Nova smer

Iskanje grešnih kozlov, beguncev in drugih šibkih članov naše skupnosti, stavljenje na avtoritarnega voditelja, jeza in strah so pričakovane posledice neuspelih politik, pomanjkanja solidarnosti in obupa. V naši neposredni okolici lahko opazujemo, kako so državljani po desetletju (neo)liberalnih politik, obljubah o nevidni roki, ki da bo sama poskrbela za pravičnost, obupali nad demokracijo.

V Sloveniji smo z zadnjimi volitvami dobili še eno priložnost tudi zato, ker so mnogi razočarani volivci raje še enkrat stavili na politične novince, kot pa da bi namesto nevidne izbrali trdo roko. Toda udeležba na volitvah je bila izredno nizka, kar je svarilo, da tudi v Sloveniji mnogi ne zaupajo več v demokracijo. Morda imajo tokrat politične stranke še zadnjo priložnost.

900 milijonov od nepremičninskih mogotcev

Davki so pomembni za ohranjanje socialne države, za vzdrževanje obsega in kakovosti javnih storitev, za večjo solidarnost v družbi in manjšo neenakost. V Sloveniji smo po skupnih davčnih obremenitvah podpovprečni, davki so torej pri nas nizki. Poleg razvitejših držav nas prehitevata celo Madžarska in Hrvaška. Poleg tega so v Sloveniji relativno višji »nesolidarni« davki, kot so takse in DDV, nižji pa davki, od katerih imajo navadno največje koristi bogatejši, to so davki na kapital, dobičke ali premoženje. Od visoke gospodarske rasti zato velika večina nima koristi, revščina se v zadnjih letih ni občutneje znižala.

Evropske države v povprečju zberejo za približno dva odstotka BDP-ja nepremičninskih davkov, slovensko nadomestilo za stavbno zemljišče pa pomeni zgolj 0,5 odstotka BDP-ja ali približno 220 milijonov evrov. Če bi se Slovenija približala povprečju držav OECD, bi leta 2017 pobrala okoli 900 milijonov evrov. Z nepremičninskim davkom ne bi le pravičneje obremenili državljanov, omejili bi tudi špekulacije in vplivali na neurejen nepremičninski trg. Ker tega davka nimamo, ni večjega interesa za prodajo ali sanacijo gradbenih jam ali praznih stanovanj, neenakosti pa naraščajo.

Danes ima v Sloveniji 20 odstotkov najbogatejših v lasti že 51 odstotkov vrednosti nepremičnin. 50 najbogatejših Slovencev ima po podatkih GURS za leto 2017 povprečno v lasti vsak po 143 objektov. Kljub temu za zdaj ne kaže, da bomo ta davek v Sloveniji kmalu dobili. Koalicija pod vodstvom Mira Cerarja je sicer njegovo uvedbo napovedala za leto 2020, a izkušnje iz preteklosti kažejo, da je verjetnost, da bomo ta davek dobili dve leti pred naslednjimi (rednimi) volitvami, majhna.

Pravičnejša delitev dobičkov

Skupni dobiček slovenskih podjetij je lani dosegel 3,6 milijarde evrov, bil je 21-krat večji v primerjavi z letom 2013, kljub temu pa so podjetja zaradi kopice olajšav plačala le 13,1 odstotka davka na dobiček. Ekonomista Jože P. Damijan in Bine Kordež sta minuli teden opozorila, da petina podjetij davka sploh ne plačuje. Zaradi investicijskih olajšav ga v zadnjih letih ne plačuje niti Revoz, kljub 90-milijonski državni pomoči. Podjetja, ki poslujejo v EU, v Sloveniji plačujejo najmanj davka na dobiček. Če bi se Slovenija z davkom na dobiček približala povprečju držav OECD, če bi denimo ukinila nekatere olajšave ali uvedla nujno spodnjo mejo odmere davka, bi lani pobrala milijardo evrov več.

