Zakaj begunci tavajo po slovenskih vaseh?

Vodstvo policije je 25. maja 2018 v tajnem navodilu policistom ukazalo, naj sistematično zavračajo prošnje beguncev za azil. Begunci so postali ilegalni prebežniki brez nadzora.

Pred skoraj točno letom dni, 25. maja 2018, je tedanji generalni direktor policije Simon Velički izdal navodila o ravnanju z migranti, prosilci za azil. Celotnega besedila teh navodil javnost še vedno ne pozna. A bila so poslana vsem policijskim upravam, namenjena pa predvsem obmejnim policijskim postajam. Podatki kažejo, da odtlej le še manjšini »ilegalnih prebežnikov« uspe zaprositi za azil, čeprav so to pred tem praviloma storili vsi. Število ilegalnih prehodov meje pa je od maja lani očitno v porastu. Kako je to mogoče? Kaj se je zgodilo? Kaj piše v policijskih navodilih? Dejstvo je, da se je od njihove uveljavitve vse postavilo na glavo. In od takrat po slovenskih obmejnih vaseh tava vse več beguncev. Povezava med navodili države in ilegalnimi prehodi meje je jasna in nedvoumna.

A tavanje beguncev, ki so začeli množično prehajati mejo, ima tudi politične posledice. Šestega aprila letos, bila je sobota, je bila v Sloveniji ustanovljena prva izključno protimigrantska, protipriseljenska stranka – Domovinska liga. Volivcem po vzoru italijanske Severne lige obljubljajo, da bodo zaprli meje, preprečili prihod beguncem, prebežnikom, migrantom. A obljubljajo nekaj, kar je storila že vlada Mira Cerarja, vlada Marjana Šarca pa to nadaljuje in posledica je prav nasprotna od hotene: na mejah je še več ljudi, več je ilegalnih prehodov meje, več ilegalnih prebežnikov v obmejnih vaseh in po državi, bolj so obupani, posegajo po skrajnejših sredstvih za dosego cilja … In manj je varnosti, ki si jo upravičeno želijo tako tu živeči ljudje kot tudi vsi tisti na begu in na poti v boljši jutri.

Mar med zapiranjem meja in povečanimi migracijami ostaja vzročno-posledična zveza? Sliši se nelogično. A da je tako, kaže poročilo nevladnih organizacij in aktivistov o ravnanju slovenske policije s prosilci za azil, oziroma »Poročilo o ugotovitvah ob delovanju telefonske linije Info Kolpa«. Oglejmo si njihove podatke. Na prvi pogled se zdi, da gre prej za statistično napako ali pa napako pri vnosu podatkov, kot pa dejansko stanje: »Na PP Črnomelj so v mesecu maju 2018 obravnavali 379 oseb, od katerih jih je 371 zaprosilo za azil, kar predstavlja skoraj 98-odstotni delež vseh obravnavanih oseb. V mesecu juniju 2018 je na PP Črnomelj prišlo do drastičnih sprememb v vodenju postopkov: od 412 obravnavanih oseb je za azil zaprosilo zgolj 13 oseb, kar predstavlja zgolj 3 odstotke vseh oseb v primerjavi z 98-odstotki v mesecu maju.« Civilna iniciativa Info Kolpa, ki si je zastavila nalogo, da preveri očitke, da slovenska policija krši azilno pravo, je te podatke dobila od varuha človekovih pravic. Po njenem mnenju ta podatek priča o prikrivanju dogajanja na mejnih policijskih postajah in množičnih malverzacijah slovenske policije pri vodenju azilnih postopkov, »takšna radikalna sprememba v vodenju postopkov pa očitno korelira z izdajo spornega navodila s strani direktorja policije Simona Veličkega o vračanju migrantov hrvaški policiji«.

A posledice odločitve države, da bo ljudem dejansko preprečevala, da bi zaprosili za azil, nima le političnih posledic, ampak dejanske. Begunci namreč zdaj še vedno prehajajo mejo, vendar ilegalno. Vse več jih poskuša nezakonito prečkati Slovenijo, in če jih ulovijo, poskusijo znova. Pri tem so vse bolj nepredvidljivi in obupani.

