MLADINA Trgovina

Vasja Jager

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Politika

Alternativna trobila

V medije preoblečena politična propaganda stranke SDS po zgledu Trumpovih alternativnih medijev 

Že leta 2013 je Janez Janša v govoru na kongresu stranke SDS kot ključne cilje svoje politike opredelil razbitje treh domnevnih »rdečih monopolov«, ki naj bi mu preprečevali pohod na oblast – lastniškega, sodnega in medijskega. Štiri leta kasneje ima na voljo mrežo v medije zamaskiranih propagandnih platform.

Že leta 2013 je Janez Janša v govoru na kongresu stranke SDS kot ključne cilje svoje politike opredelil razbitje treh domnevnih »rdečih monopolov«, ki naj bi mu preprečevali pohod na oblast – lastniškega, sodnega in medijskega. Štiri leta kasneje ima na voljo mrežo v medije zamaskiranih propagandnih platform.
© Gašper Lešnik

»In potem je prišel internet in te sodobne tehnologije danes omogočajo, če jih znamo uporabljati, da se stvari spreminjajo,« je pred letom dni na shodu goriške koordinacije SDS neposredno po lanski zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah oznanil Janez Janša. »Vsak dan, ko se zbudite, vedite, da imajo tiskani časopisi nekaj bralcev manj ali pa nekaj deset bralcev manj in da lahko vi, če se malo potrudite, preko svojega računalnika ali pa telefona neposredno nagovorite nekaj ali pa nekaj deset ljudi več. Vsak dan. To v bistveni, strateški meri razgrajuje ta monopol in stvari se spreminjajo.«

Smer je bila jasna. Kot se je Trump – čigar zmago je predsednik SDS vzneseno označil za »čudež« – na čelo najmočnejše države na svetu zavihtel z rabo »alternativnih dejstev«, laži in diskreditacij, ki so jih širili »novi« mediji na čelu z razvpitim portalom Breitbart in tudi uveljavljeni desničarski kanali, kot je na primer televizija Fox, tako se je odločil storiti tudi Janša.

Konec avgusta letos se je na medmrežju pojavil portal V fokusu, do danes pa se je ta spletna stran že dodobra napolnila s prispevki. Kot izdajatelj nove platforme je naveden istoimenski zavod, na naslovni strani pa je zapisano, da gre za »neodvisen medij, ki želi prispevati delček k pluralnosti medijskega prostora«. Na prvi pogled je vse v redu; portal ima plemenito poslanstvo služenja javnosti, znane družbenike, ki so prispevali ustanovni kapital v znesku vsak po 400 evrov, ter dokumente, urejene v skladu z veljavnimi predpisi. Država ga je vpisala v razvid medijev in mu zagotovila pravno podlago za objavljanje.

»Neodvisni« portal V fokusu, ki ga ureja simpatizer Janševe stranke Boris Cipot, je ministra za notranje zadeve Gorana Klemenčiča takoj po napovedi njegove kandidature za evropskega komisarja za človekove pravice napadel s komentarjem poslanca SDS Vinka Gorenaka.

»Neodvisni« portal V fokusu, ki ga ureja simpatizer Janševe stranke Boris Cipot, je ministra za notranje zadeve Gorana Klemenčiča takoj po napovedi njegove kandidature za evropskega komisarja za človekove pravice napadel s komentarjem poslanca SDS Vinka Gorenaka.

A V fokusu ni medij, temveč orodje političnega trženja. V razvidu medijev je kot odgovorni urednik portala naveden Boris Cipot, ta pa ne skriva naklonjenosti stranki SDS in njenim stališčem. Občasno piše tudi za tednik Reporter; junija je na primer z neskritim navdušenjem poročal o obisku Janeza Janše v Černelavcih pri Murski Soboti, besedilo pa sklenil z mislijo, da bo z »volilno zmago in s kredibilnimi koalicijskimi partnerji SDS sposobna spopada z mafijo, ki nam je ukradla državo in jo vrniti državljanom«.

Širši javnosti je Cipot znan predvsem kot tisti, ki je opravil intervju z zanikovalcem holokavsta Bernardom Brščičem; pogovor je predvajala zasavska regionalna televizija ETV, v njem pa je Brščič Cipotu razlagal o judovski zaroti, ki naj bi bila Evropejce spremenila v raso »ciganom podobnih« mešancev.