Trditve, ki se začnejo z »v Sloveniji je obremenitev dela z davki in prispevki ena najvišjih …«, prav tako ne držijo. Če za primer vzamemo štiričlansko družino z dvema otrokoma, v kateri en partner zasluži povprečno plačo, drugi partner pa 67 odstotkov povprečne plače (gre za mednarodni standard primerjave), je po podatkih OECD osebni dohodek te družine v Sloveniji obremenjen s 34,34 odstotka, v Avstriji z 39,63 odstotka, v Nemčiji pa z 42,36 odstotka. Slovenija je na tej lestvici na 15. mestu med državami EU. V primerjavi z drugimi državami so v Sloveniji, ker socialnih prispevkov nimamo navzgor omejenih, davčno bolj obremenjeni le najbogatejši, ki prejemajo na mesec več kot 2500 tisoč evrov neto. Teh pa je 17 tisoč in ti niso ne mladi ne razvojni inženirji, ampak po večini menedžerji ali rentniki, katerih velik del dohodka tako in tako pomenijo drugi, tako imenovani pasivni viri – nepremičnine ali delnice.

Dodatnih 60 milijonov za zdravstvo

Tri zasebne zdravstvene zavarovalnice so lani pobrale za 515 milijonov evrov premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, v zdravstveni sistem pa so v obliki odškodnin plačale le 452 milijonov evrov. Tako kot vsako leto je tudi lani pri posrednikih – to so zavarovalnice Adriatic Slovenica, Vzajemna in Triglav – ostalo 63 milijonov evrov. 63 milijonov evrov, kar pomeni 12,2 odstotka njihovih odhodkov, je bilo porabljenih za administracijo. Tudi za nagrade in provizije ali t. i. »stroške pridobivanja zavarovanj«, za kar je Vzajemna samo lani plačala kar 11 milijonov evrov. Javna zdravstvena zavarovalnica, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), je bila v tej primerjavi osemkrat učinkovitejša. Za administracijo so potrošili 42,9 milijona evrov, kar pomeni 1,6 odstotka njihovih odhodkov.

Zgolj s prenosom dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na javno zdravstveno zavarovalnico bi torej lahko zdravstvo dobilo dodatnih 60 milijonov več na leto. Svež denar pa zdravstvo nujno potrebuje, saj je večina težav povezanih prav s pomanjkanjem sredstev. Slovenija je leta 2016 za zdravstvo, po podatkih OECD, namenila 8,6 odstotka BDP-ja. Švica za zdravstvo namenja 12,4 odstotka, Nemčija 11,3 odstotka, Švedska, Francija 11 odstotka, Avstrija 10,4 odstotka. S prenosom na javni sistem pa bi bilo plačevanje novega nadomestila tudi pravičnejše. Najrevnejših 200 tisoč članov gospodinjstev razpolaga s 3317 evri (neto) dohodka na leto, kar pomeni, da za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki znaša 29 evrov na mesec, dajejo kar neverjetnih 10 odstotkov vseh svojih prihodkov. Najbogatejših deset družin plača le 1,9 odstotka svojega dohodka za dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Novela zakona o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, ki bi namesto dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja uvedla dajatev v višini med 20 in 75 evri, je odhajajoča vlada Mira Cerarja že uskladila s finančnim ministrstvom, z javno zdravstveno zavarovalnico, koalicijskimi partnerji in sindikati. Znotraj Ekonomsko-socialnega sveta pa zakon ni usklajen le z delodajalci. Kar pa je razumljivo, saj so tri že omenjene zasebne zavarovalnice, ki imajo od sedanje ureditve na leto 60 milijonov evrov »dobička«, seveda članice Gospodarske zbornice.

Z najemniškimi stanovanji za mlade

Dosegljivost stanovanj je danes – poleg služb – največja ovira za mlade, ki si zato težje ustvarjajo družine in v Sloveniji ne vidijo več perspektive. Tuje analize kažejo, da država potrebuje vsaj trideset odstotkov najemnih stanovanj, da lahko mladi nemoteno vstopajo na stanovanjski trg. Slovenija je danes po deležu najemnih stanovanj na dnu evropske lestvice. V Avstriji na primer je najemnih stanovanj več kot tretjina, v Nemčiji kar polovica, pri nas pa le desetina. Slovenija sodi med tri evropske države z najvišjim odstotkom mladih, ki še živijo pri starših. Višji odstotek je mogoče najti le še na Malti in v Italiji. Med mladimi odraslimi Slovenci (do 35. leta starosti) jih 48 odstotkov živi pri starših, na Švedskem recimo le deset odstotkov.

