MLADINA Trgovina

Vasja Jager

18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Politika

Kralj Instagrama

Malokateri politik gre v tolikšne skrajnosti kot prav slovenski predsednik

Na žaru: Borut Pahor na stolu zabavne oddaje Na žaru. Sam je na Instagramu ob fotografi ji, kjer sedi na vaji na tem stolu pripisal »Igra prestolov«

Na žaru: Borut Pahor na stolu zabavne oddaje Na žaru. Sam je na Instagramu ob fotografi ji, kjer sedi na vaji na tem stolu pripisal »Igra prestolov«
© Borut Krajnc

Borut Pahor je politik, do katerega imajo ljudje povsem različen odnos, ljudje ga bodisi obožujejo bodisi se ob njem živcirajo, ravnodušen ostane le malokdo. V času množičnega razočaranja nad politiko in razmahom populizma je to dovolj za bleščečo politično kariero. Vprašanje pa je, ali je dovolj za uspešno opravljanje predsedniške funkcije.

Sedanji predsednik ni prvi slovenski predsednik, ki deluje populistično. Janez Drnovšek je svoj čas za potrebe volilne kampanje kidal gnoj, Milana Kučana se je dalo opaziti na kakšni gasilski veselici ali pri srečanju s starejšimi mamkami. A nihče od naših političnih predstavnikov ni v tolikšni meri in s tolikšnim uspehom, ne nazadnje pa tudi s tolikšnim veseljem posegal po tovrstnih metodah. Nobeden izmed nekdanjih predsednikov ni hodil peš čez vso Slovenijo, kot to počne Pahor. Nobeden ni pred očmi volivcev in volivk delal delal v frizerskem salonu, popravljal avtomobilov, čistil konj. Predvsem pa nobeden od Pahorjevih predhodnikov ni toliko izkoriščal socialnih omrežij, kot to počne slovenski »kralj Instagrama«. Borut Pahor je slovenski politični prostor dokončno digitaliziral, postmoderniziral in predvsem – depolitiziral. Vse za ceno vzpostavljanja svoje blagovne znamke.

Politik novega kova

Drugega mu tudi ni ostalo. Ko se je leta 2011 pod notranjimi zdrahami in aferami sesuvala njegova vlada, je bil politično mrtev. Vlado je po različnih javnomnenjskih raziskavah podpiralo le še 13 do 20 odstotkov ljudi, premier pa je izpadel iz dvajseterice najbolj priljubljenih politikov. Na prvem mestu je bil predsednik države Danilo Türk, za katerega se je zdelo, da ga s položaja ne more premakniti noben nasprotnik. Še najmanj ponižani Pahor, na katerega po imploziji njegove vlade ni nihče več resno računal. Pa je kljub temu junija 2012 napovedal, da bo izzval Türka. In še preden se je umirjeni diplomat dobro zavedel, kaj se dogaja, se je Pahor že odpravljal v najbolj odaljene konce države, obiskoval tovarne, domove za starejše, organiziral glasbene večere po slovenskih trgih ter prodajal rože, pekel kruh in zidal – ter vsak svoj korak zabeležil z objavami na Facebooku. Türk, gospod stare šole, ni imel pravih možnosti, konec leta 2012 je moral priznati poraz in odstopiti mesto mlajšemu, drznejšemu in bolj nastopaškemu tekmecu.

© Instagram

Nastopil je čas novih (anti)politikov in novih tehnologij, čas Boruta Pahorja, ki je slovensko družbo in politiko priključil svetovnim trendom in jo spremenil v družbo spektakla. »Rumeni mediji vladajo in resničnostni šovi so na vrhuncu popularnosti. Zato se tudi politika zdaj dela na podoben način kot ti šovi,« je v nedavnem pogovoru za Tarčo s kancem zagrenjenosti ugotavljal Türk.

Več kot le figura

Pahor je to vedel že leta pred svojimi političnimi nasprotniki. Vse od tedaj se drži preverjenega recepta, ki mu je prinesel tolikšen uspeh. Žal pa je s tem naš politični prostor izpraznil vsebine. Ta je ne glede na splošno mnenje o predsedniški funkciji potrebna za njeno uspešno opravljanje.

Za slog gre, to je vse. In ne glede na to, kar si mislimo o njem, Pahorju ne moremo očitati, da ne premore svojstvenega sloga.

