Zakaj slovenska vlada podpira ameriške gospodarske interese v Venezueli?

Venezuela je daleč. Druga celina, drug svet. Če bo tam izbruhnila vojna, nov Irak, če bo tam potrebna še ena humanitarna intervencija, to ne bo naš problem. Če si zaradi Venezuele, ki je ne poznamo, malce zatisnemo oči, pozabimo na naša načela in iz tega potegnemo še kak dobiček, ne bo škode. Venezuela res ne more postati notranjepolitično vprašanje, je ta mesec dejal zunanji minister Miro Cerar presenečeno. Toda Venezuela je bližje, kot se nam zdi. In v to novo krizo je Slovenija vpletena bolj, kot je videti na prvi pogled.

Ko je v začetku aprila leta 2008 tedanji slovenski predsednik države Danilo Türk prispel v glavno mesto te 32-milijonske države na severovzhodu Južne Amerike, v Caracas, je doživel sprejem, kakršnega doživi le malokateri državnik. »Vedno boš dobrodošel v Venezueli, kjer boš imel vedno brata in prijatelja,« je Türku javno dejal tedanji predsednik Hugo Chávez. Naključnemu opazovalcu se je moral sprejem zdeti surrealističen, nerazumljiv in neverjeten. Türka je namreč pozdravila Chávezova predsedniška garda, ki je v znak spoštovanja do njega zapela slovensko himno.

Venezuelski vojaki so peli Zdravljico, in to v slovenščini! Tisti, ki so bili tedaj v delegaciji, pravijo, da so jo zapeli lepše kot marsikateri zbor v Sloveniji. Ja, Chávez je hotel narediti vtis. In to z razlogom. Njegovo sporočilo je bilo jasno. »Na obisk je prišel moj prijatelj, ki mu dolgujem to, da sem še zmeraj na predsedniškem položaju,« se spominja Štefan Bogdan Šalej, ki je bil tedaj v delegaciji v vlogi posebnega odposlanca zunanjega ministrstva za Latinsko Ameriko.

Tisti april 2008 je pomenil zaključek ene od zanimivejših zgodb, ki je tesno povezana s sedanjimi dogodki v Venezueli. Venezuela, kjer so leta 1922 odkrili največje zaloge nafte na svetu, je bila še v devetdesetih pravoverna, kapitalistična država, ki je sledila tedaj priljubljeni ideologiji neoliberalizma. Razlike med bogatimi oligarhi in revno večino so se povečale do skrajnosti. Po podatkih OZN je v devetdesetih letih skoraj 50 odstotkov Venezuelcev živelo v skrajni revščini, z omejenim dostopom do osnovnih živil. Ob prelomu tisočletja pa je nezadovoljstvo tihe večine eksplodiralo. Za predsednika je bil izvoljen Hugo Chávez, ki je obljubljal popolnoma drugačno politiko. Takšno, ki je vodila do nacionalizacije naftnih podjetij, predvsem ameriških, kot je bil Exxon, a tudi francoskih, kot je bil Total.

To seveda Chávezovim nasprotnikom ni bilo niti malo všeč. Hitro, že dve leti po njegovi izvolitvi, je s posredovanjem ZDA, kot se je izkazalo kasneje, izbruhnil prvi državni udar: poskus restavracije starega, oligarhičnega režima, ki je bil veliko bolj dovzeten za ameriške interese. Leta 2002 se je po vojaškem puču za predsednika Venezuele razglasil Pedro Carmona, predstavnik največjega venezuelskega združenja poslovnežev, ki je obljubil »svobodo, pluralizem in spoštovanje pravne države«. A takoj za tem se je na ulicah Caracasa zbralo milijon protestnikov in po 48 urah so pučisti, vključno z ZDA, morali priznati poraz. Chávez je bil ponovno na oblasti.

