Od leta 2020 bodo nadzorovali in ocenjevali vse državljane in pravne osebe

Prava vprašanja o prihodnosti zaupanja niso tehnološka ali ekonomska, temveč etična

Državni svet Ljudske republike Kitajske je 14. junija 2014 objavil dokument o oblikovanju sistema ocenjevanja državljanov. To je klasičen kitajski dolg in pust politični dokument, a vsebuje radikalen predlog. Kaj pomeni, da Kitajci načrtujejo vzpostavitev nacionalne lestvice zaupanja, s katero bodo ocenjevali, kakšen državljan je vsak posamezni prebivalec, sprašuje Wired.

To bo svet, v katerem bodo ves čas nadzorovali in ocenjevali mnoge dnevne aktivnosti državljanov: kaj kupujejo v klasičnih trgovinah in prek spleta, kje so v določenem trenutku, kdo so njihovi prijatelji in v kakšnih odnosih so z njimi, koliko časa gledajo različne vsebine na televiziji in računalniku, koliko časa igrajo igrice, katere račune in davke plačujejo (ali jih ne). Ker se veliko tega na podlagi podatkov, ki jih o nas zbirajo Google, Facebook, Instagram in aplikacije o zdravem načinu življenja, kot je Fitbit, že dogaja, si takšnega sveta ni težko predstavljati.

Novost, ki jo uvaja Kitajska, je, da vse to početje ocenjujejo kot pozitivno ali negativno in na podlagi pravil, ki jih je določila vlada, spremenili v številko. Tako zdaj državljani, ki v sistemu še lahko sodelujejo prostovoljno, dobijo uvrstitev, ki pove, ali so vredni zaupanja ali ne. Uvrstitev posameznika je javno objavljena skupaj z uvrstitvami preostalih državljanov in je lahko podlaga za odobritev kredita ali zaposlitev, določitev šole, v katero smejo hoditi otroci posameznih staršev, s kom sme kdo na zmenek.

Državljani, ki v sistemu še lahko sodelujejo prostovoljno, dobijo uvrstitev, ki pove, ali so vredni zaupanja ali ne.

Kitajska vlada ta sistem razvija z namenom, da bo potem, ko bo leta 2020 postal obvezen za vse državljane, lahko merila in izboljšala »zaupanje« na nacionalni ravni in razvila kulturo »iskrenosti«. Politika si obeta, da bo vzpostavil okolje javnega mnenja, kjer je zaupati krasno. Okrepil bo iskrenost v vladnih zadevah, trgovsko iskrenost, družbeno iskrenost in vzpostavil kredibilnost sodstva.

Manj navdušen na nad novim sistemom kot kitajska vlada je Rogier Creemers, postdoktorski študent kitajskega prava in upravljanja na inštitutu Van Vollenhoven na univerzi Leiden, ki pravi, da je nov sistem »varuška država, ki vam gleda čez ramo«. Od leta 2020 bo sodelovanje v sistemu obvezno za vsakega posameznika in pravno osebo.

Zdaj, ko je sistem še prostovoljen, delujeta dva projekta. Prvega izvaja China Rapid Finance, partner velikana socialnih omrežij Tenceta in razvijalec aplikacije WeChat, ki ima več kot 850 milijonov aktivnih uporabnikov. Drugega, Sesame Credit, vodi Ant Financial Services Group (AFSG), hčerinska družba Alibabe, ki prodaja zavarovanja in dodeljuje kredite majhnim in srednjim podjetjem. Bistvo AFSG je Ali Pay, s katerim državljani ne nakupujejo samo prek spleta, ampak plačujejo tudi v restavracijah, taksiste, šolnine, vstopnice za kino, si celo med seboj nakazujejo denar.

Sesame Credit sodeluje tudi z drugimi platformami za zbiranje podatkov, kot sta Didi Chuxing, ki je bil glavni tekmec Uberja na Kitajskem, dokler ga ameriška družba ni kupila, in Baihe, največja družba za zmenke na Kitajskem. Ni si težko predstavljati, da tako Sesame Credit zbere ogromno podatkov za ocenjevanje vedenja državljanov. Pri Sesame Credit posamezniki lahko dobijo med 350 in 950 točk, Alibaba ne razkriva »kompleksnega algoritma«, po katerem izračuna to oceno, razkriva pa pet dejavnikov, ki jih upošteva pri izračunu. To so kreditna sposobnost (ali posameznik v roku plačuje račune za elektriko ali telefon), izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, osebne značilnosti (preverjanje osebnih podatkov, kot je telefonska številka in naslov). Četrti dejavnik je obnašanje in izbire oziroma nakupovalne navade.