S kakšnimi »novicami« Cipotov »medij« privablja bralce, zgovorno pričajo naslovi prispevkov. »Je Slovenija s pranjem iranske milijarde evrov financirala islamski terorizem?«; »Romana Tomc na Terezinem sejmu«; »Nova knjiga Ivana Štuheca: predgovor izpod peresa Janeza Janše, žrtve sodnega konstrukta«. Na straneh portala nastopa vrsta znanih obrazov iz Janševega vplivnega kroga, da je portal namenjen povečanju medijske pluralnosti predvsem v skladu z zamislimi omenjene stranke, pa so jasno pokazale vsebine, ki jih je V fokusu objavljal v dnevih pred nedavnimi predsedniškimi volitvami; daleč največ pozornosti je namenjal kandidatki SDS Romani Tomc. Privrženost strankinim načelom sta urednik Cipot in njegovo spletišče demonstrirala tudi z objavo komentarja poslanca Vinka Gorenaka o pred kratkim napovedani kandidaturi Gorana Klemenčiča za evropskega komisarja za človekove pravice.

Ponovitev zgodbe z brezplačniki

V fokusu je le eden izmed »neodvisnih« medijev, ki so povezani s stranko SDS in so bili registrirani v letu, ko se začenja obdobje volitev na vseh ravneh oblasti. Januarja je bil v razvid medijev vpisan spletni portal E-Koroška, ki ga izdaja Jon Petek, sin nekdanjega poslanca SDS, danes Janševe desne roke na medijskem področju Mira Petka. E-Koroška sicer v nasprotju z V fokusu bralcev ob obisku spletišča ne zasuje s teorijami zarote in obrazi poslancev SDS. Je pa portal zvesto sledil tej stranki z objavami v podporo odstavljenemu direktorju filharmonije ter proti projektu gradnje drugega tira železnice med Koprom in Divačo. Tudi na njem so objavili intervju z Romano Tomc. In tako kot V fokusu je tudi E-Koroška Tomčevi med kampanjo za predsedniške volitve namenjala največ pozornosti.

Ključni »medij« za širjenje politike nestrpnosti, ki jo zagovarja skrajna desnica, je televizija Nova 24, ki redno objavlja lažne novice o ogroženih manjšinah, kot so begunci in istospolno usmerjeni. Janši so pri njeni ustanovitvi z denarnimi vložki pomagali madžarski partnerji iz kroga Viktorja Orbana. Kmalu naj bi v Sloveniji začeli izdajati še časopis.

Ključni »medij« za širjenje politike nestrpnosti, ki jo zagovarja skrajna desnica, je televizija Nova 24, ki redno objavlja lažne novice o ogroženih manjšinah, kot so begunci in istospolno usmerjeni. Janši so pri njeni ustanovitvi z denarnimi vložki pomagali madžarski partnerji iz kroga Viktorja Orbana. Kmalu naj bi v Sloveniji začeli izdajati še časopis.

Poleg V fokusu in E-Koroške sta bila leta 2017 registrirana še tabloidni časnik Škandal24 in njegova spletna stran, ki sta v slovenski medijski prostor vnesla najspornejše prakse tujih tabloidov – in tudi tu je politični predznak jasen. Poleg omenjenih novih medijev medijsko pluralizacijo po Janševo – torej s podpihovanjem strahov, nestrpnostjo, izključevanjem drugače mislečih in izkrivljanjem resnice – krepita še tednik Demokracija in televizija Nova24TV, ki sta v solastništvu SDS in sta v javnosti prepoznavni predvsem po objavljanju lažnih novic in sovražnega govora o islamističnih pošastih, homoseksualnih lobijih in vsemogočni udbomafiji. Na medsebojno ideološko, morda tudi ekonomsko prepletenost členov kažejo redne izmenjave vsebin med njimi. Tako Nova24TV povzema vsebine E-Koroške, ta objavlja vse tvite Janeza Janše, V fokusu pa pri prikazu »novic« z družabnih omrežij zajema zlasti iz Demokracije in uradne spletne strani SDS.

A to še ni vse. V medijski krajini najdemo tudi brata strankinega poslanca Branka Grimsa, zastopnika tržiškega Radia Gorenc Andreja Grimsa, ki po zapisu z radiove spletne strani »skrbi za to, da so radijci pod kontrolo. Capo di banda, ko gre za vprašanja glasbe, programa, odnosov in denarja.« Med Janši naklonjene medije spada še kočevska radijska postajaUnivox, ki jo vodi Uroš Novak, nekdanji direktor leta 2015 ukinjenega Novega radia, prav tako s predznakom SDS.

