MLADINA Trgovina

Borut Mekina

12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Politika

Karl med porcelanom

Takšnih »zunanjih ministrov«, kot je Karl Erjavec, imamo po gostilnah veliko

Karl Erjavec med veleposlanicami in veleposlaniki na posvetu slovenske diplomacije na Brdu

Karl Erjavec med veleposlanicami in veleposlaniki na posvetu slovenske diplomacije na Brdu
© Borut Krajnc

»Jaz čutim ljudstvo,« nam je dejal zunanji minister Karl Erjavec sredi pogovora v kongresnem centru Brdo povsem resno, kot kak jasnovidec, ki odkriva svoje nadnaravne sposobnosti. »Jaz čutim ljudstvo. Tudi ko gre za Hrvaško,« je zatrdil. »Zato mi mnogi pravijo, da sem populist.« Zamislil se je nad svojim tragičnim položajem, nad nerazumevanjem svojih kolegov. Ostali politiki, je dejal, poudarjajo zgolj dialog, dialog in dialog. »Jaz pa ne verjamem več v dialog,« je nadaljeval. »Če bi mi že julija začeli z implementacijo arbitražne odločbe, bi imeli ta problem že zdavnaj rešen. Ker sem prepričan, da Hrvaška ne bi tvegala svoje turistične sezone zaradi spora s Slovenijo. Ampak vsi so govorili dialog, dialog, dialog,« pove malce užaljeno, ker se ni uresničila njegova prerokba izpred pol leta, da bodo imeli turisti, ki bodo na hrvaško obalo potovali iz Nemčije in Avstrije skozi Slovenijo, težave, če Zagreb ne bo sprejel odločitve arbitražnega sodišča. Erjavec bi najraje Hrvaško nekako kaznoval. Jih vzgojil, jim dal lekcijo.

Zaradi Erjavčevih groženj, žuganj, nediplomatskih izjav in napovedi slovenskih ukrepov mu je predsednik parlamenta Milan Brglez v intervjuju za Večer v začetku decembra očital, da svoje mnenje o zadevah postavlja pred interese in ugled države, in celo, da se je vodja opozicije Janez Janša v skoraj vseh fazah implementacijskega procesa obnašal veliko bolj odgovorno kot on. Tudi predsednik vlade Miro Cerar je Erjavca že dvakrat opomnil, da njegove izjave v zvezi z arbitražo bolj koristijo Hrvaški kot Sloveniji. Erjavec je namreč v začetku decembra, ne da bi za to imel mandat vlade, javnosti razkril tedaj še zaupno informacijo, da se Slovenija pripravlja na tožbo Hrvaške pred sodiščem EU v Luksemburgu. Element presenečenja je izkoristil prvak DeSUS, ki pa se za kritike ne zmeni. »Cerar mi opomina ne more dati, lahko le predlaga mojo zamenjavo. Glede Brgleza pa sem prepričan, da je imel zgolj slab dan,« pojasnjuje.

Erjavec ima na slovenski politični sceni posebno mesto. Je politik z najdaljšim stažem, poleg Janeza Janše. Vlade brez Erjavca in DeSUS si skorajda več ne moremo predstavljati. DeSUS je bila članica vseh vladnih koalicij od leta 1996, Erjavec pa je minister že skoraj štirinajst let. Njegovih političnih sposobnosti mu ne gre očitati, je eden najbolj izmuzljivih, prilagodljivih in ambicioznih politikov. Ko mu je Janša leta 2004 ponudil vodenje ministrstva za obrambo, je menil, da gre za šalo, saj o obrambi ni imel pojma. A je položaj vseeno prevzel. Nato je po istem vzorcu postal še okoljski minister in končno minister za zunanje zadeve, čeprav stranka DeSUS nikoli ni imela zunanjepolitičnih ciljev. »Se vsi, ki so se rodili v Belgiji, spoznajo na zunanjo politiko in EU?« so se tedaj spraševali nezadovoljni in presenečeni diplomati.

