Svoboda po madžarsko

Pretekli četrtek so v popoldanskih urah ulice v centru prestolnice ponovno zasedle okrepljene policijske enote. Razlog je bil upravičen: na družbenih omrežjih so se pojavile informacije, da naj bi huligani, ki so 5. novembra izvedli nasilni pohod, ponovno prišli v mestno središče. A huliganov ni bilo. Policisti so se zato prestopali na odrejenih lokacijah in se pogovarjali v po mestu razmeščenih vozilih. Nato pa se je ob 17. uri in 20 minut zgodilo nekaj nenavadnega.

Iz kleti trgovine Maximarket sta namreč prišla dva fanta, tistih nedoločljivih dvajset in nekaj let. V rokah sta imela škatli za pico, ki jih pečejo v trgovini. Nekaj časa sta si ogledovala, kje bi pico pojedla. Tako kot Woltov kolesar pred dvema tednoma sta tudi ta dva mladeniča izbrala od ljudi – ki jih tako ni bilo nikjer – odmaknjen podstavek ene izmed luči, ki razsvetljujejo Trg republike, snela masko in začela jesti. Nato se je zgodilo kot v filmu. Izza hrbta se je začela fantoma približevati skupina policistov. Že v naslednjem trenutku so ju obkrožili, okoli njiju je nenadoma stalo ducat policistov v popolni bojni opremi. Nekaj časa so se pogovarjali, zdelo se je, da fanta kar ne moreta dojeti, kaj ju čaka – namreč visoka kazen. Nato sta naredila napako. Hipna napačna odločitev v strahu. Pognala sta se namreč v beg, kot so ju le nesle noge. Tekla sta proti obema stolpnicama na Trgu republike, nato proti Osnovni šoli Majde Vrhovnik, pa levo po Gregorčičevi ulici. Seveda so se policisti, izurjeni za takšne primere, pognali za njima. Ne samo to.

Za njima so se pognali tudi v okolici razporejeni policijski avtomobili.

Nobene možnosti nista imela, da bi pobegnila natreniranim policistom. Ujeli so ju na Slovenski cesti pred pohištvenim salonom Id:doma. Naključnega obiskovalca je prizor lahko spravil le v grozo: sredi Slovenske ceste, po vsej njeni širini, so stali štirje policijski avtomobili, fanta pa je obkrožalo več kot 20 policistov, med njimi tudi pripadniki posebne enote z maskirnimi kapami na glavi. Zasliševanje je trajalo skoraj eno uro. Naj povemo še enkrat: na popolnoma samotnem mestu sta jedla pico. Na popolnoma praznem trgu.

Skoraj praznično vzdušje, ki ga zaznamujejo tople sladice in pijače, je že od preteklega petka značilnost slovenske prestolnice. Novoletno razsvetljavo je namreč mesto prižgalo v petek popoldan in vest o prazničnem vzdušju se je takoj raznesla po družbenih omrežjih. V petek zvečer je bilo središče že polno sprehajalcev, nekateri so se zgolj sprehajali, kar pretežni del pa je imel maske pod brado ter pil vroče kuhano vino in jedel kostanj. Ljudje so se pregovarjali, kje je preteklo leto visel kakšen od okraskov in kateri okraski so novi. Večina lokalov je na vrata postavila provizorične prodajne pulte. Tako je bilo v petek in vsak naslednji dan je v mestnem središču bolj sproščeno. Vse več ljudi si tudi privošči čaj ali kuhano vino, palačinko ali kostanj. Večina je previdna, ko hodijo, imajo maske, a dejstvo je, da kršijo odlok, ki prepoveduje pitje in prehranjevanje na javnih mestih.

