NKBM pere bolje

Junija letos so slovensko javnost vznemirila bombastična sporočila o milijardi evrov, ki naj bi jih prek največje državne banke NLB pred skoraj desetletjem oprala skupina iranskih državljanov. Govorice je sprožil predsednik parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, poslanec SDS Branko Grims, ki je razpihoval strasti z navedbami o sumljivem molku pristojnih organov in namigoval, da je bil denar namenjen financiranju iranskega jedrskega programa. Histerija je dosegla vrh z ustanovitvijo nove preiskovalne komisije, ki jo je zahtevala Grimsova SDS, vendar v dobrih dveh mesecih delovanja komisija še ni našla oprijemljivih dokazov za načrtno prikrivanje sumov pranja denarja v NLB.

Zato pa so takšni dokazi prišli na dan v zvezi z nekdanjo drugo največjo državno banko, mariborsko NKBM. Skupna preiskava Mladine in Italijanskega centra za preiskovalno novinarstvo (IRPI), ki je potekala več mesecev, razkriva sistem ignoriranja sumov o pranju denarja v nekdanji drugi največji državni banki.

Četudi je NKBM danes v lasti ameriškega sklada Apollo, zgodba ostaja pomembna za slovensko družbo. Dolga leta je NKBM kot državna banka delovala kot pospeševalnik razvoja socialno posebej ranljivih območij Štajerske in Prekmurja, hkrati pa je zadrževala prodor agresivnih tujih (avstrijskih) bank čez severno mejo. Zato ni čudno, da je država v mariborsko banko vložila velike vsote denarja, prvič že leta 1994 ob poldrugo milijardo takratnih nemških mark težki sanaciji bančnega sistema, iz katere je Kreditna banka Maribor izšla s pridevnikom Nova in postala NKBM. Davkoplačevalci smo jo spet reševali v letu 2008, ko je država prepričala več kot 107 tisoč državljanov in državljank, da so kupili delnice NKBM, vendar težav banke to ni rešilo. Leta 2013 je prejela še zadnjo veliko injekcijo javnega denarja, 870 milijonov, s katerimi smo odkupili njene (domnevno) slabe kredite in jih prenesli na DUTB.

NKBM je torej slovenske davkoplačevalce stala ogromno. Ob tem je dolgoletna državna banka služila tudi kot svojevrsten bankomat za slovenske tajkune, pa tudi politiko. Vpliv slednje so razgalila elektronska sporočila med nekdanjima premierjem Janezom Janšo in predsednikom uprave NKBM Matjažem Kovačičem. Ta je med letoma 2005 in 2008 Janšo in njegovega tajnika Boruta Petka obveščal o številnih sumljivih poslih banke, tudi o njeni privatizaciji, financiranju političnega prevzema časnika Večer in hrvaških nepremičninskih kupčijah, zaradi katerih je specializirano državno tožilstvo zoper Kovačiča in njegove sodelavce julija vložilo obtožnico. Na podlagi zaupnih dokumentov, ki smo jih pridobili na Mladini, pa NKBM še zdaleč ni privlačila le sumljivih igralcev iz Slovenije, temveč tudi iz tujine. In to resne.

Senca organiziranega kriminala

Dokumenti so zapisi dveh podrobnih pregledov banke NKBM in njenih strank, ki so ju uslužbenci Banke Slovenije izvedli konec leta 2014 in februarja 2016. Ugotovili so, da je NKBM poslovala z množico strank iz Italije, Irana, Savdske Arabije, Jordanije, Balkana in ZDA, pri katerih so se pojavili utemeljeni sumi pranja denarja, vendar jih je tedanja uprava sistematično prikrivala pred pristojnimi institucijami. Ključno vlogo naj bi pri tem po ugotovitvah inšpektorjev Banke Slovenije igrala nekdanji predsednik uprave NKBM Aleš Hauc, ki ga je leta 2012 na položaj nastavila druga vlada Janeza Janše, ter njegov uslužbenec za »posebne naloge«, nekdanji agent Sove Primož Britovšek.

Na podlagi zaupnih dokumentov, ki smo jih pridobili, NKBM še zdaleč ni privlačila le sumljivih igralcev iz Slovenije, temveč tudi iz tujine.

