Male skrivnosti velike noči

Letos je velikonočna nedelja 1. aprila, kar se ne zgodi pogosto. Tako je bilo nazadnje leta 1956. Bil sem v sproščeni družbi družboslovcev, ob kavi seveda, ko je bila ob tem podatku izrečena sodba, da ta praznik na tak dan tudi spada. Vsebina velike noči da je le še ena lažna (stara) novica – če se že toliko razpravlja o njih.

Je s tem povedano vse? Je to, kar naj bi bil za kristjane evangelij – dobesedno ’dobra novica’ – v resnici lažna novica? Pri tem, da gre za novico, ki šteje za osrednje sporočilo dvatisočletne idejne zgradbe. »Če Kristus ni vstal od mrtvih, je naša vera prazna,« v prvem pismu Korintčanom brezkompromisno zapiše Pavel iz Tarza, ustanovitelj krščanske cerkve.

Vprašanje je staro toliko, kot je staro tudi krščansko verovanje v vstajenje. O (ne) resničnosti vstajenja se je razpravljalo od antike do modernih časov. Čeprav so bila stoletna obdobja, ko se je zaradi nestrpnosti čuvarjev cerkvene pravovernosti o tem lahko razpravljalo le skrivoma.

Jezus kot pravljični lik z zgodovinskimi pridatki

Najprej so tu pojmovanja o neresničnosti vstajenja, ki izhajajo iz prepričanja, da Jezus sploh ni bil zgodovinska oseba. Takšni antični primeri so zapisani celo v Novi zavezi. Nekatere različice doketizma – pojmovanja, da se Jezus ni pojavil »v mesu«, je mogoče razumeti kot takratno izražanje mnenja, da ni bil resnična oseba. Da je bil le oseba, ki je nastopala v neki pripovedi (mitu) – in tako nagovarjala človekovega duha.

V moderni dobi to pojmovanje zastopa t. i. mitološka šola: od začetkov pri Francozu Charlesu Dupuisu s konca 18. stoletja do današnjih dni naštejemo na stotine knjig. Med njimi so številna psevdoznanstvena, a vsekakor tudi mnoga resna dela.

Avtorji navadno poudarjajo šibkost neodvisnih virov, ki naj bi dokazovali Jezusovo zgodovinskost. Še posebej ranljivo je ravno »Flavijevo pričevanje« (testimonium Flavianum), ki ga ( je) cerkvena tradicija navaja(la) kot kronski zunanji dokaz Jezusovega obstoja. Povsem mogoče je, da so temu judovskemu zgodovinarju iz 1. stoletja pričevanje o Jezusu podtaknili v 4. stoletju, za časa prvega krščanskega zgodovinarja Evzebija.

Privrženci mitološke šole navadno trdijo: pripoved o Jezusu je judovska različica starodavnega mita o vstalem bogu-človeku, primerljiva z mitom o (vstalem) Ozirisu, Herkulu in še kom, ki nima podlage v zgodovinski osebi. Ne manjka niti navezav na sončne kulte oziroma kulte vegetacije: prav velika noč z navezanostjo na pomladno enakonočje je v svojem bistvu čaščenje prebujanja narave. Je pa bil Jezusov mit pozneje – v evangelijih – postavljen v zgodovinski okvir. S tem je dobil videz zgodovinskosti. A presaditev se ni najbolje posrečila: to izpričujejo različni evangelijski protislovja in anahronizmi.

V mitološki šoli se trudijo tudi z razlagami tega, zakaj neresnično postane resnično. Eno izmed njih je podal že Dupuis: »Veliko zmoto je lažje širiti kot veliko resnico, ker je lažje verovati kot misliti in ker ljudje dajejo prednost čarobnosti zgodb pred preprostostjo zgodovine.« Čeprav je bil Dupuis le izumitelj enega prvih (neelektričnih) telegrafov, njegovo razmišljanje ni daleč od ugotovitev v zvezi z lažnimi novicami na digitalnem tviterju, kakršne so na začetku marca letos objavili Soroush Vasoughi in drugi v reviji Science.

