Kako nam je spodletelo

Zapiranje Slovenije se je začelo v zadnjih dneh vlade Marjana Šarca. Ta je 12. marca 2020 tudi uradno razglasil epidemijo. Takrat so se zaprli šole in vrtci, sprejete so bile prve omejitve javnega življenja. A ministrstvo za delo je že teden dni prej delodajalcem pripravilo pojasnila za lažjo organizacijo dela od doma. Čeprav je bila Šarčeva ekipa že na izhodu, je delovala umirjeno. Tako je s sprejemom interventnega zakona postavila temelje za izplačila pomoči podjetjem in začela izplačevati nadomestila delavcem. Tik pred zdajci je odpovedala koncert italijanskega pevca Andree Bocellija v Stožicah, s čimer je deaktivirala virološko bombo, ki bi zagotovo povzročila katastrofo, primerljivo z izbruhi koronavirusa na nogometnih tekmah v Italiji.

In ko je Šarčeva vlada zaprla šole in vrtce, je to storila znotraj konkretnega terminskega načrta in s posluhom za izzive, pred katerimi so se znašli starši. Premier Šarec je takrat dejal, »da bo zapiranje vrtcev in šol prineslo veliko posledic, kot so vprašanja o organizaciji varstva za otroke, za mnoge otroke to pomeni izgubo edinega toplega obroka v dnevu, večja nevarnost okužbe za stare starše, ki bodo varovali otroke, spremenjena bo organizacija javnega prevoza, prevozniki bodo prešli na počitniški urnik«, zato je bilo predvideno, da naj bi zaprtje vzgojno-izobraževalnih ustanov trajalo le 14 dni. Dan po razglasitvi epidemije je oblast v Sloveniji prevzela tretja vlada Janeza Janše in vsi roki so padli.

Novi premier je brez kakršnihkoli analiz zaostril sprejeti lockdown; zaprle so se kulturne ustanove, gostinski obrati in frizerski saloni, družabno življenje je v celoti zastalo. Tako so ravnali tudi drugod. A Janševa strogost je veljala le za določene segmente družbe. Vse te strogosti nova vlada ni uveljavila prav na področju, kjer bi morala nadgraditi delo svoje predhodnice – v industriji. Namesto da bi Janša omejil delovanje velikih proizvodnih sistemov, je le podaljšal priporočilo o delu od doma in 13. marca 2020 pozval, »naj se, kjer je mogoče, organizira delo od doma, tudi v javni upravi«. Obenem pa je sredi lockdowna vlada med izjeme pri omejitvi gibanja dodala prihode in odhode na delovno mesto. Po ustavitvi javnega prometa so se bili delavci in delavke zato prisiljeni skupaj voziti v službe, v pisarne, za tekoče trakove in tudi v proizvodne obrate, kjer po ves dan skupaj dela tudi po nekaj sto ljudi.

Četudi se je že tedaj ugibalo, da so delovna mesta morda med najpomembnejšimi viri okužb, se vlada ni odločila za dejansko zapiranje gospodarstva. Namesto tega je na predvečer drugega vala, 17. septembra lani, le ponovila medlo priporočilo glede dela od doma. Ko je sredi oktobra razglasila novi lockdown, se je zgodba ponovila – ljudje so morali še naprej hoditi v službe, medtem pa jim je bila odvzeta možnost varstva in šolanja otrok v za to pristojnih ustanovah. Šele konec novembra je stroka tudi uradno potrdila, kar je zdrava pamet že vedela; Nuška Čakš Jager s Centra za nalezljive bolezni pri NIJZ je predstavila rezultate raziskave, izvedene z anektiranjem več kot 10.000 bolnikov s covid-19. Največji delež anketiranih, četrtina vseh, se je okužila na delovnem mestu.

Na podlagi teh rezultatov je tedanji minister za zdravje Tomaž Gantar vladi predlagal, nato pa že kar obupano zahteval popolno zaprtje države za dva tedna po italijanskem vzoru, kar bi pomenilo, da bi ustavili tudi industrijo. »Vsak dan nam zaradi covid-19 umre za en avtobus državljanov. 