Podobna je tudi njegova strankarska biografija. Erjavec je človek za vse stranke in različna stališča. Leta 1993 je bil član SKD. Članstvo v tej stranki in prijateljevanje z Ivanom Bizjakom sta botrovali njegovemu delu v uradu varuha človekovih pravic. Po tem je Erjavec postal član SLS, kjer je kandidiral za člana izvršilnega odbora in evropskega poslanca, nato je maja leta 2004 postal še član LDS, kamor ga je povabila Zdenka Cerar, pravosodna ministrica v vladi Antona Ropa, kjer je bil Erjavec državni sekretar. Erjavec je skakal iz stranke v stranko, pač glede na najboljšo ponudbo. Na koncu je pristal v DeSUS, kjer so opazili njegove sposobnosti javnega nastopanja in mu ponudili najvišjo funkcijo. V stranko ga je povabil tedanji predsednik DeSUS Anton Rous po izredno slabem izidu za stranko na volitvah leta 2004. Kljub nejevolji nekaterih starih članov stranke je Erjavec leta 2005 prevzel vodenje t. i. upokojenske stranke.

Mnogi so v preteklosti lepo živeli od tega simboličnega slovenskohrvaškega spora. Od Zmaga Jelinčiča do Janeza Janše. Zdaj se je na ta neusahljivi vir zdrah priključil Erjavec.

»Glede arbitraže želim zavarovati slovenske nacionalne interese. Prvič v 26 letih imamo pravni akt, ki določa to mejo, in nočem zapraviti te priložnosti,« opravičuje Erjavec svoje nastope. Če Hrvaška ne bo privolila v implementacijo arbitražne odločbe, pripravlja Slovenija tožbo pred sodiščem EU v Luksemburgu. »Zato smo že tudi najeli tujo odvetniško družbo, specializirano za kršitve prava EU. Želimo si, da bi bila tožba vložena še pred volilno kampanjo. Po 258. členu Pogodbe o delovanju EU lahko Evropska komisija sama sproži postopek pred Sodiščem EU zaradi neizpolnjevanja pogodb EU, po 259. členu pogodbe o delovanju EU pa Slovenija lahko postopek sproži sama, počakati pa mora tri mesece na mnenje komisije,« razlaga Erjavec, kaj nas čaka v prihodnjih mesecih. Ne pozabi omeniti še drugih ukrepov, kot sta blokada hrvaškega vstopa v OECD in blokada vstopa v Schengen, pa sankcije EU, ki lahko čakajo Hrvaško v primeru, če se bo sodišče postavilo na stran Slovenije.

Ni tako redko, da države onemogočijo druga drugo, recimo pri članstvu v mednarodnih organizacijah, a se skoraj nikoli s tem ne hvalijo. V čem je namreč smisel takšnega pritiska, če si ob tem v lase skočita še oba naroda? To razmerja neznosno zaplete. Diplomacija zato navadno deluje tiho. V primeru OECD, kot nam je recimo pojasnil dr. Mojmir Mrak, pa slovenska javna blokada celo nima smisla, ker Hrvaška zaradi drugih razlogov ne more postati članica. A ne glede na to se zunanji minister Karl Erjavec ne strinja, da bi moral kot prvi diplomat razmere umirjati. »Naj umirjamo odnose? To niso prave besede. Naj oni spoštujejo pravo. Ne razumem, kaj naj bi umirjali. Hrvaško je treba umiriti. Ona naj ugasne ogenj. V središčih EU ne razumejo, kako je možno, da neka članica EU ne bi spoštovala mednarodnega prava oziroma arbitražnih razsodb. Spomnite se na reakcijo Hrvaške glede obsodbe hrvaškega generala Praljaka. Evropejci so bili zgroženi. Mislim, da ima EU prvič izkušnjo z državo, v kateri vladavina prava ni sveta. Hrvaška se oddaljuje od jedra EU zaradi svojih ravnanj,« ponavlja naš zunanji minister.

