MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Evropski parlament

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Politika

Novo klicanje trojke

SDS je Slovenijo pred evropskim parlamentarnim odborom predstavila kot državo, ki je Iranu pomagala zagotoviti jedrsko in kemično orožje

Prijazno trepljanje: predsednik odbora evropskega parlamenta, ki se ukvarja s pranjem denarja, Werner Langen in Romana Tomc

Prijazno trepljanje: predsednik odbora evropskega parlamenta, ki se ukvarja s pranjem denarja, Werner Langen in Romana Tomc

V torek popoldne je bilo v Bruslju posebno zasedanje odbora evropskega parlamenta, ki se ukvarja s pranjem denarja, izogibanjem davkov, bančnimi utajami (PANA). Nastal je po izbruhu zgodbe o Panamskih dokumentih. A tokrat evropski poslanci niso pregledovali, kako delujejo davčne oaze, na pobudo SDS so razpravljali zgolj o Sloveniji. Pri nas naj bi se namreč zgodila, po interpretaciji SDS, afera apokaliptičnih razsežnosti. Gre za domnevano pranje denarja, ki naj bi ga v NLB počel Iraj Farrokhzadeh. Na predstavitvi pred odborom je sodeloval poslanec SDS Anže Logar, pa tudi novinar Mladine Borut Mekina, ki ga je na zasedanje povabila Evropska skupina zavezništva socialistov in demokratov v evropskem parlamentu (S&D).

Kaj se je pravzaprav dogajalo v Bruslju? V SDS so poskušali Slovenijo predstaviti kot državo, ki je Iranu pomagala zagotoviti jedrsko in kemično orožje. Na internacionalizacijo primera Iraja Farrokhzadeha, britanskega državljana iranskega rodu, ki naj bi med letoma 2009 in 2010 po navedbah SDS prek NLB »opral« za skoraj milijardo evrov denarja, so se v stranki dobro pripravili. Še pred formalnim zasedanjem odbora PANA so članom poslali pismo v angleškem jeziku. V njem lahko preberemo, da Slovenijo pretresa »največji korupcijski škandal v zgodovini države«. V pismu so trdili, da naj bi različne institucije EU in ZDA ugotovile, da »je Iran uporabljal denar, opran v Sloveniji, za financiranje: materialov, potrebnih za gradnjo atomskih bomb, komponent za kemično orožje in za iranske vohune, ki so se infiltrirali v nuklearne, varnostne in obrambne institucije v EU in ZDA«. In medtem ko naj bi hoteli britanski, francoski, italijanski in drugi organi preiskati slovensko pranje denarja, »so njihovi slovenski kolegi in politično vodstvo naredili vse, da je bila zadeva pometena pod preprogo«. Na primer Iraja Farrokhzadeha naj bi junija letos »naključno« naletela bančna preiskovalna komisija, ki jo vodi Anže Logar. Ameriške in evropske institucije naj bi ugotovile, da je »ta škandal neposredna grožnja globalni varnosti«. V SDS so poslancem parlamenta EU v pismu še zapisali, da naj bi bile pri iranskem pranju denarja skozi Slovenijo izplačane tako visoke provizije, da je z njimi mogoče kupiti sodstvo, medije in volitve … Slovenija naj bi bila skratka ujetnica mednarodnega kriminala največjih razsežnosti. Anžetu Logarju pa naj bi ob tem doma stregli po življenju. Neki član SD naj bi Logarju grozil s smrtjo »točno zaradi njegovega preiskovalnega dela«. Pred odborom je primer EU poslancem najprej predstavil Logar, poslanka SDS Romana Tomc je prebrala govor o tem, da je treba NLB nujno prodati, Milan Zver pa je Logarja retorično vprašal, ali Slovenija potrebuje pomoč EU pri vzpostavljanju vladavine prava.

Manipulacije

V SDS so si ta teden v Bruslju privoščili toliko laži in manipulacij, da jih je (bilo) skoraj nemogoče vse po vrsti zavrniti.

Glasnogovornik SDS Anže Logar

Glasnogovornik SDS Anže Logar

Začnimo z najmanj zapletenimi primeri: Zadeve »Farrokh,« ni naključno junija letos odkrila Logarjeva komisija, kot trdijo, ampak redna, notranja revizija NLB leta 2010, njeno posebno poročilo pa je Logar od NLB prejel že leta 2015, a so se v SDS očitno odločili za predstavitev izsledkov šele v predvolilnih mesecih. Logarju zaradi tega preiskovalnega dela ni grozil član SD, član SD je Logarju žaljiv tvit poslal zaradi neke druge zadeve, novembra 2016. Omenjeni član SD se je tedaj Logarju tudi opravičil.

V SDS ponovno kličejo trojko pred prihajajočimi volitvami. Spet želijo ustvariti krizo, izredne razmere.