Sledil je poskus pomiritve in dialoga med sprtima stranema v državi s pomočjo mednarodnega posredovanja. Venezuelska opozicija je morala upor proti Chávezu nadaljevati z demokratičnimi sredstvi, zato so leta 2003 organizirali referendum o odpoklicu Cháveza. A so izgubili. Chávez je dobil skoraj 60 odstotkov glasov na referendumu, katerega izvedbo so nadzorovali Organizacija ameriških držav, ameriški Carterjev Center in Organizacija združenih narodov (OZN). Vse te organizacije, predvsem pa OZN, so potrdile demokratičnost in veljavnost referenduma, s katerim si je Chávez dokončno in mednarodno legitimno utrdil oblast. In tedaj je Chávez prvič spoznal Slovenijo.

Mednarodno skupnost – OZN – je namreč v Venezueli predstavljal Danilo Türk, tedanji pomočnik generalnega sekretarja Kofija Annana, v vlogi njegovega posebnega odposlanca. »Chávez ni bil neumen človek. Imel je zelo dobro razvit socialni čut. Spomnim se, kako sva bila leta 2003 sama v pisarni, z roko je pokazal na hribe, kjer so živeli revni v favelah – rekel jim je rančos –, za te ljudi sem tu jaz, da rešujem njihove probleme, mi je povedal,« se spominja Türk.

A tu se zgodba še ne konča, temveč šele dobro začne. Ko je leta 2008 Türk, tedaj že v vlogi predsednika Slovenije, drugič obiskal Cháveza, je uradno prišel na prošnjo Kolumbije posredovat pri sporu med državama zaradi vpadov paravojaških enot iz Venezuele v Kolumbijo (FARC). Hkrati pa je Slovenija tedaj v okviru predsedovanja EU poskušala okrepiti odnose med Evropo in Latinsko Ameriko. Slovenija je tedaj v imenu EU organizirala srečanja na vrhu EU-Latinska Amerika v Peruju, Braziliji, Kolumbiji in Venezueli. Slednja je bila še posebej pomembna za Evropo, ker je ponujala največ. Zaradi Chávezove ohladitve odnosov z ZDA – te so bile v sedemdesetih odgovorne za 97 odstotkov vseh investicij – sta namreč v Venezueli svoje interese začeli krepiti Rusija in Kitajska, svojo priložnost pa so poskušale najti tudi evropske države.

Štefan Bogdan Šalej, ki je bil tedaj v imenu Slovenije pristojen za organizacijo konference med EU in Latinsko Ameriko, pravi, da je bila Türkova vloga odločilna. »Chávez je Türku zaupal. Zato je naročil svoji ekipi, ki je bila skeptična do EU, naj začnejo sodelovati. In to se je tudi zgodilo,« se spominja. Venezuela je tedaj odprla veleposlaništvo v Ljubljani. Sloveniji je predala Slovence, ki so kazen prestajali v Caracasu. Velikim državam EU pa je odprla vrata na svoj z naftnimi dolarji bogati trg. »Avstrija, denimo, je po tem času podpisala pogodbe na področju energetike in za gradnjo železarn v višini okoli 10 milijard evrov. Francija prek 25 milijard,« dodaja Šalej. 

Podobno velja za Španijo, danes v EU eno največjih nasprotnic aktualne venezuelske vlade. Leta 2009 je Španija z Venezuelo podpisala več sporazumov o izkoriščanju njihove nafte, vrednih več kot dve milijardi dolarjev, kar je dvakrat toliko, kot je Španija v Venezuelo investirala do tedaj.

Toda v Venezueli so vsi vendarle podcenili vpliv ZDA. Po Chávezovi smrti leta 2013 so se z Nicolásom Madurom v Venezueli razrasli korupcija, represija, kriminal in revščina. A če je Venezuela danes »failed state«, v kateri je treba zamenjati oblast v imenu humanitarne intervencije, ni mogoče spregledati vloge ZDA pri tem. Pomislite: Venezuela je danes bankrotirana država, četudi je njen javni dolg enkrat manjši od slovenskega in znaša 40 odstotkov BDP-ja. Razlog je v tem, ker je ta dolg v dolarjih, nad katerimi imajo nadzor v Washingtonu, kjer lahko s pomočjo različnih ukrepov, od mednarodnih sankcij do zakonodaje v New Yorku, ki določa pravila poplačevanja dolgov v dolarjih, odločajo o njegovi »teži«.

