Rojstvo države

Prvi oktober 2017 je bil dan za zgodovino; v Kataloniji je, dobesedno, tekla kri. Sledili so osuplost, ogorčenje in razočaranje; nasilna represija se ni zgodila na Balkanu, v Rusiji, v Venezueli ali v Turčiji. Zgodila se je v demokratični, miroljubni in civilizirani Evropi, v demokratični, miroljubni in civilizirani Španiji, v demokratični, miroljubni in civilizirani Kataloniji. Evropa je prejšnjo nedeljo v krču in nemo ali z jecljanjem opazovala policijsko nasilje nad Katalonci, ki so želeli le glasovati. Pred tem je predsednik evropskega parlamenta, Antonio Tajani, odločno podprl stališča španskega premiera Mariana Rajoya in katalonsko odločitev razglasil za protiustavno. Podobno je zamrmral predsednik komisije Jean-Claude Juncker. Sledili so mu tudi drugi evropski veljaki.

Rajoy je šel po podporo tudi čez ocean in jo od Trumpa zlahka dobil. Nato pa je »demokraciji in pravni državi« situacija ušla iz rok. Ikonografija Španije se je prvega oktobra vrnila v svinčena leta pred začetkom tranzicije, potem ko je dolga leta veljala za zgled mirnega prehoda iz diktature v demokracijo. Med solzivci, vpitjem, udarci, krvavimi obrazi in splošno nervozo je po cestah Barcelone spet zaudarjalo po frankizmu.

Razklana Španija, razklana levica

Madrid in Barcelona bi lahko ubrala drugačno pot za reševanje krize, vendar tega nista storila. Vsaka stran je igrala svojo igro. Generalitat (katalonska vlada), s Carlesom Puigdemontom na čelu in ideološko pisano desno-levo nacionalistično koalicijo v zaledju, je neomajno vztrajala pri referendumu, ki mu mnogi očitajo nezakonitost, neustavnost, netransparentnost ter preziranje drugačnih mnenj v Kataloniji. Referendum je zagovarjala katalonska vladna koalicija Junts pel sí, ki jo sestavljajo desnosredinski stranki Convergencia Democratica de Catalunya in Katalonski demokrati ter levičarski Esquerra Republicana (Republikanska levica) in Moviment d'Esquerres (Gibanje levic). Referendum in neodvisnost zagovarja tudi radikalna levičarska stranka CUP. En Comú Podem, katalonska različica Podemosa, ni zagovornica odcepitve, podpira pa pravico do samoodločbe in referenduma. Preostale stranke opozicije, tudi katalonski socialisti in, seveda, Ljudska stranka ter Ciudadanos, nasprotujejo neodvisnosti in referendumu. Med kritiki referenduma se je oglasil tudi legendarni levičarski kantavtor, Katalonec Joan Manuel Serrat. Zaradi izraženih stališč je na družabnih omrežjih postal tarča napadov, diskvalifikacij in zmerjanja z izdajalcem. On, ki ga je na začetku sedemdesetih let uradna Španija cenzurirala in izključila z Evrovizije, ker je tam želel peti v materinščini, v katalonščini. Drugi legendarni katalonski kantavtor, Lluis Llach, avtor himne katalonskega protifrankovskega upora L' Estaca, danes vidni član vodilne koalicije Junts pel sí, pa je strasten zagovornik katalonske neodvisnosti. Oba pevca sta bila nekoč priljubljena glasova demokratične tranzicije. Njune razlike danes najbolje ponazarjajo razklanost španske in katalonske družbe, tudi na levici.

