Madžarski dolžnik

Še nedavno je bil Janez Janša velik kritik Rusije in njenega predsednika Vladimirja Putina. V času zaostrovanja odnosov med Ukrajino in Rusijo je Janša po Ljubljani hodil s sliko Julije Timošenko, simbola prozahodne in protiruske ukrajinske politike. Janša je bil tudi zelo kritičen do tesnih slovensko-ruskih odnosov. Zaradi »paktiranja« z Moskvo, je dejal leta 2015, naj bi Slovenija zapravila Trst, del Koroške in na koncu še dostop do odprtega morja – celo zapleti v zvezi z arbitražo naj bi bili posledica slovenskega iskanja zavezništev z Moskvo. Še bolj zavzet pa je bil vodja parlamentarnega odbora za obrambo Žan Mahnič iz SDS, ki je pred približno letom in pol po zaprti seji odbora trdil, da je »rusofilna« Slovenija postala tarča ruskega hibridnega vojskovanja in da slovenski obrambno-varnostni sistem od Rusije »zaznava tveganja za grožnje nacionalni varnosti«.

A v zadnjem času se odnos do Rusije, ki ga imajo Janša in drugi funkcionarji stranke, spreminja. Ne samo, da v SDS Vladimirja Putina več ne slikajo kot glavne varnostne grožnje Evropski uniji, za nekatere postaja Putin celo vzornik. V zadnji aferi Skripal, ko se je večina zahodnoevropskih držav solidarizirala s stališčem Velike Britanije, da sta za zastrupitev nekdanjega ruskega agenta Sergeia Skripala in njegove hčerke v Londonu odgovorna Rusija in Putin, je Janez Janša v parlamentu presenetljivo dejal, da »noben pri zdravi pameti ne verjame, da je Putin neposredno ukazal, da se nekaj tednov pred volitvami uporabi kemični oziroma živčni bojni strup za eliminacijo bivšega agenta ruske tajne službe. Lahko si mislite o Putinu karkoli, samo on nor seveda ni.«

Že skoraj vzneseno pa je pred mesecem dni Putina povzdignil Janšev nekdanji svetovalec in bivši predsednik strankinega Pučnikovega inštituta Bernard Brščič. V aprilski kolumni, objavljeni na spletni strani strankine televizije Nova24, je zapisal, da Putina ne razume kot levičarja ali marksista, ampak kot nekoga, ki črpa svojo snov »iz bogate tradicije ruskega konservativizma«. Rusija naj bi bila danes »emancipirana« dežela, in kar je Putinu uspelo v slabih dveh desetletjih, naj bi bilo neverjetno. V četrtem Putinovem mandatu »Rusija ni diktatura, ampak suverena demokracija«, ki ima politično ureditev sui generis, temelječo na enotni državi, neodvisni od vmešavanja tujih sil. Brščič je zato prepričan, da sta evropska in ruska civilizacija združljivi: Stranke »alternativne evropske desnice, kot so AfD, FPÖ, Lega, Fidesz, FN ipd., so to že ugotovile, čas bi bil, da se globalističnega protiruskega besnila ozdravi tudi slovenska desnica«, je pozval svoje somišljenike iz SDS k spremembi odnosa do Putinove Rusije.

Zakaj se je tako hitro spremenilo stališče SDS do Putina, da se je v letu in pol prelevil iz najhujšega sovražnika v največjega vzornika? Odgovorov je gotovo več, verjetno najsplošnejši je, da je vse več politikov evropske skrajne desnice navdušenih nad avtoritarnim Putinom. Poleg tega pa se je SDS v zadnjem letu tudi izredno tesno, celo kapitalsko navezala na madžarskega predsednika Viktorja Orbána, ki je v tem obdobju postal dejanski lastnik strankinih medijev: Nove24, v kateri objavlja Brščič, tednikov Demokracija in Škandal ter 13 lokalnih internetnih portalov. Orbán, ki je kot prvi obisk v tujini po zmagi na zadnjih volitvah prejšnji teden izbral prav obisk Janeza Janše na volilni konvenciji SDS v Celju, kjer je dejal, da potrebuje Slovenija »močnega voditelja, ki se ne boji svoje sence«, pa velja za največjega Putinovega zaveznika v EU. Samo v zadnjem letu je Putin Madžarsko obiskal dvakrat.