Decembra je v Sloveniji od doma delalo 17 odstotkov zaposlenih, marca le še devet. Medtem pa je delež zaposlenih, ki med epidemijo delajo na daljavo, v Nemčiji dosegel 45 odstotkov, v Veliki Britaniji celo 56 odstotkov.

Kdor tega ne želi videti, žal tišči glavo v pesek,« je opozarjal Gantar. Če bi ga poslušali, bi se epidemiološka slika bržkone bistveno hitreje izboljševala – toda Janša in njegov minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek sta Gantarja kratko malo pregazila. »Vztrajanje na tej poti nikakor ne bo pomagalo,« je zatrjeval Počivalšek. Janšev ekonomski svetovalec Matej Lahovnik mu je pritegnil: »Zapiranje industrije bi bil strel v koleno okrevanju, ker če preprečimo realizacijo naročil, bo posel prevzela tuja konkurenca. Poslovni procesi, kjer se upoštevajo pravila NIJZ, niso žarišča. Problem so zasebne zabave in delo na črno.«

Tako je Janševa vlada ignorirala realnost ter izvajala neučinkovite zapore države, ki so breme prenašale na državljane in državljanke. Ti naj bi z velikimi napori sočasno k tlom tiščali krivulje širjenja okužb in pospeševali krivulje gospodarske rasti. V imenu slednje je Janša ves čas, ko je zapiral državo, koronavirusu puščal na široko odprto eno izmed ključnih odprtin, skozi katero vdira v širšo populacijo. In ko je 28. marca 2021 oblast razglasila novi lockdown, se je zgodba kakopak ponovila: spet so zaprli šole in vrtce ter pozvali delodajalce, »naj se, če je le možno, odločite za delo od doma« – in delodajalci so se povečini odločili, da žal ni mogoče. Velik del gospodarstva je ostal odprt, trgovke, poštarji, industrijski delavci, zaposleni po bencinskih servisih, dostavljavci, dimnikarji, bančni uslužbenci, vulkanizerji, avtomehaniki, vozniki v javnem prometu ... vsi so morali delati. Pa tudi marsikateri uradnik, računovodja in pisarniški delavec, ki bi mirno lahko ostal doma, je moral v pisarno.

»Kao lockdown«

V dobrem letu dni, odkar je bila v Sloveniji prvič razglašena epidemija covid-19, se Janševa vlada ni bila sposobna premakniti onkraj načelnih priporočil delodajalcem. Toda velika večina slovenskih delodajalcev se požvižga na tovrstne pozive. Seveda so ves čas trdili nasprotno, tudi vlada je zavračala vse kritike na ta račun. Zdaj so prišli na dan podatki in ti so neizprosni. Statistični urad je pretekli teden sporočil, da je decembra 2020, torej na vrhuncu drugega vala epidemije, v polnem obsegu delalo od doma vsega 17 odstotkov zaposlenih. Februarja 2021 je ta delež padel na devet odstotkov. Za primerjavo, po podatkih nemškega podjetniškega združenja Bitkom v Nemčiji vse dni v tednu od doma dela že 25 odstotkov zaposlenih, še 20 odstotkov pa jih od doma dela občasno. V Veliki Britaniji pa je glede na analize konzorcija raziskovalcev z britanskih in ameriških univerz delež zaposlenih, ki svojega dela sploh ne opravljajo več v prostorih matičnega podjetja, s koronakrizo dosegel kar 56 odstotkov.

Po podatkih spletišča Our World in Data je Slovenija pri cepljenju med najpočasnejšimi evropskimi državami.