V petek, ko se je prazničnost s prižigom lučk naselila v Ljubljano, so bili policisti spet na Trgu republike. Z razlogom seveda: protestniki zoper vlado Janeza Janše so napovedali, da bodo izvedli protest v avtomobilih, poskušali se bodo voziti mimo državnega zbora in vlade ter s trobljenjem opozarjati, da se ne strinjajo z odločitvami vladajoče koalicije pod vodstvom Janeza Janše. V resnici bi si bolj nedolžno obliko protesta težko zamislili – na tak način so na primer protestirali prebivalci Slovenije zoper aretacijo četverice v »trdem socializmu«, leta 1988. Miličniki takrat niso nikogar kaznovali, tako kot niso kaznovali ljudi, ki so stali na Roški cesti in vsak dan sojenja ustavili promet. Tako je bilo v socializmu. Kolesarski protestniki, ki so se tokrat odločili za vožnjo v avtomobilih, so živeli tudi v prepričanju, da so končno iznašli način protesta, s katerim ne kršijo protikoronskih ukrepov, saj so bili v avtomobilih, v svojih družinskih mehurčkih, niso stopali iz avtomobilov – ampak pač protestirali. Tako kot na primer protestirajo kmetje, ko s traktorji zapirajo ceste. Ali pa tovornjakarji s tovornjaki. Najobičajnejši protest, kakršnih smo v tej državi doživeli že zelo veliko. Kljub hupanju popolnoma miroljuben in dejansko prijazen protest, ki bi se končal v kakšni uri. A oblast se je odločila drugače.

Vladavina prava je prav to, kar je ta teden padlo v Sloveniji. Da pogodbe veljajo, da vlada in državni organi ne izsiljujejo na podlagi svoje moči.

Policisti so protestnike brez milosti ustavljali. In jim izrekali kazni kot za stavo zaradi dveh prekrškov: ker naj bi kršili protikoronske ukrepe, ki ne dovolijo druženja, in zaradi nedovoljenega hupanja. Ne samo to.

Načrtno so ustavljali najvidnejše predstavnike kolesarskih protestov.

A v istem času je pet minut hoda stran promenado ob Ljubljanici že napolnila množica ljudi, ki so si prišli ogledat novoletno okrasitev mesta. Tudi oni so se vedli malce na meji zapovedanih ukrepov. Kupovali so kuhano vino in čaj, težko bi vse ocenili kot člane istih gospodinjstev. Vedeli so, da malce kršijo zapovedane ukrepe vlade. In tudi tam je bilo nekaj policistov. Vendar nikogar niso obravnavali ali ustavili.

So policisti dobili jasna navodila, koga naj kaznujejo in po katerem merilu naj izbirajo med kršilci vladnih ukrepov? Glede na to, da na ljubljanski promenadi še vedno ne izrekajo kazni, to umirjeno sprehajanje pa poteka že en teden, je jasno, da se je policija odločila za selektivno obravnavo. To je seveda v nasprotju z zakonom o policiji, ki ji prav to selektivnost glede na osebne značilnosti – v tem primeru politično prepričanje – posebno prepoveduje. Niti en sam odlok vlade, priporočilo NIJZ ali mnenje na primer ne omenja individualne vožnje z avtomobilom kot potencialne nevarnosti za prenos ali okužbo s koronavirusom. A policisti so obravnavali 86 voznikov in jim izrekli kazni.

To pa je žal manj grozen del dogajanja.

Policisti, ki so izvajali nadzor nad protestom, so bili neprevidni. Zato je javnost prek videoposnetka slikarja Arjana Pregla lahko slišala navodilo nadrejenega policista, ki je enotam po radijski zvezi sporočil: »Ustavite enoprostorca, rdečega forda, Jenull je noter, ki snema tole …« Policisti seveda lahko ustavijo rdečega forda, v katerem je Jaša Jenull, eno najbolj izpostavljenih imen protestov. Lahko ga ustavijo, ko zaznajo, da voznik avtomobila krši prometne predpise, lahko tudi naključno. Ne smejo pa ustaviti vozila zato, ker je notri Jaša Jenull, ker zoper njega niso imeli nobenega naloga za pregon na takšen način, niti ga niso imeli pravice iskati v množici. To je namreč z vidika policijskih pooblastil popolnoma nedopustno in tudi protiustavno.

Še manj lahko slovenski policisti ustavijo rdečega forda, ker notri sedi Jaša Jenull, »ki tole snema«. »Tole snema« je namreč dovoljeno ravnanje v Sloveniji in ni kaznivo dejanje po nobenem členu kazenskega zakonika, niti ni prometni prekršek. Ne samo to. »Tole snema« je v tistem trenutku pred njihovimi očmi izvajal tudi Arjan Pregl, okoli njega je namreč stalo vsaj 15 policistov. Pa ga zato niso kaznovali. Njih je motil zgolj Jenull, a za to niso imeli nobenega naloga. Tako policija v demokratični državi ne sme ravnati, tako ravnajo despotske policije. Policija je v petek ravnala po političnih navodilih, ne pa zakonito.

