Od kod ta strah?

V Mladinini zadnji lanski številki je Dino Bauk v članku Neoliberalizem na steroidih, levica pa na kiviju in mangu izrazil skrb, da se Levica spreminja v »new age liberalno/komodificirano zgodbico«, in nas pozval, naj se osredotočamo na »pristni antineoliberalizem« in naj se ne damo zapeljati intelektualcem »urbanega srednjega razreda«, ki naj bi nas želeli potisniti v »identitetne politike«.

Pred Levico naj bi bila torej nevarnost, da se ji zgodi tisto, kar se je starim socialdemokratom po neoliberalni revoluciji v osemdesetih letih. Na čelu s Tonyjem Blairom so sprejeli pravila igre, ki jih je postavila Margaret Thatcher. Strinjali so se z njenim gospodarskim programom in nadaljevali neoliberalni projekt, svoje levičarstvo pa usmerili v »identitetne politike«, tj. politike manjšin, skupnosti LGBT, žensk, priseljencev itn. Skratka, opustili so boje stare socialistične levice – za ekonomsko in socialno emancipacijo – in se osredotočili na tisto, kar je stara levica zanemarila. To je seveda pomembno, a očitek, da so se ekonomsko povsem prepustili neoliberalnemu duhu časa, je upravičen.

Se to dogaja Levici? Levica opušča razredno politiko in postaja neoliberalna? Če se ozrem na zadnja dva meseca, vidim zlasti prizadevanja za zvišanje minimalne plače na 700 evrov neto na mesec, boj za pravice izkoriščanih delavcev, izvajalcev pristaniških storitev v Luki Koper, pobudo za določitev plačnega razmerja 5 : 1 v državnih in občinskih podjetjih. Ob obravnavi proračuna (ta je glavna tema vsako jesen) smo opozarjali predvsem na manjkajoči stanovanjski program, pozivali k investicijam v železnice ter zahtevali zvišanje socialnih pomoči. Vse to so teme, ki bi jih prej kot Tonyju Blairu pripisali ikoni britanske »stare levice«, povojnemu premieru Clementu Attleeju, ki je nacionaliziral železnice, energetiko, rudnike, infrastrukturo, uvedel javno zdravstvo in proletarcem, ki so pred vojno spali v čumnatah s podganami in ščurki, omogočil naselitev v ličnih predmestnih hiškah s prho s toplo vodo in zaplato trate pred vhodom, ki jih je gradila njegova vlada.

Od kod torej strah, ki ga izraža Bauk? Neposredno ne pove, nam pa z opazko v naslovu »levica na kiviju in mangu« ter očitanjem »newagerstva« pusti dovolj jasen indic. Levica je namreč to jesen začela tudi razpravo o novi temi: mesu in živinoreji. Ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejanu Židanu sem na to temo postavil dve poslanski vprašanji, v Pritličju pa smo pripravili pogovor o veganstvu. Povod za to je akcija Židanovega ministrstva, ki je v spregi z mesno- in mlečnopredelovalno industrijo (vsaka stran bo investirala milijon in pol) začelo oglasno akcijo Naše super meso – naša super hrana. Ta prebivalce države, ki je po količini zaužitega mesa na osebo na leto (94 kg) na 20. mestu na svetu, prepričuje, naj ga pojedo še več. To je seveda popolnoma sprto z vsemi zdravstvenimi, okoljskimi in etičnimi vidiki.

V oglasih, kakršnega ste brali tudi v eni od zadnjih številk Mladine, ministrstvo spodbuja prodajo mesa s popolnoma neznanstvenimi neumnostmi, kot je ta, da uživanje »lokalno pridelanega in predelanega (sic!)« mesa izboljša absorpcijo železa!? Ali pa daje napotke, naj rdeče meso uživamo tri- do štirikrat na teden, čeprav je živinoreja eden od glavnih povzročiteljev globalnega segrevanja in izsekavanja gozdov, Svetovna zdravstvena organizacija pa rdeče meso (in preobjedanje z mesom nasploh), posebej pa predelano meso uvršča med povzročitelje srčno-žilnih bolezni, diabetesa in nekaterih vrst raka (rak debelega črevesa, prostate itn.).

Je opozarjanje na to in pobuda za uvrstitev točke o mesu in živinoreji (pobudnik v naši stranki sem sam) v program stranke res newagerstvo in neoliberalna komodificirana zgodbica, kot ji pravi Bauk? Poglejmo, kako glede tega ravnajo v »novi novi laburistični stranki« Jeremyja Corbyna, ki obljublja, da bo pometel z neoliberalno navlako Tonyja Blaira in stranko vrnil h koreninam.

