Izpoved ženske, ki jo je v otroštvu zlorabil duhovnik

Žrtve spolnih zlorab povsem pričakovano nerade javno govorijo o svoji izkušnji. Žrtve spolnih zlorab duhovnikov še toliko težje, saj cerkev in posledično lokalno okolje še posebej močno pritiskata na žrtev. Molk pa koristi zgolj in samo cerkvi in duhovnikom, ki so zagrešili ena izmed najbolj zavržnih kaznivih dejanj. Zato razširjenost spolnih zlorab v cerkvi ostaja zavita v skrivnost in cerkvenim dostojanstvenikom omogoča minimiziranje problema. A vsaka zloraba je preveč, ne glede na to, v katerem okolju je do nje prišlo. To je zgodba, ki razkriva občutja ene od žrtev, ki jo je zlorabil duhovnik.

Zgodba žrtve

Velikokrat se piše o duhovnikih kot storilcih spolnih zlorab in s tem povezanih mnenjih »visokih predstavnikov cerkve«, ki jih, žal, ne morem ceniti, pa četudi se trudim pogledati na njihove izjave objektivno. Večina ne ve, da sem bila žrtev spolne zlorabe duhovnika in da mi je zato še težje poslušati laične komentarje ljudi o duhovnikih, žrtvah in kaznivih dejanjih. Še težje pa je o tem poslušati cerkvene predstavnike, ki si na vse pretege trudijo očistiti nekaj, česar se očistiti ne da.

»Nisem razumela, kaj se mi je kot mali deklici dogajalo. Kdo je pravzaprav ta oseba? Zakaj mi to počne? Tako cenjen … Tako priljubljen … Potem že dela vse prav.«

Iskreno si nisem nikoli predstavljala, da bom svoj pogled (četudi anonimno) predstavljala javnosti. Me je pa k temu poleg povabila pripeljala tudi jeza, ko v zadnjih mesecih poslušam ravno omenjene, številne izjave visokih slovenskih predstavnikov cerkve, ki naj bi se spoznali na spolne zlorabe. Pravijo, da ni prišlo v primerih, ki jih imajo zabeležene (z mojim vred), »nikoli do posilstva« ter da sami »selekcionirajo primere (in jih ne prijavljajo) tudi zato, da dodatno ne obremenjujejo policije in kriminalistov«. Take izjave močno zabolijo. So izjave ljudi, ki nimajo pojma o tej temi (čeprav o njej govorijo) ali pa manipulirajo z javnostjo. Bojim se, da ni prvo, čeprav bi bilo bolje, da bi bilo.

Ne, cerkvi kot instituciji ne bi nič zamerila spolne zlorabe duhovnika, saj gre za dejanje enega človeka znotraj cerkve. Pa pustimo debato o celibatu in vprašanje, kdo se v mladih letih odloča za življenje brez ženske in družine. Tudi ne mislim, da ne obstajajo dobronamerni duhovniki. V sebi še vedno upam (upam, da ne naivno), da so ti v večini. Vendar je to vprašanje za cerkev in ne zame. Oni verjetno vedo, kako je prav po cerkvenih zakonih.

Ko pa slišim, kako neresno visoki predstavniki jemljejo spolno zlorabo, kako izpostavljajo nove otroke pedofilom, kako skušajo napeljati, da če ni prišlo do posilstva, pa res ni nič posebnega … V teh primerih ne morem več ostati mirna in opazovati, kaj se dogaja. V preteklosti sem mislila, da se je tako zgodilo le meni, da je bil odnos visokih predstavnikov do duhovnika in mene tak le v mojem primeru. Sčasoma sem z grozo spoznala, da nisem edina oziroma da sta tako odzivanje in pogled na spolno zlorabo pravilo cerkve in ne le izjema. Sprva sem mislila, da so se le v mojem primeru »tako čudno zapeljali postopki«.