Jezus kot zgodovinski lik s pravljičnimi pridatki

Veliko večji (in v akademskih krogih prevladujoč) pojav je razprava o resničnosti ali lažnosti vstajenja pod naslovom »iskanje zgodovinskega Jezusa«. Tu se ne dvomi o obstoju neke resnične – zgodovinske – osebe, na katero se nanaša Jezusova zgodba. Bržkone bi to bil Jud z imenom Jošua ali Ješua, rojen neznanega dne med letoma 7 in 4 pr. n. št. Vendar so avtorji prepričani, da so evangeliji manj ali bolj in tako ali drugače vprašljivi ali neresnični, s »poročilom« o vstajenju vred. Evangelisti, neznani pisci evangelijev, so dali prosto pot domišljiji – v maniri svojega časa in prostora – zato je poglavitna naloga branja evangelijev razločevanje med dejstvi in miti.

Prva dela te šole so v novejši zgodovini nastajala v časih, ko je bila kakršnakoli kritika krščanske dogme še smrtno nevarna. V tem pogledu sta pomenljivi karieri dveh začetnikov iskanja zgodovinskega Jezusa.

Veliko zmoto je lažje širiti kot veliko resnico, ker je lažje verovati kot misliti in ker ljudje dajejo prednost čarobnosti zgodb pred preprostostjo zgodovine.

Manj znan je francoski katoliški duhovnik Jean Meslier (1664–1726). Vse življenje je vestno opravljal duhovniško službo v blago valoviti pokrajini, ki je svetu dala šampanjec. Doma je ob tem skrivoma pisal Testament, racionalistično kritiko krščanstva: krščanstvo je grad v oblakih, ki ga podpira oblast, da si lažje pokorava ljudi; čudeži, ki jih navajajo evangelisti, so žalitev človeškega razuma; vstajenje je namerna izmišljotina, ki posnema starejše antične zglede; Ezopove basni so poučnejše od evangelijev. Če bi bil Meslier delo objavil za živa, bi bil pod Ludvikom XIV. ali XV. hitro ob radovedno glavo. Zato je poskrbel, da je delo prišlo v prave roke po njegovi smrti. Deloma ga je objavil Voltaire. V celoti je bilo objavljeno šele 200 let po Meslierjevem rojstvu.

Nemec Hermann Reimarus (1694– 1768), luteranski teolog, je prišel do podobnih sklepov. Zgodovinski Jezus je bil drugačen od Jezusa, kakršnega so ustvarili evangelisti in cerkev. Bil je judovski apokaliptični revolucionar, ki mu je poskus politične in verske preobrazbe judaizma spodletel. Njegovi razočarani učenci so bili prevaranti, ki so ga odnesli iz groba, da bi (v smislu uveljavljanja dandanašnjih »alternativnih dejstev«) uprizorili vstajenje in s tem zanikali bridki poraz. Tudi Reimarus se je zatekel k tajitvi. Javno je veljal za branilca pravovernosti, le bližnji so vedeli, da piše kritično delo. Med njimi je bil prijatelj, razsvetljenec Gotthold Lessing, ki je po Reimarusovi smrti v knjižnici »odkril« zapise »nekega neznanca« in jih deloma objavil. Dovolj, da je to pretreslo tedanjo evropsko intelektualno elito in sprožilo plaz nadaljnjih iskanj resničnega Jezusa. V celoti so bili zapisi objavljeni šele leta 1972.

Odnos med mitom in lažjo ni preprost

Dva pomembna nemška nadaljevalca sta že delovala odkrito, a sta zato imela nemalo poklicnih težav.

David Strauss je v temeljnem delu Jezusovo življenje (1835/36) vstajenje obravnaval kot subjektivno idejo duha. Vstajenje je mit – vendar ne laž kar tako, kot so to ugotovili številni racionalisti. Razumeti ga kaže kot posebno interpretacijo dogajanja, ki je imela smisel v predstavnem svetu antike. Ta je bil kajpak mitološki. Levo in desno ni manjkalo junakov, ki so propadli in nato vstali od mrtvih, da bi človeku katarzično utrjevali zaupanje v srečen konec. Kakor od pravljice ne moremo terjati, da bo prestala preskus resničnosti, tega ne moremo terjati od mita. Evangelijski čudeži, z vstajenjem vred, so plod naprezanja zgodnje cerkve, da bi Jezusa sama sebi in drugim skozi subjektivno interpretacijo prikazala kot pričakovanega mesijo – Kristusa. Straussu je uspelo pridobiti profesuro, vendar so ga zaradi pritiskov upokojili, še preden je odpredaval prvo predavanje. Vsekakor pa dandanes mimo njegovih perspektiv ne more nihče, ki hoče o tej stvari povedati kaj tehtnega.