In tako pridemo do sedanjega dogajanja v Venezueli in dejanskega razloga, zaradi katerega se zdaj tudi EU vmešava v Venezuelo. ZDA so prejšnji mesec v akciji, ki spominja na državni udar in ki nima prepričljive podlage v venezuelski ustavi, za predsednika Venezuele priznale dotlej neznanega, mladega, v ZDA šolanega 35-letnega Juana Guaidója, ki si zdaj poskuša priljubljenost dvigniti z zbiranjem človekoljubne pomoči. Poleg ZDA je v očitno usklajeni akciji Guaidója takoj priznalo 19 držav Evropske unije in minuli teden je tudi slovenski zunanji minister Miro Cerar pozval vlado, naj se temu valu priključi še Slovenija.

Cerar ta mesec kot da ni našel pravega razloga za takšno dejanje, zato je naštel vse, ki so mogoči. Slovenija bi se morala tej koaliciji recimo pridružiti zaradi »vladavine prava«. Pa zato, ker je treba Venezuelo »stabilizirati«, zaradi »humanitarne katastrofe«. Slovenija se mora tej koaliciji pridružiti, ker je Guaidója podprlo skupaj že 23 držav EU. »Tvegamo, da bomo edina članica EU, ki se ne bo zavzela za vladavino prava, za demokracijo,« je dejal. Če se Slovenija tej skupini ne bo priključila, »to zanjo ne bo dobro«, ne bomo del tega demokratičnega sveta. Že sedaj Slovenija ni »jedrna država« in »žalosti me, da je zdaj to postala notranjepolitična debata«, je dejal. In pa seveda, kot češnja na torti: »Primarno gre za pomoč ljudem prek institucij pravne države in vladavine prava, ki jih Slovenija vedno izpostavlja in ki v tej državi niso bila upoštevana.« Premier Marjan Šarec je Cerarjevemu »humanitarnemu« priporočilu sledil in tako je ta teden tudi Slovenija »prepoznala« Juana Guaidója za začasnega predsednika Venezuele z namenom, da ta čim prej razpiše predčasne volitve.

Ni dvoma, da danes ljudje v Venezueli trpijo pomanjkanje, da primanjkuje hrane, zdravil in drugih nujnih življenjskih potrebščin. Toda ali je humanitarna stiska resnični razlog za vmešavanje, intervencijo v Venezueli? Šalej, ki je eden boljših poznavalcev političnih razmer v Latinski Ameriki, pravi, da ne gre za človekove pravice, ampak za pripoznanje dejstva, da bodo imeli pri poplačilu venezuelskih dolgov glavno besedo v Washingtonu. »EU se v Venezueli požvižga na demokracijo in človekove pravice, ji pa ni vseeno, kaj bodo ZDA storile z več kot 150 milijardami dolarjev, ki jih dolguje Venezuela tudi državam in podjetjem iz EU. Morebitno slovensko priznanje Guaidója je zato kvečjemu igra v okviru EU in morebitno klanjanje ZDA,« pravi.

Očitno je, da so srečanja slovenskih politikov z najmočnejšimi voditelji tega sveta že postala ena od prednostnih nalog, če ne obsesij slovenske zunanje politike.

Pravzaprav je težko najti izkušenega diplomata, ki bi znal iskreno podpreti uradno stališče zunanjega ministrstva. Zvone Dragan, dolgoletni slovenski veleposlanik na Kitajskem, v Pragi in na Poljskem, denimo pravi, da je seveda jasno: Interesi ZDA so očitni, to je ustoličenje proameriške vlade v Venezueli ter obvladovanje bogatih naftnih virov in drugih naravnih bogastev. Dramatično zaostrovanje notranjih razmer, ki ga še dodatno poglabljajo sankcije ZDA, pa so voda na mlin ameriških interesov, administracije in korporacij. Človekove pravice in zaščita demokracije so le izgovor. »Slovenija se je znašla v precepu med načelnimi političnimi argumenti, normami mednarodnega prava in pragmatičnega, kratkoročnega tihega priklanjanja interesom ZDA ter pomembnih držav EU, ki priznavajo samooklicanega predsednika parlamenta Guaidója za začasnega voditelja države,« razlaga Dragan. In Türk? Bivši predsednik države se s Cerarjem ne strinja.