Vprašanje je, ali je ta slika, kot nam jo prikazuje Erjavec, resnična. Bolj gre verjeti predsedniku Evropske komisije Jean-Claudu Junckerju, ki je ta teden na novinarski konferenci v Bruslju o slovensko-hrvaškem arbitražnem sporu dejal, da je »problem v bistvu zelo omejen. Ne zanima namreč nikogar drugega. Predsednikom drugih držav in vlad sem poskušal obrazložiti vsebino problema in moram povedati, da jih prav malo briga,« je dejal. Zakaj, je seveda očitno. V EU, kjer danes prevladujejo velike teme, kot je brexit, so se ozemeljskih nesoglasij naveličali že pred desetletji. EU je polna takšnih primerov. Velika Britanija in Španija se ne moreta zediniti glede Gibraltarja, Francija in Italija, čigav je vrh Mont Blanca, Bodensko jezero je še vedno edino območje v Evropi, kjer ni določenih meja, saj se Švica, Avstrija in Nemčija ne morejo dogovoriti, po kakšnem načelu bi jih potegnili, Irska in Velika Britanija ne znata določiti meje na jezeru Lough Foyle, Portugalska pa še vedno ne priznava suverenosti Španije na 750 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju okrog mesta Olivenza …

DeSUS je na volitvah leta 2014 dobila rekordno visoko število glasov. Zdaj je DeSUS šesta po javnomnenjskih raziskavah. Erjavec ji zato mora dvigniti prepoznavnost.

A zaradi tega ni hude krvi, ni izsiljevanj, groženj ali specialcev na meji. To je pravzaprav celo temelj Evropske unije: status quo glede meja, še posebej nemško-francoske. Tudi slovensko-hrvaški spor na morju doslej ni pomenil problema za slovenske ribiče, za Luko Koper ali za status Slovenije kot pomorske države. Vitalni interes Slovenije ni bila blokada vstopa Hrvaške v EU, dokler ni rešeno vprašanje koridorja do odprtega morja, ampak vstop Hrvaške v EU, ne glede na ta spor. Odkar je Hrvaška članica EU, se je slovenski izvoz na Hrvaško povečal za tretjino; danes Slovenija na Hrvaško izvozi za 25 odstotkov več, kot iz nje uvozi. Slovenija ima na Hrvaškem tretjino več naložb kot Hrvaška v Sloveniji. Prvi diplomat bi se lahko zavedal, da z agresivno govorico ogroža prav te odnose. A se zdi, da Erjavca vodijo neke druge težnje. Ali kot pravi Franc Žnidaršič, nekdanji poslanec DeSUS, ki se je leta 2010 z Erjavcem razšel in ustanovil Demokratično stranko dela: »To je navaden populizem. Petelinjenje. Gre za njegov osebni interes, za njegovo politično preživetje.«

Mnogi so v preteklosti lepo živeli od tega simboličnega slovensko-hrvaškega spora. Od Zmaga Jelinčiča do Janeza Janše. Zdaj se je na ta neusahljivi vir zdrah priključil Erjavec, »ki je ocenil, da se bo na tej podlagi lahko do volitev redno pojavljal v javnosti in si tako dvigoval ratinge«, še dodaja Žnidaršič. DeSUS je na volitvah leta 2014 dobila rekordno visoko število glasov. Podprlo jo je 10 odstotkov volivcev, stranka je postala tretja največja v parlamentu. Zdaj je DeSUS šesta stranka po javnomnenjskih raziskavah, po SDS, SMC, Listi Marjana Šarca, SD in NSi. Stranki se napoveduje neuspeh, če ji ne bo Erjavec spet dvignil prepoznavnosti. Prav v tem pa je Erjavec mojster. Le da mednarodni odnosi in spor s Hrvaško, ki ga zdaj izkorišča za pridobivanje volivcev, nikoli ni bila politična prioriteta DeSUS. Eden izmed najpomembnejših programskih ciljev DeSUS je bilo recimo zdravstvo. Njihov poslanec Tomaž Gantar zato tudi vodi parlamentarni odbor za zdravje. Na zdravstvenem področju, kjer bi se DeSUS morala dokazati, pa se Erjavec postavlja na paradoksalno stališče.