Od tega tedna vemo, da v času koronskih ukrepov eni lahko pijejo kuhano vino na glavnem trgu v prestolnici, drugi pa ne smejo niti hupati.

Zaradi takega primera zlorabljanja pooblastil so štirje policisti leta 2019 izgubili službo, ker so načrtno počakali ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja sredi policijske stavke novembra 2015, ko se je ponoči vračal s koncerta svoje rock skupine v Škofji Loki, ter mu odredili alkotest. A tokrat so zadeve še težje in hujše: če je šlo takrat za samovoljo policistov, je šlo v Jenullovem primeru za očitno izvrševanje političnih navodil ministra Aleša Hojsa in vodstva policije, ki ga je ta nastavil.

A selektivno in politično ravnanje policistov ni edino, kar je zunaj demokratičnih standardov. Za vse bolj brutalnim ravnanjem so namreč očitno jasna politična navodila, ki prihajajo z vrha vlade, naj se začne trdo pritiskati na kritične prebivalce in organizacije. Gre za načrtno ustvarjanje ozračja strahu, ob hkratnem sporočilu: če ne boste nasprotovali oblasti, vam bomo dali mir in boste lahko normalno živeli. Navkljub protikoronskim ukrepom boste lahko v miru spili svoje kuhano vino, ne bomo vas nadlegovali.

Naj trditev o odločitvi, da predstavniki vlade začenjajo bolj grobo pritiskati in ustvarjati ozračje strahu, pokažemo na treh primerih ravnanja oblastnikov zunaj zakonskih omejitev in zapovedi, vsi trije so se zgodili v tem tednu: gre za napad ministra za obrambo Mateja Tonina na mirovnico, borko za pravice živali in pevko Jadranko Juras, odvzem statusa svobodnega kulturnega delavca raperju Zlatku Čordiću, kar je storil minister Vasko Simoniti, ter prekinitev financiranja Slovenske tiskovne agencije – to je storil direktor vladnega Urada za komuniciranje Uroš Urbanija –, ki je dobila tudi obličnost vladnega sklepa.

Morda se zdi, da primer Jadranke Juras ne spada med te primere. Vendar gre za zelo resen in nevaren poskus discipliniranja civilne družbe. Jadranka Juras namreč ni voditeljica politične stranke ali predstavnica kakšne organizacije, poznamo jo kot borko za pravice živali in pevko, ki nastopa v Zadnji besedi, eni izmed zabavno-pogovornih oddaj na TV Slovenija. Jurasova je v sobotni oddaji izjavila: »Sama smatram, da je velika odgovornost, da hodiš na misije in pobijaš lokalno prebivalstvo. Velika odgovornost, da naši vojaki sploh hodijo nekam, kjer v bistvu ne branijo Slovenije, vendar so vpleteni v globalno vojno proti terorizmu, ki traja že od leta 2001 in ji ni videti konca.« A to je bila le ena izmed njenih izjav v tem pogovornem šovu. Izjavila je na primer tudi: »Saj tukaj ni debata o tem, ali smo mi proti slovenskim vojakom. To je pa druga populistična floskula, da tisti, ki se ne zavzemamo za to, da se da 780 milijonov v naslednjih šestih ali koliko letih v vojsko, da smo proti slovenskim vojakom; lepo vas prosim!« Dodajmo še en citat Jadranke Juras: »Dejstvo je, da je vojna industrija dobička, in dejstvo je, da Nato kot organizacija – je čas, da se znotraj tega reformira, kajti zaenkrat izgleda tako, kot da služi izključno imperializmu in industriji orožja. Naj povem, ker je tudi mene presenetil ta podatek, da Avstrija ni članica Nata, in mislim, da bi tudi Slovenija imela idealno priložnost, da izpade kot majhna suverena država, ki podpira miroljubno politiko.«

To so običajne izjave ljudi, ki verjamejo v mirovništvo, ki nasprotujejo vojnam, ki ne podpirajo tega, da vojaki hodijo v tretje države. Enake izjave v Sloveniji mirovniki izrekajo že od leta 1983, ko se je v tej tedanji socialistični republiki tudi formalno vzpostavilo mirovništvo kot gibanje. Velikokrat so bile že izrečene v državnem zboru, tudi tam je vedno nekaj mirovniških poslancev, velikokrat smo jih zapisali v Mladini, kjer mirovništvo aktivno podpiramo že od prve polovice osemdesetih. A tokrat se je zgodilo nekaj, česar ne bi nihče več pričakoval v Sloveniji leta 2020.