»Venezuela je bila zaradi svojih naftnih zalog vedno atraktivna za zunanje intervencije in je sedaj ponovno v fazi, ko se odnosi okrog nje zaostrujejo in ko se mnoge države odločajo za napačne poteze. Iz tega vmešavanja v njihovo notranjo politiko ne more nastati nič dobrega. Najpomembneje je preprečiti zdrs v oborožen konflikt. Konkretni predlogi obstajajo, enega od njih sta 2. februarja v New York Timesu objavila ugledna ekonomista Jeffrey Sachs in Francisco Rodriguez. Če bi v Sloveniji res radi pripomogli k rešitvi notranjega spora, bi lahko ob blokiranem Varnostnem svetu podprli papeža ali generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa, ki je ravno te dni, kot se za generalnega sekretarja OZN spodobi, ponudil svoje usluge. Če pa Slovenijo skrbijo humanitarne razmere v Venezueli, se lahko obrnemo k Visokemu komisariatu za begunce, Unicefu, Svetovnemu programu za hrano in Rdečemu križu po nasvet, kaj Venezuelci potrebujejo in kako naj poteka pomoč. Vse te organizacije so prisotne v Venezueli,« pravi.

Humanitarni argumenti, zaradi katerih je slovenska vlada pohitela s priznanjem Guaidója, so seveda vprašljivi. Zakaj se je torej Slovenija priključila nastajajoči koaliciji držav pod vodstvom ZDA? Nekateri od razlogov, ki smo jih slišali v diplomatskih krogih, so res banalni. Letos je recimo še zadnja priložnost, da Slovenijo obišče ameriški predsednik Donald Trump. Slovenija si je prizadevala Trumpa pripeljati v Slovenijo že 5. ali 6. junija letos, ko bo na Brdu pri Kranju gostila pobudo Tri morja, smo izvedeli. V poljsko-hrvaški pobudi Tri morja so se združile države nove Evrope, bivše postkomunistične države, ki želijo igrati vlogo nekakšnega transatlantskega mostu med EU in ZDA. Zadnjič je Trump na konferenco te pobude prišel leta 2017 v Varšavo. Na zunanjem ministrstvu in v kabinetu predsednika države so upali, da se bo to zgodilo letos tudi na Brdu, a naj bi iz State Departmenta že sporočili, da tedaj Trump ni na voljo. Zato si je Slovenija začela prizadevati za organizacijo bilateralnega srečanja med Pahorjem in Trumpom še v tem letu.

Srečanja slovenskih politikov z najmočnejšimi voditelji tega sveta so že dolga leta ena od prednostnih nalog slovenske zunanje politike. Bog ve zaradi katere majhne in že pozabljene tuje geste je Slovenija v preteklosti sklenila še druge, podobne gnile kompromise. Odstopila od deklaracije za svet brez jedrskega orožja. Spremenila pomorski zakonik tako, da je dovolila vplutje ladij na jedrski pogon. Z vilensko deklaracijo prevzela odgovornost za ameriški napad na Irak. Se vzdržala pri glasovanju v Generalni skupščini OZN, ki je Palestini podelila status opazovalke. Se vzdržala pri glasovanju v komisiji OZN za človekove pravice o Goldstonovem poročilu o vojnih zločinih v Gazi med izraelsko vojaško operacijo. In bog ve zakaj Slovenija vse do danes ni priznala Palestine, čeprav si to – vsaj deklaratorno – želi večina političnih strank. Bomo zdaj k temu seznamu dodali še udinjanje oligarhom, ki so zaslutili priložnost v Venezueli? Je zaustavitev nakupa nemških osemkolesnikov Boxer razlog, da bo Cerarjevemu državnemu sekretarju Dobranu Božiču, nekdanjemu načelniku generalštaba, ki se je šolal v ZDA, odločevalce uspelo prepričati o nakupu ameriških osemkolesnikov iz podjetja General Dynamics?