Zahodnoevropske države v reševanje stanovanjske problematike svojih državljanov, se pravi za izvajanje ukrepov, kot so gradnja neprofitnih stanovanj in ugodnejša posojila, vlagajo okoli odstotek svojega proračuna, povprečje EU je 0,54 odstotka. Slovenija pa temu namenja le pičlega 0,04 odstotka, to je kar dvajsetkrat manj od na primer Avstrije. V Ljubljani so cene stanovanj izredno visoke. Razmerje med povprečno letno plačo in povprečnim stanovanjem v Berlinu je ena proti šest, v Københavnu ena proti sedem, v znano dragem Londonu ena proti petnajst. V Ljubljani je to razmerje ena proti trinajst, kar naše glavno mesto uvršča med najdražje evropske prestolnice.

Od visoke gospodarske rasti večina tako nima veliko, revščina se v zadnjih letih ni občutneje znižala.

Medtem ko slovenske občine fond najemnih stanovanj siromašijo s prodajo, dunajska socialdemokratska mestna oblast že vse od konca prve svetovne vojne skrbno neguje tradicijo gradnje in vzdrževanja neprofitnih najemnih stanovanj. Na leto zgradi od 6000 do 7000 novih stanovanj. Dunaj ima danes že okoli 860 tisoč stanovanj (to je približno toliko, kot jih ima celotna Slovenija), od tega jih je kar polovica socialnih, namenjenih neprofitnemu oddajanju. V Sloveniji pa zaradi ugodne davčne zakonodaje lastniki stanovanj teh niso prisiljeni oddajati v trajni najem ali jih prodati, pogosto so stanovanja v Sloveniji celo prazna ali pa jih v turistično privlačnejših krajih, kot je Ljubljana, na črno kratkotrajno oddajajo turistom. Na primer prek AirBnB-ja.

V zadnjih desetih letih so praktično vse koalicije obljubljale ukrepe na tem področju. Koalicija pod vodstvom Boruta Pahorja je leta 2008 obljubila, da bo Slovenija dobila »sklad prehodnih najemnih stanovanj po zgledu Švedske«, obljubila je progresivno subvencioniranje najemnin mladim in obdavčenje praznih nepremičnin. Obljubili so, da se bo republiški stanovanjski sklad v »celoti usmeril v gradnjo neprofitnih stanovanj«. Koalicija pod vodstvom Mira Cerarja pa je obljubila, da bo podpirala stanovanjske zadruge po zgledu modelov, ki so prisotni v Nemčiji in Švici: »Zadruge bodo deležne davčnih ugodnosti pri pridobivanju kreditov za obnavljanje, izgradnjo ali nakup stavb, katerih namen bi bil pridobitev primernega stanovanja za nastanitev mladih družin ali posameznikov.«

Službe za nedoločen čas

Kljub rekordnim dobičkom v Sloveniji po krizi izgineva osnovni standard – služba za nedoločen čas. Nove generacije je praktično ne poznajo več. Slovenija je danes v EU rekorderka po deležu mladih, ki imajo službe za določen čas, teh je med mladimi zaposlenimi kar 74 odstotkov. Hkrati pa je Slovenija v EU rekorderka po deležu prekarnih oblik dela. To je delo prek avtorskih in podjemnih pogodb, prek prisilnih s.p.-jev, prek študentskega servisa. Število agencijskih delavcev se je v Sloveniji v zadnjih letih potrojilo, število samozaposlenih pa naraslo za tretjino. Ta problem sicer ni omejen le na mlade, ampak na vse nove zaposlitve.

Te oblike dela mladim in na novo zaposlenim ne omogočajo, da bi dolgoročno načrtovali svoje življenje, hkrati pa je to tudi tempirana bomba, ki bo eksplodirala v prihodnosti. Po izračunih Borisa Majcna, raziskovalca z Inštituta za ekonomska raziskovanja ljubljanske Ekonomske fakultete (IER), prekarno zaposleni za svoje pokojnine plačujejo 40 odstotkov manj od povprečja redno zaposlenih. Ker se v Sloveniji mladi danes v povprečju zaposlujejo pri 28 ali 30 letih, to pomeni, da bi se lahko redno, torej z normalno pokojnino, upokojili – ob upoštevanju povprečnega obdobja brezposelnosti – šele pri 72 ali 74 letih. Ker mnogi do 74. leta ne bodo delali, pa to dejansko pomeni, da bodo nove generacije večinoma prejemale minimalno pokojnino, ki je pod pragom revščine.