Zadnja leta mi je jasno, zakaj se mi je to lahko zgodilo. Ne, ni šlo za posilstvo. Se je pa dogajalo vse ostalo, kar se tiče področja spolnosti. Ne gre le zato, da duhovnik položi svojo roko na ramo dekletu in ta naredi iz tega celo grozo in paniko. Res pa je, da se je tako začelo, ko sem bila deklica. Duhovnik je zelo dobro (patološko) vedel, kako se mi približati. Priporočal in posodil ali celo podaril mi je knjige, ki sem jih lahko uporabila pri šolskem delu. Dovolil je, da sem naredila v cerkvi kaj, kar so pred tem lahko delali le dečki. Ves čas me je hvalil in podpiral. Meni in moji družini je dal vedeti, da smo (mu) zelo pomembni. Če je le mogel, je prišel na obisk k nam, raje kot h kateri drugi družini, kamor naj bi šel. Meni in staršem je zaupal pomembne funkcije v cerkvi. Ni šlo za dneve, ampak za leta. Počasi se je tako približal meni in moji družini, da me je nato lahko zlorabil. Od dobrega zaupnika, ki sem ga imela za enega od velikih svetnikov v nebesih, do duhovnika, ki mi je povzročil peklensko otroštvo in mladostništvo. Ker je bil tako cenjen v okolici, med verniki, nisem upala niti pomisliti, da bi s komerkoli spregovorila o tem, kaj mi počne, kaj mi je počel. Vse v cerkvi sem leta počela enako kot v času pred zlorabo, čeprav sem se mu, ko sem se začela zelo bati, da mi bo naredil še kaj več (me posilil), začela fizično izogibati. Moje aktivnosti v cerkvi pa so ostale enake. Ljudje okoli mene niso mogli videti sprememb. V notranjosti pa me je razžiralo. Ves čas sem bila na preži, da mi ne bi prišel preblizu in bi bilo še vedno navzven vse kot običajno.

Nisem razumela, kaj se mi je kot mali deklici dogajalo. Kdo je pravzaprav ta oseba? Zakaj mi to počne? Tako cenjen … Tako priljubljen … Potem že dela vse prav. Nisem mogla (niti znala) razmejiti med tem, kaj je še prav in kaj ne. Sedaj, ko gledam nazaj, je to seveda logično, saj sem bila le deklica, on pa spoštovan gospod. In bil je »patološki profesionalec«. Zelo dobro je vedel, kaj mora početi, da bi vzbudil v meni te občutke. Dajal mi je občutek, da sem jaz kriva, jaz odgovorna, oziroma da sem lahko celo vesela, da imam pri njem »tak cenjen položaj«, ter da je vse, kar počne z mano, normalno. V meni je bilo polno strahu o razkritju, ki ga je znal v meni vzbuditi na zelo subtilen način. Bala sem se, kaj si bodo ljudje mislili o meni in kako bodo reagirali, če bom spregovorila. Saj je cenjen gospod, jaz pa le deklica iz vasi. Kdo mi bo sploh verjel? Ob zlorabljanju je z besedami in dejanji (ter svojim statusom) zelo dobro poskrbel, da sem mu verjela, da je bolje, da sem tiho.

Verjetno se bo kdo vprašal, kako je z mojo vero. Vera v določeni meri nekje v meni ostaja, cerkev pa je zame izgubila pomen. In včasih kdo pravi, da na podlagi enega človeka ne morem soditi cerkve. To drži, čeprav v nekem obdobju ob prebolevanju nisem mogla niti mimo jeze do institucije. Morda bi kdo rekel, da cerkve ne moremo obsojati, tako kot na podlagi enega učitelja, ki spolno zlorablja, ne moremo soditi cele šole. Res je. Vendar si šola prizadeva za to, da bi storilca, če je odgovoren, spoznali za krivega, saj gre za hudo kaznivo dejanje, za katero se vsi zavedamo, da ima veliko verjetnost ponovitve (na isti ali drugi žrtvi). Šola ne prikriva, ne prestavi učitelja na drugo šolo, da bi s tem ogrozila druge otroke …

Cerkev pa se spreneveda že desetletja in se še danes dela, kot da ni to nič, ali da je nekaj nepomembnega, ali pa da se ne dogaja v naši okolici. Se dogaja – in za žrtve cerkvenih predstavnikov bi bilo nujno, da cerkev obsodi dejanja spolne zlorabe v cerkvi na splošno, še bolj pa posameznike, ki so nas prizadeli. Gre za dejanja, ki jih je civilizirana družba prepoznala kot kazniva dejanja in zato se zahteva obravnava na sodišču, kot je to predvideno za »navadne smrtnike«. Navsezadnje, kaj pa so pedofilski duhovniki drugega kot (sprevrženi) ljudje?

Skrajni čas je, da se cerkveni predstavniki prenehajo skrivati za stavki, da ni bila nobena žrtev posiljena in podobno … Podcenjevanje boli. In ja, verjetno tudi moje zgodbe ne bi bilo tu napisane, če bi cerkev zlorabe priznala in obsodila. Če bi bila pripravljena narediti korake k zaščiti potencialnih bodočih žrtev zlorab. Tega pa ne bo, dokler ne bodo duhovniki pred zakonom enako obravnavani kot vsi drugi storilci. To pomeni, da bodo tudi predstavniki cerkve dolžni sporočiti pristojnim ustanovam, da je žrtev poročala o nekem duhovniku, da jo ( je) spolno zlorablja(l). Tu se po mojem mnenju sesujejo morala in vrednote cerkve. Zakaj prikrivati in zakaj prizadejati še dodatno bolečino žrtvam, ki niso krive, da jih je kot male odrasli izkoristil?

