MLADINA Trgovina

Franco Juri

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Politika

Splavljena republika

Razglašena republika je v resnici iz dneva v dan bolj fantomska, osamljena, prepuščena madridskim diktatom, Evropska unija pa ostaja indiferentna do kršitev človekovih pravic

Obupani pozivi Evropi: Grenko slavje ob razglasitvi neodvisnosti v Barceloni

Obupani pozivi Evropi: Grenko slavje ob razglasitvi neodvisnosti v Barceloni
© Profimedia

Barcelona, petek, 27. oktobra. Razglasitev neodvisnosti »katalonske republike« v parlamentarni dvorani, ob dobri tretjini praznih sedežev, bo verjetno zapisana v anale zgodovine le kot eden od mnogih neuspešnih poskusov katalonske osamosvojitve brez preverjene plebiscitarne podpore. Medtem ko je v Barceloni 71 poslank in poslancev, s predsednikom generalitata Carlesom Puigdemontom na čelu, v dvorani parlamenta še slavnostno in z nekoliko zadržano patetiko pelo »Els segadors«, katalonsko himno, ki obuja spomin na protišpanski upor katalonskih kmetov leta 1640, je v Madridu španski senat, z večinskimi glasovi vladajoče Ljudske stranke (PP), stranke »Državljani« (Ciudadanos) in socialistov (PSOE), potrjeval ukrepanje vlade v skladu s 155. členom španske ustave, ki v Kataloniji omogoča začasno ukinitev avtonomije in uvedbo neposrednega nadzora centralne vlade. Španski premier Mariano Rajoy je takoj za tem odstavil katalonskega predsednika in podpredsednika ter večji del funkcionarjev generalitata. Hkrati je katalonskemu parlamentu odvzel ključne pristojnosti in v pokrajini brez njegove potrditve razpisal predčasne volitve, ki bodo presenetljivo hitro, 21. decembra.

Skupine neofrankistov, ki so se ob shodu »za sožitje in razsodnost« besedno in fizično lotili avtonomnih katalonskih policistov pred stavbo generalitata, pa so že pokazali eno od možnih smeri nadaljnje normalizacije.

Da bi bila mera polna in ponižanje odstavljenih katalonskih veljakov še večje, je vajeti osrednje »prisilne uprave« prepustil podpredsednici, Sorayi Sáenz de Santamaria, ki je sicer v vladi pristojna za odnose z avtonomnimi skupnostmi. Njeno imenovanje za začasno »guvernerko« Katalonije ima zgovorno sporočilnost. Soraya Sáenz de Santamaria ni katerakoli ministrica; nedolžnemu, prijaznemu in miniaturnemu videzu navkljub velja za enega najhujših jastrebov v Ljudski stranki, za neomajno eksekutorko zakonskih določil v odnosih z uporniško pokrajino. Katalonci so njeno trdo roko dodobra spoznali in občutili 1. oktobra, ko sta Civilna garda (Guardia Civil) in državna policija s silo poskusili preprečiti izvedbo nedovoljenega referenduma in sprožili nasilje, ki je po svetu za nekaj dni zasenčilo ugled španske demokracije. Sorayo Sáenz de Santamaria so socialisti takrat obtožili, da je načrtno sprožila neljubi scenarij, nato pa so, tudi pod vtisom prebujenega španskega nacionalizma in vse manj prikritega protikatalonskega razpoloženja po vsej državi, zahtevo po pojasnilih parlamentu umaknili in se, kljub nekaj primerom nestrinjanja v katalonski socialistični stranki, nekritično opredelili za polno podporo Rajoyevemu namenu, da prvič v zgodovini Španije po koncu frankizma in sprejetju ustave leta 1978 uveljavi njen 155. člen. Proti temu skrajnem ukrepu so vztrajali le levičarji Podemosa ter baskovski in katalonski poslanci.

