7. "Blagodejne" okužbe

Otroške bolezni so dobre za imunski sistem?

Trditve v knjigi Mateje Černič. "V obdobju zgodnjega razvoja lahko obremenitve imunskega sistema, vključno s cepljenjem, pripeljejo do trajnih škodljivih sprememb v delovanju možganov in imunskega sistema ... Medtem, ko cepljenje ruši ravnovesje v imunskem sistemu, pa ga naravne infekcije dejansko pomagajo vzpostaviti ..,V alternativni medicini sicer že dolgo velja, da npr. ošpice v otroštvu stimulirajo imunski sistem, mu pomagajo pri pravilnem razvoju ter zmanjšujejo verjetnost rakavega obolenja v odraslosti. Temu stališču pa je dejansko že dolgo blizu tudi del alopatske medicine…novi ''hit'' med potencialnimi zdravili proti raku je prav virus ošpic." (Strani 147, 149, 79-80)

Med nasprotniki cepljenja je razširjeno nekoliko kontradiktorno mnenje, da se je otrokov imunski sistem sposoben spoprijeti s katerokoli ''naravno'' okužbo brez težav in da te celo koristijo otrokovemu razvoju, medtem ko imunski sistem kloni pred veliko manj nevarnimi in manj številčnimi oslabljenimi ali celo mrtvimi mikrobi, ki so aktivna sestavina cepiva in ki naj bi imunski sistem preobremenila in poškodovala. Seveda to preprosto ni res.

Na planetu sobivamo z nepredstavljivo velikim številom mikroorganizmov (virusi, bakterijami, glivami in paraziti), vendar jih je za človeško vrsto patogenih »le« približno 1400. Številka se zdi velika, vendar pravzaprav predstavlja manj kot 1 % vseh obstoječih mikroorganizmov (1). Človek se tekom svojega življenja seveda sreča samo z določenim deležem vseh teh mikroorganizmov, vendar so večinoma prav ti tisti, ki najbolj zaposlijo imunski sistem, skupaj z odzivanjem na hrano in druge tujke, ki jih vnašamo v telo.

V obdobju zgodnjega otroštva je imunski sistem torej 'obremenjen' z razvojem kopice imunskih odzivov, če to želimo ali pa ne. Telo se v tem času namreč prvič množično srečuje z vrsto tujkov, s katerimi ni bilo še nikoli v stiku – to so različne vrste hrane, lastna mikrobna flora, okolje, v katerem se giba in živi itd. Le v svojem telesu imamo enako količino bakterijskih celic kot svojih lastnih, kaj šele v svoji okolici, zemlji in zraku, kjer je bakterij in virusov še več (2). Prav vsi ti tujki so izrednega pomena za razvoj imunskega sistema, saj se ta z njimi uči, kaj je potrebno tolerirati in proti čemu se je potrebno boriti.

V nasprotju s prepričanjem mnogih, ki menijo, da prebolevanje nalezljivih bolezni v otroštvu spodbudi in trenira imunski sistem, je resnica, da imunski sistem razvijajo nenevarne bakterije in virusi, ki se nahajajo v naši okolici. Okužba, ki dejansko povzroči bolezen, ima tako kratkotrajne kot tudi dolgotrajne škodljive posledice za organizem. Resnično bi želeli slišati pojasnilo avtorice, kako npr. gnojni meningitis, povzročen z bakterijo H. influenzae tipa b, ki ima 5-10% smrtnost in ki pri 10-20% preživelih otrok pušča trajne nevrološke posledice, koristi razvoju otrokovega imunskega sistema.

Kako je v proces imunskega odzivanja vpleten nastop bolezni? Do razvoja bolezni pride zato, ker imunski odziv po neki okužbi ni bil dovolj hiter in je razmnoževanje oz. delovanje nekega patogena ušlo izpod nadzora. Posledično se pojavijo bolezenski simptomi in znaki, ki za telo pomenijo alarmantno stanje, imunski sistem pa se na vse kriplje bori, da bi samega povzročitelja ali njegov učinek spravil pod svoj nadzor.

Da je ta boj učinkovit, je potrebna dobra kondicija imunskega sistema, ki pa je v zgodnjem otroštvu precej okrnjena. V tem času otroka ščitijo protitelesa matere, ki so prešla posteljico in ki se nahajajo v njenem mlezivu in mleku, komponente imunskega sistema pa se razvijajo in zorijo. Ta pasivna zaščita po nekaj mesecih upade, od takrat naprej pa je otrok prepuščen moči svojega imunskega sistema, ki pa še vedno ni polno razvit (3), zato so dojenčki in malčki bolj dovzetni za različne patogene, med drugim seveda tudi za tiste, proti katerim cepimo.