V okviru medijske ofenzive SDS pred valom volitev, s katerimi se bodo na novo delili vzvodi oblasti v državi, je bila letos ustanovljena vrsta novih platform za širjenje njene propagande tako na lokalni kot na državni ravni. Med njimi so tabloid Škandal24 in portala V fokusu ter E-Koroška; slednjega ureja Jon Petek, sin nekdanjega novinarja in poslanca SDS, danes pa urednika televizije Nova 24 Mira Petka.

V okviru medijske ofenzive SDS pred valom volitev, s katerimi se bodo na novo delili vzvodi oblasti v državi, je bila letos ustanovljena vrsta novih platform za širjenje njene propagande tako na lokalni kot na državni ravni. Med njimi so tabloid Škandal24 in portala V fokusu ter E-Koroška; slednjega ureja Jon Petek, sin nekdanjega novinarja in poslanca SDS, danes pa urednika televizije Nova 24 Mira Petka.

Že kmalu pa naj bi se tem medijem pridružil še eden. Spletna stran Nove24TV, ki jo skupaj s SDS obvladuje madžarska družba Ripost, že napoveduje prihod novega spletnega tabloida; izhajal bo pod znamko Riposta, ki velja za politični projekt stranke Fidesz predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana. Madžarski premier je Janši prek svojih zaveznikov že priskočil na pomoč s skoraj poldrugim milijonom evrov finančnega vložka v medijski družbi Nova obzorja in Nova24 TV, katerih solastnik je skupaj s stranko SDS.

Danes se med medije uvršča množica ideoloških platform, ki lahko brez vsakršnih posledic žalijo, strašijo, grozijo in zavajajo, pri tem pa uživajo enake pravice kot pravi mediji.

Nobenega dvoma ni, da se ponavlja zgodba iz leta 2008, ko je SDS v predvolilnem boju širila svoje ideje in napadala nasprotnike prek razvpitih brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres. Denar zanju so morala pred volitvami – SDS je bila takrat na oblasti – zagotoviti državna podjetja pod vodstvom direktorjev, ki jih je nastavila Janševa vlada, parlamentarna preiskava pa je tri leta kasneje pokazala, da je šlo za navidezna medija, ustanovljena »z namenom vplivati na volitve poslancev v državni zbor leta 2008 preko diskvalifikacije političnih tekmecev, koristiti vodilni stranki tedanje vladajoče koalicije SDS in prikriti predvolilno propagando oziroma kampanjo ter sporno financiranje političnih strank«.

Lojalnost pred znanjem

Eden ključnih posameznikov v tej mreži navideznih medijev je Mihael Hočevar, direktor družbe Nova24TV, ki upravlja istoimensko televizijo, in podjetja Nova obzorja, ki izdaja Demokracijo in Škandal. Kakor piše v življenjepisu, je zaposlen kot »vodja prodaje v podjetju, ki se med drugim ukvarja tudi z zastopanjem za prodajo novogradenj tako v Sloveniji kot v tujini«; njegova osrednja referenca je zastopanje SDS v svetu občine Grosuplje. Nad delovanjem televizije Nova24TV kot člani nadzornega sveta bdijo Aleš Hojc, Klavdija Snežič, Peter Schatz in Robert Kolarič. Z delom v medijih ima izkušnje le Madžar Schatz, ki po poročanju Večera izhaja iz kroga Orbanovega spin doktorja Arpada Habonya. Hojs je nekdanji obrambni minister, po izobrazbi gradbeni inženir; s Kolaričem, direktorjem Klime Ptuj, ga druži članstvo v izvršilnem odboru SDS, Snežičeva pa je soproga nekdanjega Janševega sostanovalca v celici na Dobu, samooklicanega doktorja davčnih utaj Roka Snežiča.

SDS zavestno poskuša posnemati način, kako se je Donald Trump zavihtel na čelo najmočnejše države na svetu ob pomoči »alternativnih medijev« na čelu z razvpitim portalom Breitbart.