Zadolžitve predsednika niso zgolj ceremonialne, temveč izjemno pomembne. Predsednik je tisti, ki po ustavi razpisuje volitve, razglaša zakone in voditeljem izvoljenih strank podeljuje mandat za sestavo vlade. Deluje kot vrhovni poveljnik vojske, predlaga imenovanje članov vodstev vrste izjemno pomembnih institucij (Računsko sodišče, KPK, Banka Slovenije, informacijski pooblaščenec ...) in ima pristojnost, da pomilosti kateregakoli obsojenca. Predvsem pa je predsednik Slovenije simbol družbe, ki ob tresenju temeljev demokracije od njega pričakuje, da jo bo z jasnimi usmeritvami vodil pri reševanju simbolnih konfliktov in služil kot glas razuma. Ali kot je te dni dejal predsednik parlamenta Milan Brglez: »Slovenija potrebuje nekoga, ki se bo oglasil vedno, ko bo treba o perečih družbenih vprašanjih in dilemah zavzeti stališča. Predsednik republike je namreč vrhovna moralna in politična avtoriteta v državi, zato je prav, da svojo avtoriteto udejanja tudi s tem, da se opredeljuje do vseh dogajanj v naši državi in družbi.« Vse to daje predsedniku države veliko moč, ki jo lahko izvaja v dobrobit družbe – ali pa tudi ne, če ne želi. Zdi se, da se je Borut Pahor pri sebi odločil za slednje in izbral politično preživetje pred državniškim ravnanjem. »Velika težava je, da kot predsednik ne nastopa jasno v kriznih situacijah ter da ne brani ustave za vsako ceno in ne obsoja vsakršnega nasilja in nestrpnosti. Sama zaradi tega predsedniške funkcije v družbi pravzaprav sploh ne vidim,« pravi antropologinja in zgodovinarka Svetlana Slapšak.

© Instagram

»Jaz s Teš 6 nimam težav«

Da Pahor noče in konec koncev bržkone tudi ne zmore biti voditelj, se je pokazalo že pred leti. Najočitneje ob njegovem vodenju vlade, ki je svoj mandat leta 2008 začela z velikopoteznimi napovedmi, nato pa se dobra tri leta pod težo notranjih razprtij sesula v prah. Čeprav to seveda ni bila zgolj Pahorjeva zasluga in četudi je njegova ekipa dosegla tudi nekaj uspehov, med katerimi velja izpostaviti krepitev socialne države. Toda njegova vlada je zagrešila tudi nekaj kardinalnih spodrsljajev. Med njimi je treba izpostaviti »sežigalnico evrov«, razvpiti Teš 6, ki ga je takratni minister za visoko šolstvo Gregor Golobič kasneje označil za »Patrio Pahorjeve vlade«. Čeprav je bilo že takrat jasno, da naložba nima ekonomske logike, je Pahor ni ustavil. Nasprotno, ob obisku v Šoštanju novembra 2010 je zaposlenim v elektrarni navdušeno zatrjeval, da bo »projekt rešil energetsko situacijo v Sloveniji, zato je za vlado Teš 6 priotiteta«. Sedem let in poldrugo milijardo evrov kasneje se je pred preiskovalno komisijo državnega zbora izvijal, da ga je v podporo Tešu zavedel gospodarski minister Matej Lahovnik, sam pa da se je tisti čas ukvarjal predvsem z ureditvijo odnosov s Hrvaško in »globoko surovo gospodarsko krizo«.

A magnetogrami sej njegove vlade, ki jih je že v letu 2013 objavila Mladina, ga postavljajo na laž. Ne le, da se je Pahor ukvarjal s Teš 6, temveč je osebno utišal kritike naložbe v vladnih vrstah in jim očital, da se »brezglavo zaletavajo v investicijo«. Ter pri tem pametoval, kako je »premog edino fosilno gorivo, ki ga mi imamo. Imamo ga na zalogi za 40 let in postavlja se vprašanje, zakaj ga ne bi izrabili. Jaz nimam težav s Teš 6, če jih nimajo okoliški prebivalci ... Če se oni s tem strinjajo, potem OK.« Tudi ko mu je nekaj mesecev kasneje ministrica za gospodarstvo Darja Radić predstavila natančne analize, ki so dokazovale, da Teš 6 ne more prinašati drugega kot izgube, ni Pahor storil ničesar, da bi razdrl ali vsaj prenovil pogodbo z Alstomom.