SDS z Janšo danes ne pomeni še ene od konkurenčnih ideologij na prihajajočih volitvah, ampak politiko, ki s priborjenimi demokratičnimi mehanizmi zlorablja demokracijo.

Tuja finančna pomoč političnim strankam je v vseh državah prepovedana iz povsem jasnih razlogov. Meji na kolaboracijo s tujimi silami in izdajstvom; kar so tudi glavni očitki, ki zdaj padajo na administracijo ameriškega predsednika Trumpa, ki naj bi imel v času predvolilne kampanje tesne stike s predstavniki Rusije. In tudi 21. člen slovenskega zakona o političnih strankah je jasen: »Prepovedano je pridobivanje sredstev stranke iz prispevkov tujih pravnih in fizičnih oseb ter tujih samostojnih podjetnikov posameznikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost, iz prihodkov od premoženja stranke iz tujine oziroma vsakršno drugo pridobivanje sredstev za stranko iz tujine.« V preteklosti smo bili tudi v Sloveniji zelo občutljivi na te vplive. Ko je leta 2001 Westminstrska fundacija za demokracijo (WFD), to je britanska javna fundacija, prek katere Velika Britanija podpira promocijo demokracije po svetu, na račun Kalandrovega društva, ki so ga ustanovili člani tedanje Združene liste socialnih demokratov (ZLSD), današnje SD, nakazala 15.604 funtov, je v Sloveniji izbruhnila velika afera. Dušan Kumer, tedanji generalni sekretar stranke, se spominja, da naj bi mu grozila celo mednarodna preiskava: »Najbolj neverjetno se mi je zdelo, ko je Delo na naslovnici objavilo, češ da se bo z mano ukvarjal Interpol,« se spominja.

Čeprav britanski laburisti 20 tisoč evrov niso donirali neposredno ZLSD, sta pravnika dr. Rajko Pirnat in dr. Gregor Virant trdila, da zakon strankam prepoveduje tako neposredno kot »posredno financiranje iz tujine« – vsak obvod pa naj bi pomenil izigravanje zakona. Toda 20 tisoč evrov za izobraževanje članov ZLSD je seveda neprimerljivo s skoraj dvema milijonoma evrov, ki jih je v zadnjem letu za svojo propagando prejela SDS od Orbána, pa zaradi tega v Sloveniji ni nobenega poziva k oblikovanju kakršnekoli posebne preiskovalne komisije, kot recimo v ZDA, nobene zaskrbljenosti med državnimi organi zaradi potencialnega napada na neodvisnost države, ali kot piše v 350. členu kazenskega zakonika: »Državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.«

Orbánova dvomilijonska donacija SDS prek obvoda je v posmeh naši demokratični ureditvi, ki jo morajo spoštovati vse ostale stranke.

Januarja letos je poslanec Levice Franc Trček na vlado naslovil vprašanje, ali Orbánova pomoč SDS, dobrega pol leta pred volitvami, ne pomeni grobega posega sosednje države v notranjo politiko Slovenije. Zanimalo ga je, ali se je vlada ali zunanje ministrstvo odzvalo na madžarsko poseganje v notranjo politiko Slovenije in ali je premier Miro Cerar zaradi tega posredoval pri madžarskem premieru Orbánu ali pri madžarski veleposlanici: »Veleposlanica Madžarske ni bila poklicana na zagovor na Ministrstvo za zunanje zadeve RS, ravno tako navedena tematika ni bila predmet pogovorov med predsednikoma vlad Slovenije in Madžarske. Glede na informacije, s katerimi razpolaga Vlada Republike Slovenije, ni razlogov, ki bi narekovali kakršnekoli diplomatske ukrepe do Madžarske,« so odgovorili.