Kako je sploh mogoče, da neka politična stranka tako brez zadržkov ustanavlja podjetja, ki prevzamejo podobo medijev, dejansko pa gre za del strankinega propagandnega stroja? To je posledica dolgih let sistematičnega državnega zanemarjanja medijskega področja, ki je že od razglasitve samostojnosti povsem odprto za takšne zlorabe. Incestne povezave politike in medijev je izrecno dopuščal že najzgodnejši predpis na tem področju, leta 1994 sprejeti zakon o javnih glasilih. Pripravila ga je vlada Janeza Drnovška. »Izdajatelj javnega glasila, razen RTV programov, je lahko tudi politična stranka, verska skupnost, državni organ, organ lokalne skupnosti, društvo in nevladna organizacija ali druga organizacija, če je to povezano z njihovo dejavnostjo,« so takrat zapisali avtorji zakona. S tem so mirno izenačili izpostave politične elite z organizacijami civilne družbe, čeprav imajo stranke v primerjavi z njimi že po naravi neprimerno več denarja in privilegijev in s tem vpliva na javno razpravo. Od takrat se ni spremenilo tako rekoč nič – zaostrila so se le pravila glede pravice do popravka v korist tistih, ki naj bi jim mediji gledali pod prste, to pa se je zgodilo v času prve vlade Janeza Janše. »Slovenska zakonodaja je vseskozi legalizirala stvari, ki jih ne bi smela. Igra je bila nameščena že v izhodišču. Država je samo nemo spremljala, kar se je dogajalo,« pravi profesorica s Fakultete za humanistične študije dr. Sandra Bašić. Edini resnejši poskus ureditve razmerij je bil predlog zakona, ki ga je v Pahorjevi vladi tri leta sestavljala takratna ministrica za kulturo Majda Širca. Vendar zakon ni preživel niti prve obravnave v parlamentu. Zoper njega so glasovali poslanci SD, stranke takratnega premiera Boruta Pahorja. »Levica se je pretvarjala, da spoštuje medije, vendar je v resnici spodbujala kaos na tem področju. Medtem ko se je zadnja leta ukvarjala z iskanjem identitete, je Janša marljivo postavljal svojo mrežo,« pojasnjuje Bašićeva.

Medijska hiša SDS

Četudi so se z razvojem spleta in družabnih omrežij ter razmahom populizma razmere na medijskem prizorišču korenito spremenile, je danes še vedno v veljavi zakon iz leta 2006, ki ne loči med informacijo, lažnimi novicami in politično propagando. Prav tako ne opredeljuje konkretnih sankcij za medije, ki širijo sovražni govor, predvsem pa političnim strankam ne omejuje ali prepoveduje izdajanja medijev in vpliva nanje. Bašićeva meni, da je »zakon namenoma napisan tako, da ukrepanje ni mogoče«. Da je to res, potrjujejo odgovori inšpektorata za medije, ki smo ga zaprosili za pojasnilo o morebitnih ukrepih proti Novi24TV, Demokraciji, Škandalu24, Top TV in Topnews.si ter Politikisu zaradi sovražnega govora. V odgovoru piše, da je člen medijskega zakona, ki ureja to področje, zgolj »deklaratorne narave«, v zakon pa je bil uvrščen kot »napotilo«, zaradi česar »zoper izdajatelje medijev ukrepanje ni možno«. To pomeni, da družbi Nova24TV in Nova obzorja nista odgovorni za vsebine, objavljene na platformah Janševih medijev, teh pa zaradi hujskanja k nestrpnosti in delitvam ni mogoče kaznovati z odvzemom statusa ali denarno kaznijo.

Zato se danes med medije uvršča množica ideoloških platform, ki lahko brez vsakršnih posledic žalijo, strašijo, grozijo in zavajajo, pri tem pa uživajo enake ugodnosti kot vsi drugi, ki so vpisani v razvid medijev. V tem pod zaporedno številko 1735 najdemo celo uradno spletno stran SDS. Za veljavno slovensko zakonodajo, spisano pod Janšo, je spletišče politične stranke pač prav tako medij, kot to velja za Delo, Mladino, Dnevnik in druge najstarejše slovenske medije. Vendar morajo ti delovati na trgu, Janševim občilom pa navezanost na politiko zagotavlja stalen pritok denarja, ki večidel izvira iz žepov davkoplačevalcev in davkoplačevalk. Po podatkih aplikacije Erar je v zadnjih 15 letih SDS iz javnih virov prejela več kot 19 milijonov, vsekakor pa je del tega denarja končal v medijih, katerih solastnica je.