Največ kontroverznih strank, na katere je opozorila inšpekcija centralne banke, je prišlo iz sosedstva. Vendar ne iz Avstrije ali Hrvaške, ki sta Štajerski najbližji, temveč iz Italije. Vrsta tamkajšnjih poslovnežev je pri NKBM odprla račune in prek njih izvajala transakcije po modelu, ki se ga je v bančnih krogih hitro prijelo ime »italijanska tipologija«. Kot ugotavlja zaupno poročilo Banke Slovenije, so v letu 2014 neznana italijanska podjetja na račune v NKBM nakazovala denar, ki naj bi »pogosto izviral iz kaznivih dejanj davčne zatajitve ali zlorabe položaja, lahko pa tudi iz hujših pojavnih oblik kaznivih dejanj organiziranega kriminala«. Sredstva pa se niso dolgo zadržala na računih v Sloveniji, temveč so jih hitro dvignili – bodisi fizične osebe ali slamnata podjetja, ki so jih pri nas registrirali Italijani prav za ta namen.

Včeraj ugledne stranke, danes na begu

Po opisanem ključu je prek NKBM poslovalo podjetje B-Milijon, ki ga je v Sežani ustanovil italijanski državljan Antonio Scimone. Gre za poslovneža iz kalabrijskega mesta Bianco, v katerem »posle duši vpliv mafije Ndranghete«, kot je za IRPI povedal eden od okoliških kriminalistov, s katerim so se pogovarjali ob zagotovilu anonimnosti. Preiskava Mladininih italijanskih partnerjev je razkrila, da ima Antonio Scimone v Milanu podjetje, v katerem deli lastništvo s sinom vodje enega domnevno Ndranghetinih najmočnejših klanov. Scimonejevo ime se je sicer v povezavi z Ndrangheto pojavilo že leta 2007 ob razbitju mafijskih celic v Torinu, v katerega je klan Barbaro v tovornjakih Scimonejevega družinskega podjetja tihotapil kokain. Kljub temu v NKBM niso preverjali, s čim se Scimone ukvarja in od kod izvira denar, ki ga je na svoje račune polagala njegova slovenska družba, pa tudi ne, kam je šlo 295.000 evrov, ki jih je nenadoma umaknila iz Slovenije. Italijan je za IRPI zavrnil povezave z mafijo: »Sem uspešen podjetnik, očitno pa je služenje denarja v Kalabriji avtomatično zločin.«

Prek takrat še druge največje slovenske banke je brez vsakršnih težav in preverjanj posloval tudi nekdanji vidni član stranke Severna liga Luca Dordolo, ki je v letu 2014 s svojih računov nakazoval denar v Belize. Ko so ga Mladinini italijanski partnerji soočili z zapisi iz poročil Banke Slovenije, je zatrdil: »Slovenski račun sem uporabljal za kupčije s kripto valuto bitcoin, s čimer je bila NKBM seznanjena; nakazil v Belize pa se ne spomnim.« Bančne inšpektorje je v oči zbodel tudi podjetnik Luigi Cecchi, proti kateremu poteka sojenje zaradi organiziranja mednarodne goljufive združbe, ki je delovala v Angliji, Švici, na Portugalskem, Češkem, v Poljski, Slovaški, Hrvaški in Bolgariji ter na nezakonit način pridobila okoli milijardo evrov. Delovala je med letoma 2009 in 2014 – prav v tem letu pa si je Cecchi prek računa pri NKBM nakazal skoraj 500.000 evrov. Preiskovalci IRPI ga niso mogli izslediti – izkazalo se je, da je Cecchi nedavno izginil brez sledu, njegov odvetnik pa je novinarjem zatrdil, da tudi on ne ve, kje je, in da »bi mu tudi sam z veseljem zastavil nekaj vprašanj«.

Po podatkih preiskovalcev IRPI italijanske oblasti Cecchija sumijo davčne utaje. Enako velja za Bruna Terina, ki je glede na vloženo obtožnico skrival denar na računih v Mariboru – torej pri NKBM. Tudi Terin je izpuhtel v zrak; zaman ga išče celo italijansko tožilstvo. Z NKBM je posloval še Giovanni Cristali, ki ga je imela štajerska banka v evidenci kot državljana Arabskih emiratov, kamor je prek Slovenije pošiljal velike vsote denarja, da bi jih skril pred italijanskimi oblastmi. Na vprašanja IRPI ni nikoli odgovoril.

Po mnenju Banke Slovenije je NKBM nedvoumno kršila tako lastna pravila kot zakonodajo o preprečevanju pranja denarja.

Za inšpektorje Banke Slovenije, ki so preiskovali omenjene primere, ni bilo dvoma: »Italijanska tipologija pomeni zlorabo bančnega sistema z namenom prikrivanja denarja nezakonitega izvora pred italijanskimi organi pregona oziroma davčnimi organi.« Veliko bolj kot same transakcije pa je ob njihovem razkritju Banko Slovenije razjezilo dejstvo, da v NKBM niso niti mignili s prstom, da bi preverili njihova ozadja; izkazalo se je, da bi lahko štajerska banka z namernim ignoriranjem sumljivih poslov delovala kot idealna banka za skrivanje in pranje denarja.

