Novi obrazi, novi porazi?

Odkar se je po letu 2004 končala vladavina LDS z Janezom Drnovškom na čelu, se pred vsakimi volitvami kot feniks iz pepela dvignejo nove stranke. Prvi – rad ponavlja Gregor Golobič – je to pot tlakoval njegov Zares, ki se je dičil s sloganom »nova politika«. Izkušnjo s stranko Zares je Golobič v svojem stilu – je vendarle filozof – primerjal s Heglovim pojmom lepe duše, ki ostaja na videz idealna, dokler se ne odpravi v akcijo. »Poslance s hrbtenico hočemo – dokler se ne zgodijo; po novih obrazih hlepimo – dokler jih ne vidimo; nove stranke podpiramo – dokler se ne ustanovijo ...« je pred leti družbenokritično izpostavil v intervjuju za Mladino. Češ, v Sloveniji je lahko popularen zgolj tisti, ki ničesar ne stori in samo obljublja, ko pa začne sprejemati ukrepe, ga dežurni dušebrižniki uničijo.

Večina novih strank je že izkusila to prekletstvo Sizifovega dela. Vedno znova je bila v zraku obljuba po nečem novem, v skladu s prevladujočo tržno logiko, dokler politični konzumenti niso odprli embalaže. Potem sta popularnost in navdušenost hitro splahneli, nekoč novih obrazov pa se je prijela etiketa »istih« politikov z domnevnimi bremeni. Po zatonu Zaresa so padle mnoge, razmeroma popularne stranke. Državljanska lista Gregorja Viranta, ki je hotela resetirati Slovenijo, Verjamem Igorja Šoltesa ali Pozitivna Slovenija, ki je hotela vrniti upanje v pozitivno zgodbo o uspehu. Stranka Mira Cerarja, ki je prav tako obljubljala nove obraze in neobremenjene politike ter politično normalizacijo, je doslej izgubila polovico podpore, Levica, ki je zadnjo predvolilno kampanjo utemeljila s slogani proti vsakršnim obrazom, pa jo za zdaj ohranja.

Ta teden je embalažo začela odpirati Lista Marjana Šarca (LMS) s predvolilnim sloganom Čas je za novo generacijo. Ali bo Marjan Šarec res postal naslednji predsednik vlade, ostaja veliko vprašanje; sam je namreč že posledica negativne selekcije, saj je njegova izjemna popularnost v času predsedniških volitev vzniknila predvsem zaradi tistih volivcev, ki so se obrnili zoper predsednika države Boruta Pahorja. Je pa verjetno, da bo Šarec s svojo listo, ki je pretekli teden predstavila volilni program, prišel v parlament in v vlado. Šarcu so podporo izrekli mnogi novi obrazi, doslej večinoma znani v lokalnih skupnostih. Z njim pa za zdaj v ekipi sodelujeta dva vidnejša podpornika, potencialna ministra. Eden je 62-letni Vojmir Urlep, ki je od leta 1983 zasedal različne menedžerske položaje v farmacevtskih podjetjih, predvsem v Leku. Drugi pa je 66-letni Roman Kirn, nedavno upokojeni bivši veleposlanik z Dunaja, New Yorka, Washingtona in Haaga. Kirn, ki je pred kratkim izdal knjigo o svoji diplomatski karieri, je ob osamosvojitvi sodeloval pri nastajanju zunanjega ministrstva, kasneje pa je vodil tudi ustanovitev mednarodne fundacije za razminiranje (ITF).

Fenomen političnih strank, ki iz nič postanejo najbolj priljubljene v državi, seveda ni tipično slovenski, četudi smo bili tukaj priča najbolj skrajnim primerom.

Kakšni so razlogi, zaradi katerih sta se pridružila Šarcu? Urlep pravi, da v politiko ni nameraval, dokler ga Šarec ni povabil na kavo. Da se politično aktivira, se je odločil zaradi spoznanja, da je treba politiki vrniti ugled, sicer bomo v Sloveniji priča nadaljnji negativni selekciji, ko nihče svojega imena ne bo več hotel zastaviti za kakšno javno stvar. »Prvič, gospod Šarec ne daje praznih, populistično naravnanih obljub, ki smo se jih doslej naposlušali z vseh strani in se niso uresničile. Ne odpira ideoloških tem. Je trdno prepričan, da lahko le timsko delo privede do uspeha, in ima resnično željo v politiko prinesti spremembe,« razlaga Urlep o razlogih, zaradi katerih se je odpravil na to pot. Tudi Kirn trdi, da sta se ujela. »Imam določene ideje. Mislim, da vidim, kaj je narobe na zunanjepolitičnem področju. Rešitve, ki jih ponujam, pa je Šarec razumel in sprejel. Ugotovila sva, da sva na isti valovni dolžini,« razlaga. Obljuba politične normalizacije je sicer bila glavni cilj SMC pred štirimi leti, slogan, da je čas za novo generacijo, pa ravno tako ni najbolj svež.