V Alibabi priznavajo, da ljudi ocenjujejo po tem, kaj kupujejo. Sesamov direktor za tehnologijo Li Yingyun razlaga, da nekdo, ki na primer deset ur na dan igra video igrice, velja za brezdelneža, nekdo, ki pogosto kupuje plenice, je verjetno starš in je pričakovati, da je bolj odgovoren. Tako sistem ne beleži samo, kako se posameznik obnaša, ampak obnašanje tudi določa ter tako ljudi odvrača od vedenja, ki vladi ni všeč.

Če nekdo s svojimi spletnimi prijatelji deli prijazne informacije o vladi, hvali uspešnost gospodarstva, dobi višjo oceno.

Peti dejavnik so medosebni odnosi. Če nekdo s svojimi spletnimi prijatelji deli prijazne informacije o vladi, hvali uspešnost gospodarstva, dobi višjo oceno. V Alibabi trdijo, da negativne stvari, ki jih ljudje objavljajo na socialnih omrežjih, še ne vplivajo na njihovo oceno. Mogoče pa si je že predstavljati, kako bo to vplivalo na ocene po letu 2020, ko bo sodelovanje v sistemu postalo obvezno.

Ljudje se zdaj, ko sistem še ni obvezen, odločajo za sodelovanje zaradi nagrad. Kdor recimo doseže 600 točk, lahko dobi potrošniško posojilo v višini 5000 juanov (650 evrov) za spletne nakupe prek Alibabe. Kdor doseže 650 točk lahko najame avtomobil brez pologa, dobi pravico do hitre prijave v hotelu in VIP prijavo na mednarodnem letališču v Pekingu. Kdor dobi 666 točk, lahko dobi gotovinski kredit do 50 tisoč juanov (6500 evrov). Tisti z več kot 700 točkami lahko dobijo dovoljenje za potovanje v Singapur brez pisma od delodajalca, 750 točk prinaša prošnjo za schengenski vizum po hitrem postopku. Višje vrednosti točk so tako že postale statusni simbol. Od števila točk je že odvisno, kdo je s kom pripravljen iti na zmenek, se poročiti, saj višje število točk izboljša profil članov na strani za zmenke Baihe.

Sesame Credit prav tako že ponuja nasvete, kako je mogoče povečati število točk vključno z negativnimi posledicami za tiste, ki se spoprijatelji z nekom, ki ima nizko število točk. Tovrstnih svetovalcev je pričakovati vedno več. Višji položaj na lestvici si je mogoče tudi že kupiti oziroma zagotoviti na enak način kot všečke na Facebooku in sledilce na Twitterju.

Vlada v političnem dokumentu iz junija 2014 navaja, da tistemu, ki se mu na enem področju zniža zaupanje, grozijo omejitve na vseh področjih. Ljudje z nižjim številom točk bodo tako recimo imeli dostop do nižje hitrosti spleta, omejen dostop do restavracij, nočnih klubov ali igrišč za golf. Grozijo jim omejitve pri potovanjih v tujino, slabše možnosti za sklenitev zavarovanj in najem kreditov, manjše pravice za pridobitev socialnih pomoči, ne bodo smeli kandidirati za določene službe in podobno.

Čeprav je sistem še prostovoljen, je vrhovno sodišče februarja letos objavilo, da 6,15 milijona Kitajcev v prihodnjih štirih letih zaradi družbenih hudodelstev ne sme na letalo, 1,65 milijona pa jih ne sme na vlak.

Čeprav je sistem še prostovoljen, je vrhovno sodišče februarja letos objavilo, da 6,15 milijona Kitajcev v prihodnjih štirih letih zaradi družbenih hudodelstev ne sme na letalo, 1,65 milijona pa jih ne sme na vlak. Sistem seveda ne upošteva okoliščin, recimo, da nekdo ni pravočasno plačal računa zato, ker je bil v bolnišnici. Tudi za ljudi v zahodnih državah nadzor in ocenjevanje nista nič tujega.

Vprašanje ostaja, kaj se bo zgodilo, ko bodo sistemi nadzora in ocenjevanja ljudi polno zaživeli, v kolikšni meri bo ukinjena zasebnost in svoboda govora, kdo bo odločal, po kateri poti bo šel sistem. Prava vprašanja o prihodnosti zaupanja niso tehnološka ali ekonomska, ampak etična. Če ne bomo dovolj pazljivi, deljeno zaupanje lahko postane povezana sramota. Življenje bo postalo neskončno tekmovanje za popularnost, v katerem se bomo vsi bojevali za najvišje ocene, ki jih lahko doseže le peščica.