Varni pod Alpami

To je bilo povsem v skladu z izjavami mafijskega skesanca Maurizia Prestierija, ki je že leta 2011 v pogovoru za preiskovalnega novinarja Roberta Saviana, avtorja knjižne uspešnice Gomora, govoril o Sloveniji kot »mafijskem raju«, v katerem ni kulture resnega preganjanja organiziranega kriminala. »V Sloveniji smo se počutili popolnoma varni, zato smo uporabljali svoja prava imena, potrebovali nismo niti ponarejenih dokumentov,« je razlagal Prestieri.

Spornim Italijanom, ki so poslovali prek NKBM, se ni bilo treba bati ničesar, saj so bili v bankinih evidencah povsem običajne stranke – kakor če bi bilo obračanje več sto tisočakov sumljivega izvora skupaj z nakazili na drug konec sveta nekaj najbolj naravnega.

Največ kontroverznih strank, na katere je opozorila inšpekcija centralne banke, je prišlo iz sosedstva.

Enako brezbrižnost je štajerska banka pokazala do podjetja Studio 2, ki je bilo registrirano v Gibraltarju, in do družbe Mildmark s sedežem v ameriški davčni oazi Delaware; slednja je samo v letu 2014 na račun pri NKBM prejela 1,5 milijona dolarjev. Skoraj nemudoma jih je posredovala v Ukrajino, kjer je v istem obdobju z ameriškim denarjem nenadoma vzcvetela vrsta »neodvisnih« organizacij, prek njih pa so ZDA podžigale »revolucijo«, ki je državo iztrgala ruskemu vplivu. A vse te okoliščine niso bile dovolj, da bi NKBM delawarski nabiralnik prepoznala kot tvegano stranko in raziskala njena ozadja. Tako se o Mildmarku ne ve drugega, kot da je bilo podjetje ustanovljeno leta 2003 in da ga v imenu pravega lastnika vodi ena neštetih odvetniških pisarn, ki v Delawaru odpirajo »nabiralnike« za sumljive posle. Ob vseh teh zgodbah pa je inšpektorje Banke Slovenije daleč najbolj zmotil primer prav posebnega in eksotičnega komitenta, ki je prek NKBM izvajal posle, podobne tistim »velike sestre« NLB, zaradi katerih se zdaj sestaja parlamentarna preiskovalna komisija.

Iranec ni potreboval potnega lista

Gre za podjetje Planet prihodnosti, ki sta ga zastopala Iranca Mohammad Kamrawa in Alireza Hedmagtozar in je pri NKBM odprlo račun v letu 2014. Družba je bila registrirana leto prej za »nespecializirano posredništvo pri prodaji raznovrstnih izdelkov« in je razpolagala z vsega slabimi šestimi tisočaki kapitala. Iranska lastnika sta za zastopanje pri sklepanju poslov v Sloveniji pooblastila ljubljansko odvetniško pisarno Kirm Perpar, pooblastilo pa je v Kočevju sestavila notarka Nina Češarek. In banka NKBM, ki je v istem obdobju malodane odganjala množice malih lokalnih podjetnikov, je brez razmišljanja odprla račun za Planet prihodnosti. Ni se ji zdelo čudno, da nihče ni prav vedel, s čim se družba sploh ukvarja. In ni se ji zdelo čudno, da je notarka enemu od Irancev sestavila pooblastilo, četudi mu je potni list po ugotovitvah inšpektorjev Banke Slovenije najverjetneje potekel že vsaj pol leta prej. Predvsem pa se NKBM ni zdelo čudno, da Kamrawa in Hedmagtozar na papirju sploh nista Iranca, temveč prihajata s povsem različnih koncev sveta: prvi je imel stalno prebivališče prijavljeno v ameriškem Los Angelesu, drugi v nemškem Kölnu. Nič od tega ni zmotilo birokratov pri NKBM – pač pa jih je zmotil njun slovenski odvetnik, za katerega so sprožili postopek preverjanja politične izpostavljenosti.