Kljub temu odgovoru pa je povsem jasno, da je SDS prejela denar od madžarske države za predvolilno agitacijo. Cilj investicije so bili mediji v lasti SDS: televizijo Nova24 je ustanovilo 70 funkcionarjev ali simpatizerjev stranke SDS, tednika Demokracija in Škandal pa sta v 44-odstotni lasti SDS. Madžari so »donirali« skoraj dva milijona evrov: Novo24 so Madžarski poslovneži dokapitalizirali z 800 tisoč evri, Madžar Peter Schatz je v Demokracijo in Škandal vložil še 630 tisoč evrov, še dodatnih 450 tisoč evrov posojila, ki ga je stranka SDS dobila od zloglasne Dijane Đuđić, pa naj bi – kot je dejal sam Janša – ravno tako pomagali zagotoviti »Madžari«. In prav tako ni dvoma, da so ta dva milijona evrov SDS »nakazali« Madžari, tesno povezani z Orbánom. Eno od treh udeleženih podjetij je v lasti Árpáda Habonyja, ki je glavni svetovalec Orbána in njegove stranke Fidesz. Habonyjevo podjetje je lani od vlade oziroma države prejelo 65 odstotkov vseh prihodkov, Schatzevo pa več kot 96 odstotkov. Denar pa je v imenu njunih podjetij v Slovenijo nakazal sodelavec gradbenega oligarha Lőrinca Mészárosa, ki je eden Orbánovih najtesnejših prijateljev in pomočnikov.

Skoraj dva milijona evrov predvolilne pomoči stranki SDS, ki je takoj razširila svojo propagando z ustanovitvijo novega tednika Škandal in 13 lokalnih portalov, pomeni za neko slovensko stranko zelo velik kapital. Lani je SDS s članarinami nabrala 106 tisoč evrov, iz državnega proračuna je stranka dobila pol milijona evrov in še 430 tisoč evrov iz proračunov občin. Lani so fizične osebe – predvsem evroposlanci iz SDS –, stranki donirali 10.590 evrov. Konkurenti SDS, Socialni demokrati, so lani iz proračuna prejeli 475 tisoč evrov, s članarinami pa so zbrali 97 tisoč evrov. Dva milijona evrov je toliko prihodkov, kot sta jih imeli lani SDS in SD skupaj. Poslovanje strank je po zakonu o političnih strankah strogo nadzorovano, saj se z njihovim javnim financiranjem zagotavljata neodvisnost in preglednost delovanja. Donacije političnim strankam so zato omejene, politične stranke so omejene pri najemanju kreditov in tako naprej. Orbánova donacija SDS prek obvoda je v posmeh tej demokratični ureditvi, ki jo morajo spoštovati vse preostale stranke.

Da Orbánova donacija SDS ni bila naključna, ampak del širše politične strategije, pa je postalo še očitneje v zadnjih mesecih zaradi dogodkov v Makedoniji. Viktor Orbán je namreč s svojimi skrajnimi politikami postal izoliran med demokratičnimi voditelji v EU, zato je začel iskati nova zavezništva. Poleg Janše in Putina se je na Balkanu naslonil na Nikolo Gruevskega, nekdanjega boksarja, ki je postal premier Makedonije leta 2006, kot vodja skrajno desne stranke VMRO-DPMNE. Gruevski je začel v Makedoniji oblast izgubljati po makedonski revoluciji leta 2015, ko je tedanji opozicijski voditelj, socialist Zoran Zaev razkril, da je vlada pod vodstvom Nikole Gruevskega nezakonito prisluškovala več kot 20 tisoč Makedoncem. Čeprav je Gruevski osumljen zlorabe položaja, množičnega prisluškovanja, gospodarskega kriminala, kriminalnega obračunavanja z nasprotniki in prirejanja volitev, prisluhi pa razkrivajo celo poskus prikrivanja umora nekega mladoletnika na demonstracijah, sta ga Janša in Orbán lani jeseni obiskala pred lokalnimi volitvami in mu izrazila brezpogojno podporo. Janša pa je v govoru v Celju prejšnji teden poudaril, da je v času begunske krize »Makedonija pod vodstvom vlade VMRO-DPMNE branila to Evropo«.