Koncept dela od doma ob odsotnosti vladne strategije na tem področju tako sploh ni prodrl v glave slovenskih delodajalcev, pa tudi delavcev ne. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije menijo, da gre pri odporu menedžerjev do dela na daljavo največkrat »za vprašanje nadzora nad delom zaposlenih, povezano z evidenco delovnega časa«. Zaposleni pa nad delom od doma niso navdušeni, ker »tudi sami želijo delati na delovnem mestu, zlasti kadar doma nimajo ustreznih pogojev za delo, kot razloge navajajo tudi socialno osamljenost, pomanjkanje navodil, druženja, komunikacije«. Ob tem v največji slovenski sindikalni centrali poudarjajo, da je tudi v času najstrožjega zaprtja marsikateri zaposleni, ki bi zaradi izpostavljenosti virusu moral biti doma, raje silil v službo: »Gre za tako imenovani prezentizem, pogojen na eni strani z nižjim nadomestilom, če delavec zaradi karantene ali bolezni ostane doma, ali z izgubo dodatkov pri plači. Nekateri delodajalci namreč še vedno obračunavajo mesečne bonuse, če je delavec ves čas prisoten na delu in ni odsoten zaradi bolezni.«

Vladni pozivi k delu od doma, ki so bili dejansko brez jasnih ukrepov in stimulacij, so bili zato že od samega začetka obsojeni na neuspeh, z njimi pa so bila tudi univerzalno osovražena zaprtja države. Vlada namreč v praksi ni storila ničesar konkretnega, da bi ljudje dejansko ostajali doma ali da jim celo ne bi bilo treba delati, temveč bi lahko skrbeli za svoje otroke. Kako je neprepustni lockdown videti v praksi, je v začetku marca demonstrirala Latvija, kjer je vlada ob skrb zbujajočem naraščanju krivulj okužb s covid-19 kratko malo odredila, da morajo vsi zaposleni v javnem in tudi zasebnem sektorju obvezno delati od doma. Če jim delodajalec tega ni dovolil, so zaposleni lahko kljub temu sami organizirali takšen način dela, država pa jih je zaščitila pred morebitnimi sankcijami. Izjema so bili le redki industrijski obrati, kjer narava proizvodnje preprosto ne omogoča dela od doma – kar so morala podjetja dosledno dokazati oblastem.

Danes je Latvija po številu novih okužb s koronavirusom v bistveno boljšem položaju od Slovenije, čeprav ji je doslej uspelo cepiti precej manjši delež prebivalstva. Minister Počivalšek se je torej motil, zapora gospodarstva je lahko zelo učinkovit ukrep pri omejevanju epidemije. Toda Slovenija pod Janšo ni bila sposobna ali voljna izvesti tega ukrepa. Nič čudnega, da je epidemiolog Mario Fafangel, edini član svetovalne skupine za covid-19 pri ministrstvu za zdravje, ki si še upa postaviti po robu vladni norosti, izgubil živce. »Mi pa se gremo kao lockdown, zaprtje igral v zoo, stojnic, policijska ura, maske na prostem, omejitev izstopa iz države. S tem se je izgubila možnost kratkoročnega ukrepanja. Izgubilo se je tudi zaupanje ljudi,« se je na Twitterju odzval na objavo statističnega urada o nizkih deležih zaposlenih, ki med epidemijo delajo od doma. In svoj izliv podkrepil s ključnikom #EpicFail. Torej epski polom.

Danes je tako jasno, da so vladni lockdowni v Sloveniji vsebovali ključno pomanjkljivost, ki jo je covid-19 znal izkoristiti. Medtem ko je zapirala družbo in omejevala socialno življenje, je vlada pustila odprte velike dele gospodarstva, znotraj katerih prihaja do intenzivnih stikov med ljudmi. Janša, Počivalšek in ostali niso nikoli niti poskusili sprejeti ustreznih predpisov, ki bi podjetja prisilili k tovrstni organizaciji dela. In zato so bile vse žrtve, ki smo jih doslej na zahtevo oblastnikov sprejeli sleherniki, zaman. Kot vse kaže, pa ta odrekanja še zdaleč niso pri koncu –Janševi vladi je povsem spodletelo pri preprečevanju širjenja okužb s covid-19, ji je pa uspelo zavoziti tudi naslednjo pomembno stopnjo soočanja z virusom: cepljenje.