Iranska družba je po dostopnih bilancah ob koncu leta 2014 razpolagala s 136.000 evri. Toda bilance zabeležijo le stanje na računu na zadnji dan poslovnega leta; v resnici samo v NKBM vedo, koliko denarja je vmes steklo prek računa in ali je vsota primerljiva s slavnimi 700 milijoni, ki naj bi jih med letoma 2008 in 2010 skozi račune pri največji državni banki NLB pretočili Iranci, zoper katere danes rohni parlamentarna preiskovalna komisija. Gotovo pa je, da so se inšpektorji Banke Slovenije, ki so kasneje obravnavali primer iranskega računa na NKBM, lahko samo prijeli za glavo: »Obstaja niz dejavnikov, ki kažejo, da bi morala banka družbo Planet prihodnosti prepoznati kot visoko tvegano stranko in skladno s tem zagotoviti poglobljen pregled, česar pa ni storila.« S tem je po mnenju Banke Slovenije NKBM nedvoumno kršila tako lastna pravila kot zakonodajo o preprečevanju pranja denarja.

Gledanje skozi prste

A zgodba z neznanim iranskim podjetjem je le en primer sistematične potuhe, ki jo je mariborska banka po načelu, »manj ko vemo, bolje za nas«, nudila tujcem, ki so prek njenih računov pretakali gotovino, za katero nihče ni vedel, od kod se je vzela. Poleg Italijanov, Irancev in Američanov je NKBM odpirala račune in izvajala transakcije še za vrsto igralcev iz držav, ki imajo s Slovenijo le malo zveze – in ki jih pri sumljivih poslih predvsem ni nihče nadlegoval z nadležnimi vprašanji. Zaupni poročili Banke Slovenije tako navajata še državljane Jordanije, Savdske Arabije, Rusije in Ukrajine, omenjata pa njihove transakcije »z visoko tveganimi geografskimi območji«, kot sta Ciper in Panama. Samo v letu 2013 je prek mreže NKBM v Panami končalo 7,5 milijona evrov, na Cipru pa 3,1 milijona.

Vrsta italijanskih poslovnežev je pri NKBM odprla račune in prek njih izvajala transakcije po modelu, ki se ga je v bančnih krogih hitro prijelo ime »italijanska tipologija«.

Ker so bile transakcije razbite v več manjših dvigov in pologov, ki niso presegali zakonsko določenega praga za poročanje po zakonu o preprečevanju pranja denarja (30.000 evrov), o njih niso poročali naprej. In ker v sumljivih tujcih niso prepoznali tveganih strank, nanje niso opozorili policije. Glede na ugotovitve iz poročila Banke Slovenije NKBM tudi ni izvajala poglobljenih analiz neobičajnega poslovanja, zato seveda ni zaznavala sumljivih transakcij, o katerih bi morala poročati Uradu za preprečevanje pranja denarja. Še več, namesto da bi zadeve razčistila, je NKBM pravzaprav počela ravno nasprotno. Tako je preverjanje inšpektorjev Banke Slovenije decembra 2016 pokazalo, da NKBM za najmanj 516 (od 9756) podjetij, s katerimi je poslovala, sploh ni imela podatkov o lastnikih.

Tuji politiki s slovenskimi računi

Ponovljeni pregled februarja 2016 je pokazal, da je imela mariborska banka med običajnimi strankami, ki niso vredne dodatne pozornosti, kar 2012 takšnih, ki so po mnenju inšpektorjev centralne banke spadale med stranke visokega tveganja. Med tistimi, ki jih je vendarle uvrstila na seznam tveganih, pa 911 komitentov sploh niso dodatno preverjali.

Tolikšni kraterji v varovalnih mehanizmih so poleg takih in drugačnih podjetnikov v Maribor privabili prav posebno vrsto komitentov: politike. Čeprav je NKBM raje zamižala, ko je bilo treba preveriti politično izpostavljenost partnerjev, so njeni luknjičasti požarni zidovi vendarle prestregli enajst oseb, pri katerih je bilo nedvoumno ugotovljeno, da imajo politični pedigre. Število se zdi nenavadno nizko – in tudi je. Na podlagi prvotnega pregleda v letu 2014 je Banka Slovenije naročila NKBM, naj temeljiteje preveri politično izpostavljenost svojih strank, kar so počeli s preprostim vprašalnikom. Tako je naslednja revizija centralne banke v 2016 poročala, da ima račune pri NKBM odprtih vsaj 506 tujih politično izpostavljenih oseb; po zakonu o preprečevanju pranja denarja gre za posameznike iz tujine, ki so v preteklem letu »delovali na vidnem javnem položaju« ali pa to velja za njihove ožje družinske člane ali sodelavce. Koliko politikov se je preverjanju z vprašalnikom izognilo in ostalo skritih, je seveda nemogoče ugotoviti.