Dober primer je zadnji predlog zakona o zdravstvenem zavarovanju. Na njegovi podlagi bi 80 odstotkov prebivalcev plačevalo manj, kot znaša zdaj dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Samo zaradi ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in nižjih administrativnih stroškov bo zdravstvo dobilo na leto več kot 50 milijonov več, skupaj pa se bodo izdatki za zdravstvo povečali z 8,4 odstotka BDP leta 2015 na 8,7 odstotka BDP leta 2020. A čeprav naj bi kar 93,1 odstotka upokojencev glede na nov predlog zakona plačevalo manj za dopolnilno zavarovanje, Erjavec sprejemu zakona »osebno« nasprotuje, ker da ni pravičen, zato raje vidi, da zakona ni, kot da sprejmemo slab zakon: »Presenečen sem, da ministrica za zdravje ta kompleksni zakon zdaj prinaša na vlado, to je zakon, ki bi ga bilo treba sprejeti v prvi polovici mandata. Ocenjujem, da je ta zakon predvsem pomemben zanjo, in obžalujem, da jo Cerar pri tem podpira. Sam bi si želel, da 93 odstotkov upokojencev plačuje manj za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, a tudi, da manj plačuje srednji razred, to so uradniki, učitelji, medicinske sestre. Tisti, ki imajo zelo visoke plače, bi morali več prispevati v zdravstveno blagajno. Stranka DeSUS je stranka za vse generacije,« poudarja.

Tam, kjer bi se DeSUS morala izkazati, svoje vloge ne opravlja. DeSUS danes hote ali nehote, pravi Žnidaršič, prevzema vlogo rušilca javnega zdravstva in podpornika nesramnih zahtev zdravniških lobijev in apetitov zasebnih zdravstvenih zavarovalnic. »Gantar je leta 2013 raje odstopil, kot da bi izvedel zdravstveno reformo. Erjavec pa je nato naredil vse, da je z reformo zavlačeval. Kako si lahko danes sploh dovolijo kakršnokoli kritiko?« se sprašuje. DeSUS danes po njegovem obstaja zaradi nevednosti skromnega števila upokojencev – podpornikov, ki še vedno verjamejo, da Erjavec brani pravice in interes starejših, zdravstvene pravice, socialo, položaj in usodo mladih, ki naj bi v prihodnosti zagotavljali prispevke in davke za ohranitev socialne države.

Karl Erjavec sicer o sebi precej samozavestno trdi, da je največji socialist in borec za solidarnost. »Če želite več solidarnosti, mora novo vlado voditi Erjavec,« pravi z nasmehom. Glede svojega vodenja stranke rad pove svojo življenjsko zgodbo. »Moj oče in moja mama sta kot ekonomska migranta leta 1959 prišla v Belgijo. Moj oče je tam začel kot rudar, 2000 metrov globoko, utrjevati rove za kopanje premoga. To je bilo zelo trdo delo in skromno življenje. Stranišče smo imeli zunaj hiše, tega tedaj v Sloveniji niste več poznali,« pripoveduje. »V rudarskih okoljih v Belgiji in Franciji so socialisti, to niso socialisti socialistične zveze, ampak pravi socialisti. Njihov politični program je skrb za človeka, za dostojno plačilo in skrb za socialno državo. Pravno državo. In to idejo jaz širim v stranki DeSUS,« razlaga.