Proti katalonski odcepitvi sta se postavila največja španska sindikata: CCOO in UGT, hkrati sta katalonski podružnici teh istih sindikatov vodili torkovo protestno splošno stavko v Kataloniji. S samoodločbo se je solidariziral tudi katalonski nogomet, v prvi vrsti Barça; podporo referendumu sta odmevno izrazila Josep Guardiola in Gerard Piqué. Ali so za nastalo stanje krivi predvsem neomajni katalonski separatisti, kot vztrajno trdi Madrid? Katalonske zahteve po neodvisnosti so le vrhunec dolgoletnih komunikacijskih šumov med Madridom in Barcelono in polarizacije, v kateri se najmanj udobno počutijo tisti, ki ne zagovarjajo odhoda Katalonije iz Španije, a so hkrati načelni zagovorniki pravice do samoodločbe in posledično referenduma. To je primer leve koalicije Unidos Podemos ali barcelonske županje Ade Colau. Se ve, v radikaliziranih in s čustvi nabitih razmerah ni veliko prostora za tovrstne alternative. Nasilje, ki ga je sprožila policijska intervencija proti izvedbi referenduma, pa je bilo najlepše možno darilo nacionalistom, saj je strnilo vrste in v osamosvojitveni vrtinec vsrkalo tudi ne-nacionaliste, ki državni represiji nasprotujejo. Unidos Podemos, s Pablom Iglesiasom, je zahteval odstop Mariana Rajoya in pozval opozicijo h glasovanju nezaupnice desničarski vladi. Po njihovem mnenju je Rajoy jedro problema, kajti državo vodi v prepad. Centralna vlada vendar ni ostala osamljena. Na njeno stran se je odločno postavila desnosredinska stranka Ciudadanos Alberta Rivere, ki Ljudsko stranko prehiteva po desni in zahteva uveljavitev 155. člena španske ustave ter ukinitev katalonske samouprave. Nekoliko zmedeni socialisti so ostali nekje na pol poti in spet doživeli mali notranji razkol med andaluzijsko strujo PSOE, ki ji poveljuje deželna predsednica Susana Diaz in ki je izrazila brezpogojno podporo vladi, ter madridskim strankinim vrhom z generalnim sekretarjem Pedrom Sanchezom, ki je v vidni zadregi pozval k politični rešitvi in dialogu ter se kritično opredelil tako do katalonskega političnega vrha in referenduma kot tudi do policijskega nasilja. Olja na ogenj pa je v torkovem televizijskem nagovoru državljanom prilil španski kralj Filip VI., ki je za nastalo situacijo frontalno obtožil generalitat in brez kakršnegakoli poziva k dialogu zagovarjal početje državnih organov, torej tudi policijsko nasilje. Filipov govor je dejansko zvenel kot napoved izrednih razmer. Unidos Podemos je nastop monarha označil kot najbolj neodgovoren kraljev govor v zadnjih 40 letih. Katalonci pa so pridobili še en razlog za odcepitev in za republiko.

Rajoyeva vlada je legitimizirala težnje po neodvisnosti

Največji paradoks pa je, da je prav Rajoy, s svojim početjem in ponavljanjem, da »je vlada storila tisto, kar je morala storiti«, postal največji zaveznik separatistov. Če bi še pred pol leta vlada ubrala pot političnega reševanja katalonske krize, omogočila ustavno nadgradnjo, se zgledovala po Veliki Britaniji ter se malce potrudila s pametnim političnim marketingom, bi katalonski nacionalisti na legalnem referendumu verjetno doživeli poraz, podobno kot škotski. Vlada konservativne Ljudske stranke Mariana Rajoya je dejansko imela na voljo drugačne pristope, vendar je izbrala najslabši možni način, da prepreči izvedbo referenduma. Ukazala je aretacije, hekersko je zatemnila katalonski splet, uničila je na tisoče volilnih listkov, v bogato in ponosno severovzhodno deželo, ki se, v nasprotju z nekaterimi drugimi evropskimi manjšimi narodi ponaša s tradicionalno miroljubnostjo, je poslala na tisoče pripadnikov policije in Guardie civil, ki so »pasivnost« ali celo naklonjenost katalonske policije (Mossos d'esquadra) do številnih ljudi, ki so želeli voliti, nadoknadili s pendreki in gumijastimi naboji. Katalonski in španski policisti so se marsikje znašli na nasprotnih okopih; mossos, skupaj z gasilci, na strani volivcev in protestnikov, na strani ljudstva, kar je še bolj razjarilo španske intervencijske enote.

