Katalonija in teorija rusko-venezuelske založniške zarote

Paranoidna panika, ki je zajela Madrid, izvira iz zaskrbljenosti, da se na decembrskih volitvah razmerja moči v Kataloniji ne bodo spremenila

Španija in Evropa sta dobili zunanjega sovražnika, katalonski nacionalizem najbi bil le »peta kolona«. Madrid sedaj Evropi namiguje, da, če bodo na katalonskih volitvah 21.decembra ponovno zmagale separatistične stranke, bodo za to krivi Vladimir Putin , Nicolás Maduro in Julian Assange . Vsaj tako je možno razumeti novo komunikacijsko strategijo Madrida, ki ni le vladna, saj tezo o zunanji rusko-venezuelski zaroti proti Španiji in Evropi, prek spodbujanja katalonske neodvisnosti, že več dni zagovarja z vztrajnim objavljanjem »dokazov« o hekerskih diskreditacijah španskih oblasti, osrednji prosocialistični časopis El Pais v lasti mogočne kapitalske družbe Prisa.

Najnovejši krovni dokaz naj bi bilo »odkritje« pogovora, ki ga je imel sicer javnosti manj znan katalonski založnik Oriol Soler z vodjo WikiLeaksa Julianom Assangem v ekvadorski ambasadi v Londonu. El Pais , ki je očitno sledil založniku, je objavil njegovo sliko pred veleposlaništvom, ki že leta ponuja Assangeu politični azil. Po sklepanju časnika, in sedaj tudi po mnenju španskega zunanjega ministra Alfonsa Dastisa, ključna osebnost katalonske separatistične strategije ni več Carles Puigdemont, pa tudi priprti Oriol Junqueras ne; glavni strateg katalonske vstaje naj bi bil založnik Soler. Založnik kot veliki stric iz ozadja? Paranoidna panika, ki je zajela Madrid, izvira iz zaskrbljenosti, da se na decembrskih volitvah razmerja moči v Kataloniji ne bodo spremenila. Vsaj to je razbrati iz javnomnenjskih raziskav, ki sta jih te dni objavila desničarski La Razón in barcelonski La Vanguardia.

V nastalem šmornu španski socialisti najraje udrihajo po levem konkurentu, Podemosu, v uradnih medjih pa se zopet pojavljajo obtožbe o tujem financiranju levičarske stranke Pabla Iglesiasa; denar naj bi prihajal nič manj kot iz Irana in Venezuele.

Represivni pristop, ki ga je vlada Mariana Rajoya, ob podpori stranke Ciudadanos in PSOE (socialistov) ubral, se je doslej izkazal kot dvorezen meč; policijsko nasilno oviranje referenduma, uveljavitev 155.člena ustave, zamrznitev avtonomije, priprtje desetih katalonskih politikov in štirje predstavniki parlamenta v belgijskem (začasnem?) ekzilu niso ustavili separatističnega vala. Nasprotno, sobotni shod katalonistov za izpustitev političnih zapornikov in v podporo neodvisnosti v Barceloni (750 tisoč ljudi po uradni oceni policije) in pozornost, ki ga vzbujajo taktično dvoumni Puigdemontovi nastopi v Bruslju, so privedli španske oblasti in celotno politično fronto , ki je podprla ukinitev katalonske avtonomije, s socialistično stranko vred, k iskanju novih razlag za nastalo politično in represivno močvirje v Španiji.

Sedaj je torej čas za zunanjega sovražnika; kaj bolj priročnega kot ruski in venezuelski hekerji, ki jih iz balkona ekvadorske ambasade koordinira znani avstralski wikileaksač? Mariano Rajoy poziva Evropo k obrambi Španije in Evropske unije proti domnevnim destabilizacijskih manevrov iz Uralov in Karibov. V nastalem šmornu španski socialisti najraje udrihajo po levem konkurentu, Podemosu, v uradnih medjih pa se zopet pojavljajo obtožbe o tujem financiranju levičarske stranke Pabla Iglesiasa; denar naj bi prihajal nič manj kot iz Irana in Venezuele. V Barceloni medtem je stranka oziroma vlada županje Ade Colau, ki je nedavno pridobila izrecno podporo novinarke in aktivistke Naomi Klein ter vodje gibanja za demokratizacijo Evropske unije DiEM25 Yanisa Varoufakisa, odslovila dosedanje zaveznike socialiste zaradi njihove podpore Rajoyjevi represiji in tako postala manjšinska. Z zunanjo podporo katalonske Republikanske levice in skrajno levičarske stranke CUP.