Osmi maj 2019, Mali Nerajec blizu Črnomlja v Beli krajini. Devetinsedemdesetletni Mirko Moravec je ravno okopal svoj vinograd in se pripravljal k škropljenju, ko je k njemu pristopila manjša skupina prebežnikov. Za potrebe »ilegalnega« potovanja od slovensko-hrvaške do slovensko-italijanske meje so Moravca ugrabili in mu ukradli avto. Več ur so ga zvezanega vozili s seboj in ga izpustili šele, ko so prispeli do meje z Italijo. Izpričano protimigrantsko usmerjene stranke, med katerimi je največja SDS, so pozvale na proteste, pa k samoobrambi, oblikovanju vaških straž … Policija pa je dobila nov zagon pri zahtevah za dodatne enote na mejah ter za spremembo zakonodaje, ki bi omogočila odvzem svobode gibanja prosilcem za azil, »da bi preprečili zlorabo azilnih postopkov«. Takšen ukrep recimo poznajo na Madžarskem. Na mejah so postavili kontejnerske centre, nekakšne pripore za prosilce za azil, v katerih so ti zaprti do zaključka postopka, potem pa – ob zavrnitveni odločbi in teh je velika večina – deportirani. Pred tem lahko prostovoljno zapustijo centre le v primeru, da se v spremstvu policije vrnejo prek meje v Srbijo.

A omenjeni dogodek, ko so migranti ugrabili slovenskega državljana, se najverjetneje sploh ne bi zgodil, če bi Slovenija izvajala pravico do azila v skladu z mednarodno veljavnimi zavezami. Da teh ne izvaja, da policija že na meji potencialnim prosilcem onemogoča vložitev prošnje za azil, da prisilno vrača begunce na Hrvaško, se je začelo govoriti že v začetku lanskega leta. Policija in nekdanja notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar ter njen naslednik Boštjan Poklukar so vse te navedbe zavračali in jih še vedno. Ali očitki držijo, ali Slovenija krši pravico do azila, so se že lani odločili preveriti v Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij (PIC) in v Amnesty International Slovenija, na njihovo prigovarjanje pa tudi v uradu tedanje varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer.

Predstavniki omenjenih nevladnih organizacij so informacije odšli preverit tudi na teren, k viru, med migrante v BiH, kjer ti vedno znova pristanejo, ko jih slovenska policija izroči hrvaški, ta pa bosanski. Ne nazadnje, tudi 25-letnega Maročana in 18-letna Alžirca, ki so zdaj v priporu zaradi domnevne ugrabitve, je slovenska policija že obravnavala, in sicer le teden dni prej, preden jih je prijela pri nezakonitem prehodu meje. In jih izročila Hrvaški.

Devetnajstega junija 2018 so predstavniki urada varuhinje nenapovedano obiskali policijski postaji Črnomelj in Metlika in ugotovili, da »manjka resna obravnava osebnih okoliščin vsakega posameznika, v kateri bi policija lahko brez dvoma ugotovila, da oseba ni podala prošnje za azil ali pa ta ni bila uslišana«. Končno poročilo o opravljenem nadzoru pa je bilo videti kot nekakšna tiha podpora policijskim aktivnostim na meji, saj so v uradu varuha ugotovili, da »ne morejo ne ovreči in ne potrditi« očitkov o kršitvah azilnega prava. A v tistem času so na PIC-u vzpostavili tudi telefonsko številko za pomoč tujcem, ki bi v Sloveniji želeli zaprositi za azil, za mednarodno zaščito, septembra lani pa je vodenje številke in s tem povezane aktivnosti prevzela civilna iniciativa oziroma skupina aktivistov pod imenom Info Kolpa. Zdaj so pripravili poročilo o aktivnostih, ki dokazuje, da je sredi lanskega leta Slovenija dejansko tako omejila možnost vlaganja prošenj za azil, da bi lahko rekli, da pravice do mednarodne zaščite ne omogoča več. In v tistem trenutku se je avtomatično povečalo število beguncev, ki poskuša Slovenijo prečiti po skritih poteh.

Poročilo civilne iniciative vsebuje že omenjena navodila generalnega direktorja policije izpred skoraj točno leta dni. A pobudi je uspelo po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja pridobiti le cenzurirano verzijo navodil, iz katerih so izbrisani številni deli, ki domnevno določajo najspornejše, protizakonite in z mednarodnimi standardi o mednarodni zaščiti neskladne postopke. »Navkljub zahtevi informacijske pooblaščenke o razkritju celotnih navodil policija brani razkritje cenzuriranih delov s tožbo na upravnem sodišču, saj naj bi to ogrozilo izvajanje policijskih postopkov,« piše v poročilu skupine Info Kolpa. Policija skuša s tožbo na upravnem sodišču doseči tajnost navodil za ravnanje policistov na meji.