Franco je Španiji vladal s trdo roko in izrazito centralistično, uradna raba katalonskega jezika je bila prepovedana.

Slovenija se previdno oglaša

Na stotine ranjenih in za demokratično Evropo šokantni prizori policijskega nasilja nad množicami, ki so želele le glasovati in so branile improvizirane volilne sedeže, so marsikoga predramili. Tudi v Sloveniji. Med prvimi so se z jasnim stališčem v prid pravici do samoodločbe, že pred izbruhom nasilja, oglasili evroposlanec Ivo Vajgl, ki je nedavno spremljal katalonskega zunanjega ministra Raüla Romevo v Sloveniji, prvi predsednik države Milan Kučan in predsednik državnega zbora Milan Brglez. Po tistem, ko so začele prihajati novice o dramatičnem dogajanju v Kataloniji, se je s podobnim sporočilom oglasil tudi predsednik Borut Pahor, premier Miro Cerar pa je ostal politično korekten in je nevtralno, z evropsko oliko, pozval strani k miru in dialogu. Zunanji minister pa je vztrajal: katalonski referendum ni v skladu z ustavo in zakonom, Katalonija in Slovenija nista primerljivi. Luka Mesec je protestiral pred španskim veleposlaništvom in predlagal odpoklic slovenskega veleposlanika, če bo španska vlada stopnjevala represijo. Dimitrij Rupel pa je v Kataloniji sodeloval v opazovalni misiji. Oglasili so se tudi evroposlanec Lojze Peterle, evroposlanka Tanja Fajon in drugi predsedniški kandidati, ki so kritično ocenili početje španske vlade. Znani Slovenci so podpisali solidarnostno peticijo v podporo katalonskim pravicam. Slovenska vlada se je ob dogajanju v Kataloniji znašla v realnopolitični zadregi, ki je značilna za večino držav Evropske unije, z dodano slabo vestjo, ki izhaja iz zgodovinskega spomina na slovenska pričakovanja v času osamosvajanja. Kako tolmačiti željo po samoodločbi Kataloncev? Drugače kot tisto, ki je vodila Slovence k lastni državi? Jasno, razlike obstajajo, in tudi zgodovinske ter geopolitične okoliščine so precej oddaljene. Vendar je represivni odziv demokratične Španije še manj razumljiv, če pomislimo, kako smo lahko Slovenci, v nedemokratični Jugoslaviji, izvedli osamosvojitveni referendum brez posebnih težav. Zvezno vojaško posredovanje je prišlo kasneje, ob implementaciji izida plebiscita in slovenskim prevzemom nadzora nad državno mejo. V Španiji pa se je vlada odločila abortirati katalonske težnje že pri referendumu, z represijo. Pri tem je pred svetom izgubila obraz in demokratično kredibilnost. Madrid vztrajno trdi, da za referendum o samostojnosti ni ustavne podlage, kar iz pravnega zornega kota nesporno drži. Drži pa tudi, da center ni nikoli dovolil razprave o nadgradnji tranzicijske, kompromisne ustave iz leta 1978 in je, v imenu celovitosti države, vselej preprečil, da bi omenjeno manjkajočo podlago zapisali v ustavi.

