MLADINA Trgovina

Darja Kocbek

3. 1. 2018  |  Svet

Naša soodgovornost pri trgovanju s sužnji v Libiji

Edina intervencija Zahoda, ki bi bila potrebna, bi se morala zgoditi na Zahodu

Posnetek dražbe ljudi do katerega se je dokopala ameriška televizijska mreža CNN

Posnetek dražbe ljudi do katerega se je dokopala ameriška televizijska mreža CNN
© CNN / YouTube

Posnetek dražbe sužnjev v Libiji je pretresel številne po vsem svetu. Čeprav so mediji poročali, da je to novost, suženjstvo tudi v današnjem svetu ni nekaj novega. To velja zlasti za Bližnji vzhod in Severno Afriko, kjer sta zavezništvo Nato in ZDA s svojimi intervencijami izboljšale pogoje zanj.

William C. Anderson na portalu Truthout navaja, da je bilo na vrhuncu arabske pomladi leta 2011 mnogo ljudi navdušenih nad prihodnostjo, ki so jo obetale nove vlade na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki. Revolucionarni upori so se tam zgodili na hitro. Kritični opazovalci so ob tem spraševali, koliko uporov v okviru arabske pomladi se je zgodilo samodejno, brez vmešavanja zahodnih držav.

Kot običajno so zahodne države na čelu z ZDA te upore podprle in jih označile kot nastajanje nove demokracije, čeprav so do takrat podpirale represivne režime, ki so jih uporniki rušili. Upore so podprli z argumentom, da so v skladu z zahodnimi vrednotami o enakosti in pravico do protesta. Kaj so ti upori dejansko prinesli, je najbolj očitno v Libiji.

Najprej moramo priznati, da je trgovanje z ljudmi, ki smo mu danes priča na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki, vključno z Libijo, obstajalo tudi pred in v času vladavine nekdanjega voditelja Moamerja Gadafija. Trditev, da mednarodna politika Zahoda močno temelji na manipulaciji političnih dogodkov, tako ne bi smela biti kontroverzna. Eno so politični govori, drugo dejanske razmere. Ko je arabska pomlad postala grožnja egiptovski vladi pod vodstvom Hosnija Mubaraka, ki so ga podpirale ZDA, so se ZDA začasno umaknile in počakale z odzivom.

V Libiji, kjer so bile iz različnih razlogov že v konfliktu z Gadafijem, z intervencijo niso čakale. »Upam, da ga bomo kmalu ujeli ali ubili,« je bila leta 2011 jasna zunanja ministrica Hillary Clinton, čeprav je Gadafi sodeloval z Zahodom, zlasti z britansko tajno službo MI6, in se je leta 2003 odpovedal jedrskemu orožju. Ko je bil umorjen med operacijo zavezništva Nato, se je Hillary Clinton v smehu in s ploskanjem sramotno pridušala: »Prišli smo, videli smo, umrl je.«

Neuspešnost OZN in Afriške unije pri reševanju krize s prebežniki in preprečevanje trgovine s sužnji kaže, da sta omenjeni organizaciji zgolj simbolični, ko govorimo o varovanju in zaščiti najbolj ranljivih ljudi.

Preden se je veselila umora Gadafija je leta 2009 v Washingtonu z besedami »zelo cenimo odnose med ZDA in Libijo« sprejela njegovega sina. Dodala je še, da računa na okrepitev sodelovanja. Samo dve leti kasneje je prepričala predsednika Baracka Obamo, da so se ZDA pridružile drugim državam pri bombardiranju Libije, da bi preprečile Gadafiju zatreti proteste v okviru arabske pomladi. Bombardiranje Libije so podprli tudi republikanci. Ključno, kar lahko vidimo v tem primeru je nestanovitnost politikov ter kako smrtonosni in zavajajoči so lahko njihovi nastopi, piše William C. Anderson. Ne glede na to, kaj mislimo o brutalnem umoru Gadafija, lahko vidimo, da je ta akcija v nasprotju z vrednotami, s katerimi Zahod opravičuje intervencije v tujini.

Umor Gadafija je Libijo pahnil v bojišče oboroženih skupin. Ljudje, ki bi jih mnogi med nami imenovali »črnci« v Libiji (tako tisti, ki tam živijo, kot tisti, ki jo prečkajo kot prebežniki), so zgolj zaradi videza samodejno postali tarče. Obtožili so jih, da so bili Gadafijevi »plačanci« in »podporniki«. To ni bilo naključje ali pomota, ampak priložnost, da so se lahko znesli na ljudi, ki so že prej bili diskriminirani in ranljivi. V letu 2011, se ZDA in druge zahodne države niso odzvale na poročila, da nasprotniki Gadafija napadajo »črne Afričane.

Po koncu arabske pomladi se je kriza s prebežniki zaostrila. Številni ljudje so bili prisiljeni zbežati iz Sirije, Iraka in drugih držav, kjer je zaradi intervencije držav zahoda življenje postalo nevarno. Libija, prek katere Afričani bežijo v Evropo, je postala nestabilna. Mnogim prebežnikom, ki jim uspe priti do obale in v čolne, grozi, da jih bodo tihotapci oropali, zlorabili, grozi jim utopitev (po nesreči ali pod prisilo), ugrabitev, umor in posilstvo. Ljudje s svetlejšo kožo imajo na čolnih pogosto prednost pred temnopoltimi ljudmi.

Tragedije, kakršno je zasužnjevanje v Libiji, so po intervenciji, izkoriščanju in brezobzirnih ekscesih Zahoda, vse hujše. Kot da bi imela katera od intervencij ZDA iskrene namene, nekdanji predsednik ZDA Barack Obama naivno imenuje Libijo kot »največjo napako« svojega predsedovanja.

Neuspešnost OZN in Afriške unije pri reševanju krize s prebežniki in preprečevanje trgovine s sužnji kaže, da sta omenjeni organizaciji zgolj simbolični, ko govorimo o varovanju in zaščiti najbolj ranljivih ljudi. Tragedije, kakršno je zasužnjevanje v Libiji, so po intervenciji, izkoriščanju in brezobzirnih ekscesih Zahoda, vse hujše. Kot da bi imela katera od intervencij ZDA iskrene namene, nekdanji predsednik ZDA Barack Obama naivno imenuje Libijo kot »največjo napako« svojega predsedovanja. Hillary Clinton je jasna, da se z njim ne strinja.

Edina intervencija Zahoda, ki bi bila potrebna, bi se morala zgoditi na Zahodu. To bi moralo biti gibanje ljudi, ki bi zahtevalo konec nasilja, ki ga izvaja imperij. Ta intervencija bi po besedah Williama C. Andersona koristila vsem.

2S2qtGisT34

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.