Tudi vprašanje proliferacije, domnevnega širjenja jedrskega orožja, je bilo v zadevi Farrokh razčiščeno že pred leti. Marca 2010 je francoski urad za preprečevanje pranja denarja slovenskega zaprosil za nekatere transakcije omenjenega Farrokhzadeha zaradi suma proliferacije, a v SDS vedo, da so v Franciji nato preiskavo zaključili in na sodišču sprožili postopek zaradi »goljufije« in ne zaradi financiranja terorizma ali širjenja jedrskega orožja. Razpolagajo namreč z dokumentacijo, ki so jim jo poslali v tej zadevi z ministrstva za pravosodje. Prav tako ni res, da so vsi slovenski organi zadevo pometli pod preprogo: Slovenija se je z vprašanji glede Iranca med marcem in decembrom 2010 obrnila na 32 drugih držav in sprožila več različnih postopkov.

Novinar Borut Mekina

Novinar Borut Mekina

Transakcije, ki jih je prek NLB izvajal Farrokhzadeh, so bile seveda nenavadne, in ker je Farrokhzadeh deloval kot posrednik, ni rečeno, da v njih ni bilo tudi kakšne sporne. A celotni njegov primer ni nič kaj nenavaden v mednarodnem kontekstu. V zadnjih letih so namreč ameriški regulatorji praktično vse evropske banke na podlagi protiteroristične zakonodaje obtožili ali obsodili pranja denarja. Številke so vrtoglave. NLB naj bi oprala za 819 milijonov evrov denarja, največja francoska banka BNP Paribas pa ga je oprala za 160 milijard dolarjev, druga največja nemška Commerzbank za 250 milijard, angleška Standard Chatered za 250 milijard dolarjev ...

V tem primeru je šlo pravzaprav za spor med EU in ZDA glede politike na Bližnjem vzhodu. Evropi je ZDA zaradi tega celo grozila s protiukrepi pred Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO). Način, kako naj bi NLB »prala« iranski denar, je recimo veliko manj sporen v primerjavi z načinom, kako so ga prali v nemški Commerzbank ali BNP Paribas. Tam so imeli zaposlene ljudi, ki so iz denarnih transakcij brisali identitete Irancev. Ampak v Nemčiji ali Franciji trdijo, da je bilo vse v skladu z zakonodajo EU, saj so Iranci poslovali v Evropi, transakcije dolarjev pa so samo navidezno šle skozi ameriški finančni sistem.

Francoski guverner centralne banke Christian Noyer je tako pred tremi leti dejal: »Preverili smo vse transakcije (BNP Paribasa) in ugotovili, da so bile te v skladu z EU in francoskimi pravili, direktivami in usmeritvami.« Tedanji francoski zunanji minister Laurent Fabius pa, da je bila ameriška 8,9 milijarde dolarjev visoka sankcija »enostranska in nerazumna«.

Ne glede na to je pritisk ZDA na EU in njene največje banke naraščal. Ko so ZDA poostrile interpretacijo svojih sankcij tako, da so prepovedale vsakršno dolarsko poslovanje med Iranom in Evropo, so evropske banke obupale. Mnogi Iranci so začeli seliti poslovanje k lokalnim bankam brez podružnic v ZDA, takšnim, ki jih ZDA niso mogle kaznovati.

Iranec v Ljubljani

Tako je tudi Iranec Farrokhzadeh leta 2008 odprl račun v NLB. V SDS trdijo, da je moral v Švici zaradi sumljivih transakcij prenehati s poslovanjem, dejansko pa je k NLB prišel s priporočilom švicarske banke Credit Suisse. Logično je, zakaj Švicarji z njim niso več hoteli poslovati, saj so jih zaradi poslovanja z Iranom v ZDA kaznovali s 536 milijoni dolarjev. Razlog, zaradi katerega je Iranec prišel v NLB, je očiten. V SDS špekulirajo, ali so bile izplačane podkupnine, dejansko pa je bil interes obojestranski. Ne samo, da NLB nima ameriške podružnice in je ZDA ne morejo kaznovati, še iz časa Jugoslavije ima NLB zelo dobro mrežo bank, s katerimi sodeluje. NLB pa je na drugi strani poleg provizij pri izplačilih služila še s konverzijami tujih valut.

Toda sredi leta 2010 je tudi NLB z Irancem prenehala poslovati in mu decembra 2010 zaprla račun. Razloga sta bila poizvedovanje francoskega urada za pranje denarja in pričakovana odločitev Sveta EU, da proti Iranu uvede podobne gospodarske sankcije, kot so jih ZDA. Julija 2010 je tako tudi na EU-listo sankcij prišla iranska izvozna banka, prek katere je posloval v NLB Farrokhzadeh. Takrat se je aktiviral ustroj slovenskih institucij. V tujini je začela poizvedovati Sova, na več kot 32 drugih uradov za pranje denarja je poizvedbe poslal slovenski urad, v NLB je prišla inšpekcija Banke Slovenije in NLB je opravila revizijo tega primera.