Nekoč, nekako

O preračunljivosti, s katero se je slovenska oblast zanašala na poceni cepivo AstraZenece in zato decembra odpovedala dodatne nabave cepiv Pfizerja in Moderne, je bilo napisanega že veliko, ne nazadnje je zato opozicija proti Janši vložila obtožbo zaradi kršenja ustave. Tu se bomo osredotočili na posledice vladnega početja, zaradi katerih se epidemija umirja bistveno prepočasi, z njo pa prepočasi upada tudi že tako visoko število žrtev koronavirusne bolezni v Sloveniji. To je povsem logično glede na izjemno nizko število ljudi, ki nam jih je zaradi pomanjkanja cepiv doslej uspelo zaščititi pred virusom. Po navedbah podatkovnega spletišča Our World in Data je naša država po številu prebivalcev, ki jih cepimo v tednu dni, na samem repu Evrope, na 21. mestu med 27 državami. Na drugi strani smo po številu novih okužb na milijon prebivalcev sedmi v Evropi.

Še 24. marca je vladni koordinator za cepljenje Jelko Kacin zatrjeval, da je »realna napoved, da bi do poletja precepili 1,7 milijona ljudi oziroma 70 odstotkov prebivalstva, kar je vso odraslo populacijo«. Tudi če pustimo ob strani matematiko – 70 odstotkov od 2,1 milijona Slovencev in Slovenk je 1,47 milijona –, gre za prikrivanje; zastavljeni cilj, ki naj bi ga glede na vladno strategijo dosegli konec junija, je daleč zunaj dosega. Doslej je bilo namreč s prvim odmerkom cepljenih manj kot 400.000 ljudi, kar pomeni, da bi morali v dveh mesecih cepiti še milijon državljanov in državljank. Kar je glede na tempo, s katerim poteka cepljenje v Sloveniji, iluzorno pričakovati. Toliko bolj, ker ljudje zavračajo cepljenje z AstraZeneco, zaradi česar je bilo v enem samem tednu v skladišča NIJZ iz cepilnih mest vrnjenih 19.000 odmerkov omenjenega cepiva. Tega se seveda zaveda tudi Kacin, ki je v nedavnem pogovoru za nacionalno televizijo že odstopil od zastavljenega roka in napovedal, da »bomo te zamude v dobavah nekako poskušali uloviti v mesecu juliju«. Nekako.

Slovenija pod Janšo torej svoje ljudi cepi prepočasi. Žal pa cepi tudi v napačno smer. To je izključno zasluga vladne strategije cepljenja, ki je določila prednostne skupine za prejem cepiv. Mednje pa je vlada uvrstila vrsto funkcionarjev in birokratov, ki z omejevanjem epidemije nimajo dosti skupnega, prav tako nimajo bistveno več stikov z ljudmi – skorajda brez ironije bi lahko rekli, da to velja pravzaprav za celotno vlado na čelu s premierom, ki se je cepil že pred mesecem dni, štiri mesece prej, preden bi bila dosežena ciljna precepljenost preostanka prebivalstva.

Čeprav je ves čas jasno, da so delovna mesta med ključnimi viri okužb, vlada nikoli ni res zaprla gospodarstva. Raje je zapirala šole in vrtce.

Med prednostne skupine po mnenju vladnih strategov ne spadajo na primer zgarane in dostikrat k delu z grožnjami delodajalca prisiljene trgovke, ki se vsak dan srečujejo z množicami kupcev in brez katerih oskrba z osnovnimi živili praktično ne bi bila mogoča. Prav tako med prednostnimi skupinami niso špediterji, vozniki avtobusov, strojevodje, gostinci in frizerji, četudi gre za pomembne poklice, ki vključujejo veliko tveganih stikov. In končno, med prednostnimi skupinami ni socialno ogroženih, pa čeprav jih dobršen del živi v razmerah, ki so naravnost idealne za širjenje koronavirusne bolezni. Vlada je dragocene odmerke cepiva raje usmerila med uradnike, vojake, policiste, diplomate in zaposlene po univerzah – čeprav so ljudje iz teh profilov mnogo manj izpostavljeni covid-19.