Pravočasno cepljenje otroka (še preden ta pride v stik s patogenom) povsem spremeni dogajanje po okužbi s patogeni, proti katerim cepimo. Ena izmed značilnosti imunskega sistema je namreč ta, da se na nekaj, s čimer se je enkrat že srečal (v tem primeru ob cepljenju), ob naslednjem srečanju odzove hitreje in učinkoviteje. S cepljenjem v telo vnesemo oslabljenega ali mrtvega povzročitelja bolezni ali pa samo katero od njegovih značilnih molekul, kar omogoči telesu, da pripravi imunski odziv. Če se potem kasneje sreča z dejanskim patogenom, bo imunski sistem tako zelo hitro vedel, s čim ima opravka, ter se primerno in hitro odzval. S tem bo okužba zamejena, še preden se bo bolezen razvila, ali pa bo bolezen potekala v milejši obliki.

S cepljenjem sprožimo v telesu enak zaščitni imunski odgovor, kot se sproži pri infekciji, vendar pa ima zato, ker so virusi in bakterije oslabljeni ali mrtvi, cepljenje neprimerljivo manj stranskih učinkov in komplikacij kot ''naravna'' okužba. Zato je težko razumeti, zakaj ob enakem odzivu imunskega sistema nasprotniki cepljenja zanikajo varnejše cepljenje in zagovarjajo, da morajo otroci bolezen preboleti, ter da jim to celo koristi, kakor avtorica trdi na primer za ošpice.

Nikakor ni res, da ošpice pomagajo pri pravilnem razvoju imunskega sistema, pravzaprav velja obratno. Okužba z ošpicami povzroči prehodno zavoro imunosti, ki traja dve do tri leta. V tem obdobju je otrok v večji nevarnosti za okužbo s katerim drugim patogenom in v tem obdobju je pri otrocih umrljivost zaradi drugih infekcijskih bolezni zvišana. Cepljenje proti ošpicam za razliko od okužbe ne povzroča zavore imunosti in ni povezano le z zmanjšano pojavnostjo in umrljivostjo zaradi ošpic, temveč tudi z zmanjšano umrljivostjo zaradi ostalih otroških nalezljivih bolezni.

V primeru cepljenja je v organizem vbrizgan oslabljen virus, ki se v telesu sicer razmnožuje, s čimer je zagotovljen močan imunski odgovor, vendar pa ni sposoben povzročiti bolezni, kakor tudi ne izbrisa imunskega spomina (4,5).

Še bolj za lase privlečena je ideja, da ošpice preprečujejo in celo zdravijo raka, kot predlaga avtorica. Njeni podatki o tem so delno neresnični, delno pa vzeti iz konteksta. Virusi, ki se uporabljajo v protirakavi terapiji, so praviloma gensko spremenjeni ali pa so uporabljeni kot vektorji (''nosilci'' za tuj genski material, ki bo pomagal pri ozdravitvi). V vsakem primeru pa so nepatogeni in torej popolnoma drugačni kot divji virus ošpic, s kakršnim se otroci sicer okužijo. Situaciji niti slučajno nista primerljivi. Okužba z ''navadnim'' virusom ošpic je v resnici za bolnike z rakom izjemno nevarna, saj zaradi kemoterapije njihov imunski sistem ne deluje dobro, zaradi česar so zelo dovzetni za infekcije. Okužba z ošpicami ima med onkološkimi bolniki kar 70% smrtnost, kar je več kot na primer virus ebole, ki se ga vsi bojijo (6,7).

Viri:

1. Microbiology by numbers. Nature Reviews Microbiology. 2011;9(9):628. (https://www.nature.com/articles/nrmicro2644.pdf)

2. Sender R, Fuchs S, Milo R, Bianconi E, Piovesan A, Facchin F, et al. Revised estimates for the number of human and bacteria cells in the body. bioRxiv [Internet]. 2016;14(8):36103. Available from: http://www.biorxiv.org/content/biorxiv/early/2016/01/06/036103.full.pdf%5Cn
http://biorxiv.org/lookup/doi/10.1101/036103

3. Simon AK, Hollander GA, McMichael A. Evolution of the immune system in humans from infancy to old age. Proc R Soc B Biol Sci [Internet]. 2015;282(1821):20143085. Available from: http://rspb.royalsocietypublishing.org/lookup/doi/10.1098/rspb.2014.3085

4. de Vries RD, McQuaid S, van Amerongen G, Yüksel S, Verburgh RJ, Osterhaus ADME, et al. Measles Immune Suppression: Lessons from the Macaque Model. PLoS Pathog. 2012;8(8). (https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22952446)

5. Mina MJ, Metcalf CJE, Swart RL de, Osterhaus ADME, Grenfell1 BT. Long-term measles-induced immunomodulation increases overall childhood infectious disease mortality. Science (80- ). 2015; (https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/25954009)

6. Kaplan LJ, Daum RS, Smaron M, McCarthy CA. Severe measles in immunocompromised patients. JAMA. 1992; (https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/1538561)

7. Lefebvre A, Fiet C, Belpois-Duchamp C, Tiv M, Astruc K, Aho Glélé LS. Case fatality rates of Ebola virus diseases: A meta-analysis of World Health Organization data. Med Mal Infect. 2014;44(9):412–6. (https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0399077X1400208X)