Toda Šarčeva stranka je še neznanka, kar je bil za mnoge, ki so se ji pridružili, vendarle glavni motiv vključitve v politiko – to pa je nedvomno pohvale vredno. Kirnova razlaga se zdi razumljiva. Slovenija je v zadnjih dvajsetih letih, pravi, izgubila ugled, v tujini naj bi nas mnogi uvrščali med manj prodorne države brez lastne pobude. Zunanjepolitična deklaracija je dobro napisana, tudi zakonodaja, a kaj, ko »papir vse prenese, drugo pa je praksa«. Kirnova kritika leti seveda na ministra Karla Erjavca, ki bo brez večjega političnega pretresa ostal utelešenje slovenske zunanjepolitične podobe. »Razlog, zaradi katerega sem se ekipi pridružil, je ravno v tem, da je to nova stranka z ambicijami in realno možnostjo zmage. Stranke, ki so del aktualne vladajoče koalicije, povsem očitno niso zmožne, vsaj na zunanjepolitičnem področju, doseči sprememb.« Lista Marjana Šarca se tako očitno vsaj z DeSUS-om programsko – ali še bolje – personalno ne bo ujela. Tako je mogoče tudi razumeti Šarčevo izjavo, da bi šel raje v koalicijo z NSi kot pa s Karlom Erjavcem, »katerega stranka je, tako kot SDS, postala ujetnica predsednika«. Seveda pa ni mogoče spregledati, da je tudi Lista Marjana Šarca na isti poti gradnje kulta osebnosti.

A dejansko barvo vsaki stranki daje njena gospodarska politika. Pri Listi Marjana Šarca naj bi bila ta pragmatična in uravnotežena, trdi Urlep, ki recimo ne sledi prepričanju, ki ga zagovarjajo v SDS, NSi, da bi morali v Sloveniji slediti splošni privatizaciji oziroma umiku države iz gospodarstva. Za Krko je morda dobro, da je ostala v strateškem lastništvu, a je zaradi tega prisiljena k manj tvegani proizvodnji generičnih zdravil, razmišlja, Lek, ki smo ga privatizirali, pa si je ob zaslombi večjega Novartisa lahko privoščil bolj tvegane poslovne poteze. Temeljna politika, ki bi ji Urlep sledil, naj bi bila gradnja predvidljivega poslovnega okolja za domače in tuje investitorje, razlaga. »Pred desetimi leti smo državo in družbo ter njene procese urejali z 8000 predpisi. Danes jih je že 20 tisoč. Kot so pred kratkim navajali mediji, mora v Sloveniji vsak čebelar, vinar posebej poročati o embalaži, ki jo uporablja, čeprav EU tega izrecno ne zahteva, kar kaže, da smo bili pri implementaciji prava EU bolj papeški od papeža,« ponazarja motive za napovedani boj proti birokratizaciji.

Zadnje javnomnenjske ankete kažejo na bitko treh ali štirih večjih strank za prevlado. Poleg Liste Marjana Šarca so tukaj še SDS, Socialdemokrati in Stranka modernega centra, ki ji je po odstopu Mira Cerarja začela podpora rasti. Vse omenjene stranke imajo danes razmeroma podobno podporo, kar kaže na zanimivo, »uravnoteženo« bitko za volivce. Šarčeva lista pri tem jemlje volivce predvsem Miru Cerarju. Na podlagi doslej narejenih raziskav Nikola Damjanić iz Ninamedie ocenjuje, da je kar polovica vseh tistih, ki se zdaj odločajo za LMS, na prejšnjih volitvah volila SMC. Večinoma so to seveda volivci, ki niso tesneje vezani na eno od tradicionalnih strank in so v preteklosti že pripomogli k nepričakovanemu uspehu Pozitivne Slovenije ali recimo Zaresa. Ni pa mogoče vseh zgodb enostavno enačiti. V primerjavi s Pozitivno Slovenijo in SMC uživa Lista Marjana Šarca, kot najpomembnejša nova stranka na teh parlamentarnih volitvah, večjo podporo pri volivcih zunaj urbanih središč. K LMS naj bi namreč migrirali tudi nekdanji volivci ljudske stranke (SLS) ali SDS.

