Mala vaja kulturne prenove

»JPR-PROG 2018-2021« je najpomembnejši razpis za vse nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z umetnostmi (razen filma in založništva): s tem razpisom se mednje razdeli največ sredstev. Je edini državni vir, ki omogoča vsaj kolikor toliko stabilno delovanje in razvoj tega vitalnega, inovativnega in mednarodno prepoznavnega sektorja slovenske kulture. A ta aktualni razpis je škodljivo, žaljivo skropucalo, ki kaže vsaj na eklatantno nepoznavanje področij in nestrokovnost, če ne že na načrtno sabotažo nevladnih organizacij.

Razpis, ki v veliki meri temelji na še nepotrjenem in od stroke povsem raztrganem ministrovem predlogu Nacionalnega programa za kulturo, je tudi lakmusov papir, kako oblastno in nedemokratično se lahko ministrstvo obnaša, preden se odzovemo. Na podlagi odzivov nanj naj bi trenutna garnitura pripravila tudi predlog novega krovnega zakona.

Posamičnih absurdov je v tej razpisni dokumentaciji preveč, da bi naštel vse. Na sceni že leta poskušamo ministrstvu pomagati oblikovati boljše razpise, razumeti potrebe nevladnih organizacij in načine, kako delujemo, poiskati rešitve v skupnem interesu. V odgovor prejemamo zastranitve, izvršena dejstva in insinuacije.

V njem, natančneje v vzorčni pogodbi, ki jo bodo morali prejemniki sredstev podpisati, je tako povsem neživljenjsko določilo, ki nalaga, naj se umetniki odpovejo vsem avtorskim pravicam do svojih del »za ves čas in za vse teritorije«, ta dela pa naj potem producenti objavimo pod arbitrarno izbrano Creative commons licenco. Določilo kaže temeljno nepoznavanje avtorskega prava in specifik posameznih področij. Nalaga recimo, da naj postane gledališče absolutni lastnik drame, ki jo za neko predstavo napiše dramatik. Za vse večne čase. In za ves svet. Galerija naj bi bila lastnica vseh slik, ki so nastale za posamezno razstavo. Če želi galerija avtorju izplačati vsaj del kupnine, je v prekršku, ker ravna negospodarno. Tako ministrstvo.

V razpisu je nepotreben predpis, naj vstopnice za prireditve stanejo vsaj evro, bojda za potrebe evidence. Ta lahkotno vpisana klavzula organizacijam onemogoča sodelovanje s kupom javnih zavodov, s festivali po Sloveniji, s tujimi partnerji, ki imajo prakso brezplačnega vstopa. Ta predpis preprečuje pridobivanje evropskih sredstev na vrsti razpisov, ki predvidevajo brezplačen obisk za ranljive skupine. Obe posledici sta v popolnem nasprotju s cilji, vpisanimi drugje v isti razpis, kot so decentralizacija (regijski festivali so pretežno zastonj), mednarodna sodelovanja (manjše galerije po vsem svetu imajo prost vstop) in pridobivanje drugih virov financiranja. Potem so tu avtorski opus, sestavljen iz enega umetniškega dela, pa vnaprejšnje določanje, kakšen status bodo imeli mladi umetniki čez tri leta. Pa absurd, kjer so čistilke strošek dela, producentke pa ne.

In novorek, joj, novorek. Kaj je »koprodukcija«? So-ustvarjanje, ne? Ko več organizacij stopi skupaj, da bi ustvarile nekaj, kar presega zmožnosti ene same. Ne. Po novi definiciji ministrstva, je koprodukcija nekaj, za kar lahko sredstva prejme samo eden izmed koproducentov. Tudi če celotna scena stopi skupaj, da bi naredila na primer opero na orjaškem splavu sredi Jadrana, je omejena na sredstva, ki jih prejme nosilna organizacija, in torej lahko po Ljubljanici splavi zgolj kanu s kantavtorjem. Kaj je »korupcija«? Po definiciji ministrstva tole besedilo. Če javno objavim kritiko razpisa, na katerega se kasneje tudi prijavim, pravi minister Peršak, je to »vsaj teoretično« koruptivno dejanje. Kaj je »fleksibilnost«? Po definiciji ministrstva to, da se mora nevladna organizacija odločiti, na katero povsem arbitrarno razdeljeno razpisno področje spada. Nato lahko producira tudi umetniška dela z drugih področij, a sredstev, predvidenih za ta področja, ne more prejeti. Razen za knjigo ali film. Ker na tem področju delujejo agencije. In to je čisto nekaj drugega.

Pa sploh še nismo prišli do razpisne dokumentacije. Napisana je tako, spet v popolnem nasprotju z ministrovim priseganjem na stroko, da strokovne komisije povsem razoroži, da jim odvzame kakršnokoli možnost vsebinske presoje in jih omeji na zunanje ocenjevalce, ki preverjajo, ali smo pravilno obkrožili odgovore na a/b/c vprašanja.

Zahteva recimo »Analizo stanja na področju prijavitelja«. Pozor: prijavitelji sami bi morali pisati analizo stanja. Stanje na področju bi morala strokovna komisija po definiciji poznati. Če pa ga ne, bi moralo tako analizo ministrstvo naročiti, ne pri producentih, nato pa jo predstaviti, jo dati v javno razpravo. Ne pa, da jim mi pišemo proste spise.

Na to spominja aktualni razpis. Na osnovno šolo. Prosti spisi in delovni zvezki. Finančne konstrukcije, za katere na obeh straneh vemo, da so fiktivne in nimajo zveze z realnostjo. Kazalniki uspešnosti, za katere nam na ministrstvu gladko rečejo, da jih v resnici ne zanimajo, jih je pa zahtevalo ministrstvo za finance. SWOT-analize, lično zapakirane v tabelice, ki nikomur ne pomenijo ničesar in jih po točkovniku, uradno, ne bo nikoli nihče pogledal. Analize stanja se ne ocenjujejo.

Aparat ministrstva se na vsebine ne spozna. Stika s terenom nima. Pred objavo razpisa nas ne posluša, ker ga še ni, po objavi so komentarji korupcija, ko pa je zaključen, jih več ne briga.

Do naslednjič.

Ampak če velika večina uporabnikov produkta reče, da stvari ne štimajo, verjetno že bo nekaj na tem, ne? Ne. Ne, če ne razumeš svojega temeljnega poslanstva: da si servis, ustvarjalcev in odjemalcev. Državljanov. Ne, če zgolj samozadostno proizvajaš mrtev papir.