Najprej je na Twitterju izjavo Jurasove napadel sam minister za obrambo Matej Tonin, češ da je obtožila slovenske vojake, da na svojih misijah pobijajo lokalno prebivalstvo. A to bi še lahko razumeli kot neki političen tvit, tipičen za sedanjo vlado, naslednji dan pa se je zadeva stopnjevala: na mirovniške izjave Jorasove se je odzval kar vrhovni šef generalštaba Slovenske vojske Miha Škerbinc. Tudi on je zapisal, da je izjavo Jurasove razumel kot obtožbo pripadnikov Slovenske vojske, da na mednarodnih misijah pobijajo lokalno prebivalstvo, ter od Jurasove zahteval opravičilo zaradi izrečenih besed.

Kadar se kdo v tej državi ne strinja z neko izrečeno ali zapisano izjavo, mu zakon o medijih omogoča objavo popravka. Tako sta se doslej odzivala tudi ministrstvo za obrambo in generalštab. Lahko bi torej napisali popravek, če so se čutili prizadeti, in TV Slovenija bi ga bila dolžna objaviti. A namesto tega so se na Jurasovo spravili z vsemi topovi, kot da je šlo za izjavo vsaj premiera sosednje države. Jadranka Juras res ni politični akter, nima nobene moči, oddaja Zadnja beseda pa tudi ni resna politična oddaja, ampak bolj klepet. Kako se lahko zgodi, da se torej na izjavo osebe brez kakršnekoli moči odzove sam šef generalštaba?

Tako se je na kritike vojske odzivala jugoslovanska vojska v bivši državi – pa še ta ni reagirala na izjavo vsakega mirovnika, ampak na primer na članke v Mladini.

A da ne gre za to, da so v generalštabu in na ministrstvu za obrambo le malce izgubili kompas, se je pokazalo še isti dan. Na podoben maščevalen in pravno popolnoma nedopusten način se je namreč ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Vasko Simoniti, lotilo raperja in samostojnega kulturnega delavca Zlatana Čordića, z umetniškim imenom Zlatko.

Raper Zlatko, ki se je letos zelo angažiral v kritiki narave sedanje oblasti, dejansko že nekaj časa hodi po robu in zbuja dvome s svojim ravnanjem. Ko je, tako kot gledalci včasih vpadejo na nogometno igrišče, skozi luknjo v varovanju vpadel v državno proslavo ob dnevu državnosti in jo poskušal prekiniti z govorjenjem v megafon, je prvič naredil korak, ki je bil mejen. Nato je na enem izmed protestov iztrgal kamero snemalcu televizije Nova24, ki je o njem, roko na srce, že od dogodka ob državni proslavi objavljala grozne sestavke, polne neprikritega rasizma. A vseeno je ravnal drugače kot preostali kolesarski protestniki, ki se izogibajo vsakemu konfliktu in ves čas poudarjajo miroljubno naravo protestov. Nato pa je pretekli teden sledil direktorju NIJZ Milanu Kreku in mu zastavljal provokativna, a tudi neprimerna nesramna vprašanja, pri tem pa se predstavljal kot novinar. Za to svoje dejanje se je sicer opravičil. V tem zadnjem dejanju ga ni praktično nihče več podprl, dejansko je ostal tudi v kritični javnosti zaradi tega njegovega ravnanja grenak priokus. Zlatko pa je ta ponedeljek z ministrstva za kulturo dobil odločbo, s katero je izbrisan iz razvida kulturnih delavcev, zato mu tudi ne pripadajo več plačani prispevki kot plodnemu slovenskemu glasbenemu ustvarjalcu. Razlogi, ki so jih ob tem zapisali na ministrstvu, so poskus zakrivanja – dejansko je šlo le za to, da so ga s tem hoteli kaznovati zaradi njegovih javnih izpadov.