Podobno njegov sonarodnjak Ludwig Feuerbach. Po mladostnem spisu o nesmrtnosti duše, ki jo je zanikal, mu je bilo prepovedano kadarkoli poučevati. Tako dolga je bila roka klerikalcev. Dobro se je oženil in k Straussovemu delu dodal še nekaj uvidov. V Bistvu krščanstva (1841) je analiziral psihološke podlage verovanj v čudeže. Čudež je človekova domišljijska razklenitev determinizma narave v korist njegove želje. Kot drugi čudeži tudi vstajenje ni zgodovinski dogodek, ampak projekcija človekove želje. V vstajenjskem čudežu se pusti človek premagati želji po nesmrtnosti. Da bi mogel upati, da ima sam možnosti za to, se mora pustiti prepričati, da je nekomu nekoč uspelo. V tem gre tako rekoč za posebno človekovo sposobnost, da se ogradi od neizprosne stvarnosti – da vstopi v postresničnost, bi dodali danes. Tudi tu je odnos med dogmo in resnico oziroma lažjo tak, da se odmika od racionalističnega ali–ali. Kar ni resnično, še ni nujno laž.

Vstajenje v neokorteksu

Od tistih dob v evropski zavesti soobstaja nepregledno mnoštvo Jezusovih vstajenj: vstajenja, kakršna na različne načine slikajo različne krščanske cerkve, in vstajenja, kakršna izpod mitoloških naplavin izkopljejo kritični raziskovalci. Konfrontacije so včasih neizbežne.

Krščanstvo je grad v oblakih, ki ga podpira oblast, da si lažje pokorava ljudi; čudeži, ki jih navajajo evangelisti, so žalitev človeškega razuma.

Malokateri primer je tako pomenljiv in daljnosežen, kot je bil spor med Alfredom Loisyjem in rimskokatoliško cerkvijo (RKC). Francoski teolog Loisy (1857–1940) je bil vodilna osebnost katoliškega modernizma (1890–1907), gibanja med evropskimi katoliškimi intelektualci, ki so šli pogumno naproti moderni dobi, tudi kar zadeva vstajenjsko dogmo. Papež Pij X. in rimska inkvizicija sta prav nanj in na njemu podobne merila v silabusu zmot Lamentabili sanu exitu (z obžalovanja vrednimi učinki) iz leta 1907. V 14. točki dokument obsodi pojmovanje: »V mnogih pripovedih so evangelisti namesto resnic zapisali neresnice, ker so menili, da jih bodo bralci rajši sprejeli.« V 36. točki obsodi mnenje: »Odrešenikovo vstajenje ni dejstvo zgodovinskega reda.« Sledila je še istosmiselna okrožnica Pascendi gregis. Modernisti so bili ob službo v RKC, saj naj bi bili »povzetek vseh herezij«. Loisy je bil izobčen; njegova dela so prišla na Index. Podobne bodoče poskuse so želeli onemogočiti s protimodernistično prisego (1910), ki je bila za kler obvezujoča vse do leta 1967.

Loisy je na vrhuncu spora v intervjuju za Le Matin 13. februarja 1908 dejal: »Če naj bi vstajenje razumeli tako, kot da se je Jezusovo telo vrnilo v življenje, je mogoče reči, da to ni niti dokazano niti dokazljivo. Ostaja le resnica, da je Kristus ’vstal’ v smislu, da je ostal živ v svoji cerkvi.«

Protestantski teolog Rudolf Bultmann (1884–1976) in podobni so kasneje prispevali variacije na isto temo: »Verovanje v vstajenje kot nekaj objektivnega ni več mogoče, mogoče pa ga je osmisliti na drugačen način.«

»Nemogoče je uporabljati električno luč in radio, terjati sodobno medicinsko pomoč, ko smo bolni, in hkrati verovati v novozavezni svet duhov in čudežev.« Če nadaljujemo preprosteje: vstajenje je treba razumeti kot povsem mitološki dogodek – kot subjektivno doživetje učencev, ne nekaj, kar se je zgodilo v zgodovini. Potrdimo lahko le to, da so prvi učenci začeli verovati v vstajenje. Vstala je vera, ne Jezus, in ta vera je vodila v apostolsko pridiganje.

