6. Vztrajni avtizem

Pogrevanje tisočkrat ovržene teorije

Trditve v knjigi Mateje Černič. ''Avtizem je nevrološko-razvojna motnja, ki jo spremljajo prizadetost prebavil in avtoimunske motnje … Avtizem je pridobljeno (nikakor ne prirojeno) obolenje, katerega osnovna značilnost so nevrološke poškodbe (ki jih pogosto spremljajo tudi poškodbe imunskega sistema, zasičenost s težkimi kovinami in ostalimi strupi, poškodbe črevesja itd). V zgolj 22 letih se je število otrok z motnjami avtističnega spektra v ZDA povečalo za 14,7-krat (iz manj kot 1/1.000 otrok na 1/68 otrok). To neizpodbitno kaže na okoljske dejavnike, ne na genetske. Obstaja izredno močna biološka verjetnost (to je fiziološki mehanizem, ki lahko razloži vzročno-posledično povezavo) da je prav cepljenje (čigar intenziteta se je v tem obdobju potrojila) eden glavnih povzročiteljev nevroloških poškodb pri otrocih … Poleg tega, če bi floskula o nediagnosticiranju držala – kje neki se potem skriva množica »nediagnosticiranih« 30-, 40-, 50-letnih avtistov?'' (str. 337-338)

O avtizmu in dejstvu, da nikakor ni povezan s cepljenjem, je bilo napisano že toliko, da se zdi skoraj brezpredmetno tukaj spet pisati o njem. A na žalost mit o avtizmu in cepivih še vedno živi med prestrašenimi starši in avtorica to dejstvo z veseljem izkoristi. Ni presenetljivo, da tudi pri tem poglavju avtorica selektivno izbira dejstva, ki podpirajo njeno teorijo in ignorira vsa druga, ter da večino podatkov interpretira napačno.

Zatakne se že takoj na začetku, pri napačni definiciji avtizma, kjer avtorica zatrdi, da avtizem spremljajo prizadetost prebavil in avtoimunske motnje. Čeprav definicija avtizma sploh ne vključuje prizadetosti prebavil ali avtoimunskih motenj, avtorica omeni ti dve besedi, ker v preostanku knjige umetno vzpostavi povezavo avtizma s cepivi preko povezave cepiv z avtoimunskimi bolezni (čeprav bomo v naslednjih prispevkih videli, da cepiva pravzaprav nižajo pojavnost avtoimunskih bolezni), in ker je Andrew Wakefield v svojem članku, ki je sploh začel ta množični strah, poskusil povezati cepiva, avtizem in prizadetost prebavil.*

Tudi nadaljnje pisanje ni nič bolj resnično, ko nam avtorica zagotovi, da je avtizem pridobljeno, in nikakor ne prirojeno, obolenje. Ker je genetika v ozadju avtizma kompleksnejša kot enostavni modeli (s staršev na otroka) genetskega dedovanja, ki ga pozna večina ljudi (pri avtizmu na primer ni jasno, ali je kriva interakcija med mnogimi geni ali redka mutacija z velikimi učinki), je ljudem manj očitno, da gre za dedno motnjo. A v resnici je dednost avtizma ocenjena na več kot 90% (1). Za primerjavo je dednost telesne višine med 60 in 80% (2).

Toda avtizem je motnja, ki se staršem primarno kaže z neobičajnim razvojem otroka, predvsem s težavami pri komunikaciji. Večinoma starši opazijo prve znake avtizma med drugim in tretjim letom starosti, ko se sicer otroci pospešeno socialno razvijajo. Ker so otroci slučajno cepljeni v razmaku le nekaj mesecev pred pojavom simptomov, starši za avtizem včasih okrivijo cepljenje. Vendar pa se izkaže, da je že pri majhnih otrocih jasno, kateri imajo avtizem, čeprav znaki še niso očitni staršem. Strokovnjaki lahko z veliko gotovostjo s pomočjo slikanja možganov diagnosticirajo avtizem že pri 6 mesečnih dojenčkih (3).

