MLADINA Trgovina

Traktat o slogu

Odmev na kolumno Vagina dentata, z dne 4. avgusta 2017 in kolumno Traktat o slogu in pravih kandidatih, z dne 15. september 2017

Poglejmo najprej dejstva. V prvi kolumni je g. Miheljak skozi skoraj polovico besedila (in nikakor mimogrede) v zgolj negativnem smislu omenjal dr. Ruglja. Dokler je citiral izjave iz njegovih intervjujev, je to kolumnistova stvar, v to se ne bi vtikal, naj si da duška, če mu to prinaša zadovoljstvo. Ker pa je v nadaljevanju navajal dejanske nepravilnosti v zvezi z njegovim življenjem in delom, ki so bile že davno razčiščene, sem ga na to opozoril ter povabil, naj se zamisli, zakaj to počne. Kaj se je zgodilo potem?

Namesto da bi se opravičil, ker je navajal netočnosti, je g. Miheljak praktično vso drugo kolumno posvetil navajanju novih fragmentov iz Rugljevih intervjujev (za katere smo se že prejšnjič strinjali, da mu niso v čast), s tem pa zgolj izkazal, da so njegovi problemi še večji, kot je bilo razvidno že poprej. Poleg tega je z odgovorom na strogo formalni ravni kršil ustaljeno medijsko in uredniško prakso, saj je kot repliko in za svoje osebno obračunavanje zlorabil svojo redno kolumno, pri tem pa je bil njegov »odgovor«, (za katerega je bil verjetno honoriran), tudi nekajkrat daljši od mojega odmeva iz pisem bralcev, česar uredniška praksa in novinarska etika običajno ne dopuščata ali vsaj ne odobravata.

Obenem je Miheljak v drugi kolumni izkazal novo zgodovinsko in vsebinsko nepoznavanje dela in knjig dr. Ruglja. Kot prvo, za svojo referenčno točko, ko si je, na podlagi govoric, sestavil mnenje o delu dr. Ruglja, navaja svoja postštudijska leta, ko dr. Rugelj sploh še ni ustvaril svoje socialno-andragoške metode. Kot drugo je za založnika knjige Pot samouresničevanja proglasil našo založbo, čeprav je knjiga dejansko izšla v Rugljevi samozaložbi že leta 2000, naša založba pa jo je zgolj ponatisnila skoraj desetletje kasneje, že po njegovi smrti. Mimogrede me je v slogu »prvošolske psihologije« še okarakteriziral, da sem ujet v podobo (samo) cenzuriranega sina, ker sem se postavil v bran očetovemu delu (ne njegovim izjavam), kar je pač etiketiranje na prvo žogo (ob tem, da je poudarjanje sorodstvenih vezi kot osnove za razvrednotenje kakega odmeva zgolj en od klasičnih elementov tendenciozne debate, proglašanje dr. Ruglja za avtoritarnega očeta pa kaže, da ima Miheljak o njem izdelano tudi to – nadvse popačeno – projekcijo), izjemno obsežno, kar 1216 strani dolgo knjigo, pa je (v enem stavku!) vehementno skritiziral. To je naredil kljub temu, da področja, o katerem govori knjiga, poklicno ne pozna, da knjige, kot pravi sam, prej sploh ni poznal, saj si jo je izposodil v knjižnici, za njen pregled pa je imel, to navajam jaz, samo kak dan ali dva, ker je potem moral zaradi izida naslednje Mladine že oddati svojo novo kolumno.

Vse to izkazuje kar se da nizek in površen nivo pisanja na to temo.

Vsestranska Miheljakova nekorektnost pri tovrstno potvorjenem in manipulativnem pisanju je še posebej žalostna ob dejstvu, da bi univerzitetni profesorji, s tem pa tudi mentorji mladim, morali imeti najvišje standarde pisnega komuniciranja in javne izmenjave mnenj. Take nečedne medijske prakse bi tako lahko, morda kot šolski primer postresničnega pisanja (ki se bo žal reproduciralo v prihodnost, saj bodo njegove kolumne ostale objavljene na spletu, moji odmevi iz pisem bralcev pa žal ne), obravnavali tudi na fakultetah, kjer taki profesorji predavajo. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.