V SDS so v Bruslju trdili, da Slovenija tega problema ni znala rešiti. Dejansko pa so inšpekcije in revizije jeseni 2010 ugotovile, da je Irancu nekaj dni po formalni uvedbi sankcij uspelo prek NLB izvesti še dve resnično »prepovedani« transakciji iz tedaj že sankcionirane iranske izvozne banke v skupni višini 360 tisoč evrov (v japonskih jenih). Ugotovili so, da so v NLB tedaj še vedno »ročno« preverjali, ali za naslovnika transakcije sankcije veljajo ali ne. Hkrati pa so inšpektorji Banke Slovenije sklenili, da bi morala pooblaščenka za pranje denarja v NLB že takoj o primeru Iranca poročati upravi NLB in uradu za preprečevanje pranja denarja.

A dejstva so za SDS nepomembna. Presenetljivo je, kako daleč so v stranki pripravljeni iti. V Bruslju so Logarja predstavili kot raziskovalca, ki mu v Sloveniji grozijo s smrtjo. Omenil je celo državne pritiske nanj, kot je izguba diplomatskega potnega lista. Vse skupaj je bilo dobro načrtovano, vprašanja SDS, kot tisto Zverovo, ali Slovenija potrebuje pomoč EU pri vzpostavitvi prava, so bila poskus slikanja izrednih razmer v državi. Če takšnih izjav v Sloveniji ne jemljemo resno, je mogoče v mednarodni skupnosti, recimo med evropskimi poslanci, hitro narediti vtis, da se v Sloveniji dogaja nekaj nenavadnega.

NLB naj bi oprala za 819 milijonov evrov denarja, največja francoska banka BNP Paribas pa ga je oprala za 160 milijard dolarjev, druga največja nemška Commerzbank 250 milijard, angleška Standard Chatered za 250 milijard dolarjev ...

Kritiki te politike, konec koncev tudi Mladina, so pri tem postavljeni v nenavaden položaj. Ker so teze SDS tako skrajne, je vsako nasprotovanje njenim trditvam videti kot zagovarjanje kriminala. Ne smemo pa tudi pozabiti, kam takšna politikantska strategija vodi.

Ovajanje Slovenije

Tokrat so v SDS pred mednarodno skupnostjo Slovenijo torej obtožili jedrske proliferacije. Ne prvič – leta 2010 so v SDS z ustavno obtožbo predsednika države Danila Türka obtožili mednarodnega terorizma. A če se je tista zgodba končala brez hujših posledic za državo, pa se ni dobro zaključilo Janševo klicanje trojke leta 2012. Zakaj že je Slovenija morala leta 2013 izdatno dokapitalizirati banke, obljubiti privatizacijo in privoliti v pregled mednarodnih inšpektorjev, ki so tukaj za 30 milijonov evrov opravljali stresne teste? Ker je država izgubila vsakršno kredibilnost. V nekem trenutku v komisiji EU niso več verjeli uradnim odgovorom Slovenije.

Zasedanje odbora, ki ga je Romana Tomc izkoristila za to, da je na koncu svojega nastopa izpostavila, da bi morali NLB čim prej prodati, da se takšne reči ne bi več dogajale ...

Zasedanje odbora, ki ga je Romana Tomc izkoristila za to, da je na koncu svojega nastopa izpostavila, da bi morali NLB čim prej prodati, da se takšne reči ne bi več dogajale ...

Začelo se je avgusta 2012 z dramatično izjavo Janeza Janše, tedanjega predsednika vlade, da Sloveniji »že čez mesec dni grozi nelikvidnost …« in da je »možnost zadolževanja države … že zdaj skrajno otežena, praktično onemogočena«. V Sloveniji smo na takšne ocene SDS navajeni, v tujini pa ne. V nadaljevanju so mnogi želeli Janšo še preseči, finančni analitik Egon Zakrajšek, ki ga je RTV Slovenija predstavljala kot uglednega člana ameriške centralne banke Federal Reserve, je mesec dni kasneje že dejal, da je »možnost, da Sloveniji uspe brez mednarodne pomoči, praktično nična«. RTV Slovenija je morda te apokaliptične pogovore z Zakrajškom objavljala zaradi večanja gledanosti, a ko je Zakrajšek v enem samem tednu na nacionalki nastopil trikrat, je njegove izjave povzela tudi avstrijska tiskovna agencija APA. »Slovenija več ne zmore« so dan za tem pisali v Die Presse, Tagesblatu, v italijanskih, celo nekih indonezijskih medijih.

Kar v SDS počnejo sedaj, je podobno. Ponovno kličejo trojko pred prihajajočimi volitvami, ponovno zbijajo legitimnost Slovenije. Spet želijo ustvariti krizo in izredne razmere.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.