Nasprotniki cepljenja pogosto trdijo, da je avtizem v porastu in da so za to kriva cepiva, kar zatrjuje tudi avtorica. Tudi če bi bil avtizem v porastu, ni nobenega razloga, da bi za to okrivili cepiva, saj lahko porast avtizma koreliramo z marsikaterim dejavnikom enako, ali še bolj jasno, kot s cepljenjem. A v resnici je najbolj verjetno, da avtizem sploh ni v porastu, temveč da je v porastu le diagnostika avtizma. Včasih so morali za diagnozo imeti ljudje res hude znake, medtem ko so se diagnostični kriteriji kasneje močno razširili, da so vključevali tudi manj očitne primere. V začetku je bil avtizem svoja diagnoza, današnja diagnoza motnje avtističenega spektra pa vključuje klasični avtizem, Aspergerjev sindrom, nespecifično razvojno motnjo, Rettov sindrom in otroško dezintegrativno motnjo, ki so bile včasih ločene diagnoze. Jasno je torej, zakaj je danes diagnosticiranih toliko več motenj avtističenega spektra. Še več, medtem ko so v zgodovini posameznike, ki niso bili nevrotipični, zapirali v ustanove, jih skrivali ali jih obravnavali kot ''vaške posebneže'', so avtistom in njihovim staršem na voljo šole za otroke s posebnimi potrebami, fizioterapija, govorna terapija in druge vrste terapije, dodatki za posebno skrb in mnoge druge možnosti, s katerimi jim je življenje vsaj nekoliko olajšano. Danes so mnogi avtisti zelo uspešni v svojem delu in vključeni v družbo. Nadalje avtorica poskuša potrditi svojo teorijo z spraševanjem, kje so torej starejši avtisti in tako poskuša dokazati, da je bilo včasih avtizma manj kot danes. Vendar pa javno dostopne študije jasno kažejo, da bi bilo število avtistov pred nekaj desetletji enako kot danes, če bi jih takrat diagnosticirali po današnjih kriterijih. Te študije so enostavno dostopne, a se avtorica obnaša, kot da sploh ne obstajajo, saj ne podpirajo njene hipoteze (4,5).

Tudi sicer se avtorica zanaša le na posredne indice, namesto na neposredne raziskave glede avtizma in cepljenja. Razlog za to je jasen, saj lahko posredne povezave predstavi v luči, kakršno želi, medtem ko neposredne raziskave jasno kažejo, da ni med cepljenjem in avtizmom nobene povezave. Avtorica na primer trdi, da obstaja močna biološka verjetnost za povezavo med cepljenjem in avtizmom, kar pomeni, da po njenem obstaja dobra teoretična razlaga, kako naj bi cepljenje povzročilo avtizem. A tudi če bi bilo to res, gre vseeno le za teoretično razlago, ki ni več pomembna, ko enkrat opravimo tudi empirično študijo, ki ugotovi, da te povezave ni (kakor pri avtizmu). Če se v praksi izkaže, da povezave ni, je popolnoma vseeno, kako verjetna je teoretična zgodba, kako bi lahko do tega prišlo.

Študije, ki so si dejansko ogledale neposredno povezavo, so ugotovile, da med cepljenjem in avtizmom ni nobene povezave. Te študije so vključevale tudi do pol milijona otrok in niso našle povezave (6). Velika meta-analiza 10 študij, ki so skupno vključevale več kot 1,26 milijona otrok, prav tako ni našla nobene povezave (7). Morda je tozadevno najbolj povedna raziskava, ki je na Japonskem preučevala povezavo med cepljenjem proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (z omenjenim cepljenjem so leta 1993 prenehali) in avtizmom, je ugotovila, da je pojavljanje avtizma po prenehanju cepljenja naraščalo in da povezave med cepljenjem in avtizmom ni (8). Takih študij je preveč, da bi vsako posebej naštevali na tem mestu, vendar pa vse kažejo enako sliko: med avtizmom in cepljenjem ni nobene povezave. Na srečo so se tega lotili drugi posamezniki, katerih delo je enostavno možno najti na svetovnem spletu.

