlja podobno: tradicionalna moškost je ključen dejavnik tveganja za moško ranljivost, ta pa spodbuja čustveno neizraznost, nepripravljenost iskanja pomoči ali zlorabo alkohola in drog. Zaradi spreminjanja tradicionalnih spolnih vlog se tako še povečuje psihosocialni stres.

Predvsem na Zahodu je tradicionalni moški vedno bolj izgubljen. Na eni strani ponotranjene tradicionalne, konzervativne vrednote se bijejo s progresivnejšimi gibanji, ki pozivajo k enakopravnosti med spoloma. Ko se človek znajde na precepu teh dveh svetov, lahko to hitro vodi v socialno izključenost, kar pripravi moške, da se vase še bolj zaprejo. 

»Moški ne iščejo pomoči,« je za NBC dejala Julie Cerel, predsednica Ameriškega združenja za suicidologijo. »In ko se ljudje starajo in pridejo na točko, kjer svet ne izgleda tako, kot si želijo, še posebej moški ne vedo, kako bi prosili za pomoč ali izrazili, da občutijo bolečino.« Cerel opozarja, da večina moških ne obišče zdravnika in tudi ko ga, ti profesionalci niso dovolj usposobljeni za iskanje znakov neravnovesja v duševnem in čustvenem stanju. 

Medtem ko je pri ženskah zabeleženih več poskusov samomora, pa ženske povečini posegajo po manj smrtonosnih metodah, kot je npr. previsok odmerek zdravila. Moški bodo z večjo verjetnostjo uporabili smrtonosno orožje ali smrt z obešanjem. Prav tako bodo moški za razliko od žensk manj verjetno kogarkoli predhodno obvestili o svojih težavah.

Depresija pri moških je pogosto signalizirana skozi jezo, zato je težje prepoznavna. Tako lahko moški namesto na terapiji pristanejo v zaporu.

Moški, ne glede na starostno skupino, pogosto ne prepoznajo, da so depresivni, piše The Guardian. Depresija pri moških je pogosto signalizirana skozi jezo, zato je težje prepoznavna. Tako lahko moški namesto na terapiji pristanejo v zaporu. Velik faktor je pri tem družbena obravnava problemov psihičnega zdravja, saj je iz družbenega vidika iskanje pomoči pri moških še vedno gledano kot izkazovanje neuspeha – po tradicionalnem dogovoru patriarhata ima namreč moški vedno kontrolo.

Predvsem starejši moški dandanes z večjo verjetnostjo izražajo stroge, tihe in stoične oblike moškosti. Starejše generacije so odraščale z večjim moškim privilegijem in dostopom do številnih moško-centriranih prostorov, kot so delavski klubi, bari in sindikati, ki so potrjevali to umetno integrirano moškost, piše Independent. Moški srednjih let so generacija, ki jo je družba učila, da mora čustva skrivati in to rezultira v modernih statistikah, ki pravijo, da bodo v splošnem moški umirali od samomorov trikrat pogosteje kot ženske.

S preteklostjo ostrega razlikovanja po spolih, kot smo ga v preteklosti poznali, bo tako še dolga pot, preden bomo lahko trdili, da mladi moški odraščajo v progresivnem, čustveno odprtem okolju. S tem v mislih je potrebno izpodbiti idejo, da je »pravi« moški močan in tih. Kazanje emocij in senzibilnost nista lastnosti, kakorkoli povezani s spolom in škodljivo ju je prikazovati kot znaka šibkosti.

Bennington in Cornell sta skozi glasbo pomagala mnogim in tragično je, da sama ustrezne pomoči nista bila deležna. Še enkrat pa lahko v javnosti nastopita v terapevtski vlogi, če njuna smrt pomaga odpreti družbeno debato o stereotipnem ločevanju spolov, ki se mora obvezno redefinirati, saj prinaša s sabo več škode kot koristi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.