»Navodila najverjetneje vsebujejo tudi usmeritve za postopanje z migranti, ki so v neskladju z zakonodajo in osnovnimi etičnimi standardi ravnanja z osebami, ki so v ranljivem položaju. Prav tako obstaja sum, da naj bi vsebovale navodilo policistom, da delajo selekcije oseb na podlagi njihove narodnosti,« opozarjajo v civilni iniciativi. Policija namreč nikakor noče razkriti celotne vsebine navodil. Vse več je indicev, da poskuša vlada – navodilo je bilo sicer izdano v času premiera Mira Cerarja, a vlada Marjana Šarca od njega ni odstopila – s tem prikriti odgovornosti za izdajo nezakonitih in neetičnih usmeritev policistom na meji in s tem resno ogrožanje varnosti več tisoč ljudi. Slovenija namreč ni spremenila nobenega zakona na tem področju, to ravnanje pa je v nasprotju s slovensko zakonodajo in tudi z mednarodnimi konvencijami.

Odkar je Slovenija prenehala sprejemati prošnje za azil, jo begunci skušajo prečkati ilegalno, po skritih poteh.

Iz objavljenega dela navodil generalnega direktorja policije pa je vendarle mogoče razbrati kar nekaj stvari. Tako je jasno, da imajo slovenski policisti v mešanih slovensko-hrvaških obmejnih enotah navodilo, da vse prestrežene prebežnike izročajo v obravnavo hrvaški policiji, tudi tiste, ki so bili prijeti na slovenskem ozemlju. Iz navodil je vidno, da Slovenija na Hrvaško izganja oziroma izroča prebežnike na podlagi sporazuma med državama o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito. »Sporazum dopušča vračanje ljudi brez kakršnegakoli varstva pravic ali pravnih varoval. Na podlagi tega sporazuma je bilo v letu 2018 iz Slovenije na Hrvaško izgnanih 4653 ljudi,« piše v poročilu. Dogovor sta sicer državi sprejeli leta 2006, na slovenski strani je vlado vodil Janez Janša, notranje ministrstvo pa Dragutin Mate. Vendar pa ta sporazum nima nobene zveze z ljudmi, ki na meji zaprosijo za azil. A tu je kavelj. Policisti se namreč sploh ne odzovejo na zaprosilo za azil. Kot da ga begunci niso nikoli izrekli. Kaj se torej dejansko zgodi beguncu, ki pride na slovensko mejo? V skladu s pravili zaprosi za azil. A kot bi govoril steni. Slovenska država – torej obmejni policist – se ne odzove. Preprosto ga zavrne, čeprav bi moral po zakonu avtomatično sprejeti to prošnjo. In tu se začne za begunce iskanje ilegalne poti.

Spremembo azilne politike, režima na mejah, potrjujejo tudi podatki. Posledice oblastne odločitve, da bo onemogočila vlaganje prošenj za azil, se lepo vidijo iz podatkov posameznih obmejnih policijskih postaj. Recimo policijske postaje v Črnomlju. Pred izdajo navodil za ravnanje z migranti, maja lani, so tamkajšnji policisti zaradi ilegalnega prehoda meje obravnavali 379 oseb, od katerih jih je 371 zaprosilo za azil. Mesec za tem, po izdaji navodil, so obravnavali 412 »ilegalnih« migrantov, za azil pa jih je zaprosilo le še 13.

Odkar policija ravna v skladu z navodili z vrha, se je število vloženih prošenj za azil oziroma točneje število izraženih namer po vložitvi prošnje drastično zmanjšalo. Ker na policiji skrivajo številne podrobnosti iz navodil, še ni povsem jasno, katere načine policija uporablja za dosego tega cilja. Jasno pa je: Slovenija od maja lani, z redkimi izjemami, ne sprejema prošenj za azil prebežnikov, beguncev, migrantov, niti vseh tistih, ki so ali bi bili upravičeni do begunskega statusa. S svojim ravnanjem ljudi odvrača, da bi sploh razmišljali o tem.

Podatki kažejo, da so naslovniki sporočilo tudi razumeli. Zavedajoč se nesmiselnosti vlaganja prošenj za azil oziroma »legalnega« vstopa v državo v skladu z mednarodnim azilnim pravom, so trud preusmerili v poskuse ilegalnega prečkanja meje in države. Ker se je država odločila, da ne bo sprejemala prošenj za azil, je ljudi prisilila k poskusom nezakonitega prehoda meje. In posledično tudi begunce spremenila v »ilegalne« migrante.