Viri:

1. Freitag CM. The genetics of autistic disorders and its clinical relevance: A review of the literature. Vol. 12, Molecular Psychiatry. 2007. p. 2–22. (https://www.nature.com/articles/4001896)

2. Lai C. How much of human height is genetic and how much is due to nutrition? Sci Am [Internet]. 2006;1–5. Available from: http://www.scientificamerican.com/article/how-much-of-human-height/

3. Emerson RW, Adams C, Nishino T, Hazlett HC, Wolff JJ, Zwaigenbaum L, et al. Functional neuroimaging of high-risk 6-month-old infants predicts a diagnosis of autism at 24 months of age. Sci Transl Med. 2017;9(393). (http://stm.sciencemag.org/content/9/393/eaag2882)

4. Brugha TS, McManus S, Bankart J, Scott F, Purdon S, Smith J, et al. Epidemiology of autism spectrum disorders in adults in the community in England. Arch Gen Psychiatry. 2011;68(5):459–66. (https://jamanetwork.com/journals/jamapsychiatry/fullarticle/211276)

5. Bishop DVM, Whitehouse AJO, Watt HJ, Line EA. Autism and diagnostic substitution: Evidence from a study of adults with a history of developmental language disorder. Dev Med Child Neurol. 2008;50(5):341–5. (http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1469-8749.2008.02057.x/full)

6. Madsen KM, Hviid A, Vestergaard M, Schendel D, Wohlfahrt J, Thorsen P, et al. A Population-Based Study of Measles, Mumps, and Rubella Vaccination and Autism. N Engl J Med [Internet]. 2002;347(19):1477–82. Available from: http://www.nejm.org/doi/abs/10.1056/NEJMoa021134

7. Taylor LE, Swerdfeger AL, Eslick GD. Vaccines are not associated with autism: An evidence-based meta-analysis of case-control and cohort studies. Vaccine. 2014;32(29):3623–9. (https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/24814559)

8. Honda H, Shimizu Y, Rutter M. No effect of MMR withdrawal on the incidence of autism: a total population study. J Child Psychol Psychiatr 2005; 46(6): 572-9. (https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15877763)

9.Deer B. How the case against the MMR vaccine was fixed. Vol. 342, BMJ. 2011. p. 77–82. (http://www.bmj.com/content/342/bmj.c5347?view=long&pmid=21209059)

10. Deer B. How the vaccine crisis was meant to make money. Vol. 342, BMJ. 2011. p. 136–42. (http://www.bmj.com/content/342/bmj.c5258?view=long&pmid=21224310)

11. Deer B. The Lancet’s two days to bury bad news. Vol. 342, BMJ. 2011. p. 200–4. (http://www.bmj.com/content/342/bmj.c7001)

*Zgodba o Andrewu Wakefieldu in njegovi lažni študiji je že dolgo znana. Leta 1998 je v priznani reviji The Lancelet objavil raziskavo v kateri naj bi našel virus ošpic v prebavnem sistemu nekaterih od dvanajstih preučevanih, ki so kazali znake avtizma po cepljenju z OMR cepivom. Čeprav je šlo le za vzorec 12 otrok in čeprav raziskava sploh ni dokazala vzročnega odnosa med cepivom in avtizmom, je javnost zajel strah in mnogi starši so se odločili, da svojih otrok ne bodo cepili. Šele ko so ostale raziskovalne skupine po svetu neuspešno poskušale ponoviti Wakefieldovo raziskavo, so na plano prišle mnoge nepravilnosti. Ne le, da je bila večina podatkov in celo diagnoz v Wakefieldovi raziskavi izmišljenih in je bila raziskava ponarejena, Wakefield je bil zanjo plačan več sto tisoč funtov s strani odvetnikov, ki so tožili proizvajalca cepiva (teh finančnih motivov Wakefield ni razkril ob objavi, čeprav se od raziskovalcev zahteva, da prijavijo potencialne konflikte interesov). Poleg tega je imel Wakefield vložen patent za snov, za katero je trdil, da deluje kot alternativno cepivo proti ošpicam (ki seveda ni imelo možnosti prodora na trg, dokler je javnost zaupala originalnemu cepivu). Wakefield je na otrocih, katerih stanje je preučeval, tudi izvajal izjemno invazivne, boleče, in nepotrebne postopke (npr. lumbalne punkcije), in to brez privolitve etične komisije. Ko se je izvedelo za vse te nepravilnosti, je bila Wakefieldu odvzeta zdravniška licenca, a on je postal v očeh nasprotnikov cepljenja mučenik. Preselil se je v ZDA, kjer še vedno služi s knjigami, filmi in govori proti cepljenju. (9–11)