Namesto novih rednih služb raste število nadur. Po lanski anketi Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) o delovnem času je skoraj 70 odstotkov Slovencev delalo več kot zakonsko omejenih 40 ur na teden, od tega devet odstotkov dlje kot 50 ur. Vsak peti delavec je leta 2016 opravil več kot 170 nadur, kar pomeni, da je namesto 12 delal vsaj 13 mesecev, v približno desetih odstotkih primerov pa nadure niti niso bile plačane, saj naj bi delodajalci vodili več registrov opravljenih nadur, uradnega in neuradnega.

Ta razvoj je mogoče zaustaviti z različnimi ukrepi, od zakonsko določenega zaposlovanja delavcev, od katerih je delodajalec ekonomsko odvisen, do ukinitve pavšalnega plačevanja prispevkov za samostojne podjetnike. Toda v Sloveniji je za 800 tisoč zaposlenih odgovornih le nekaj več kot 40 inšpektorjev za delo, zaradi česar je inšpektorat za delo že v poročilu za leto 2016 zapisal, da »odprtih zadev ni več mogoče obravnavati v razumnih rokih«, varuhinja človekovih pravic pa, da »kadrovska podhranjenost inšpektorata neposredno vpliva na zmanjševanje spoštovanja človekovih pravic na področju zaposlitve in dela ...«. Stranke SMC, SD in DeSUS so se sicer zavezale, da bodo povečale število inšpektorjev, kar pa se doslej ni zgodilo.

Za demokratično slovensko vojsko

Vojska, če želi biti uspešna, potrebuje podporo ljudi. Slovenija je v Nato vstopila na podlagi referenduma, ob katerem je tedanja vlada leta 2003 za prepričevanje volivcev potrošila kar 1,2 milijona evrov. Vse glavne odločitve o razvoju obrambe in vojaških nakupih so bile nato sprejete na podlagi trditev, da mora Slovenija spoštovati mednarodne zaveze. Kako odtujena je Slovenska vojska danes, ilustrira že način, na podlagi katerega vojake pošiljamo na misije. V večini evropskih držav, od Nemčije, Francije do Velike Britanije, o napotitvah vojakov na misije odloča parlament. V Sloveniji pa vlada, ki o tem niti državnega zbora ni dolžna obvestiti.

Že leta 2010 je takratni predsednik države Danilo Türk dejal, da bi o napotitvah slovenskih vojakov na misije v tujino morali glasovati v parlamentu, a si nobena vlada po tem tega ni upala storiti – zavedajoč se, kako nizko podporo javnosti ima zapravljanje denarja za tanke ali pošiljanje slovenskih vojakov v daljne konflikte. Eden največjih strahov generalštaba je tokrat zahteva stranke Levice po referendumu o nadaljnjem članstvu Slovenije v Natu oziroma o predlogu, da bi predvidenih 1,2 milijarde evrov namesto za nakup osemkolesnikov, kot to domnevno od Slovenije zahteva Nato, namenili za razvoj znanosti in raziskovanja, javnega zdravstvenega sistema in posodobitve sistema zaščite in reševanja.

To bi bil lahko prvi korak k premisleku o sistemu slovenskega nacionalnovarnostnega sistema. Ali Slovenija ne potrebuje dobro izurjene in popolnjene helikopterske enote, ki opravlja tudi naloge reševanja, bolj kot sto novih osemkolesnikov za Nato? V Sloveniji v nacionalno varnost vlagamo ogromno denarja, kar v zadnjih letih, zaradi skokovite rasti BDP-ja in ker se obrambni izdatki navadno prikazujejo kot delež BDP, ni tako očitno. A nominalno se je slovenski vojaški proračun v zadnjih treh letih dvignil za 14 odstotkov, med državami EU, članicami Nata, pa je bilo to povprečje le tri odstotke. Kljub 465 milijonom evrov, kolikor nas na leto po novem stane obrambni sistem, pa ob izjemnih dogodkih država na pomoč pokliče slabo opremljene prostovoljce in dejansko zlorablja njihovo človečnost in solidarnost.