Spoštovanje zakonov proti »komercialnim aktivnostim«

Katastrofalno stanje glede preprečevanja pranja denarja v državni NKBM je bilo po kasnejših ugotovitvah Banke Slovenije v skladu z njeno poslovno strategijo. Če je v istem obdobju izgubila na tisoče slovenskih strank – po lastnih internih ocenah jih je zaradi stiskanja s posojili NKBM do konca leta 2014 izgubila okoli 16.000 –, pa se je na drugi strani banka menda zavestno odločila, da bo ščitila kontroverzne poslovneže. Tako je že v letu 2013 glede na poročilo Banke Slovenije uprava NKBM sprejela sklep, da banka od novih komitentov ne bo zahtevala izjav o izvoru njihovih sredstev, saj »bi takšne izjave škodile komercialnim aktivnostim«.

Italijanska tipologija pomeni zlorabo bančnega sistema z namenom prikrivanja denarja nezakonitega izvora pred italijanskimi organi pregona oziroma davčnimi organi.

Do skoraj enakih ugotovitev kot poročilo Banke Slovenije s konca leta 2014 je že slabo leto prej prišla takratna pooblaščenka NKBM za preprečevanje pranja denarja Vesna Rožanc. Vendar pa jo je vodstvo banke menda utišalo, ko je predstavila svoje ugotovitve in predlog akcijskega načrta za odpravo nepravilnosti. Namesto da bi ji prisluhnila, je Haučeva uprava Rožančevo degradirala in nastavila novo pooblaščenko; pri tem je ključno vlogo odigral nekdanji agent Sove Primož Britovšek, ki je tisti čas v NKBM vodil sektor za korporativno varnost.

Mož za posebne naloge

Prav Britovšek, do takrat sicer brez omembe vrednih izkušenj na področju bančništva, je Rožančevo prijavil bankini interni preiskovalni komisiji, zaradi česar je na koncu ostala brez službe. Na drugi strani je Britovšek novi pooblaščenki naročil, da o ugotovitvah Rožančeve ne sme pisniti nikomur, še najmanj pa Banki Slovenije in Uradu za preprečevanje pranja denarja, ter da mora pripraviti novo, prilagojeno poročilo. Uslužbenka je ubogala in pripravila neuporaben konstrukt, ki je zamolčal vrsto pomembnih ugotovitev in za katerega je kasneje Banka Slovenije ugotovila, da »ne odraža dejanskega stanja na področju preprečevanja pranja denarja«.

Takšno početje je banki na koncu nakopalo dve izgubljeni tožbi, zaradi katerih je morala Vesni Rožanc plačati nad trideset tisočakov odškodnine. Igre je bilo konec, ko je na kadrovske zdrahe v Mariboru končno postala pozorna Banka Slovenije, ki je opravila pogovor z Rožančevo. Ko je ta razkrila vsebino poročila, se je izkazalo, kako učinkovito je svoje delo opravil ozki krog posvečenih oseb na NKBM – za dokument in njegove ugotovitve niso vedeli niti notranji revizorji NKBM, kaj šele kdo drug. Da bi prišli stvarem do dna, so inšpektorji Banke Slovenije 12. decembra 2014 zaslišali Primoža Britovška, ki je prostodušno priznal, da je prikril originalno poročilo, ker »je bilo obremenjujoče za banko«. Na podlagi zbranih informacij in dokumentacije so inšpektorji ocenili, da je Britovšek sicer imel »pomembno vlogo« pri prikrivanju stanja NKBM, da pa je »ključno vlogo« odigral šef uprave Hauc, ki jih je s svojim ravnanjem razočaral do te mere, da so v poročilu pregleda leta 2014 zapisali: »Na podlagi teh ugotovitev bi morala Banka Slovenije zoper člane uprave sprožiti ustrezne postopke – odvzem licence ali opomin – kar pa ni mogoče, saj tedanji član uprave ni več na tej funkciji. Ne glede na to strokovna služba predlaga, da se zoper odgovorne osebe sproži prekrškovni postopek.«