Bivši predsednik Danilo Türk pravi, da je to neki »drug tip zunanje politike.« Kulturniki pa so v preteklosti takšen pristop k mednarodnim odnosom opisali takole: »S takšno hlapčevsko uslužnostjo se drznete v imenu slovenskega ljudstva, ki si je pred dvema desetletjema z 89- odstotki glasov priborilo neodvisnost in utrdilo ponos ter državni ugled, rogati temelju naše državnosti: pravici slehernega naroda do samoodločbe.« To so leta 2012 ob nepriznanju Palestine zapisali v Društvu slovenskih pisateljev.

Priznanje Guaidója, spet mimo parlamenta

Državni zbor je izključen iz odločanja o pomembnih zunanjepolitičnih vprašanjih

Slovenija je »prepoznala vodjo venezuelske opozicije in predsednika parlamenta Juana Guaidója« za začasnega predsednika Venezuele, in to z izključnim namenom, da razpiše predčasne volitve, je prejšnji teden po seji vlade v Ljubljani povedal zunanji minister Miro Cerar. S tem se je Slovenija pridružila 23 članicam EU, ki so to že storile. Države članice EU, ki Guaidója niso priznale, so Italija, Irska, Grčija, Slovaška in Romunija, zunaj EU pa tega nista storili Švica in Norveška.

Ti državi sta sprtima stranema v Venezueli ponudili pomoč in posredovanje pri sporu, v javnih izjavah pa sta njuni vladi poudarili, da se načeloma v notranje zadeve drugih držav ne vmešavata in priznavata le države. S slovaškega zunanjega ministrstva so na vprašanje odgovorili, da je vlada odločitev prepustila parlamentu. »Na Slovaškem politična razprava o razmerah v Venezueli za zdaj še ni končana. Zaenkrat se Slovaška strinja, da je treba sprejeti odločitve, ki bi prispevale k pomiritvi razmer,« so napisali.

V Sloveniji državni zbor o priznanju začasnega predsednika Venezuele ni odločal. Kljub nasprotovanju Levice in Socialnih demokratov je Slovenija Juana Guaidója priznala s sklepom vlade, s čimer naj bi zgolj sledila že utečeni praksi. »Takšen postopek je slovenska vlada že uporabila pri prepoznanju začasne vlade v Libiji ali upornikov v Siriji,« je dejal zunanji minister Cerar prejšnji teden. Res je, leta 2011 je slovenska vlada priznala libijski Nacionalni tranzicijski svet (NTS), leta 2013 pa Nacionalno koalicijo sirskih revolucionarnih in opozicijskih sil. A med Libijo, Sirijo in Venezuelo obstaja pomembna razlika.

Pri Libiji in Siriji je Slovenija zgolj upoštevala formalne sklepe sveta EU, kot razberemo tudi iz odgovorov, ki smo jih prejeli od zunanjega ministrstva, za Venezuelo pa takšnega soglasja evropskih držav ni. Slovenija je denimo libijski Nacionalni tranzicijski svet priznala 20. julija 2011 ali dva dni za tem, ko je to storil svet EU, Nacionalno koalicijo sirskih revolucionarnih in opozicijskih sil je slovenska vlada priznala 3. januarja 2013 ali slab mesec za tem, ko je to storil svet EU. Za Venezuelo sklepa sveta EU ni, to je še en razlog, zaradi katerega bi moral biti državni zbor dejavneje vključen v to pomembno odločitev.

Dejansko je izključitev parlamenta iz odločanja o pomembnih zunanjepolitičnih vprašanjih v Sloveniji že stalnica. V večini evropskih držav od Nemčije, Francije do Velike Britanije o napotitvi vojakov na misije nazadnje odloča parlament – zadnja takšna, pomembna zunanjepolitična odločitev je bila napotitev slovenskih vojakov na mejo z Rusijo. V Sloveniji pa o tem vlada ni dolžna niti obveščati državnega zbora. Podobno velja za nakup orožja. V Nemčiji o vseh večjih vojaških naložbah, vrednih več kot pet milijonov evrov, odloča parlament, v Sloveniji – četudi gre za milijardno investicijo – zadostuje sklep vlade. Odgovornost za odločitve pa prevzame vsa država.

