Heil Rupnik

Nürnberški lijak*: Revizija sodbe ali zgodovine?

Naše vrhovno sodišče je razveljavilo obsodbo, ki jo je izreklo Vojaško sodišče generalu Leonu Rupniku, „prezidentu“ Ljubljanske pokrajine. V sodbi, ki ima enajst točk, je sprejelo šest točk, razveljavilo pa pet, ki da niso dobro utemeljene. S tako „očiščeno“ sodbo naj se zdaj ukvarja okrožno sodišče. To je črkobralsko in nelogično. Okrožno sodišče nima orodij za to. Če so se že spustili v to vratolomnost, so bili dolžni stvar dokončati in izreči sodbo v „očiščeni“ verziji. Tako bi se sami soočili z nesprejemljivostjo svoje odločitve.

Rupnik je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo in na zaplembo premoženja. Sodba je bila izvršena v obeh delih. Zakonodaja je tedaj poznala dve različni smrtni kazni: z obešenjem in z ustrelitvijo. Druga je bila milejša. In tako je bil Hacin obsojen na obešenje, Rupnik pa na ustrelitev. Sodba je bila izrečena v času sojenj v Nürnbergu. Tam pa so izrekali samo eno vrsto smrtne kazni.

Na nürnberškem pravnem redu slonijo vsa poznejša sojenja za zločine proti človeštvu: v Haagu za zločine ob razpadu Jugoslavije, pozneje za zločine v Afriki itn. Toda podlaga nürnberškega sojenja bi naše črkobralce pognala v obup, saj bi „morali“ razveljaviti vsa sojenja in jih vrniti na prvo stopnjo. V Nürnbergu se namreč ni sodilo po zakonih, ki so veljali v Nemčiji ob storitvi inkriminiranih dejanj, temveč po novo postavljenih pravnih normah, izpeljanih iz etike, saj je bilo mnogo najbolj grozljivih dejanj zoper človečnost pokritih z nemško zakonodajo. Nürnberg je bil precedens, njegove principe je potem sprejela mednarodna skupnost. Sodišče je bilo strogo: na smrt z obešenjem (sramotno smrt) je bil obsojen tudi Julius Streicher, urednik glasila Der Stürmer (po naše „Jurišnik“), ki je strupeno hujskalo proti Judom in proti vsem oporečnikom. Nič mu ni pomagalo, da od leta 1940 dalje ni bil več v vodstvu nacistične stranke. Naše vrhovno sodišče bi njegovo obsodbo zagotovo razveljavilo in jo vrnilo na prvo stopnjo. Saj je razveljavilo sodbo Rupniku, ki je slonela na tudi za črkobralce nespornem temelju jugoslovanske zakonodaje; nürnberška sodba pa je zgrajena na precedensu: na zakonih, ki imajo trajno etično veljavo, a v času storjenih dejanj niso imeli pravne forme. Ta „konstrukt“ bi naše vrhovno sodišče kajpak zlahka zavrglo in Streicherjevim potomcem zagotovilo tako prej zaplenjeno veliko premoženje kot odškodnino od države za krivično smrt. Mar ne?

Z razveljavitvijo sodbe generalu Leonu Rupniku je naše vrhovno sodišče pač stopilo iz pravnega reda, ki ga je vzpostavil Nürnberg. Ker pa je naša ustava utemeljena na nürnberških sodbah in na konvencijah, ki na njih temeljijo, vključno z deklaracijo o človekovih pravicah, bi rahločutno ustavno sodišče najbrž zaznalo protiustavnost takšne sodbe in bi jo razveljavilo. V ustavni pretres bi vzelo tudi, ali je mogoče nižjemu sodišču naložiti nekaj, za kar nima orodij in je torej neizvršljivo; lahko le pospravi odpadke in zavrže tudi tisti del sodbe, ki mu vrhovno sodišče ne oporeka.

Kot predmet zgodovine pa ostaja Leon Rupnik tak, kot ga poznamo. Ideje, ki jih je širil Julius Streicher, lahko preberemo že v Rupnikovem govoru jugoslovanskim oficirjem v Kragujevcu leta 1938: zaničevanje parlamenta („brbljaonice“ ali v prevodu iz leta 1944 „čvekališča“), antisemitizem v povezavi tako z „boljševiško nevarnostjo“ kot s „plutokracijo“, ideje fašističnega „novega reda“. Oficirje avstroogrske armade je zadnji cesar (Karel) odvezal prisege, a kasnejše prisege Jugoslaviji Rupnika ni odvezal nihče, zato je njegovo služenje okupatorju seveda veleizdaja, njegova vloga nemške marionete pa pomoč pri izvrševanju nacističnih zločinov. Z obravnavano razveljavitvijo se pa kaže v zanimivi luči drug predmet zgodovine, namreč vrhovno sodišče. * Po naslovu stare knjige „Nürnberger Trichter“ povzeta oznaka za kratek in jasen poduk.