Panika ob Dravi

Ponovni pregled v letu 2016 je pokazal, da ne Hauc ne Britovšek nista odgovorna za svoje početje. Še več, NKBM, ki jo je v tistem času že vodil novi predsednik uprave Robert Senica, je naročila – in plačala – zunanje pravno mnenje, ki naj bi omenjeno dvojico povsem odrešilo odgovornosti. S tem je banka ignorirala ne le opozorila Banke Slovenije, temveč tudi ugotovitve lastne službe za notranjo revizijo, ki je Hauca in Britovška prepoznala kot glavna krivca za prikrivanje stanja na področju preprečevanja pranja denarja. Banka Slovenije se je zato odločila, da bo sama nadaljevala postopke proti njima. Novi pregled je še pokazal, da NKBM ni uspela odpraviti velikega dela ugotovljenih nepravilnosti in da ni v popolnosti postavila učinkovitega sistema za preprečevanje zlorab. Zato so ji inšpektorji naložili, da mora do konca letošnjega marca podrobneje opredeliti standarde in ukrepe za poslovanje s tveganimi strankami, zagotoviti ustrezno informacijsko podporo službi za preprečevanje pranja denarja (ki so jo vmes izvzeli izpod Britovškove oblasti in jo preoblikovali v neodvisni oddelek) ter prenoviti sedanje interne akte in postopke.

V Sloveniji smo se počutili popolnoma varni, zato smo uporabljali svoja prava imena, potrebovali nismo niti ponarejenih dokumentov, je že pred leti razlagal mafijski skesanec Prestieri.

Z zahtevami Banke Slovenije je bil seznanjen tudi novi lastnik, ameriški sklad Apollo, ki je NKBM kupil za 250 milijonov evrov in banko tudi formalno prevzel aprila 2016. Kljub temu je po poročanju Dnevnika v zadnjih tednih pred iztekom roka za odpravo kršitev bankin sedež v Mariboru zajela panika, številni zaposleni pa so morali tudi zunaj delovnega časa pripravljati zahtevana gradiva in posodabljati dokumentacijo.

Odgovornost po slovensko

Ali so bili njihovi napori dovolj in se je NKBM vendarle uspela preoblikovati v finančno institucijo, ki spoštuje vse predpise glede preprečevanja pranja denarja, bo pokazal prihodnji pregled Banke Slovenije. Britovšek za zdaj ostaja na NKBM, ki mu očitno zaupa tudi novi predsednik uprave banke John Denhof in njegovi šefi pri Apollu. Senca človeka s »pomembno vlogo« pri prikrivanju po njegovih lastnih besedah »obremenjujočega« poročila o tokovih sivega denarja prek NKBM tako še zmeraj visi nad nekdaj slovensko, danes ameriško banko iz Maribora. Na podlagi poročil Banke Slovenije jo še vedno bremeni tudi očitek, da je načrtno gledala skozi prste množici sumljivih tujih fizičnih in pravnih oseb. Ta sum bo ostal, dokler pristojne institucije ne bodo predstavile vseh dejstev, ki so jih v NKBM želeli prikriti pred njimi in pred javnostjo. Poročilo Banke Slovenije je dovolj izčrpno in nadrobno argumentirano – jasno je, da gre za izjemno resno početje. Poleg kriminalistov, tožilstva, Fursa in Urada za preprečevanje pranja denarja bi se iskanja odgovornosti zanj vsekakor lahko lotila tudi parlamentarna preiskovalna komisija.

Hauc: »Dokumenta nismo prejeli v ustrezni obliki«

Aleš Hauc, ki je postal predsednik uprave državne NKBM pod drugo vlado Janeza Janše, je v odgovoru na očitke o katastrofalnem stanju na področju pranja denarja in o prikrivanju poročila uslužbenke Vesne Rožanc, ki je nanj opozorila, zavrnil ugotovitve inšpektorjev Banke Slovenije.