Britanska kivi in mango

Jeremy Corbyn je vegetarijanec že 50 let. Za to se je odločil, potem ko je pri 20 letih delal na prašičji farmi in so se mu, ljubitelju mačk, prašiči preveč prikupili, da bi lahko še kdaj užil meso. O svoji drži tudi pogosto javno spregovori. V enem od intervjujev se spominja, kako so ga zaradi vegetarijanstva večino odraslega življenja imeli za čudaka, za newagerja. Blazno so mu šla na živce letalska kosila v osemdesetih letih, ko so vsem postregli gumijastega piščanca, ko je vprašal, »kje je moje kosilo«, pa so mu odvrnili »vaše kosilo je posebno«. »Posebno,« je odvrnil. »Kot da je z mano kaj narobe.«

Kljub temu – ali pa prav zaradi tega – se je, ko je postal poslanec, vso kariero boril za drugačno razumevanje mesa in živali. Ena njegovih prvih poslanskih pobud je bila pobuda za prepoved poskusov tobačne industrije na živalih. Nato je nasprotoval poskusom na živalih nasploh, vzreji živali za krzno, lovu s psi, lovu na lisice, bobre, zajce, kune itn. Sčasoma se je ozračje v Britaniji spremenilo. Corbyn je še vedno vegetarijanec, ki »prehaja v veganstvo«, opaža pa, da tudi vse več njegovih kolegov in prijateljev postaja veganov. »Danes to ni več težko,« pravi, saj se je »veganska hrana bistveno izboljšala«. V Britaniji je več kot 500 tisoč veganov.

Bauka v podtonu skrbi, da bo odpiranje teh, newagerskih tem odgnalo proletarce iz naše »antineoliberalne fronte«. Leva politika se ničesar ne bi smela bati bolj od vere v lastne mite.

Veganka je tudi njegova »ministrica v senci« za kmetijstvo Kerry McCarthy. Verjame, da bi politika prihodnosti do mesa morala biti taka, kot je bila politika preteklosti do tobaka. Vlade so ljudi desetletja s kombinacijo prepričevanja, ozaveščanja, regulacije in obdavčenja odvajale od kajenja. V 21. stoletju, pravi Kerry McCarthy, pa moramo ljudi poskusiti prepričati, naj ne jedo mesa ali naj ga pojedo manj. Britanska desnica se ji posmehuje in pravi, naj svoje bodoče ministrstvo preimenuje kar v »ministrstvo za izkoreninjenje kmetov in podeželja«. Levica se ne da, v bran McCarthyjevi desnico sprašuje, ali bi bilo res tako hudo, če bi Britanija končno dobila ministra, ki ne bi bil pospeševalec prodaje izdelkov mesnopredelovalne industrije in ne bi prilival olja na ogenj globalnega segrevanja. Ministra, ki s prehranskimi nasveti ne bi populistično stregel javnemu mnenju, ampak bi se osredotočal na zdravstvena dognanja in okoljske cilje? Ne bo konec koncev tudi za vsejedce bolje, če bodo v živinoreji veljali najvišji mogoči standardi?

Naši gozdovi, naše klavnice

Novi vegan v Britaniji je tudi George Monbiot. Monbiot je eden od Guardianovih paradnih konjev, sicer pa pisatelj in raziskovalni novinar. Je glasen ekolog. Za veganstvo se je odločil leta 2016, predvsem iz okoljskih razlogov. »Nič ne uničuje tega planeta bolj kot vzreja živali,« je zapisal. Statistika mu pritrjuje. Zaradi razmerja 1 : 10 – za pridobitev ene kalorije energije iz mesa je potrebne desetkrat več energije kot za kalorijo iz rastlinske hrane – je živinoreja danes eden od največjih onesnaževalcev. Porabi 75 odstotkov pitne vode na svetu, prispeva več kot 20 odstotkov toplogrednih plinov in zavzema 40 odstotkov površin na planetu, na katerih lahko zraste kaj uporabnega. Zato je njen razmah tudi največji krivec za izsekavanje svetovnih gozdov in s tem povezanim izumiranjem vrst.

Meso so še naši stari starši jedli praviloma ob nedeljah in praznikih, zdaj pa je jedilnik marsikoga med nami videti takole: sendvič s salamo za zajtrk, zrezek za kosilo, hrenovka za večerjo. Če želite recept za zvišano raven holesterola, diabetes in povečanje tveganja za kap in raka, je to to. Če hočete recept za uničenje sveta, pa na tak zlati standard razvitih držav navadite še preostali svet. Ne bo se treba preveč truditi, povpraševanje po mesu narašča iz leta v leto in ob sedanji usmeritvi se bo produktivnost svetovnega kmetijstva do leta 2050 morala povečati za kar 70 odstotkov! Organizacija združenih narodov zato poziva vlade, naj končno začnejo sprejemati ukrepe za zajezitev porabe mesa, ljudi pa, naj se mu vsaj en dan v tednu odpovedo.

Sam grem po obratni poti: mesa ne zaužijem več niti en dan v tednu. Predvsem iz ekoloških razlogov, še bolj pa iz etičnih. Monbiot je zapisal, da bodo prihodnje generacije, ko se bodo ozirale na našo dobo, gledale na to, kako zdaj ravnamo z živalmi pri intenzivni reji, z enakim gnusom, kot mi gledamo na zločine suženjstva, koncentracijskih taborišč ali mučenja za priznanje krivde. Kdo ve, morda pa je tudi boj za odpravo suženjstva kak sodobnik imel za new age liberalno zgodbico? Saj črnci, tako kot živali, nimajo čustev.