Korenine spopada

Zgodovina Katalonije se močno prepleta, večkrat protislovno, z zgodovino Španije oziroma je njen sestavni del najmanj od leta 1469, ko se je s poroko med kraljem Ferdinandom II. in kraljico Izabelo aragonsko kraljestvo, ki je zajemalo tudi v Sredozemlju gospodarsko in vojaško vplivno Katalonijo, katere jezikovni pečat je očiten na Balearskih otokih, v Valencii vse do Alcanteja in celo na Sardiniji, v Algheru, združila z mogočnim kraljestvom Kastilje. Združitvi obeh kron, tik pred zmago nad Mavri in odkritjem Amerike, so sledila obdobja nedoslednega nihanja katalonske avtonomije in vse večjega vpliva centralistično navdihnjene Kastilje. Leta 1714 je burbonski monarh Filip Anžujski V., z zmago v španski nasledstveni vojni, Kataloncem z nasiljem ukinil avtonomijo. Artikulirani katalonski nacionalni preporod se je sicer pojavil v drugi polovici 19. stoletja, v dvajsetih letih 20. stoletja pa se je porodil prvi poskus neodvisnosti katalonske republike, ki jo je vendar s silo zatrla desničarska diktatura Miguela Prima de Rivere. Šele v drugi španski republiki, po volilni zmagi levičarske ljudske fronte, leta 1936, je bila Kataloniji vnovič zagotovljena dokaj visoka raven avtonomije. Zmaga Francisca Franca v državljanski vojni, ki je sledila vojaškemu udaru proti republiki, je leta 1939 pomenila nov grob zasuk in velik korak nazaj za Katalonce in demokracijo. Franco je vladal s trdo roko in izrazito centralistično, katalonski jezik je bil v uradni rabi prepovedan. Po smrti diktatorja, leta 1975, se je v Španiji začelo obdobje tranzicije k demokraciji. Leta 1977 je bila ponovno vzpostavljena pod Francom ukinjena katalonska vlada, generalitat. Leta 1978 pa je nova demokratična ustava tudi Kataloncem priznala avtonomijo, ki je sicer ostala na nižji ravni kot v Navarri in Baskiji. Od tega preobrata so se odnosi med Barcelono in Madridom krojili glede na pogajalski profit pragmatične, konservativne, nacionalistične in neredko tudi korupciji podvržene katalonske koalicije Convergencia i Unió, na čelu katere je dolga leta kraljeval vplivni in politično spretni Jordi Pujol, danes obtožen, z družino, hudih malverzacij.

Katalonija je ena najrazvitejših skupnosti španske kraljevine. Bližina Francije in preostale razvite Evrope, pomembne nemške naložbe, gospodarska spretnost in učinkovitost Kataloncev pri črpanju evropskega denarja po vstopu Španije v EU so botrovali hitri rasti dežele in krepili pomen njene prestolnice Barcelone zlasti za Sredozemlje. S površino, ki zajema 6,3 odstotka ozemlja španske države in 16 odstotkov celotnega prebivalstva Španije, Katalonija prispeva 20 odstotkov španskega BDP-ja in 25,6 odstotka celotnega izvoza. Če takšna statistika utemeljuje katalonske težnje po vse večji avtonomiji in zdaj tudi neodvisnosti, pojasnjuje hkrati tudi zaskrbljenost Madrida in ostale Španije ob nevarnosti odhoda bogate dežele.

In če sta bila še včeraj, pod Pujolovo vladavino, nacionalizem in grožnja z odcepitvijo le pogajalska aduta pri določanju cene lojalnosti kraljevini in podpore dežurni vladi v Madridu, je dandanes, po vseh škandalih in aferah, ki so načele verodostojnost tradicionalnih katalonskih strank, nacionalizem bolj pristen, revolucionaren in v domeni novih ter manj predvidljivih protagonistov; levih republikancev in radikalnih antikapitalistov z močnim anarhističnim pedigrejem, ki nimajo več namena ostati, čeprav le simbolično, pod burbonsko krono in politično pod madridsko oblastjo. Avtonomija jih več ne zanima. Hočejo neodvisno republiko in pika. Za vsako ceno. Rajoyeva represija jim je pri tem ključno pomagala.

Bo prevladal zdrav razum, zdrav realizem, ali nas čaka tudi na zahodu Sredozemlja izbruh balkanskega kova?