»Ni res, da uprava Nove KBM ni obravnavala omenjenega poročila Rožančeve, saj ga po mojem mnenju ni dobila v obravnavo v skladu s takrat veljavnim pravilnikom, ki je natančno opredeljeval posredovanje gradiv za sejo uprave.« Dokumenta menda niso dobili v ustreznem formatu, kar naj bi bil po Haučevih besedah razlog za zaplete: uslužbenka ga je »poslala samo po emailu, kar v omenjenem pravilniku ni bil opredeljen način za posredovanje gradiv, namenjenih za obravnavo na sejah uprave banke. Rožančevo naj bi na to večkrat opozoril tudi moj kabinet.« Na vprašanje, zakaj je Primož Britovšek naslednici Vesne Rožanc nato naročil pripravo »očiščenega« poročila glede sumov pranja denarja v banki, pa je bivši predsednik uprave odvrnil, da to ni več vprašanje zanj, temveč za Britovška. Zatrdil je še, da v nasprotju z ugotovitvami inšpektorjev centralne banke ni igral »ključne« vloge pri prikrivanju ugotovitev Vesne Rožanc: »Nisem imel nobene vloge pri prikrivanju omenjenega poročila in ukrepanju, celo nasprotno, obstajajo dokazi, da je uprava ukrepala takoj, ko je bila na poročilo opozorjena.« Ob tem je Hauc še ošvrknil Rožančevo, ker naj bi svoje ugotovitve predstavila prepozno, in zatrdil, da »če bi pred svojim odhodom iz banke poročala četrtletno in ne komaj po pol leta, bi verjetno moja uprava za te in še kakšne druge nepravilnosti izvedela mnogo prej«. A razlika med četrtletnim in polletnim poročanjem le ni tako drastična, saj znaša vsega tri mesece. Na drugi strani pa so se po ugotovitvah Banke Slovenije nepravilnosti v NKBM vlekle (vsaj) od leta 2013 pa vse do 2016. Verjetno pa še dlje. Četudi naj bi za razkritja o sumih pranja denarja na banki torej izvedel z zamudo, je Hauc dodal, da je bilo že ob njegovem prihodu na čelo banke v letu 2012 stanje na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma »po mojem mnenju precej slabo in neurejeno. Nazorni primer je bilo neizvajanje zakona o PPDFT, kjer sem sam osebno naročil, da se prične izjava o izvoru premoženja dajati v izpolnitev strankam, česar do mojega prihoda na banko niso počeli.« Haučeva trditev je v nasprotju z ugotovitvijo Banke Slovenije, da je prav njegova uprava v letu 2013 sprejela sklep, po katerem v imenu »komercialnih interesov« omenjene izjave niso več zahtevali od strank. Toda kljub mnogim kritikam, ki so jih inšpektorji na njegov račun izrekli v svojih poročilih, Hauc dokumentov menda vse do danes še ni videl. »Zapisnika Banke Slovenije o kontroli področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v Novi KBM nisem nikoli prejel. Banka Slovenije me nikoli ni povabila na pogovor v Ljubljano na to temo, niti mi ni dala priložnosti, da bi domnevne nepravilnosti zagovarjal pred Banko Slovenije. Zato vsebine zapisnika, ki ga omenjate, ne morem komentirati, bom pa Banko Slovenije zaprosil, da mi omenjeno poročilo posreduje.

Policija brez »obremenjujočih« poročil

Na NKBM niso želeli podrobneje komentirati ugotovitev inšpektorjev centralne banke, prav tako nam niso odgovorili na vprašanje, zakaj tudi uprava Johna Denhofa zaupa nekdanjemu obveščevalcu Britovšku in katero delovno mesto ta zdaj zaseda v banki. »Gospod Britovšek je zaposlen v Novi KBM,« je bilo vse, kar so zapisali o njem. V svojem odzivu na naše poizvedbe so še enkrat odrešili Britovška in Hauca vsakršne odgovornosti za prikrivanje sumov pranja denarja, krivdo za množico spornih transakcij, o katerih so poročali inšpektorji, pa je vodstvo banke pripisalo kar – po njihovem nedorečenim in nezadostnim – predpisom: »Dogodki iz zapisanih priporočil izvirajo iz obdobja prejšnjih uprav, ko mehanizmi s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v bančni dejavnosti še niso bili tako nadgrajeni in niso veljala tako stroga pravila glede odstopanj od zakonodajnih ali internih zahtev ter banka za nadzor nad izvajanjem zakonskih zahtev ni imela ločene specializirane službe.« Toda očitno je NKBM pod Senico sporne primere jemala precej bolj resno, kot jih danes ocenjuje Denhofova uprava. Vsekakor dovolj resno, da jih je v Seničevem času banka prijavila Uradu za preprečevanje pranja denarja. Na slednjem so nam pojasnili, da je NKBM v letu 2015 pri Uradu prijavila 81 sumov pranja denarja, od česar se jih je 12 nanašalo na ugotovitve inšpektorjev centralne banke. To pomeni, da je – ne glede na sedanje sklicevanje na takratna »manj stroga pravila« – tudi banka sama pod Robertom Senico prepoznala, da je v pomembnem delu primerov, o katerih je poročala že Vesna Rožanc, šlo za vse prej kot nedolžne posle.

Od omenjenih 81 primerov iz NKBM so v Uradu za preprečevanje pranja denarja v 60 primerih potrdili razloge za sume in o njih obvestili policijo; 55 prijav se je nanašalo na pranje denarja, pet pa na druga kazniva dejanja. Urad še vedno preiskuje devet od najbolj zahtevnih primerov iz NKBM, v preostalih pa niso ugotovili nezakonitosti. Večji del sumov pranja denarja prek NKBM je tako pristal na policiji, ki pa se pri svojem delu ne more nasloniti na konkretne in podrobno utemeljene ugotovitve inšpektorjev Banke Slovenije. Kot nam je namreč sporočil policijski tiskovni predstavnik za področje kriminalitete Drago Menegalija, kriminalisti niso seznanjeni s poročili pregledov NKBM v letih 2014 in 2016.