© Instagram

Vse je kampanja

Ta primer dobro kaže način razmišljanja tedanjega premiera, sedanjega predsednika države. Pahor je Teš 6 podprl glede na mnenje »okoliških prebivalcev«. Ne glede na opozorila. Ni bilo pomembno, kaj mu govorijo njegovi ministri, kaj okoljevarstveniki, pomembno je bilo, kaj bodo rekli volivci in volivke v Šaleški dolini, tradicionalni volilni bazi njegove SD.

Boruta Pahorja ne zanimajo suhoparne številke, težko razumljivi paragrafi, predvsem pa ga ne zanima odgovornost. Zanimajo pa ga proslave in fototermini. Za Pahorja se volilna kampanja nikoli ne konča – kar je v izjavi za POP TV, na katero je opozoril filozof Boris Vezjak, prostodušno priznal tudi sam. To pomeni, da je zanj vsak dan namenjen iskanju novih priložnosti za pridobivanje občudovanja državljanov in državljank. Zaradi česar, kot opozarja Vezjak, Pahor ne more početi česa drugega – na primer opravljati funkcije predsednika države: »Državniškega obnašanja pri njem ni bilo, skrbi za dobrobit države in politično modrih dejanj tudi ne, bila je le bolestna bitka za naklonjenost volivcev, ki bodo napolnili njegov ego in mu prinesli podaljšanje mandata. Da je lahko neko dejanje oboje hkrati? Ne bo šlo. Eno ali drugo.«

Vzorec neodločenosti

Ker je Borut Pahor tako obremenjen s svojo podobo, velikokrat odpove, ko gre zares. Zmrzne. To lepo kaže zgodovina njegovega političnega (ne)delovanja: že kot poslanec v parlamentu je sredi devetdesetih »zmrzoval«, ko je bilo treba ob interpelaciji reševati šolskega ministra Slavka Gabra, ko je parlament spreminjal volilno zakonodajo, ko je šlo za vprašanje Kmetijsko-gozdarske zbornice; ko se je odločalo o gradnji novega bloka TET 3; ko so reševali vprašanje (ne)ustavnosti občine Koper. Pomembne dileme, ki pa so jih morali reševati in zanje prevzemati odgovornost drugi. Poslanec Pahor pa raje ne, velikokrat še gumba za glasovanje ni pritisnil.

© Instagram

Ko je Borut Pahor prerasel poslanske klopi in začel serijsko zbirati najpomembnejše funkcije v državi, se je zgodba ponovila. Kot predsednik državnega zbora leta 2004 Pahor ni storil ničesar, da bi preprečil referendum, s katerim so želeli nacionalisti onemogočiti odpravo krivic izbrisanim. Ko so dobro desetletje kasneje ob slovenske meje pritisnile množice revežev z bližnjevzhodnih vojnih žarišč in je država čakala, na katero stran žice se bo postavil predsednik republike, je bilo podobno – v želji po ugajanju vsem stranem je Pahor govoril floskule. Tudi ko so ga aktivisti, strokovnjaki in intelektualci priganjali, naj se nedvoumno opredeli. Uredništvo Časopisa za kritiko znanosti je predsednika v javnem pismu pozvalo, naj bo »dedič tistih slehernikov in slehernic ter državnikov in državnic, ki v kritičnih trenutkih niso podlegli oportunizmu, ampak so aktivno spreminjali svet na bolje«. Zaman. Pahor je ostal pasiven – kot ostaja še danes.

Fantje s slogom

Pahor pač ni dedič aktivnih državnikov, temveč iskalcev tretje poti ali navidezne sredine. Toda prav vztrajanje pri sredini je aksiom sodobne socialne demokracije, ki je po njej zatavala daleč proč od svojih začetkov in se sprevrgla v svojevrstno subverzijo elit. Kot pravi sociolog dr. Jože Vogrinc: »Tretja pot je po letu 1989 izkazala solidarnost s kapitalom, za katerega je opravila umazano delo in zasukala levico v desno; bila je instrument diskreditacije leve politike in njene zamenjave s populizmom.« Natanko to so počele ikone socialne demokracije, kot sta nekdanja britanski premier in pa tudi ameriški predsednik, Tony Blair in Barrack Obama.