V Listi Marjana Šarca seveda je nekaj ljudskega, neurbanega, celo žlahtno konservativnega s primesmi agrarnega, četudi se posamezniki, ki jo podpirajo, ne želijo ideološko opredeljevati. A Šarec nedvomno zna igrati na ljudska srca. To mu je recimo odlično uspelo z zadnjo izjavo, da mu ni všeč, ker bodo volitve 3. junija, saj ima »prav takrat ima moja hčerka obhajilo«, ali pa, da je absolutno za ločitev cerkve od države – le da sam ne izpusti nobene nedelje, ne da bi šel k maši. Cerar je, mimogrede, pred štirimi leti tudi trdil, da je navzven liberalen in navznoter konservativen. Sposojanje boga je pri uspehu SMC igralo pomembno vlogo. Da v LMŠ merijo bolj na periferijo kot na večja urbana središča, sicer priznavajo tudi v Šarčevem štabu, ki so prav zato nedavni kongres članstva organizirali v predmestju Ljubljane, v športni dvorani v Medvodah, kot priznava vodja njegovega volilnega štaba, generalni sekretar stranke Brane Kralj, sicer po izobrazbi elektrotehnik - elektronik. S 45-letnim Kraljem, ki je iz iste vasi, se je Šarec spoznal pri gasilcih. To največje slovensko civilno društvo oba jemljeta zelo resno in v tem vidita politično prednost. Kot je Šarec dejal lani v intervjuju za Mladino, biti gasilec pomeni biti operativec: »To pomeni, da smo se sposobni odzvati in da smo sposobni spoštovati hierarhijo pri odločanju.«

Šarčev imidž spominja na igranje s pojmom »poštenosti«, na kateri je nekoč temeljila SLS. »Šarec je iskren človek, ki je doslej združeval isto misleče, a ne ideološko isto misleče, temveč projektno isto misleče,« razlaga Kralj njihovo vodilo. Člani stranke naj bi zavračali ideološke delitve, obljubljajo konkretne reforme in v ospredje postavljajo »prakso« pred prazno teorijo ter »trdo delo«. Stranka Marjana Šarca naj ne bi veliko govorila in obljubljala, ampak povedala le to, kar bodo storili. Najpomembnejši cilj stranke na ravni države, pravi Kralj, je tudi sprememba volilnega sistema, na podlagi katerega bi v Sloveniji dobili »močno in odgovorno vlado, ki bo odgovarjala za situacijo«. Tudi Šarec sam je večkrat poudaril nujo po redu. V Sloveniji naj bi »vladal nered ribarjenja v kalnem«, je dejal prejšnji teden na kongresu, čemur nameravajo v stranki narediti konec, največji problem Mira Cerarja pa naj bil, da »nima komande« in je neoperativen. Zanimivo, da je Cerar pred štirimi leti govoril podoben jezik. Dejal je, da »Slovenija potrebuje novo vodstvo, ki bo počistilo z nesnago«.

Glas za Listo Marjana Šarca bo na parlamentarnih volitvah pomenil glas za nekakšno novo, žlahtno, konservativno ljudsko stranko. V Listi Marjana Šarca se ne zavzemajo za radikalne spremembe in ne vpijejo najbolj očitnih populizmov, kot to počno v skrajno desni SDS ali sedaj že zunajparlamentarni SLS, se pa vendarle zavzemajo za reforme, ki jih navadno zagovarjajo konservativci. Liberalnost gre očitno lepo vštric s temi vrednotami. Glede zdravstvene reforme recimo v LMS sicer podpirajo ukinitev izrojenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi ga nadomestili s povečanjem davkov ali prispevkov na plače, so nam odgovorili iz stranke, a dodajajo, da bi se pri tem pojavila »nevarnost, da se denar zaradi neučinkovite rabe ponovno 'izgubi' v sistemu«. Njihova podpora eni sami, javni zdravstveni zavarovalnici zato ni nujna, saj podpirajo tudi alternativno, tržno rešitev. In sicer da bi zdravstvena zavarovanja nudilo več neprofitnih zdravstvenih zavarovalnic. Zagovarjajo torej sistem, ki ga mnoge države, tudi Nemčija, sedaj želijo reformirati, saj je vodil k razslojevanju storitev. Podobni so tudi odgovori njihovih svetovalcev na druga vprašanja. Glede sociale zavzemajo stališče, da lahko država zanjo nameni le toliko, kolikor gospodarstvo pridela. So tudi za ukinitev državnega sveta ali recimo za ponovno preverjanje sodniških mandatov na vsakih 12 let. In seveda Šarec obljublja še ureditev statusa gasilca.