Če bi Slovenija spoštovala zaveze iz mednarodnega azilnega prava, bi namreč sprejemala prošnje za azil, pošteno in individualno obravnavala prosilce v zakonitih postopkih, ki omogočajo pravno varstvo in pravna sredstva. Podelitvi begunskega statusa bi sledil postopek integracije, v primeru zavrnilne odločbe pa deportacija v državo izvora ali tretjo državo, pod pogojem, da gre za t. i. varno državo. Seveda pa bi v tem primeru zaradi začasnega povečanega migracijskega pritiska država morala vzpostaviti nastanitvene zmogljivosti, t. i. sprejemno-registracijske centre. In tu smo spet pri političnem odločanju.

Policija azilne postopke na meji izvaja na podlagi tajnih navodil generalnega direktorja policije.

Napovedi gradnje sprejemno-registracijskih centrov so namreč tudi v Sloveniji med lokalnim prebivalstvom naletele na nasprotovanje, proteste. Ena za drugo se vzdolž meje ustanavljajo civilne iniciative proti gradnji sprejemnih centrov za prosilce za azil in civilne iniciative za varovano mejo, politika pa ne zmore poguma, da bi to izpeljala. Posledično prosilcev za azil ni v neobstoječih sprejemnih centrih, kjer bi bilo poskrbljeno za njihove temeljne potrebe. In tudi za varnost – tako prosilcev kot tudi večinskega prebivalstva. Pač pa so po obmejnih gozdovih in vaseh in tudi v notranjosti države prepuščeni sami sebi. Begunci tavajo po obmejnih vaseh, ker država ne opravlja svoje vloge, ki bi jo v skladu z zavezami mednarodnega azilnega prava morala.

V začetku tedna, 13. maja, se je predsednik prejšnje vlade, zdaj zunanji minister, Miro Cerar v Bruslju sestal z italijanskim kolegom Enzom Moaverom Milanesijem. In mu po vzoru s slovensko-hrvaške meje predlagal tudi ustanovitev skupnih policijskih patrulj ob italijansko-slovenski meji za potrebe »učinkovitega preprečevanja nezakonitih prehodov«. Enaka politika pa bo težko imela drugačne posledice, kot jih že ima na slovensko-hrvaški meji. Po enem letu uveljavljanja omenjenih policijskih navodil na hrvaški meji je očitno, da so slaba za begunce in za tam živeče ljudi. Prvi si gotovo ne želijo brezpravnega statusa in zatekanja k na pol gverilskim taktikam za golo preživetje. Drugim je prav tako težko, odkar mimo njihovih hiš in po gozdovih tavajo do konca obupani begunci, ki jim ni preostalo drugega, kot da postanejo ilegalci.

Migranti najverjetneje sploh ne bi ugrabili slovenskega državljana, če bi Slovenija izvajala pravico do azila v skladu z mednarodno veljavnimi zavezami.

Za to je odgovorna vlada. Takoj bi lahko spremenila te razmere, ki jih je ustvarila s policijskimi navodili, ki so začela veljati 25. maja lani. Pravzaprav bi to od nje morali najglasneje zahtevati prav prebivalci obmejnih občin. Kljub pomanjkanju vseevropske strategije glede migracij zaradi nezmožnosti dogovora o porazdelitvi begunskega bremena so doslej vsaj za minimalne standarde varovanja pravice do azila poskrbele vlade vseh držav EU, ki so se znašle pod povečanim migracijskim pritiskom. Dolga leta je to počela celo najbolj obremenjena Italija, ki je meje začela zapirati šele pod vlado z jasnim fašističnim predznakom. V Sloveniji takšne vlade (še) ni, kljub temu pa njen odziv na migracije postaja vedno bolj podoben tistemu, ki ga lahko opazujemo v Italiji, na Madžarskem in v drugih vzhodnoevropskih državah. Begunce je v gozdove in vasi pognala slovenska azilna politika.

Civilna iniciativa Info Kolpa

Kdo so člani skupine, ki je razkrila protizakonita ravnanja policije na mejah?