Podobno zadržani kot v NKBM so bili pri Banki Slovenije, ki ni želela pojasniti, ali je sledila priporočilom svojih inšpektorjev in sprožila ustrezne sankcije proti odgovornim za prikrivanje stanja. Na vprašanja Mladine so zgolj odgovorili, da »so podatki in informacije, ki jih pridobi ali izdela Banka Slovenije pri nadzoru nad posamezno banko, zaupne narave, zato jih ne moremo komentirati«.

Američani brez posluha za Goriško

Nekdanja pooblaščenka NKBM za področje preprečevanja pranja denarja Vesna Rožanc je že v svojem poročilu za prvi kvartal leta 2014 opozorila na veliko število sumljivih transakcij pri goriškem delu bankine poslovne mreže. Prav tam je namreč svoje račune odprla večina spornih italijanskih poslovnežev, ki so pozneje padli v oči tudi Banki Slovenije. In kako se je štajerska banka sploh znašla na drugem koncu države? S pripojitvijo nekdanje Komercialne banke Nova Gorica, ki jo je država leta 1995 priključila NKBM ob prvi sanaciji bančnega sistema. Goriška banka je bila ena ključnih finančnih institucij ob zahodni meji, tudi pod štajerskim lastništvom pa je njena mreža ostala pomembna tako za tamkajšnje prebivalstvo kot podjetja – in tudi za samo NKBM. Ko je prva vlada Janeza Janše napovedala privatizacijo NKBM, ji je zato takratni župan Nove Gorice Mirko Bulc napisal javno pismo, v katerem je med drugim opozoril, da se »na Goriškem še vsi dobro zavedamo, da je bila Komercialna banka Nova Gorica pred leti pripojena h Kreditni banki Maribor s ciljem sanacije slednje. Takrat močno goriško gospodarstvo je prispevalo k sanaciji banke, ki jo zdaj prodaja država. Tudi danes ta banka ustvari pretežni del dohodka na Goriškem.« Dokler je bila v lastništvu slovenske države in malih vlagateljev, je NKBM negovala vlogo naslednice priljubljene lokalne banke, s prihodom ameriškega sklada Apollo pa se je njena usmeritev korenito spremenila. Američani so tako lani pričeli zapirati poslovalnice po Goriškem, proces pa se nadaljuje tudi letos. Protesti domačinov, ki ostajajo brez bančnih poslovalnic in opozarjajo na vsaj 90 izgubljenih delovnih mest, niso zalegli. »Kljub temu da sem predsedniku skušal orisati zgodovino te banke, kako se je v preteklosti pripojila k Novi KBM, in kljub temu da so občanke in občani ter podjetja to banko spoznali za svojo in ta enota banke ustvari 30 odstotkov vseh prihodkov v skupini Nove KBM, je izkazal zelo veliko nerazumevanje do tega prostora,« je po neuspešnem sestanku s predsednikom uprave NKBM Johnom Denhofom povedal novogoriški župan Matej Arčon. Ob tem je napovedal, da bo tamkajšnja občina prekinila vse pogodbe z NKBM in poiskala storitve drugih bank.

Moneyval: Banke so znatno napredovale

Evropska agencija za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma Moneyval je pred tremi meseci objavila podrobno analizo slovenske ureditve na tem področju. Avtorji poročila so pozdravili pomembne premike in izboljšano sodelovanje med institucijami, vendar poudarili, da na uspešnost pregona kaznivih dejanj vplivajo »sodna praksa ter vrsta pravnih in kontekstualnih dejavnikov, značilnih za slovenski sistem preprečevanja pranja denarja«. Čeprav se je število prijav in obsodb zaradi tovrstnih kaznivih dejanj v zadnjih letih povečalo, Moneyval ocenjuje, da še zmeraj ni zadostno: »Slovenski profil tveganj terja še večje število preiskav sumov pranja denarja pri težjih kaznivih dejanjih.« Med vzroki za tako stanje so avtorji poročila navedli nejasne dokazne standarde ter pomanjkanje izkušenj forenzikov, kriminalistov, tožilcev in sodnikov s temi vrstami kriminala. Dodali so še, da banke, ki poslujejo v Sloveniji, na splošno dobro poznajo tveganja, povezana s pranjem denarja in financiranjem terorizma, njihovi sistemi za preprečevanje teh dejanj pa so po mnenju Moneyvala ustrezni.