Teološki pokop in ateistično reševanje vstajenja

Številni teologi so svojo vero rešili s takimi metaforičnimi oziroma simboličnimi interpretacijami vstajenjske zgodbe, nekateri pa so jo izgubili. Eden teh je Nemec Gerd Lüdemann (1946), član znamenitega Jezusovega seminarja. Z raziskovanjem je prišel do ugotovitve, da je le pet odstotkov besed, ki so v evangelijih pripisane Jezusu, dejansko njegovih; drugo so interesni dodatki in fantazije evangelistov in zgodnje cerkve. S tem se njegovo mnenje razlikuje od nič manj osupljive ocene seminarja, da je pristnost približno 20-odstotna.

V delu Jezusovo vstajenje: zgodovinska preiskava (2004) podrobno analizira psihološko ozadje vstajenja. Peter in učenci so Jezusa, potem ko je bil ujet, strahopetno zapustili. Bežali so vse do Galileje. Ko je bilo vsega konec, so se Petru začele pojavljati vizije, h katerim so sodili prisluhi. Take vizije, ki jih poganja slaba vest, po Lüdemannu niso nič izjemnega. Nadlegovale so tudi Pavla: ta Jezusa nikoli ni videl drugače kot »v duhu«, »videl« pa ga je zaradi slabe vesti pred kristjani. Stara teza o Pavlovi duševni bolezni je tako rekoč odveč. Lahko pa vizije napačno razumemo. Peter in njegovi so jih razumeli napačno – kot resnično navzočnost, ki napoveduje skorajšnji konec sveta.

V intervjuju za Frankfurter Rundschau iz 4. julija 2016 je Lüdemann takole opisal učinkovanje raziskovanja zgodbe o vstajenju na svojo vero: »Ugotovil sem, da cerkev glede tega ljudem laže. Kdorkoli raziskuje Novo zavezo, ne more verjeti v vstajenje, kakor o njem pridiga in govori cerkev v uradnih verovanjih. Ugotovitve raziskav se skrivajo pred javnostjo. To ni prav! In vse postaja še slabše. Biblija, ugotavljajo eksegeti, ni božja beseda. Ob nedeljah pa se govori nekaj povsem nasprotnega. To je nevzdržno!«

Lüdemann je bil profesor na oddelku za Novo zavezo na Teološki fakulteti Univerze v Göttingenu, ki je v preteklosti zaslovela z izjemnimi dosežki v bibličnih študijah. Z mnenjem o vstajenju je postal problem za luteransko cerkev. Ta je ugotovila nedopustno neskladnost med njegovim prepričanjem in poklicnim položajem ter zahtevala odstavitev. V nasprotju s številnimi zgodovinskimi primeri univerza in država nista povsem popustili. Položaj so rešili protestantsko pragmatično – postal je predstojnik oddelka za zgodovino in literaturo zgodnjega krščanstva. Vsekakor jo je odnesel bolje od Evgena Drewermanna, ki ga je, tedaj še katoličana, tudi zaradi pojmovanj o vstajenju (prek pristojnega posrednika) suspendiral Joseph Ratzinger.

Marsikateri teolog je torej nad vstajenjem obupal, mogoče pa je najti ateistične mislece, ki so v njem našli smisel. Že dokaj časovno oddaljen je prispevek marksista in ateista Ernsta Blocha. Njegov Ateizem v krščanstvu je izšel natanko pred 50 leti. Po Blochu je ideja vstajenja, kot so to religijske ideje nesmrtnosti ali posmrtnega življenja nasploh, resda le fantazija, bajka, a je ob tem tudi izraz utopične volje in človeškega dostojanstva. Vstajenjski mit po svoje odgovarja, kako bi moralo biti, da bi bilo zadoščeno pravici. V njem lahko vidimo chaplinovski upor malega človeka proti moči sistema (proti Rimu, proti političnim in verskim mogočnežem) – če ne celo upor proti »bogu« kot stanju sveta. S tem vzgibom je krščanska ideja vstajenja v isti množici pojavov kot številne pozitivne sekularne utopije. Zato tudi nereligiozen človek – če ne še posebej on – v veliki noči lahko najde pozitivno sporočilo, ki ga sprejema.

