MLADINA Trgovina

Intervju: Luka Mesec

Spoštovani, novinar Jure Trampuš je z Lukom Mescem v intervjuju, objavljenem v 13. številki vašega tednika, poleg uveljavljenih družbeno relevantnih tematik spregovoril tudi o veganstvu in pri tem kot vprašanje podal splošno sprejeto in morda tudi njemu (se pravi novinarju) lastno prepričanje: »Tako kot politika ne sme določati, s kom naj spim, ne sme določati, kaj lahko jem.« Na prvi pogled se zdi, da je izjava branik posameznikove svobode in da predstavlja primerno reakcijo na, sicer redke, javne pozive k moralnemu premisleku našega prehranjevanja. Namreč, kaj je tisto (oziroma kdo je tisti), kar se (oziroma ki se ga) odločim dati v usta, prežvečiti in pogoltniti, je povsem stvar moje osebne izbire. Enako kot naj bi bilo to, s kom spim. Ali pravilneje, enako kot je na primer to, kakšno frizuro nosim. Pa je res?

Povsem lahko je res. Vendar mora biti za to izpolnjen najmanj en pogoj, in sicer, da tisto (oziroma tistega), kar (oziroma ki ga) jemo, smatramo za predmet ali v najboljšem primeru za bitje, katerega interesi so pomembni le do te mere, v kolikor niso v navzkrižju z našimi. Da žival ni in ne more biti predmet, se pravi neka brezinteresna entiteta, verjetno ne potrebuje dodatnega utemeljevanja, zato je vsakršno tovrstno popredmetovanje mogoče razumeti kot popačitev (zavedno ali nezavedno) v službi določenega in verjetno ne prav plemenitega namena. Žival je živo bitje in ima kot taka v svojem bistvu univerzalno in nam skupno željo po življenju, po samoohranitvi. Ko si za svoj obrok izberemo meso ali mesni izdelek, tako stopimo v odnos, v katerem se hote ali nehote odločimo bitju, ki si želi živeti, zadati smrt. In pred tem povečini tudi manj ali dalj časa trajajoče trpljenje.

Nam gre zameriti tovrstno egocentričnost? Je prav, da lasten interes postavljamo nad interes drugega bitja? Zagotovo nas večina v tem čuti določeno moralno nelagodje. Če je korist enega sploh kdaj lahko upravičeno pomembnejša od koristi drugega, je to takrat, ko gre za vprašanje preživetja. A pri jedenju živali za to v naši družbi že dolgo ne gre več. Rastlinske prehrane je dovolj, prav tako je s stališča največje svetovne prehranske organizacije (AND) le-ta za naše zdravje popolnoma zadostna. Jasno je, da se razlogi, zakaj jemo živali, tako ne nahajajo več v območju naravne nujnosti, temveč se tičejo priročnosti in užitka. Živalim se nismo pripravljeni odpovedati, ker nam njihov okus zbuja ugodje, ali ker smo takšne prehrane preprosto navajeni, sprememba pa bi od nas zahtevala trud. S tem pa se pokaže pomenljiva in skozi zgodovino že mnogokrat izkazana človekova »odlika«: ko nam ranljivost in nemoč drugih ne vzbudi sočutja in želje po zaščiti, ampak težnjo po uveljavitvi in izrabi lastne premoči, tako da smo pripravljeni na mesto njihovega vitalnega interesa postaviti naše povsem poljubne in še tako banalne želje. Tudi v primeru prehranjevanja je tako. Le malo razmisleka je potrebnega, da nam postane jasno, kako nevredno je za človeka življenje živali – proda ga že za ceno lastnega užitka in lagodja.

Je potem to, kaj (oziroma koga) jem, resnično lahko stvar povsem osebne izbire? So javni pozivi in razkrivanja vprašljive etičnosti uživanja živali zares poseg v posameznikovo intimo in njegove pravice? Ali pa je situacija pravzaprav zelo podobna tisti, ki se nanaša na vprašanje, s kom lahko spim? In ki pravi, da moja izbira ne more biti poljubna – omejuje jo namreč zahteva po spoštovanju volje drugega.

Pomembnost volje drugega pa naj se tudi tu ne meri po njegovi zmožnosti neposrednega verbalnega izrekanja. Za resničen namen zadostuje že spoznanje, kot ga je izrazil angleški filozof Jeremy Bentham: »Vprašanje ni, ali lahko razmišljajo niti ali lahko govorijo, temveč ali lahko trpijo.« 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.