Čeprav je politična aktivacija hvalevredna, pa vse to kaže tudi na dejstvo, da je vse več ljudi mogoče prepričati s populističnimi metodami.

»Jaz te stranke ne bi razvrščal v predale,« odgovarja 49-letni Brane Golubović, njihov programski koordinator. Golubović, ki je politično kariero začel v LDS in se je s Šarcem srečal v stranki Pozitivna Slovenija, je bil eden od glavnih avtorjev pobude za vpis pravice do pitne vode v ustavo, a tudi Šarčev županski protikandidat. »Osebno ga poznam,« razlaga Golubović, »nekoč sva bila na različnih bregovih, konkurenta, gledala sva se postrani. V nekem trenutku pa sva se usedla za isto mizo, brez prišepetovalcev, in ugotovila, da imava veliko skupnega. Tako sva začela graditi eno pot. S tega vidika Šarca cenim, ker je znal narediti korak nazaj in ker je znal pozabiti na zamere,« razlaga Golubović, ki ga je Šarec na podlagi zaupanja tudi zaposlil v svojem kabinetu. Ta izkušnja naj bi dokazovala pragmatičnost nove stranke, združevalni naboj in njihov način preseganja ideoloških delitev. »Naša stranka nagovarja vse volivce. Tako leve, liberalne, kot konservativne,« pravi. Golubovićeva skrb je, da nas bo v Sloveniji, medtem ko se bomo še vedno šli domobrance in partizane, prehitela nova, četrta industrijska revolucija. Glede Šarčevega ponavljanja potrebe po »redu« pa pojasnjuje: »Je zelo organiziran človek. Ne zamuja, in to pričakuje tudi od drugih.«

Fenomen političnih strank, ki iz nič postanejo najbolj priljubljene v državi, seveda ni tipično slovenski, četudi smo bili tukaj priča najbolj skrajnim primerom. Najbolj znan mednarodni primer je nedavna zmaga francoskega predsednika Emmanuela Macrona na predsedniških volitvah leta 2016, ki je tudi ustanovil stranko La République En Marche. Na zadnjih italijanskih parlamentarnih volitvah je zmagalo pred leti ustanovljeno Gibanje petih zvezd. Tudi na zadnjih parlamentarnih volitvah v Avstriji ali Nemčiji so tradicionalne leve in desne stranke izgubile na račun nedavno ustanovljenih strank. Čeprav je politična aktivacija hvalevredna, pa je očitno tudi vse več ljudi, ki jih je mogoče prepričati s populističnimi metodami. Hkrati z nastajanjem novih strank raste tudi nezaupanje v demokracijo in demokratične ustanove. Slovenija je glede tega v primerjavi z zahodnimi državami na izredno nizki ravni.

Dejstvo je, da so korenite družbenopolitične reforme potrebne. Kot bi dejal že preminuli nemški sociolog Ulrich Beck, v zadnjih desetletjih živimo z vse večjimi tveganji. Naša življenja postajajo, v socialnoekonomskem smislu, vse nevarnejša. Zato se širijo občutki strahu. Navkljub ali celo zaradi novih tehnologij solidarnost upada, medčloveške vezi se rahljajo, povečuje se ekonomsko razslojevanje, časa za tkanje človeških odnosov je vse manj. Šarca seveda ni mogoče primerjati s skrajnimi populisti iz SDS ali podobnih gibanj v tujini, ki te strahove zlorabljajo. Šarčeva stranka dejansko sledi zelo zmerni politiki. Zagovarja zvišanje podpore kulturi in izobraževanju, podpira uvedbo nepremičninskega davka, obljublja konec prekarnemu delu in celo premislek o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka. Je pa vprašanje, ali je to mogoče storiti hkrati z dvigom sredstev za vojsko na 1,5 odstotka BDP-ja, z davčno razbremenitvijo regresa, 13. in 14. plače in z uvedbo konkurence med zdravstvenimi zavarovalnicami ali z uvedbo t. i. socialne kapice za najpremožnejše.