Udobje kapitalistične odtujenosti zakriva pogled na trpljenje živali v industriji. Sam sem v zgodnjem otroštvu odraščal na kmetiji – kjer so se hlevske živali sicer lahko občasno prosto pasle –, zato si živo predstavljam, kako je v industriji. Nikoli ne bom pozabil tesnobe, ki sem jo občutil, ko sva s stricem peljala ovce v zakol. Pritekle so na prikolico, misleč, da jih peljeva na pašo, kot so bile vajene. Med njimi so bili jagenjčki, mladiči. Vso pot sem jih opazoval v ogledalu, kako so bile vse bolj prestrašene, ko smo zapustili znano pot. Ko sva prispela pred klavnico, iz katere je zaudarjalo po postani krvi in živalskih kadavrih, jih je začela grabiti panika. Blejale so in se upirale, ko jih je sprejemnik vlekel s prikolice, medtem pa nama postregel s podatkom, da na leto ubijejo kar 50 tisoč živali. Kakšen poklic mora biti to, sem se spraševal že takrat. Kakšni ljudje lahko to počnejo? Zdaj berem, da marsikateri delavec v klavnici trpi za posttravmatskim stresnim sindromom, podobno kot vojaki, ki se vrnejo iz vojn in ne morejo iz misli izbrisati podob grozot, ki so jih videli. Res ljudem privoščimo take službe?

Verjamem, da enako misli tudi človek, ki je na čelu trenutno najmočnejše antineoliberalne fronte v Evropi – Jeremy Corbyn, vegetarijanec.

Odkar imam mačka, se mi ob misli na te prizore srce trga še toliko bolj. Na kmetiji so bile živali ločene od ljudi, v hlevu, zato tam ne spoznaš njihovega značaja. Hišni ljubljenček pa živi s tabo. Je depresiven, kadar je sam, hvaležen, kadar se z njim igraš, ljubeč, kadar ga pocrkljaš. Tako rekoč vsak, ki je kdaj imel doma žival, razume, da gre za čuteče bitje, in jo obravnava kot družinskega člana. In mu poči srce, ko vidi slike mačk in psov na Kitajskem, ki z motnimi pogledi v kletkah prestrašeni čakajo na zakol. To se nam, zahodnjakom, zdi barbarsko, a telički in jagenjčki v naših soseskah imajo prav takšne poglede.

Antineoliberalna fronta

Bauka v podtonu skrbi, da bo odpiranje teh, newagerskih tem odgnalo proletarce iz naše »antineoliberalne fronte«. Leva politika se ničesar ne bi smela bati bolj od vere v lastne mite. Najtrdovratnejši med njimi, ki ga imajo posebej radi »intelektualci urbanega srednjega razreda«, je mit o tipičnem proletarcu, ki ne razume drugega od ključnih besed #plače, #penzije, #regres. Res mislimo, da ljudje, ki izpadejo iz Baukove definicije »urbanega srednjega razreda«, niso zmožni etičnih presoj ali da ne premorejo empatije? Da jih lahko pritegnemo zgolj z nagovorom njihovih ozkih interesov, obči interes, zdravstvene in okoljske težave, pa so zanje neoliberalne zgodbice?

Moje izkušnje so prav nasprotne. Ljudje so siti puhlic. Zanimajo jih teme prihodnosti, so odprti in so se pripravljeni prilagajati. Recimo, na Ravnah na Koroškem so mi zadnjič po okrogli mizi o minimalni plači ponudili vegetarijanski burger – pravi, koroški. Zveza borcev je pred novim letom pripravila srečanje aktivistov in na njem ni postregla le z mesnim biftekom, ampak še, ne boste verjeli, z veganskim tatarskim biftekom ter posebnim prepečencem brez mleka in jajc. Morda pa svet le ni tako črno-bel, kot si predstavlja kak »intelektualec iz urbanega srednjega razreda«?

Če Levica ne bo verjela, da je novi delavski razred lahko napreden, solidaren, empatičen in avantgarden, kdo pa bo?

Če Levica ne bo verjela, da je novi delavski razred lahko napreden, solidaren, empatičen in avantgarden, kdo pa bo? Če bo zavoljo ohranjanja »pristne antineoliberalnosti« ljudi še sama začela podcenjevati kot druge stranke, ki se nazivajo socialne, demokratične in upokojenske, v čem je potem smisel njenega obstoja? Če namerava Levica svet spremeniti na bolje, mora okrog sebe zbirati in vzgajati ljudi, ki bodo obči interes zmožni postavljati pred lastnega in razumeti, da bo treba kakšno navado zavoljo blaginje vseh ali ohranitve planeta tudi spremeniti.

Verjamem, da enako misli tudi človek, ki je na čelu trenutno najmočnejše antineoliberalne fronte v Evropi – Jeremy Corbyn, vegetarijanec.