Borut Pahor je slovenski politični prostor dokončno digitaliziral, postmoderniziral in predvsem – depolitiziral. Vse za ceno vzpostavljanja svoje blagovne znamke.

Natanko to počne Borut Pahor, ki nikoli ni skrival navdušenja nad obema državnikoma. Pa čeprav sta Blairova in Obamova politika neslavno spodleteli pri doseganju ciljev – Tonyja Blaira danes od sojenja za veleizdajo, ki jo je Britaniji nakopal z vtikovanjem v vojno v Iraku, loči le še par korakov, Obamovo sporočilo upanja pa je zaradi različnih razlogov – ne samo zaradi Obame samega, pač pa tudi zaradi nespametne demokratske stranke – prineslo preporod ameriškega fašizma v podobi Donalda Trumpa. Toda pri tretji poti tako ali tako ne gre za vsebino in rezultate, ne gre za cilj – pot je cilj. Za slog gre, to je vse. In ne glede na to, kar si mislimo o njem, Pahorju ne moremo očitati, da ne premore svojstvenega sloga.

Meje okusov

Njegov ključni prispevek slovenskemu političnemu prostoru je tako uveljavitev novih pravil igre, v kateri zmagujejo blagovne znamke, ne pa nujno tudi kakovost. Sociolog Vogrinc poudarja, da »se to ne dogaja le pri nas, temveč povsod po svetu. Politiki pač delujejo na trgu volilnih glasov in za njihovo oglaševanje veljajo iste značilnosti kot pri ostalih izdelkih.«

© Instagram

Na enak način kot Pahor se oglašuje cela vrsta svetovnih voditeljev. Ne le Donald Trump, ki strelja eksplozivne tvite, ali »kanadski Pahor« Justin Trudeau, ki dela selfieje z domorodnimi Indijanci, za njihovimi hrbti pa prodaja njihovo zemljo naftnim korporacijam. Med mojstri samopromocije na družbenih omrežjih je tudi vrsta politikov in političark iz bolj konservativnih okolij. Po analizi platforme Twiplomacy je posebej uspešen iranski ajatola Khamenei, ki je s skupno 89 milijoni všečkov in odzivov na svoje statuse na drugem mestu najbolj odmevnih voditeljev. Prvi je Trump. Med deseterico so še papež Frančišek, pa jordanska kraljica Rania, turški avtokrat Erdogan, indonezijski predsednik Joko Widodo in premier Združenih arabskih emiratov, šejk Mohamed Al Maktum. Vsi razumejo priložnost za dobro – in predvsem brezplačno – reklamo. Vsi objavljajo svoje misli, fotografije, zbirajo všečke. Malokateri voditelj države pa gre v tolikšne skrajnosti kot prav slovenski predsednik. Nikjer ne boste zasledili fotografije Barracka Obame, ki bi se med državniškim obiskom raztegoval po tuji predsedniški palači. In Donald Trump, sicer sinonim za populistični primitivizem, se ne bo nikoli ponižal z avtoportetom brez majice. To so opazili celo pri angleškem Guardianu, ki je zapisal, da »Trump morebiti res vlada Twitterju, na Instagramu pa svojemu slovenskemu kolegu ne seže niti do kolen«.

Ko je razprava odveč

Pahor je resda vključil slovenski politični prostor v svetovne trende političnega marketinga, vendar je pri tem zbanaliziral, celo vulgariziral našo politiko. Tega se zaveda tudi prvi predsednik države Milan Kučan, ki mu tudi njegovi največji nasprotniki težko očitajo nedostojno držo; v nedavnem pogovoru za Nedeljski dnevnik je o predsedniški funkciji pod Pahorjem povedal tole: »Predsednik ima razmeroma malo vzvodov neposrednega vplivanja. Ima javno besedo, predvsem pa ima integrativno vlogo v delovanju države in družbe. Prav zato so tako pomembne opredelitve predsednika republike do ključnih dilem in najobčutljivejših družbenih procesov. Predsednik mora videti in slišati probleme in se do njih opredeljevati, pripravljen mora biti tudi tvegati ugovore in nasprotovanja, celo odpoklic. Preveč resnega političnega dela je, da bi si lahko privoščili predsednika, ki bi predvsem poskušal biti všečen in mislil prvenstveno na svojo ponovno izvolitev.«

