Čefurji, hipsterji, traperji

V času hipsterjev, trapa, čefurjev in identitarcev se sprašujemo o naravi novonastalih gibanj, ki jih praviloma imenujemo »subkulture«, a tega ne počnemo radi, saj je – podobno kot izraz elite –izpraznjen. S pomenom ga lahko zapolni slehernik. A vendarle – kaj je novega v današnjih subkulturah?

S takšnimi vprašanji so se na Fakulteti za družbene vede ukvarjali na nedavnem pogovoru o knjigi Jasne Babić V vrtincu subkultur, ki je lani izšla pri Založbi Sophia. Avtoričin namen je bila »analiza obstoječih subkulturnih teoretskih konceptov«. Praviloma subkulture omejujemo na mlade generacije, ki »imajo več časa in možnosti odkrivanja novih pripadnosti,« pravi Jasna Babić. Med najbolj priljubljenimi sta danes subkulturi hipsterjev in trapa, med najštevilnejše še vedno štejemo čefurje.

Vendarle pa v subkulturah ne smemo videti »evolucijske« stopnje pri oblikovanju identitete – marsikdo ponotranji pravila in navade svoje subkulture tudi v starejših letih. »Navsezadnje iz subkultur izvirajo številni poklici, kot so mehaniki rockabillyjev.« Kulturologija, ki najpogosteje raziskuje subkulture, podobno kot večina družboslovnih in humanističnih ved trpi »zaradi pomanjkanja novih teoretskih prebojev«, kakor je na pogovoru opozorila Marta Gregorčič, avtorica dela Potencia: raznovrstnost revolucionarnih bojev. Gibanja, ki motrijo emancipatorni boj, pa poziva, »naj se učijo iz protihegemonskih bojev globalnega juga«.

Pri subkulturah nimamo opravka zgolj s skupinami, ki se razlikujejo po slogu. Jasna Babić opozarja, da so kulturologija in druge družbene vede pri raziskovanju tabuizirale ukvarjanje s skrajnimi desničarskimi gibanji, predvsem z obritoglavci. Ključnega pomena za emancipatorna gibanja je prepoznavanje fašističnih in nacističnih subkulturnih pojavov, predvsem identitarnega gibanja, katerega popularnost se širi iz države v državo. »Skrajni desničarji so sprejeli neoliberalno logiko trga, na katerem se subkulture tržijo,« pravi Babićeva in dodaja, »da je normalno, da so se skrajni desničarji preoblekli simbolno in tudi dobesedno«. Skrajna desnica se danes kaže v srajci in kravati, ne kot po glavi pobrita in v usnje oblečena subkultura skinheadov.

Druga težava subkulturnega emancipatornega boja pa je tako imenovana »mainstreamizacija«, pojav, ko dominantna kultura vsrka elemente upora z namenom izničenja potenciala subkultur. Dober primer so Mobitelove reklame, v katerih je revolucionarni protest prikazan z namenom trženja mobilnih telefonov.

S tega vidika je težava tudi to, »da že živimo v času fašizma«, kot opozarja Marta Gregorčič, saj se logika tega kaže kot del dominantne kulture in politike. Mitja Velikonja, profesor na Fakulteti za družbene vede, pa opozarja, da se današnje subkulture razlikujejo od tistih izpred 50 let, »a razredna delitev in družbena neenakost, ki jih generirata, ostajata enaki«.