Tako kot Orbán na Madžarskem in Janša v Sloveniji je po letu 2007 tudi Gruevski svojo politično moč utemeljil na vzporednih medijih, v katere je po ocenah aktualne vlade Makedonija po letu 2007 vložila kar 130 milijonov evrov, večinoma prek vladnih reklamnih kompanij. Dragan Sekulovski, izvršni direktor Društva novinarjev Makedonije, opisuje, da je Gruevski ustanovil tudi svoje, vzporedne organizacije: novinarska društva, društva ekspertov, nevladne organizacije in sindikate. Ta mreža, predvsem vladno sponzorirani mediji, pa so se po padcu Gruevskega znašli v velikih finančnih težavah. Peter Schatz, ki je v začetku leta 2017 priskočil na pomoč Novi24, ki je leto 2016 končala s 714 tisoč evri izgube, in je danes tudi pooblaščen predstavnik madžarskega kapitala v Novi24, je sredi leta 2017 priskočil na pomoč Gruevskemu. Lani poleti je kupil televizijo Alfa TV, ki je nekoč podpirala Gruevskega, s svojo sodelavko Agnes Adamik pa je kupil ali finančno podprl številne tiskane medije, ki so nekoč podpirali Gruevskega. Mednje spadajo Republika, Kurir, Lider, Denesen, Ekonomski, Vistina, Netpres, Infomax … V Makedoniji je Schatz prek svojega slovenskega podjetja Ripost Založništvo, d. o. o., lani poleti ustanovil celo isto internetno stran, kot jo ima v Sloveniji Nova24. (http://ripostmk. com/)

V preteklosti se seveda Rusija za Makedonijo ni posebej zanimala, pred leti pa se je stanje spremenilo. Gruevski je danes, tako kot Orbán, velik zaveznik Rusije in Vladimirja Putina. Na protestih v njegovo podporo so v Makedoniji vihrale ruske zastave, Rusija, ki makedonske politike v preteklosti ni komentirala, je padec Gruevskega pripisala zahodni intervenciji, predvsem vplivu ZDA in EU, in je leta 2016 na hitro odprla dva nova konzulata, v Ohridu in Bitoli. Slovenije vloga madžarskih poslovnežev, ki stranki SDS donirajo dva milijona evrov za predvolilno kampanjo, očitno ne zanima, v Makedoniji pa je drugače. Tam, po naših informacijah, vlogo madžarskih poslovnežev makedonsko notranje ministrstvo preiskuje kot del širše preiskave vmešavanja Rusije v makedonsko notranjo politiko, ki je zaradi spora z Grčijo glede imena in napetih odnosov z albansko manjšino postala eden od najšibkejših členov na Balkanu. Peter Schatz tudi redno obiskuje sedež stranke VMRO v Skopju.

V politiki ni nič zastonj. Poleg tega da je po Orbánovi investiciji v SDS ta spremenila svoja stališča do Rusije in Putina in jih uskladila z Orbánovo vizijo sveta, si lahko predstavljamo še druge učinke kapitalske povezave SDS-Fidesz. Če bo Janezu Janši, ki mu zadnje ankete javnega mnenja kažejo kar 24,9-odstotno podporo, po volitvah uspelo sestaviti koalicijo, bo zelo hitro vidno, ali bodo madžarska gradbena podjetja, recimo v lasti Orbánovega gradbenega oligarha Lőrinca Mészárosa, dobila v Sloveniji kakšne večje gradbene posle, recimo v povezavi z drugim tirom. A ne gre zgolj za to. Če bo Janša na volitvah zmagal in mu bo uspelo sestaviti koalicijo, ga Orbán gotovo ne bo kritiziral, če bo šel po madžarski poti gradnje avtoritarnega sistema prek omejevanja pristojnosti institucij, ki nadzirajo oblast, torej neodvisnih medijev, sindikatov, univerze, ustavnega sodišča, policije in tako naprej. Kvečjemu bo pri tem Janša užival njegovo polno podporo. Koalicija Janša-Orbán ni zgolj veliko večja afera kot »Kalandrovo« društvo, ki ga je na vprašljiv način financirala britanska državna organizacija, javno zavezana h krepitvi demokratičnih vrednot in institucij. Prav nasprotno, Orbán je voditelj, ki trdi, da liberalne demokracije nimajo več prihodnosti.