© Instagram

Med resno politično delo vsekakor spada tudi vprašanje odnosa do polpretekle zgodovine, ta je iz simbolnega konflikta že davno prerasel v politično vprašanje, ki zahteva jasno opredelitev. Česar pa Pahor ni sposoben. S tem je razvrednotil vzroke za nastali konflikt in ga v svoji prostodušnosti pravzaprav poglobil. To se je po svoje pokazalo pri odkritju spomenika »žrtvam vseh vojn« v Ljubljani, pa tudi leto prej, ko je Pahor med mašo za pobitimi v Hudi Jami dejal, da se »nihče izmed nas ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. Tudi glede preteklosti. Glede tega nima nihče pravice obsojati nikogar.« Njegova izjava je v skladu z bežanjem od bistvenega vprašanja druge svetovne vojne, od vprašanj kolaboracije in pravih vzrokov zanje. Družba, v kateri predsednik države poziva k ignoriranju občutkov jeze in razočaranja in k depolitizaciji že davno spolitiziranih vprašanj, bo težko dosegla očiščenje. »Ne moreš se postaviti po robu zgodovinski resnici. Ve se, kdo je zmagal v vojni, in ve se, kdo je izdajal ter zakaj. Vsaka debata o tem je odvečna in pomeni le zlorabo tega diskurza,« pravi Slapšakova.

Ne zanimajo ga suhoparne številke, težko razumljivi paragrafi, predvsem pa ga ne zanima odgovornost. Zanimajo pa ga proslave in fototermini.

Pamet na arbitraži

Zdi se, da takšno stanje Pahorju povsem ustreza. Kajti ob pomanjkanju konkretnih rešitev in nedvoumnih stališč lahko svoj položaj najuspešneje krepi s podpihovanjem – ne pa tudi reševanjem – ideoloških debat. Vse drugo je preveč zahtevno. »Če družba ne premore zadosti znanja, simbolni boj preide v populizem,« opozarja Svetlana Slapšak. V tem kontekstu odprtje ljubljanskega spomenika ni bilo namenjeno spravi, temveč je bilo uvod v kampanjo pred jesenskimi predsedniškimi volitvami. Politične elite namreč sprave ne potrebujejo, med seboj so že prav spravljene in razumejo, da lahko od zdrah živijo tako nacionalisti kot socialni demokrati. Kot lahko oboji lepo živijo od spora s Hrvaško, ki se ob vsakih volitvah znova izoblikuje kot ena izmed najpomembnejših točk javne debate.

Eden osrednjih Pahorjevih adutov med jesensko volilno kampanjo bo gotovo razsodba arbitražnega sodišča ter moralni in politični kapital, ki naj bi si ga pridobil s svojim dolgoletnim zavzemanjem. Resnica pa je, da arbitraža sama po sebi ni prinesla nič pretresljivega in da se z njo življenje velike večine Slovencev in Slovenk ne bo spremenilo na bolje. Nasprotno, spor s Hrvati je bil ves čas napihnjen s strani politike – kot je zdaj napihnjena njegova domnevna rešitev. Prav napihovanje konflikta za »žabe in komarje«, kot se je zaničljivo izrazil vrhovni arbiter Gillbert Guillaume, je tedanjemu premieru omogočilo, da se je sprehajal, objemal in flirtal s hrvaško kolegico Jadranko Kosor. Vse ob navzočnosti fotografov in televizijskih kamer, seveda.

© Instagram

V službi sistema

Tudi če večina volivcev in volivk odkrito verjame, da je njegovo početje bolj ali manj neškodljivo, in tudi če to sam pri sebi verjame tudi Pahor, resnica ni tako preprosta. »Njegova praznina je zlovešča. Kajti zapolnilo jo bo nekaj drugega,« pravi Slapšakova.

Žal se je njeno opozorilo že uresničilo. Pahorjevo poblagovljenje politike in njeno izkoriščanje za gradnjo lastne blagovne znamke sta sporočilo, ki pomembno utrjuje uveljavljene družbene in ekonomske odnose neenakosti. Dober primer sta njegovo kampanjsko opravljanje različnih fizičnih del ter poziranje v delavskih kombinezonih in frizerskih predpasnikih. S tem predsednik sporoča, da noben poklic ni brez časti in da je vsako delo dobro za vsakogar. Kar je glasba za ušesa neoliberalcev, ki napadajo delavske pravice in »fleksibilizirajo« trg dela. Če samemu predsedniku ni izpod časti, da bi delal v mesnici ali štali, potem tudi doktorju filozofije ne sme biti. Če še predsednik zamenja svojo lepo obleko za smetarsko haljo, potem tudi diplomirani sociolog ne sme zavrniti »častnega« dela. S tem Pahor – četudi nezavedno in nenamerno – krepi neoliberalno dogmo, da si je vsa tista množica diplomiranih, magistriranih in doktoriranih prekarcev in brezposelnih kriva za vse, kar jo doleti na prožnem trgu dela. Ki ga je s svojimi »reformami« do sedanje nehumane prožnosti svoj čas raztegovala tudi Pahorjeva vlada ...