Na tem mestu bi se želela dotakniti še medijev. Večkrat sem se spraševala, kaj mediji želijo pri razkrivanju storilcev spolnih zlorab. Velikokrat razkrivajo nepomembne detajle in včasih se zdi, da se še sami naslajajo ob teh temah. Se morda vprašajo, ali je tudi za žrtev boleče, če objavljajo detajle, ki so za bralce/poslušalce povsem nepomembni v celotni zgodbi. S tem razgalijo tudi žrtev. Intimno bolečo zgodbo, ki se skriva v ozadju sprevrženih dejanj. Čemu? Zavoljo večje branosti ali gledanosti? Kje je etična morala novinarjev in medijskih hiš? Verjemite mi, da je v postopku razkritja in prijav medijski linč za žrtev veliko breme. Prepričana sem, da se da o teh temah poročati bolj subtilno, z zavezo ne povzročati dodatnega gorja osebi, ki je že tako polna skrbi, težav in razgaljena že pred sodiščem. Vedno se mi tudi zdi prav bizarno, smešno, ko novinarji sprašujejo ljudi po vasi, »kakšen je bil župnik«. S tem pokažejo popolno nepoznavanje tem spolne zlorabe. Komu ta informacija služi? Mnenje sosedovega Janeza o duhovniku nima nobene zveze s to osebo kot pedofilom. Noben pedofil se ne bo razgalil pred svojimi verniki in vaščani. Spolna zloraba se dogaja za zaprtimi vrati župnišč, cerkva, domov.

O krivdi lahko sodi le sodišče in ne župnija. Čeprav se žal s sodbo slednje žrtev spolne zlorabe zagotovo sreča. Bilo je nešteto opazk, pripomb, ki smo jih jaz in člani moje družine prejeli ob prijavi na policijo. Mnogi vaščani so »vse vedeli«, čeprav niso nikoli videli, kaj se je v resnici dogajalo. Obsojali so starše, čeprav je v popolnosti zlorabil tudi njihovo zaupanje pod pretvezo svojega položaja. Na srečo so v vasi obstajali tudi tisti, ki so me na skrivaj ali pa odkrito podpirali in mi dajali moč tudi v težkih trenutkih.

»Večkrat sem se med postopki spraševala, čemu je to potrebno. In velikokrat – ko nisem imela več notranje moči – sem si govorila, da naj bo to za druge otroke, da se jim ne bo ob tem duhovniku zgodilo enako kot meni. Vendar, ko pogledam nazaj, se je najbolj splačalo truditi za mene samo.«

Zakaj sem se odločila, da spregovorim o tem? Zato ker menim, da še zdaleč nisem edina. Verjamem, da se in so se tudi druge žrtve predstavnikov cerkve počutile podobno in se bodo našle v mojih besedah. Želela sem deliti svojo zgodbo in opogumiti druge, da gredo na drugačno pot od trpljenja. Da lahko okrevajo in najdejo svoje moči, čeprav pot ni enostavna. Lahko pa danes po mnogih urah psihoterapije, odkritega pogovora s prijatelji in podpore, ki sem jo prejela in našla v svoji bližini, trdim, da je v meni spolna zloraba ostala neizbrisan spomin, ki me zaboli, ko o njej govorim, vendar ne vpliva več odločilno na moje življenje. Naučila sem se, kako živeti z bolečino, ki mi jo je prizadejal duhovnik, in vseeno v polnosti živeti življenje z vsemi vzponi in padci, ki mi pridejo na pot.

Prepričana pa sem, da poti okrevanja brez razkritja ni. Kljub temu da so prijava in sodni postopki naporni, menim, da se ne morejo primerjati z leti zlorabljanja in posledicami, ki jih je to pustilo. Prav tako se ne morejo primerjati z bolečino skrivanja, ki jo v sebi goji nekdo, ki zlorabe ni razkril. Večkrat sem se med postopki spraševala, čemu je to potrebno. In velikokrat – ko nisem imela več notranje moči – sem si govorila, da naj bo to za druge otroke, da se jim ne bo ob tem duhovniku zgodilo enako kot meni. Vendar, ko pogledam nazaj, se je najbolj splačalo truditi za mene samo. Sodna pot je bila zame še ena življenjska preizkušnja, ki mi je sporočila, da na koncu ob vsem trudu obstaja pravica. In danes sem vesela, da sem ostala močna do konca in navsezadnje sporočila Sloveniji in svetu, da se da in da je vredno.