V Makedoniji smo se srečali z Denkom Maleskim, prvim makedonskim zunanjim ministrom med letoma 1991 in 1993 in makedonskim veleposlanikom pri OZN med letoma 1993 in 1997. Maleski, skupaj s tedanjim predsednikom Makedonije Kirom Gligorovom, ima zasluge, da se balkanska morija ni še bolj razširila iz Bosne in s Kosova na Makedonijo. Maleskega, ki je tudi profesor mednarodne politike na univerzi v Skopju, smo vprašali, zakaj je nastala tako nenavadna koalicija med Janšo, Gruevskim in Orbánom ter Putinom v ozadju. Nove generacije, nam je odgovoril, so deloma pozabile, zakaj in kako smo se konec osemdesetih in v začetku devetdesetih borili za demokratizacijo.

Delu volivcev je ta »svoboda« ali moč, na podlagi katere lahko Janša počne karkoli – celo nekaznovano krši zakone –, izredno všeč. Kar pa je pravzaprav bil vedno tudi vir navdušenja nad avtoritarnimi voditelji.

»Če nimaš razumevanja, kaj je demokracija, je to zate zgolj še ena od konkurenčnih ideologij. Ko danes nekateri liberalni demokrati pogledajo režim Viktorja Orbána, menijo, da je pač legitimno, če ima nekdo drug drugačna, recimo konservativna stališča. Ti avtoritarni režimi dejansko zlorabljajo naše, priborjene demokratične institucije in vrednote, da to demokracijo rušijo. Leta 1990 smo ljudje dobili v roke fantastične, nove instrumente. Svobodne medije, možnost izražanja protestov. Avtoritarni voditelji danes to zlorabljajo. Izkoriščajo demokracijo, da jo rušijo. Če kdo proti njim protestira, sami organizirajo proteste. Če jih kritizirajo mediji, ustvarijo svoje medije. Če jim novice niso po godu, dobimo fake news. Ni konca ne kraja. Demokracijo je zelo težko zgraditi, jo je pa zelo lahko zlorabiti in uničiti. In če se jaz, kot demokrat, čutim doma, ko se srečam s svobodomiselnim človekom kjerkoli po svetu, verjamem, da se danes tudi nedemokrati čutijo precej blizu. V ZDA, kjer zdaj vlada Trump, imajo močne demokratične institucije. Naše, se bojim, pa so še zelo krhke,« pravi Maleski.

Podobno svarilo je pred mesecem dni izrekel francoski predsednik Emmanuel Macron. Po vnovični zmagi Orbána je opozoril, da se danes vsepovsod po Evropi širi navdušenje nad avtoritarnim načinom vladanja. »Soočeni smo z avtoritarizmom, ki nas je začel obkrožati. Odgovor na to pa ni avtoritarna demokracija, ampak avtoriteta demokracije. Ne želim biti del generacije tistih, ki hodijo v spanju. Ne želim biti del generacije, ki je pozabila svojo zgodovino,« je dejal v evropskem parlamentu v Strasbourgu. SDS z Janšo danes ne pomeni še ene od konkurenčnih ideologij na prihajajočih volitvah, ampak politiko, ki s priborjenimi demokratičnimi mehanizmi zlorablja demokracijo. Mnogi pa si ob tem še vedno zatiskajo oči, kot da gre za povsem legitimni boj za oblast. Dejstvo, da je Janša pri navezavi na Orbána tako očitno zlorabil zakon o političnih strankah, pa ob tem nihče, tudi nobena od uradnih institucij ni dvignila glasu, že kaže na strah, ki se plazi po državi. Še bolj pa zbuja skrb seveda to, da je delu volivcev ta »svoboda« ali moč, na podlagi katere lahko Janša počne karkoli – celo nekaznovano krši zakone –, izredno všeč. Kar pa je pravzaprav bil vedno tudi vir navdušenja nad avtoritarnimi voditelji.

Članek je nastal s podporo Journalismfund.eu