Poskus kompromisnega dogovora

Še usodnejši kot petek, 27. oktober, je bil zakulisni četrtek, dan prej. Carles Puigdemont naj bi na ta dan točno opoldne – po sicer neuradnih informacijah, ki so se skrivnostno in hitro širile po mreži – napovedal razpis predčasnih volitev za 21. december. S tem bi odstopil od enostranske razglasitve neodvisnosti, kar je spodbudilo množico mladih podpornikov neodvisnosti, zbranih na Trgu St. Jaume v Barceloni, da so katalonskega predsednika žolčno obkladali z obtožbami o izdajstvu. V zameno naj bi se španska vlada odrekla ukrepom za ukinitev avtonomije po 155. členu ustave. V igri pa naj bi bila tudi izpustitev dveh priprtih katalonskih aktivistov, predsednika ANC (Katalonske nacionalne skupščine) Jordija Sancheza in predsednika organizacije Ómnium cultural Jordija Cuixarta, obtoženih, da sta pripravljala septembrske demonstracije zoper špansko policijo. Oba sta v očeh večjega dela Kataloncev politična zapornika. K njuni izpustitvi je pozvala tudi Amnesty International. Dogovor naj bi vseboval tudi jamstva, da bodo katalonske volitve potekale normalno in pod doslej veljavnimi pogoji, torej brez omejitev in prepovedi in brez nadzora katalonske javne televizije TV3, ki jo v Madridu obtožujejo pristranskosti. Podobno, a utemeljeno menijo Katalonci o nacionalnih medijih, še zlasti o TVE.

Ob dvanajsti uri Puigdemont ni nastopil pred kamerami in ni napovedal predčasnih volitev. Kaj se je med tem dogajalo in kaj je temu botrovalo?

Baskovska mediacija

V ključnih dnevih po spornem referendumu je posredniško pobudo med Barcelono in Madridom prevzel baskovski lehendakari (predsednik pokrajinske vlade) Iñigo Urkullu. O tem naj bi – po nekaterih virih – obvestil tudi predsednika evropske komisije Junckerja, ki naj bi mu namignil, naj nadaljuje. V Vitoria-Gasteizu imajo veliko razlogov za iskanje kompromisne rešitve katalonske politične krize. Vladna Baskovska nacionalistična stranka (PNV) se je z Rajoyem že lani dolgo pogajala o podpori vladnemu predlogu državnega proračuna in uspelo ji je iztržiti ugodne davčne in druge za avtonomijo pokrajine pomembne koncesije. Vendar je zaradi katalonskega problema nadaljnja baskovska podpora odslej vprašljiva. Rajoy dobro ve, da brez glasov Baskov nima zagotovljene večine za sprejetje državnega proračuna za leto 2018. To pa bi zelo neugodno vplivalo na splošno finančno stabilnost Španije in njeno zadolženost. Po drugi strani je baskovska družba večinsko solidarna do Katalonije in baskovske nacionaliste skrbi, da bi katalonski precedens uveljavitve 155. člena ustave ter posledičnega kaznovanja nacionalističnih politikov in uradnikov v prihodnosti lahko na stežaj odprl vrata tovrstnim poskusom tudi v Baskiji. Pragmatični Urkullu je zato želel doseči čim bolj optimalen dogovor in omiliti konflikt, ki pretresa celotno Španijo in vznemirja Baskijo. V četrtek, 26. oktobra, zjutraj je že kazalo, da bo kompromis sprejet. Vendar se je zataknilo. Puigdemont se je prav v tistih urah znašel med kladivom ulice in nakovalom večinskega dela koalicije Junts pel si, ki je vztrajal pri enostranski razglasitvi neodvisne republike. Rajoy pa ni dal Puigdemontu nobenega od pričakovanih jamstev in zagotovila, da bodo ustavili ukrepe iz 155. člena. V vladi in Ljudski stranki se je uveljavila nepopustljivost železne podpredsednice Soraye Sáenz de Santamaria, v stranki v nacionalističnem vzponu Ciudadanos, za katero naj bi z desne stal še vpliven bivši premier Jose Maria Aznar, pa so se stopnjevale zahteve po eksemplarnem kaznovanju separatistov.

Nesojena republika

Da katalonska republika nima možnosti, da bi obstala in zaživela, je bilo jasno od samega začetka osamosvojitvenega procesa. Ta je sicer mobiliziral na tisoče ljudi, vzbudil je iluzije in pričakovanja epskih razsežnosti, saj je za mnoge mlade v časih krize in pomanjkanja idealov romantično privlačen in za številne starejše materializacija nekdanjih republikanskih sanj. A bil je voden »neprofesionalno«, konfuzno, predvsem pa brez predpriprav in iskanja političnih dogovorov, ki omogočajo potreben konsenz za res plebiscitarno odločanje. Zelo kompleksna in zapletena družbena in ekonomska realnost današnje Katalonije ni bila dovolj upoštevana. Za osamosvojitvenimi namerami in procesom ni konsistentnega kapitala. Zaradi nestabilnosti kapital odhaja, banke in velika podjetja selijo svoje centrale v druge predele Španije. Katalonija je razklana. Koliko je danes v resnici zagovornikov katalonske neodvisnosti, ne ve nihče. Možnosti za transparentno in legalno preverjanje ni bilo, Madrid tega ni nikoli dovolil niti hipotetično, izvedeni referendum pa je bil, tudi zato, ker so ga z represijo ovirali državni organi, daleč od standardov, ki izražanju ljudske volje zagotavljajo legitimnost. Denimo, kot v Sloveniji. Predčasne volitve bodo morda razkrile dejanska razmerja na katalonski politični šahovnici, a le, če ne bo spet prišlo do omejevanj, prepovedi, morda celo aretacij, ali po drugi strani do bojkota, kot že napovedujejo nekateri.