Nobenega dvoma ni, da se ponavlja zgodba iz leta 2008, ko je SDS v predvolilnem boju za oblast širila svoje ideje in napadala nasprotnike prek razvpitih brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres.

Na kongresu stranke maja 2013 je kot osrednje cilje delovanja SDS Janša izpostavil razbitje treh domnevnih "rdečih monopolov", ki mu kratijo spanec - državno lastniškega, sodnega in seveda medijskega.

SDS in njeni mreži se ob državni velikodušnosti in spornem tujem partnerju pač ni treba ubadati z iskanjem novega poslovnega modela in novinarskimi standardi, ki bi zadovoljevali kritično občinstvo. Nova24TV je lani ustvarila za več kot 700 tisočakov izgube, kar je dovolj, da bi pokopalo na tržnih temeljih zasnovan medij. A to še ni vse: v prospektu ob javni ponudbi delnic so zastopniki družbe zapisali, da želijo, da bi Nova24TV pridobila status programa posebnega pomena. To bi ji med drugim omogočilo zastonj oddajanje prek sistema državnih oddajnikov, s čimer bi njene vsebine prišle v vse slovenske domove. Poleg tega bi dobila prednost na razpisih ministrstva za kulturo, s tem pa bi si zagotovila dodaten vir prihodkov. Glede na veljavno zakonodajo ni prav nobenega razloga, da načrt ne bi uspel.

Janša in mediji

Zgodovina neke obsesije

Janša se je že zdavnaj zavedal moči novih tehnologij.

Janša se je že zdavnaj zavedal moči novih tehnologij.
© Matej Pušnik

Predsednik SDS si je že na začetku politične poti za enega izmed ciljev delovanja postavil prečiščenje in »uravnoteženje« medijskega prostora, ki ga po njegovem mnenju obvladujejo reakcionarne (komunistične) sile kontinuitete. »Proti Slovenski demokratski stranki je v času, odkar obstajamo, v slovenskih osrednjih medijih bilo objavljenih ne na desetine, ne na stotine, ne na tisoče, objavljenih je bilo na milijone laži,« je rohnel v govoru goriškim članom SDS konec lanskega leta. Vzpostavitev lastnega medijskega vesolja je zanj svojevrstna obsesija, za uresničitev svoje vizije pa je bil pripravljen storiti marsikaj. Tudi v škodo davkoplačevalcev in davkoplačevalk, kot se je pokazalo leta 2005 ob netransparentni prodaji državnega deleža v Mercatorju; v zameno zanj je od Pivovarne Laško dobil vpliv na časnika Delo in Večer. Ko so se njuni novinarji uprli cenzuri, šikaniranju in negativni selekciji, s katero so na najodgovornejše položaje prišli Janševi »politkomisarji«, kot sta bila odgovorni urednik Dela Peter Jančič in Večerova urednica za notranje zadeve Darka Zvonar Predan, in sestavili peticijo proti cenzuri, ki jo je podpisalo 571 novinarjev in novinark iz vse države, je Janša namesto z dialogom odgovoril z grožnjami in diskreditacijami. Ter večkrat javno prisegel, da bo počistil medijski prostor, pri čemer je omenjena peticija postala svojevrsten seznam za odstrel neposlušnih novinarjev. Sočasno je SDS stegovala prste po javni televiziji, ki so si jo politiki podredili z Grimsovim zakonom. Tega doslej ni uspelo odpraviti še nobeni vladi (ali pa tega nobena ni želela storiti). Nekaj let zatem, pred parlamentarnimi volitvami leta 2008, je SDS z denarjem državnih podjetij širila pluralnost medijskega prostora z izdajanjem nezakonitih brezplačnikov, ki sta stranki nakopala parlamentarno preiskavo ter ukor Komisije za preprečevanje korupcije. Manever je bil neuspešen in SDS na volitvah ni dobila novega mandata. Toda že dobra tri leta kasneje je Janša po padcu vlade Boruta Pahorja znova prevzel oblast. Med prvimi potezami njegove vlade je bila ustanovitev televizije Planet TV, za katero je po preizkušenem modelu denar spet zagotovilo državno podjetje, tokrat Telekom, vodenje pa so prevzeli Janševi najzvestejši medijski »strokovnjaki«. Ti so televizijo vmes že zapustili in nove naloge povečini prevzeli v obsežnem medijskem konglomeratu, ki ga je od takrat uspelo vzpostaviti SDS.

Preberite si tudi članek Uravnoteženje s propagando

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.