Evropa: vstajenje na kolenih

Mnenje o stvari pa imajo tudi prebivalci držav in celine, na kateri je tu orisana vstajenjska razprava pretežno potekala. Najbolj se mu približajo sociološke javnomnenjske raziskave. Žal povpraševanje po verovanju v vstajenje ni pogosto; povpraševanje po verovanju v Jezusovo vstajenje pa je celo prava redkost. Še redkeje se v anketah razlikuje med telesnim vstajenjem, pri katerem kot »fizičnem« in »zgodovinskem dejstvu« vztrajajo RKC in cela vrsta konservativnih oziroma fundamentalističnih protestantskih cerkva, in metaforičnim vstajenjem, ki ga zagovarjajo nekatere liberalno-progresivne protestantske cerkve.

Po raziskavi Raziskava evropskih vrednot (EVS), v katero je bilo to vprašanje vključeno le leta 1990, je tedaj v »vstajenje« verovalo 30 odstotkov Evropejcev (in petina Slovencev). Novejše raziskave v Franciji in Nemčiji so blizu temu vtisu. V Nemčiji v »Jezusovo vstajenje« veruje tretjina (INSA – Consulere, 2017), v Franciji še znatno manjši delež prebivalstva (TNS/Sofos, 2009). V Nemčiji to pomeni, da v vstajenje ne veruje polovica tistih, ki se štejejo za verne. Podobno ali manj v Franciji. To hkrati pomeni, da velik del kristjanov vstajenja (v nasprotju s Pavlom) ne šteje za nujno verovanje. Raziskave in različna pričevanja dokazujejo tudi pojav neverovanja v vstajenje med samo duhovščino, kar ni nič novega.

Kakor od pravljice ne moremo terjati, da bo prestala preskus resničnosti, tega ne moremo terjati od mita.

Vse to je mogoče sociološko razumeti. Med drugim kot nasledek korenito spremenjenih življenjskih razmer in prodora znanstvene racionalnosti. Da, celo tradicionalni kulinarični argumenti velike noči so vse bolj vprašljivi.

Razumljivi pa so tudi cerkveni napadi na (lastne) ljudi, ki so vstajenje obravnavali kritično: vstajenje je ena tistih verovanjskih postavk krščanstva, ki »zagotavljajo« – če vanje verujemo – da bo »valuto«, ki jo upravljajo cerkve, nekoč mogoče zamenjati za nekaj oprijemljivega (kot obljubljajo tudi promotorji kriptovalut). Kdor tu zasaja dvom, zmanjšuje zaupanje v to transakcijo in v vrednost (simbolnega) kapitala, s katerim razpolaga institucija.

Kaj bi na tako evropsko stanje porekel brezkompromisni Pavel? Kaj bi na to danes porekli navedeni pokojni misleci in papež Pij X., če bi (samo pomišljam!) vstali od mrtvih? V duhu lahko pred nami vstane kar živahna razprava.

Velika noč bo prihodnjič na 1. april leta 2029.

Dva pogleda s strani

Kaj si o velikonočnem vstajenju in križanju mislijo muslimani in budisti

Islam: Muslimani ne verujejo v Jezusovo velikonočno vstajenje. Jezus (Isa) je bil z islamskega stališča musliman – bogu vdan. Štejejo ga za preroka, ki ga omenja kar 93 poglavij Korana. Človek, ki ne veruje v Jezusa, ne more biti musliman. Vendar Jezus po islamskem prepričanju (Kor 4: 157) ni bil križan – zato tudi ni sledilo velikonočno vstajenje. Spekulira se, da so ga pred križanjem zamenjali s Simonom ali Judo; da je bil križan navidezno. Bog namreč ne bi dopustil, da bi bil križan njegov prerok.

Budizem: Verovanje v vstajenje kot (samo)prepričevanje, da se bo življenje na neki način nadaljevalo po smrti, je v nasprotju s spoznanjem budizma o človekovem temeljnem problemu. Človekov temeljni problem je ravno v tem, da (preveč) želi. Vstajenjski mit je v tej luči le še eno hlepenje, poželenje več, ki vodi v trpljenje. Če hočemo mir, pa se moramo umiriti – in se pomiriti tudi s smrtnostjo. Budizmu v to ni uspelo povsem prepričati niti samih budistov. Reinkarnacijo številni razumejo na način, ki ni brez povezav s krščanskim vstajenjem.