Jedro skupine so novinarji Radia Študent, ki so del širše skupine ljudi, sestavljene iz novinarjev, aktivistov, članov različnih organizacij. Ožjo ekipo, ki je tudi pripravila poročilo o nadzoru policijskega delovanja na meji, sestavljajo Jošt Žagar, Tit Starc, Matej Kavčič, Miha Turk, Lucija Klun, Katja Utroša in Matej Zwitter. Onkraj tega v civilni iniciativi Info Kolpa sodelujejo tudi Arne Zupančič, Aigul Hakimova, Andrej Kurnik, Urška Preis, Iza Thaler in drugi posamezniki in posameznice, ki sodelujejo pri različnih aktivnostih, ozaveščanju javnosti, zbiranju donacij za begunce v BiH in podobno.

Prisilna vračanja so nezakonita

Kar zdaj z begunci počne slovenska policija, je počela tudi avstrijska. Potem je to prepovedalo sodišče.

V toplejšem delu leta, ko je vreme najugodnejše, se na slovenskih mejah vsak mesec pojavi okoli 1000 prebežnikov. Na prehodu iz leta 2015 v leto 2016 je v nekaj mesecih Slovenijo prečkalo skoraj pol milijona ljudi. Po »balkanski« begunski poti so prek Slovenije potovali v Avstrijo in naprej proti severu Evrope.

Konec februarja tistega leta je Avstrija začela pripirati mejo, kar se je stopnjevalo vse do dogovora o zaprtju »balkanske poti«. V tistem času so na mejnem prehodu Šentilj (na avstrijski strani Spielfeld) avstrijski varnostni organi v Slovenijo vrnili okoli 700 beguncev, ki so želeli nadaljevati pot proti severu.

Nevladna organizacija Border Crossing Spielfeld, ki je na avstrijski strani beguncem ponudila humanitarno pomoč, je svoje delovanje okrepila tudi s pravno pomočjo in (tudi v Sloveniji) uspelo ji je najti 24 begunk oziroma beguncev (večinoma z otroki), ki so bili pripravljeni zoper Avstrijo vložiti tožbe zaradi domnevno »arbitrarnega« in »protizakonitega« vračanja v Slovenijo.

Velika večina od njih je tožbe dobila, in sicer kljub temu, da jim Avstrija ni dovolila vstopa v državo, da bi lahko pričali na sodišču. Tudi po končanem sodnem postopku nobenemu izmed pritožnikov ni bila dana možnost (ponovnega) vstopa v državo. A aktivistka nevladne organizacije Petra Leschanz pojasnjuje, da je razsodba sodišča kljub temu pomembna, saj je prepovedala morebitna prihodnja prisilna vračanja brez obravnave avstrijske policije. Ker pa je avstrijsko sodišče preverjalo ravnanje avstrijske policije z vidika azilnih standardov EU, pa naj bi bila sodba uporabljiva tudi zunaj meja Avstrije.

Recimo pri morebitnem odločanju o takšnih vprašanjih pred slovenskimi sodišči. Sodišče je namreč v tedanjem ravnanju avstrijske policije, v postopkih prisilnega vračanja prosilcev za azil v Slovenijo, našlo številne protizakonite prakse. Vračanja so izvajali, ne da bi za to izdali potrebne dokumente; prosilcev niso obvestili o pravici do pritožbe; postopkov odločanja, ki so pripeljali do odločitve o vračanju, niso ustrezno dokumentirali; niso navajali imen prevajalcev; želje do »miru in življenja«, ki so jo izražali prosilci, niso interpretirali kot prošnjo za azil; v nemalo primerih ljudem niso niti pojasnili, da imajo pravico vložiti takšno prošnjo …

Med nenapovedanim obiskom obmejnih policijskih postaj junija lani so predstavniki varuha človekovih pravic ugotovili kar nekaj kršitev iz omenjenega nabora. A njihove končne ugotovitve so bile drugačne kot ugotovitve avstrijskega sodišča. Tedanja varuhinja Vlasta Nussdorfer se je izognila vrednostni opredelitvi do ravnanja slovenske policije. Avstrijsko sodišče pa je takšno ravnanje označilo za protizakonito in v nasprotju z evropskimi standardi mednarodne zaščite.

Spomnimo se izbrisanih. Današnje slovensko nezakonito ravnanje z begunci se lahko po pravni poti v nekem trenutku, tako kot v primeru izbrisanih, v politični prostor vrne z vso silo. Še vsakič, ko je država tako ravnala, je sledila najprej sodba slovenskih sodišč, nato pa še evropskega sodišča za človekove pravice, ki je od Slovenije zahtevala, da mora popraviti škodo, ki jo je storila.