Zakaj je tako ravnanje države nedopustno? Če se kdo vede tako, kot se je Zlatko, in če mislimo, da je njegovo vedenje res nedopustno, je mar prav, da ostane zato brez svojega statusa, ki ga je pridobil zaradi svojega umetniškega ustvarjanja? Tako to v pravni državi ne gre. Naj to pokažemo na bolj ekstremnih primerih. Če na primer kdo zagreši rop, mu država zato ne more vzeti vozniškega dovoljenja, pokojnine ali pa premoženja. Seveda lahko, če je kdo storil prekršek ali celo kaznivo dejanje, država – tožilstvo, policija ali drug organ, ki se čuti poklicanega – zoper to osebo sproži postopke, o njegovi odgovornosti pa na koncu odloči sodišče, ne bo pa zaradi tega, niti če bo spoznan za krivega, avtomatično izgubil službe. Še več: če kdo na primer stori kaznivo dejanje in mora v zapor za obdobje do pol leta, ga mora njegovo delovno mesto – tudi v zasebnem podjetju – počakati.

Zlatko ni v nobenem kazenskem postopku, nič od tega. Država razen tega, da ni všeč tem oblastnikom, z njim nima nobenega tovrstnega že razčiščenega vprašanja. A četudi bi ga imela: to na njegov status samostojnega kulturnega delavca nima nobenega vpliva. To, kar se je zgodilo v navedenem primeru, je v neposrednem nasprotju s pravili vladavine prava, s slovenskim pravnim redom in ustavo.

Namen ministra za kulturo Vaska Simonitija je v tem primeru jasen: gre za kaznovanje, s katerim želi sporočiti tudi vsem drugim ustvarjalcem v kulturi, ki imajo status svobodnega kulturnega delavca, da ta oblast ne bo dopuščala kritike. Gre za politiko zastraševanja in finančnega kaznovanja, kakršno uporabljajo oblasti na Madžarskem in Poljskem. Gre za postopke, zaradi katerih poskuša Evropska unija uvesti spoštovanje vladavine prava kot merilo za izplačilo evropskih sredstev. Na tak način kritike in drugače misleče zastrašujejo in preganjajo v omenjenih dveh državah. Mimogrede, Novo revijo, v kateri so kritiki oblasti v osemdesetih objavljali ostre tekste in kritike, je financirala tedanja oblast. Tudi po prelomni 57. številki Nove revije slovenskim komunistom ni niti na misel prišlo, da bi reviji ukinili financiranje. Pač to je bilo dejanje, ki si ga tudi tedanja oblast, po mnenju sedanjih oblastnikov tako zavržna, ne bi drznila storiti.

Slovenija je v tem tednu zakoračila globoko po poteh Janševega vzornika Viktorja Orbána. Ljudje dobivajo kazni zaradi hupanja. Umetnikom ukinjajo financiranje njihovih projektov, ker niso pravih ideoloških barv. Ljudem jemljejo pridobljene statuse arbitrarno – le zato, ker so kritiki oblasti. Interesna skupina, ki ne podpira oblasti ali pa vsaj ne molči, ne dobi sredstev iz protikoronskih ukrepov. A najbolj »madžarsko« je prav opisano finančno kaznovanje.

Vlada pa se pri tem ni ustavila.

Za zadnje dejanje v tem črnem ponedeljku za slovenski pravni red in vladavino prava smo izvedeli v torek dopoldan. Vlada oziroma njen urad je prekinil financiranje Slovenske tiskovne agencije, ministri pa so to v obliki seznanitvenega sklepa sprejeli na korespondenčni seji v ponedeljek popoldan. Argumenti vlade, ki jo zastopa v tem primeru direktor vladnega urada za informiranje Uroš Urbanija, so bili domnevno vsebinski. Da direktor Slovenske tiskovne agencije Bojan Veselinovič ne želi posredovati podatkov, na podlagi katerih bi lahko ocenili, kolikšni so dejanski stroški opravljanja javne službe, ki jo država prek omenjenega urada plača vsako leto agenciji. Vendar je to laž. Vlada oziroma v njenem imenu direktor urada za informiranje Urbanija – to je tisti direktor, ki je napisal in Svetu Evrope poslal depešo o neupravičenih kritikah, da prihaja do pritiskov na novinarje v Sloveniji – namreč dejansko zadnja dva meseca piše pisma z zahtevami direktorju STA Veselinoviču. Dvanajst pisem mu je poslal. Čeprav so pisma domnevno vsebinska, je namen en sam: tako kot v preteklosti in tudi v primeru nekaterih drugih javnih družb, na katere ima vpliv vlada, s pritiski in izčrpavanjem doseči njegov odstop in s tem vladi omogočiti, da nastavi na to mesto svojega človeka, ki bi nato zamenjal tudi urednico Barbaro Štrukelj. Na njeno delo urednice se nanaša nemalo vprašanj, celo o tem, zakaj se je podpisala pod pismo urednikov o pritiskih na medije, kar je njena državljanska in ustavna pravica.