Prejšnji petek razglašena republika je v resnici iz dneva v dan bolj fantomska, osamljena in prepuščena madridskim diktatom. Uradna Evropska unija, ob zelo promovirani napovedi podelitve Saharove nagrade venezuelski opoziciji, pa ostaja nadvse indiferentna do kršitev človekovih pravic doma, tokrat v Španiji. Še več; trije najvišji predstavniki EU, predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani, mimogrede po prepričanju zaprisežen monarhist, predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik evropskega sveta Donald Tusk, so leteli v Oviedo, da bi iz rok španskega kralja Filipa VI. ponosno prejeli nagrado princesa de Asturias »za slogo«. Tudi ob tej priložnosti so v imenu EU odločno in brezpogojno podprli špansko vlado, tudi napovedano začasno ukinitev katalonske avtonomije.

(Ne)odvisnost sodstva

V zaporu sta še priprta katalonska aktivista. Kaj se bo zgodilo politikom, ki so vodili generalitat in osamosvojitveni proces in ki jim grozita sojenje za upor in kazen 30 let zapora, še ne vemo, a iz njihovega ravnanja – umika v tujino – je že mogoče sklepati, da pričakujejo pregon. Najbrž je vse odvisno od vlade in morda od njenih tihih proračunskih in političnih dogovorov z zaskrbljenimi Baski. Dogajanje v Kataloniji že od leta 2006 in razveljavitve takrat sprejetega novega statuta avtonomije razkriva tesno povezanost med sodstvom, tožilstvom in vladajočo politiko, še zlasti Ljudsko stranko. Z manjšimi izjemami. Nekonformne sodnike, kakršen je bil na primer Baltazar Garzon, so že zdavnaj utišali ali odslovili.

Stanje duha v Kataloniji in Španiji odraža napetost in nakopičene frustracije v tej nesrečni jeseni. Španske stranke imajo pred očmi že naslednje volitve in se, z delno izjemo Podemosa, ravnajo po sedanjem čustvenem stanju družbe, ki ga je po celotni državi oblikoval katalonski osamosvojitveni proces. Glasno in samozavestno se v zavetju španske zastave in gesel o eni sami Španiji spet oglašajo skrajno desničarske in frankistične skupine. V Valencii so na primer svoje grožnje podpredsednici valencijske generalitat Monici Oltra , ki jo obtožujejo simpatiziranja s katalonskimi nacionalisti, neovirano inscenirali in posneli za YouTube v nočnih urah pred njeno hišo.

Množični shodi enega in drugega tabora, kjer plapola na stotine ali tisoče španskih, uradno katalonskih, neuradnih katalonsko (republikanskih z zvezdo) in evropskih zastav, se medtem še naprej vrstijo. »Unionisti« in »separatisti«, Katalonci, ki se počutijo hkrati tudi Španci in Katalonci, ki se hkrati počutijo kvečjemu tudi Evropejci – žal od Evrope razočarani Evropejci.

Na shodih je veliko govora o slogi in sožitju, a hkrati govorniki, ki stavijo na špansko zastavo, zahtevajo kazni za republikanske upornike. Še posebej trd je bil v nedeljo bivši socialistični minister in predsednik evropskega parlamenta, Katalonec Josep Borrell, ki je nastop izkoristil še zlasti za udrihanje po levi konkurenci, Podemosu in barcelonski županji Adi Colau. Skupine neofrankistov, ki so se ob shodu »za sožitje in razsodnost« besedno in fizično lotili avtonomnih katalonskih policistov pred stavbo generalitata, pa so že pokazali eno od možnih smeri nadaljnje normalizacije. Pot do dejanskega sožitja ostaja v Španiji in Kataloniji zelo strma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.