11. 12. 2020 | Mladina 50 | Komentar
Pismo Milanu Kreku
Milan, kaj se ti je zgodilo? Kako si postal aparatčik, ki ne vidi več ljudstva? Od kdaj hodiš po cesti in odrivaš ljudi od sebe? Ki te sprašujejo in si jim s svojega položaja dolžan odgovarjati?
Milan Krek leta 2002
© Denis Sarkić
Dragi Milan, koliko časa se že poznava? 20, 25 let, več? Pirančana, po zračni liniji tako rekoč soseda. Se še spomniš, kje sva se spoznala? Ti zdravnik v ambulanti zdravstvenega doma, kasneje na NIJZ – takrat se je še drugače imenoval –, jaz novinarka, takrat še začetnica. Skupaj sva obdelovala problematiko, s katero si se ukvarjal: odvisnost, mamila, fantje in dekleta, ki so padli v brezno narkomanije. Kasneje še druge teme, od pomorske medicine, epidemij, cepiv do oporečnih živil ... Bila sem tudi kritična, a nikoli nisi zameril. Delali smo stvari v dobro lokalne skupnosti. Bil si v stiku s cesto, z ljudmi, na njihovi strani, trmasto in uporno si jih prepričeval, da je tako, kot misliš in deluješ, prav in v njihovo dobro. Boril si se zanje kot lev. In koliko birokratskih in nestrokovnih mlinov, ki so obračali kolo proti tebi, si moral zlomiti onstran Črnega Kala, da si sploh kaj dosegel. Imel si vse moje spoštovanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.