Vse to smo že videli. Točno to je prva vlada Janeza Janše naredila tudi leta 2005, ko je bila v paleti medijev, ki si jih je podredila, tudi STA. Vendar pa zdaj stvari niso več tako preproste, kot so bile takrat: vmes je namreč državni zbor – dejansko na predlog Slovenske tiskovne agencije, ki se je tako želela dolgoročno zaščititi pred ponovnim posegom politike v uredništvo politiko – sprejel poseben zakon, ki ureja položaj in avtonomijo te edine tiskovne agencije v državi. Avtonomijo agencije dejansko varuje nadzorni svet družbe, ki ga imenuje državni zbor in katerih članov ni mogoče predčasno odpoklicati. Ker vse koalicijske partnerice niso bile pripravljene podpreti Janševe ideje, da se spremeni zakon o RTV (in hkrati tudi zakon o STA), so se v SDS odločili za drug pristop, izčrpavanje in diskreditacijo agencije. Tako premier Janša zadnje mesece redno napada STA v svojih tvitih in jo obtožuje pristranskosti, Urbanija, ki spada med njegove najzvestejše sodelavce, pa poskuša s pismi Veselinoviča pripraviti do odstopa. Pri čemer Urbanija in Janša ne skrivata, da ju moti uredniška politika agencije. A ker nadzorni svet, direktor in vodstvo agencije pod pritiski niso popustili, se je zdaj vlada – čeprav so poslanci SMC in DeSUS ogorčeni nad ravnanjem vlade, je treba poudariti, da sklepu vlade ni nasprotoval noben minister SMC in DeSUS – odločila za finančno izčrpavanje agencije in njenih zaposlenih. Agencijo hoče spraviti v agonijo. Agencija namreč polovico sredstev za svoje delovanje dobi od države, ostalo pa na trgu. Urad za komuniciranje je prenehal plačevati že zapadle pogodbene obveznosti, hkrati pa se izogiba podpisu pogodbe za prihodnje leto. Gre za izjemno nizkotno ravnanje, v nasprotju s podpisanimi pogodbami in tudi z zakonom. A oblastnikom je za to vseeno: agencijo so pripravljeni tudi uničiti, če bo treba.

Morda se je do tega tedna zdela vladavina prava, o kateri ves čas govorijo v povezavi z Madžarsko in Poljsko, malce prazna besedna zveza. A vladavina prava je prav to, kar je ta teden padlo v Sloveniji. Da pogodbe veljajo, da vlada in državni organi ne izsiljujejo na podlagi svoje moči. Da državljani ne morejo biti selektivno obravnavani glede na svoje politične preference. Od tega tedna vemo, da v času koronskih ukrepov eni lahko pijejo kuhano vino na glavnem trgu v prestolnici, drugi pa ne smejo niti hupati. Vladavina prava je to, da ti ne morejo vzeti pridobljenih pravic zgolj zato, ker oblasti nisi všeč. Vlada je ta teden na vseh naštetih področjih začela delovati zunaj pravnega reda.

Vožnja z avtomobilom in hupanje pred poslopjem vlade kot oblika protesta, pri katerem ne kršiš protikoronskih pravil, nista slovenska domislica. Tega so se domislili na Madžarskem, prve tovrstne proteste pa pripravili 20. aprila. Že na naslednjem protestu je policija zaradi nedovoljenega hupanja začela kaznovati protestnike. Policisti so se ljudem sicer opravičevali, ker tako ravnajo. Zadnji protest je bil 20. maja, ko so protestniki dobivali tudi po 2100 evrov kazni zaradi hupanja.

POVEZANI ČLANKI:

• »Zločin« in kazen