MLADINA Trgovina

Huda luknja

Med zadnjimi sporočili filma Rudar je zapis: »Po resnični zgodbi.« Marcel Štefančič, jr. v oceni Rudarja v Mladini poudari, da Rudar ni poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, vendar bi pričakoval, da bo, ker se sklicuje na strašno odkritje tam, »jemal sapo«. Vendar po njegovem je »Rudar film, ki filmu ne da priložnosti, ker je zanj že vse naredila Srebrenica.« Pokažimo pa, da je Rudar slab, ker počiva na domnevi, da je zanj vse naredila Huda jama.

Marcelu Štefančiču, jr. je nadležno, da se umorjene v rovu sv. Barbare v Rudarju označi kot »begunce«. To po njegovem film legitimira pri publiki, ki jo označi kot »bralce Reporterja in Demokracije«. Vendar legitimacija umorjenih je lahko sprejemljiva za vse po mednarodnem pravu. Gre za vojne ujetnike in civiliste, torej zaščiteni skupini po mednarodnem pravu.

Marcela Štefančiča, jr. moti tudi, da Rudar neprestano povezuje Hudo jamo in Srebrenico. Ne opozori pa, da je med temi sporočili Rudarja tudi, da je Srebrenica največji zločin po 2.svetovni vojni v Evropi. Ali ne bi bilo bolj korektno popraviti, da je bilo umorjenih v rovu sv. Barbare okoli 1.400 oseb. Vseh tako umorjenih v Titovi Jugoslaviji po »osvoboditvi« pa je po novejših podatkih okoli 310.000. Torej je Titovih »hudih lukenj«, kot zapiše Marcel Štefančič, jr., veliko več kot Srebrenic.

Vendar pustimo ob strani običajne slovenske (in hrvaške) zadrege ob žrtvah rova sv. Barbare. Naj kot tista, ki sva imela precej opraviti pri odločanju o projektu vstopa v rov sv. Barbare in njegovi izvedbi, opozoriva na še nekaj vtisov po ogledu Rudarja.

Film ima žal v odjavni špici povedano, da je posnet po resnični zgodbi (v vseh napovednikih je rudar, ki je odprl Hudo jamo). Film takoj prepoznajo in povežejo z odpiranjem morišča in grobišča v Hudi jami. Vsekakor Rudarjeva zgodba z odpiranjem rudnika Huda jama nima niti najmanjše povezave.

Mehmedalija Alić je postal junak, povezan s Hudo jamo. Po tiskovni konferenci 5. marca 2009, na kateri smo predstavili vstop k žrtvam rova sv. Barbare, je medijsko nastopal, o njem je izšla knjiga, dobil je odlikovanje predsednika RS, bil je nosilni lik na državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju. V fi lmu pa je tisti, ki ga raznorazni reprezentanti iste RS preganjajo in kaznujejo.

Bralcem tega teksta, ki so Alića sprejeli kot človeka, ki je omogočil odprtje rudnika Huda jama, naj olajšava nelagodje, saj poudarjava, da sva po ogledu fi lma užaljena. Gre za užaljenost nad maličenjem dejstev, omalovaževanjem truda cele množice ljudi, ki so pri odpiranju rudnika sodelovali (rudarji, rudarski reševalci, rudarski inženirji, policisti, forenziki, predstavniki sodne medicine, uradniki MDDSZ, novinarji, civilna družba) in predvsem kot člana Komisije, ki je z MDDSZ v imenu RS organizirala, vodila, koordinirala odpiranje Hude jame.

V fi lmu Rudar je poleg življenjske usode Mehmedalije Alića večina fi lmske pripovedi vezane na prikaz odpiranja rudniškega rova. Nič od prikazanega pa se k sreči ni dogajalo in zgodilo v resnici. Seveda je v času odpiranja rudnika potekal ideološki spor, ki je o povojnih prikritih grobiščih prisoten ves čas, in bi bilo nekaterim, tudi visokim predstavnikom države bolj po godu, da se rov ne odpre, vendar pa v procesu institucionalno korektnega vodenja postopkov pridobivanja dovoljenj in izvedbe del pač njihova osebna volja ni mogla prevladati. Zapletov je bilo več, vendar smo jih Komisija in vsi, ki so sodelovali v posamezni fazi dela, vedno uspeli rešiti. Nekatere morda celo po več mesecih prizadevanj (pridobitev rudarskih dovoljenj za nadaljevanje posegov). Vendar so dela tekla in to pod okriljem uradnih institucij in ministrstev RS in ne ravno nasprotno kot prikazuje fi lm, ki naj bi sledil resnični zgodbi. Lahko bi se vprašali, ali ne bi namesto izmišljenega direktorja rudnika, ki preganja Alića, v fi lmu bolj učinkovito nastopali tako tisti, ki skušajo zanikati zločin v »hudi luknji« kot tisti zagovorniki žrtev, ki jih sicer izkoriščajo v svoji jezi, niso pa naredili kaj dosti za to, da bi jim dali večni mir in pokoj.