Glas razuma

Namesto da bi torej opravljal vlogo predsednika in reševal simbolne konflikte, ki delijo Slovenijo – sprava, odnos do beguncev, vprašanje pravic istospolnih parov ter najnovejši primer, napadi na pravico do splava – tako Pahor s svojo nedorečenostjo dopušča vztrajanje starih sistemskih krivic in krepitev novih.

Toda velik del volivcev in volivk mu še naprej zaupa. Kajti Pahorjeva antipolitičnost jim sporoča, da je predsednik prav tako naveličan sistema kot oni sami. Sistema, ki ni sposoben ublažiti posledic globalnih trendov, kot so migracije in poglabljanje neenakosti. Kot drugod po Zahodu, kjer se je uveljavila družba spektakla, tudi v Sloveniji ljudje izgubljajo spoštovanje do politike, ki ne zmore odpraviti njihove tesnobe. Zato se obračajo k populistom, ki jih bolj kot politika zanima lastna dobrobit in ki konec koncev tega niti ne skrivajo. Poplava selfiejev je Pahorja tako odločilno približala ljudem – ljudje so lahko začutili, da je tudi on tako narcisističen, neodločen, zmeden, aroganten, željan pozornosti in lahkoveren kot s(m)o sami. To je bistvo njegove blagovne znamke: dokazovanje, da ni nad množico in da se tega ne sramuje.

Težava je le, da bi predsednik moral biti nad množico. Nič ni narobe, če prizna svoje hibe in če je sproščen, toda v trenutkih preizkušenj mora opraviti delo, za katero je bil izvoljen in za katero je ne nazadnje tudi plačan. Danes pa je slovenska družba vsekakor na preizkušnji. Zato potrebuje predsednika, ki ji bo s svojim zgledom, dostojanstvom, odločnostjo in sprejemanjem odgovornosti za svoje odločitve pokazal pot v demokratično prihodnost. Predsednika, ki bi se takoj po izpadih pravnika Boštjana M. Zupančiča in pridigi metropolita Stanislava Zoreta na Brezjah o svetosti človekovega življenja oglasil z zagotovilom, da bodo ženske obdržale pravico do izbire pri splavu in da o tem ne more biti razprave. Predsednika, ki bi dal nestrpnežem jasno vedeti, da Slovenija razume stisko žrtev vojne in varuje svoje manjšine. Predsednika, ki bi naredil konec potvarjanju zgodovine in relativiziranju kvizlinštva ter zaprl javni prostor za simbole fašizma in nacizma. Predsednika, ki bi javno obsodil nebrzdano razprodajo državnega premoženja in izgubljanje ekonomske suverenosti ...

Pahorjevo izvijanje, da »obstaja razlika med negativnim in pozitivnim populizmom«, kot je dejal za Guardian, ni na mestu. Slovenija potrebuje voditelje, ne populistov. Pristajanje na antipolitiko pa v tem času pomeni pristajanje na status quo. Toda razvrednotenje politike in padec politične kulture pod navali populizma sta tolikšna, da v javni razpravi skoraj ni več prostora za posameznike z voditeljskimi odlikami. Še tisti, ki se vendarle najdejo, pa bodo v svojih kampanjah morali igrati po novih pravilih in v prvi vrsti zabavati množico. Ali kot pravi Svetlana Slapšak: »Vsakdo z ambicijami v politiki se mora truditi, da dokaže, da je del banalne večine.«

© Instagram

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Marko Kržan, Ljubljana

    Kralj Instagrama

    V članku z zgornjim naslovom je novinar zapisal, da naj bi Pahorjeva vlada vendarle »dosegla nekaj uspehov, med katerimi velja izpostaviti krepitev socialne države«. Več