Na vesoljskem poletu na planet Janša

»Tukaj preprosto ni logike,« je ogorčen generalni sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije Ladi Rožič. »Čeprav so zaposleni v živilskih trgovinah del kritične infrastrukture, ki bi po sprejeti strategiji morala imeti prednost pri cepljenju, večina trgovk doslej še ni prišla na vrsto.« Pa čeprav so tudi v najbolj zaostrenih razmerah morale vztrajati za blagajnami. V skladu z veljavnimi predpisi so sicer tiste, ki so zaradi zaprtja šol in vrtcev morale poskrbeti za svoje otroke, med lockdowni lahko ostajale doma. Zato pa so delodajalci, ki po Rožičevih besedah »še vedno zasledujejo dobičke, kakor da krize sploh ne bi bilo«, preostale trgovke silili k prekomernemu delu. Za to so sicer prejele dodatno plačilo, ki pa je bilo smešno nizko v primerjavi z bajnimi koronskimi dodatki, ki so jih iz javnih blagajn prejemali nekateri zdravniki, pa tudi gozdarji, gasilci in zaposleni po občinskih upravah; najvišji dodatek, ki ga lahko za delo v epidemiji prejme trgovka, znaša 300 evrov. Premalo, da bi odtehtalo ves strah, pritiske nervoznih strank in izgorevanje.

Vse to pomeni, da so bili vladni ukrepi za omejevanje in preprečevanje epidemije covid-19 večinoma strokovno zgrešeni, pa tudi nepravični. Zaradi njih je bil prevelik del doslej sprejetih žrtev neučinkovit, virus pa ima do poletja, verjetno pa kar do jeseni, kolikor bo po vsem sodeč trajalo, da dosežemo učinkovito precepljenost, še precej rezerv za širjenje. Novi sevi korone se sedaj širijo med delovno aktivno populacijo srednjih let in z veliko gotovostjo lahko sklepamo, da gre prav za tiste zaposlene, ki jih delodajalci ob vladni potuhi tudi med lockdowni silijo k delu, zaradi vladnega stiskaštva s cepivi in zgrešene strategije pa niso bili pravočasno zaščiteni s cepljenjem. Korona ne laže, dinamika njenega širjenja jasno kaže, kje in kako je odločevalcem spodletelo. »Kdor je pisal te ukrepe, nima nobene predstave o realnosti,« je oster Ladi Rožič.

Posledica je več kot 4100 mrtvih, pri čemer se števec še ni ustavil. Slovenija je po podatkih spletišča Our World in Data med 28 evropskimi državami peta po številu smrti zaradi covid-19 na milijon prebivalcev, druga po številu potrjenih primerov okužb na milijon prebivalcev. Toda Janša, Kacin, Počivalšek in ostali niso sposobni priznati epskih spodrsljajev, ki jim jih je očital tudi Mario Fafangel, temveč še kar naprej zavajajo, odvračajo odgovornost in upajo na čudež. »Predstavljajte si, da je cela Slovenija na vesoljski ladji, potniki se zamrznejo, da lahko takrat, ko pridejo na cilj, ustrezno funkcionirajo,« je pred letom dni, sredi prvega lockdowna, modroval Janša. Pozabil pa je dodati, da ta vesoljska ladja pod vodstvom njenega od moči opitega in z ideologijo zaslepljenega kapitana leti vse dlje od planeta Zemlja.

POVEZANI ČLANKI:

• Rekorder Hojs se ne ozira ne epidemijo
• Krivec tedna
• Covid izbrisani