Erjavec je lahko socialist. Lahko pa tudi ne. Leta 2011 je kot pogoj za vstop v koalicijo z Zoranom Jankovićem zahteval uvedbo dodatnega dohodninskega razreda, s katerim bi obdavčili najbogatejše. Malo kasneje pa je vstopil v koalicijo pod vodstvom Janeza Janše, kjer so stranke v koalicijski pogodbi napovedale manj solidaren pokojninski sistem oziroma »pokojninski sistem, ki bo v večji meri zasnovan na individualizaciji zavarovanj in krepitvi kapitalsko kritega dela«. Erjavec je tedaj privolil v varčevalne ukrepe, zaradi katerih je tretjina upokojencev izgubila regres, ukinili so skromno olajšavo za starejše upokojence in tako naprej. Na drugi strani pa je Erjavec privolil, da bi pri socialnih prispevkih uvedli socialno kapico za najbogatejše. O tej avanturi Erjavec danes pravi, da je sicer ne bi več ponovil. »Dvakrat sem bil z Janšo v vladi in ne bi rad te izkušnje ponavljal.« S Cerarjem je veliko bolj zadovoljen. »Zdi se mi pomembno, da vlada zaradi politične stabilnosti zaključi svoj mandat, zelo pomembno pa je tudi, da zaključimo mandat kot prijatelji. Računam namreč, da bomo s SMC in SD mandat ponovili,« napoveduje.

Tam, kjer bi se DeSUS morala izkazati, svoje vloge ne opravlja. DeSUS danes prevzema vlogo rušilca javnega zdravstva in podpornika zahtev zdravniških lobijev.

Če bi Karla Erjavca res zaznamovalo težko socialno življenje v rudarskih revirjih Belgije in Francije, bi tudi do slovensko-hrvaškega spora imel drugačno stališče. Recimo takšno, kot sta ga objavili ta konec tedna ob skupnem protestu na mejnem prehodu v Sečovljah hrvaška Delavska fronta in slovenska Levica: »Piranski zaliv in spori glede njega so klasičen primer prodajanja nacionalistične megle, zaradi katere naj bi se naroda ukvarjala z neobstoječimi nacionalnimi vprašanji, ne pa z žgočimi problemi gospodarske in socialne politike.« Manija militarizacije, rožljanje z orožjem in klicanje k vojni, so poudarili, niso v interesu ne enega ne drugega naroda. »So pa v interesu hujskačev, ki jim gre le za ohranitev statusa quo in socialne neenakosti.« »Vladajoči«, so zapisali v skupni izjavi, »nam zgodbice o nacionalnem interesu pripovedujejo zato, da ne bi razumeli, da z druge strani ’meje’ niso ’Slovenci’ in Hrvati in da njihovi ’nacionalni interesi’ nasprotujejo ’našim nacionalnim interesom’. Na drugi strani ’meje’, tako kot na tej strani ’meje’, so ribiči, delavke in delavci, navadni ljudje, naši sestre in bratje, ki si želijo isto – dostojno živeti v miru in od svojega dela.« Morje in obala sta javno dobro, ki bi ju lahko in morali upravljati skupaj, v skrbi za dobrobit lokalnega prebivalstva in ne fiktivnih »nacionalnih interesov«.

Zelo lahko je zanetiti mednacionalno sovraštvo med dvema narodoma, med »Slovenci« in »Hrvati«. Takšno sovraštvo se navadno razplamteva na cesti, med navijači, v anonimnih forumih, kjer si dajo nekateri duška, v pijanosti, na nogometnih stadionih. Ta spirala sovraštva se dogaja in se zgodi ter gre po svoji poti v neskončnost, če je kdo zavestno ne ustavi. Naloga diplomatov in zunanjih ministrov je bila zato vedno v razumevanju drugačnosti in v premoščanju razlik, ne pa v spodbujanju nestrpnosti. Ne potrebujemo zunanjega ministra, ki ne verjame v dialog, ki je maščevalen in ki trdi, da »čuti ljudstvo«. Takšnih »zunanjih ministrov« imamo po gostilnah še več.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.