Ob tem je seveda treba zapisati, da je imela Komisija res veliko srečo, da je odkopna dela in tri stalne rudarje, ki so dela izvajali, vodil Mehmedalija Alić. Izkušen rudar, predan delu, z občutkom za iskanje zahtevnih tehničnih rešitev in sprotno dokumentiranje opravljenih in še potrebnih del, je bistveno olajšal in odlično izvedel svoje delo. Vendar pa je na tem mestu, predvsem zaradi lažnega prikazovanja, ki ga ponuja fi lm Rudar potrebno končno tudi jasno zapisati in poudariti, da ne Alić in ne rudarji in reševalci, ki so delali v Hudi jami, službe kasneje niso izgubili zaradi dela v rudniku Huda jama, temveč zaradi sanacije njihovega podjetja. Prav tako je potrebno zelo jasno povedati, da Alič ni bil nikoli v nikakršnem policijskem postopku zaradi dela ali v povezavi z delom v Hudi jami. Še najmanj, da bi nad njim kdo izvajal kakršnekoli aretacije ali pridržanja. Razumemo in smo razumeli njegova čustva ob delu v Hudi jami v povezavi s tragedijo, ki jo je njegova družina doživela v Srebrenici in smo mu ničkolikokrat to tudi dali vedeti (vendar ne njegova družina v Srebrenici ne njegova v Sloveniji v Rudarju ne sledita resnični zgodbi). Morda smo tudi zato tolerirali njegovo večkrat nepotrebno kritizerstvo dela drugih strokovnjakov v jami, npr. predstavnikov sodne medicine, policije, MDDSZ in tudi njegovega podjetja in njegovo interpretiranje odkritij v jami in sporočanje teh interpretacij novinarjem (otroci kot žrtve v jami, kar še danes navajajo kot povsem neresnično referenco tuji mediji). To smo jemali kot posledico čustvenih obremenitev, in ker smo vedeli, da so za ljudi, ki niso vajeni videti takih del (npr. odstranjevanje trupel, in obdukcij, lahko še dodatno stresna. In čustvenih stresov vseh, ki smo pri delu v kakršnikoli vlogi v Hudi jami sodelovali ni manjkalo, kar verjetno nikomur, ki je odpiranje spremljal po medijih, ni potrebno še dodatno razlagati. Poudarjava, RS institucionalno ni ovirala odpiranja Hude jame, temveč ga je omogočila, zato je na tem mestu potrebno tudi zelo jasno zapisati, da so prav vsi, ki so opravili katerokoli od potrebnih del v Hudi jami, za odprtje enako zaslužni, zato medijsko ustvarjanje nadjunaka ni nič drugega kot fi kcija. Ne želimo se spuščati v razloge, kdaj in zakaj je Alić tako vlogo, ki je v resnici ni odigral, poosebil in ji začel verjeti ter se skladno s to vlogo začel tudi obnašati. Če je to po volji Aliću ali novinarjem in režiserki, je to navsezadnje njihova osebna stvar, s katero bodo pač morali opraviti sami. Je pa z Rudarjem ta fikcija presegla vse meje dobrega okusa.

Za konec pa le še v razmislek. Zadnjih 25 let Slovenci ves čas poudarjamo, da je potrebno odkriti resnico o dogajanju pred 72 leti. Ob tem istem zahtevanju resnice pa že tehnični dogodek odpiranja enega od grobišč v Rudarju zmaličimo v tako neresnico, da ljudje nikoli več ne bodo mogli vedeti, kaj je bilo okoli odpiranja rudnika res in kaj ne, kdo je koga odpustil in koga je namesto, da bi ga varovala, pretepala policija.

Vsem nam bo morda veliko lažje, če bomo dojeli, da je fi lm Rudar žal še en izdelek, ki se skuša afi rmirati s sklicevanjem na resničnost, s katero pa žal nima kaj dosti zveze. Tu pa se z Marcelom Štefančičem, jr. strinjava. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.