Videti je, da se je s črno oktobrsko nedeljo tranzicija nenadoma vrnila v obdobje pred letom 1978, da je v spopadu med dvema nacionalizmoma – večjim centralističnim in manjšim centrifugalnim – vse bolj zaznati fantome nekdanje avtoritarne Španije. In zakaj je Španija v zadnjih nekaj letih prišla do tako nevarnega vrelišča? Odgovor sega v leti 2005 in 2006, ko sta takratna socialistična vlada Luisa Rodrigueza Zapatera in katalonska generalitat, ki jo je vodil socialist Pasqual Maragall, nekdanji priljubljen župan Barcelone, sklenili zgodovinski dogovor o dopolnjenem statutu avtonomije Katalonije. Kataloncem je bil končno priznan status naroda in zagotovljena je bila davčna avtonomija, ki sta jo že uživali Baskija in Navarra. Estatut sta isto leto potrdila oba parlamenta, v Madridu in Barceloni, bil pa je potrjen tudi z referendumom v Kataloniji. Vendar se španska centralistična desnica, z Ljudsko stranko na čelu, ki je bila takrat še v opoziciji, s tem ni sprijaznila in je zahtevala ustavno presojo dogovora oziroma Estatuta, ki je bil spričo tega zamrznjen. Sodba španskega ustavnega sodišča je prišla štiri leta kasneje; leta 2010 so ustavni sodniki, na veselje desnice, razveljavili Estatut. Pri vsem tem je imel pomembno vlogo nekdanji notranji minister v vladi Joseja Marie Aznarja ter sedanji španski premier Mariano Rajoy. Frustracija, ki je nastala v Barceloni, je sprožila izbruh katalonskih pričakovanj in na stežaj odprla vrata tokrat legitimnemu, če ne legalnemu in ustavnemu cilju nacionalistov: neodvisnosti Katalonije.

Kaj storiti?

Evropa molči, ker se boji odcepitve Katalonije. Evropski voditelji, poleg zanikanja pravice Kataloncev do samoodločbe, ne premorejo jasne kritike Rajoyeve represije nad navadnimi državljani, čeprav, prosto po Kučanu: »Zmorejo načelnost in pogum za obsodbe kršitev človekovih pravic in demokratičnih vrednot v svetu, od Rusije, Turčije do Egipta, Irana in celo Kitajske. Ko se to dogaja v eni izmed članic EU, molčijo.« Še več; Francija, Nemčija in Italija so Rajoya podprle. Še posebej odločno se mu je postavila v bran Evropska ljudska stranka. Kraljev nastop pa je stanje še dodatno radikaliziral.

Podemos je nastop monarha označil kot najbolj neodgovoren kraljev govor v zadnjih 40 letih. Katalonci pa so pridobili še en razlog za odcepitev in republiko.

Kako dolgo se bo Evropska unija lahko skrivala za pilatovsko oceno, da je to, kar se dogaja v Kataloniji, le notranji problem Španije? Kršitev temeljnih človekovih pravic – tako nas učita demokracija in mednarodno pravo – ni notranji, temveč univerzalen problem. Morda pa je nastopil čas, da nekdo modro spomni Rajoya, da ima nekje globoko v predalu 11 let stari in zaprašeni Estatut, ki so ga svoj čas njegovi nespametno razveljavili in ki bi ga morali nujno rehabilitirati, da bi se začeli s Katalonci pogajati spoštljivo in brez pendreka ali fige v žepu. Tudi o nadgradnji ustave v federalno smer, s pravico do samoodločbe in referenduma vred. Naj se pomirijo, bi bilo treba svetovati tudi Puigdemontu in drugim katalonskim politikom, ki hitijo v enostransko neodvisnost, čeprav vedo, da Španija ne bo zlahka in brez sile dovolila prevzema oziroma odtujitve pomembnega dela nacionalnega ozemlja in katalonskega nadzora nad državno mejo. Bo prevladal zdrav razum, zdrav realizem, ali nas čaka tudi na zahodu Sredozemlja izbruh balkanskega kova? Svetovne razmere tega res ne priporočajo. Španijo in Katalonijo pa imamo vsi preveč radi, da bi jima privoščili tako črn scenarij.