Slabše bo

Prihodnost študentskega zdravstvenega doma v Ljubljani ostaja negotova. Navkljub očitni nameri oblasti, da ga priključijo Zdravstvenim domovom Ljubljana, se študenti ne dajo. Ministrstvu za zdravje so izročili podpise peticije zoper zaprtje edinega študentskega zdravstvenega doma v Sloveniji. »Peticijo je podpisalo nekaj več kot 12.300 ljudi,« pravi predsednica društva Iskra Tonja Jerele, a ne samo študentov (na Univerzi v Ljubljani je vpisanih 40 tisoč študentov).

Dogovori o priključitvi so med vlado in Mestno občino Ljubljana potekali od leta 2014. »Ministrstvo zatrjuje, da strokovno gledano ne bo slabših razmer in da bodo študenti tako imeli več možnosti izbire zdravnikov,« še dodaja Jereletova, a meni, da je »vzrok nesmiseln, saj bodo študenti pristali v že tako preobremenjenih ljubljanskih zdravstvenih domovih«. Na sestanku z ministrstvom in Mestno občino Ljubljana je bila tudi v. d. direktorice študentskega zdravstvenega doma Mateja Ana Grulja. Povedala je, da ministrstvo za zdaj nima pripravljene časovnice priključitve, to pa za zaposlene pomeni, »da se bo agonija, ki traja že približno dve leti, nadaljevala«.

V. d. direktorice pa ne moti le negotovost, nenavaden se ji zdi tudi razlog za priključitev študentskega zdravstvenega doma, kot ga je navedlo ministrstvo, namreč »izenačitev študentskega zdravstvenega varstva, ki naj bo tako, kot je po vseh drugih regijah«. S tem v mislih so nemara tudi pripravili spremembo 9. člena zakona o zdravstveni dejavnosti, iz katerega je bil črtan del, ki predvideva poseben študentski zdravstveni dom. Zaradi tega ministrstvo meni, da je treba zdravstveni dom na Aškerčevi zapreti.

Na predlog, da se zdravstveno varstvo študentov v Ljubljani izenači s tistim drugod po državi tako, da se tudi po drugih krajih v Sloveniji ustanovijo študentski zdravstveni domovi, so na ministrstvu odgovorili, da to finančno ni mogoče, še pojasnjuje Mateja Ana Grulja.

A priključitev k Zdravstvenim domovom Ljubljana je sporna sama po sebi. Na to je v odprtem pismu ministrici Milojki Kolar Celarc opozoril Igor Brlek, ki je bil leta 1992, v času ustanovitve študentskega zdravstvenega doma, minister za socialo in zdravstvo pri ŠOU v Ljubljani. V pismu omeni dva poglavitna razloga, zakaj so želeli financiranje študentskega zdravstvenega doma v celoti prenesti na državno raven. Zaradi vpetosti študentskega zdravstvenega doma v ljubljanske ta »ni mogel razviti vseh dejavnosti za celovito ambulantno oskrbo populacije študentov,« poleg tega pa ljubljanski zdravstveni dom »sredstev, ki jih je dobival za študentski zdravstveni dom, nikoli ni v celoti nakazal študentskemu zdravstvenemu domu, temveč jih je zadrževal z izgovorom, da vsi študenti niso iz Ljubljane«.