Nacionalna koalicija sirskih revolucionarnih in opozicijskih sil, ki jo je slovenska vlada rokohitrsko priznala leta 2013, danes v Siriji seveda nima nikakršne oblasti, zato se postavlja vprašanje, kakšne odnose ima Slovenija s Sirijo oziroma resničnim predsednikom te države Bašarjem Al Asadom. Z zunanjega ministrstva odgovarjajo, da v okviru EU še naprej ohranjamo »dialog s sirsko opozicijo« in hkrati upamo na čimprejšnjo ustanovitev reprezentativnega in kredibilnega odbora za pripravo nove ustave, ki bo vodila do svobodnih in poštenih volitev pod nadzorom OZN. V podobno past se lahko Slovenija ujame tudi pri priznanju Guaidója. Pri kom bo posredovala za varovanje interesov slovenskih državljanov v Venezueli, če bo ta zaradi tega akta pretrgala diplomatske odnose z našo državo?

Kdo je bil Hugo Chávez?

In kaj je prinesla bolivarska revolucija

Venezuela je danes v javnosti predstavljena kot država, ki doživlja humanitarno katastrofo, in hkrati kot dokaz, da socializem ni mogoč, pri čemer pa marsikdo pozablja, v kakšni bedi je prebivalstvo živelo, preden je Hugo Chávez konec devetdesetih let prevzel oblast. Po podatkih mednarodnih organizacij je bilo takrat kar 21 odstotkov prebivalcev podhranjenih, brez dostopa do zdravstva in izobraževanja. S Chávezovo »bolivarsko revolucijo« so se razmere naglo občutno izboljšale. Nekdanji londonski župan Ken Livingstone je minuli teden v članku Spomnimo se Huga Cháveza omenil, da naj bi bila samo bolnišnica Barrio Adentro rešila življenje 292 tisoč ljudem, zgolj klinika Milagro pa naj bi bila z operacijo sive mrene povrnila vid 300 tisoč ljudem. Korenito izboljšanje zdravstvenih razmer je očitno v vseh statistikah. V prvih letih Chávezove vladavine se je denimo smrtnost novorojenčkov zmanjšala za tretjino.

Njegove reforme je bilo deležno tudi šolstvo. V samo 18 mesecih se je kar 1,6 milijona ljudi naučilo brati in pisati, dve tretjini od teh je bilo žensk. Zgrajenih je bilo 3000 šol, 40 višješolskih ustanov in deset univerz. Dodatno sta se v šole vpisala dva milijona otrok. Po Unescovih podatkih je Venezuela leta 2012 imela peti največji odstotek študentov na svetu, na podlagi indeksa World Culture Score pa je danes na 14. mestu na svetovni lestvici držav, v katerih prebivalci berejo največ ur na teden. Leta 2012 je bila skupaj s Finsko na petem mestu na svetovni lestvici sreče. Tretja dimenzija Chávezovega programa je bila zemljiška reforma. Leta 1980 je Venezuela uvozila 90 odstotkov hrane. Potem ko je Chávez razdelil zemljo 15 tisočim kmečkim družinam, se je samooskrba izjemno izboljšala, zato država danes uvozi »le« 30 odstotkov potrebne hrane.

Tako imenovana bolivarska revolucija je botrovala spremembam še na številnih drugih področjih, ustanovljenih je bilo tudi 30 tisoč lokalnih svetov, v katerih so bile enakopravno zastopane ženske. Posebne skrbi so bile deležne različne manjšine, kot so invalidi ali istospolno usmerjeni. Venezuela je pod Chávezovo vladavino kar petim milijonom ljudi pomagala iz revščine, s svojo politiko pa je botroval ustanovitvi več latinskoameriških političnih organizacij.