Za kakovostno javno upravo

Število zaposlenih v organih državne uprave je v zadnjih desetih letih padlo za 11 odstotkov, s 34 tisoč na okoli 30 tisoč. Podobna je tudi slika širšega, javnega sektorja, ki je eden najmanjših v Evropski uniji. Po podatkih evropskega statističnega urada imajo manj javnih uslužbencev, glede na vse zaposlene, le še Češka, Bolgarija in Romunija. Razvite države imajo razvit in velik javni sektor. Švedska, Danska in Belgija imajo, v primerljivem smislu, skoraj enkrat več javno zaposlenih.

Škode, ki jo zaradi tega trpimo, ni mogoče ovrednotiti. To so lahko površno prepisani zakoni, neuresničene reforme in zdravstvene ali pravosodne napake. Slovenija je v zadnjih letih med vsemi državami OECD najbolj znižala delež denarja za izobraževanje, leta 2015 je bilo v Sloveniji le še šest odstotkov učiteljev v prvih dveh triletjih osnovne šole mlajših od trideset let, v srednji šoli pa še manj, komaj trije odstotki. Čeprav so ekonomski multiplikatorji kulture med najvišjimi med vsemi deli javnega sektorja, se je med letoma 1991 in 2017 delež za kulturo v BDP-ju v Sloveniji znižal za kar 34 odstotkov.

Zasebne zdravstvene zavarovalnice so lani za administrativne stroške porabile kar 63 milijonov evrov, namenjenih zdravstvu.

Varčevanje pri javnem sektorju ni varčevanje. Ker država ves čas krize ni vlagala v mrežo domov upokojencev, slovenski upokojenci odhajajo v zasebne hrvaške upokojenske domove ali pa morajo skrb zanje ponovno prevzeti bližnji. V zadnjih letih je domove za ostarele vsako leto zapustilo do tri odstotke starejših. Zaradi varčevanja pri plačah pa v Sloveniji po bolnišnicah trenutno primanjkuje več kot tisoč diplomiranih sester, ki večinoma odhajajo na delo v Nemčijo in Avstrijo, njihovo delo pa bolnišnice rešujejo prek nadur in s pomočjo upokojenih kolegic.

Recimo ne lažnim prerokom

Osnovna socialna varnost – primerna služba, stanovanje ali zdravstveno zavarovanje – so varovalke za to, da med ljudmi ne prevladajo strah, jeza in obup. A socialna država ni jamstvo, da se to vendarle ne bo zgodilo. Jezo, strah in obup, ki so humus, iz katerega rastejo avtoritarni in totalitarni voditelji, je mogoče ustvariti tudi umetno. Obskurne, manipulativne in načrtno lažnive novice so v zadnjem obdobju postale hit – večji, kot smo kadarkoli pričakovali. Poleg znanih stranskih učinkov novih tehnologij, kot so socialna omrežja, ki s svojimi algoritmi ustvarjajo informacijske balončke in brišejo razliko med verodostojnimi in neverodostojnimi informacijami, smo bili v Sloveniji v predvolilni kampanji priča informacijski okupaciji in kolaboraciji, pod katero je klonila tudi javna RTV Slovenija.

Samo vladni ukrepi na tem področju nikoli niso zadostni. A v dobi informacijske revolucije v Sloveniji še zmeraj velja stari režim: do tradicionalnih medijev napadalna medijska zakonodaja, ki je nastala iz političnih razlogov v času prve vlade Janeza Janše, ki ne urejuje odgovornosti skrbnikov socialnih omrežij za širitev sovražnega govora in lažnivih novic, niti transparentnosti objave političnih in drugih oglasov. Še zmeraj imamo zastarel medijski zakon, še vedno velja stari »Grimsov« zakon o RTV Slovenija, ki v organe vodenja nastavlja drugorazredne predstavnike političnih strank. Namesto da bi tak zakon okrepil neodvisnost in avtonomnost RTV Slovenija, tako da bi povečal vlogo civilne družbe v veliko bolj operativnem programskem svetu.