Sveti gral avtokratov

»Dogaja se državni udar zoper strukture ene najpomembnejših državnih institucij, ne z oboroženimi silami ali paravojaškimi enotami, pač pa z zlorabami pravnih institucij.« In: »Opozarjam člane vlade: ne prelomite družbene pogodbe, zapisane v obliki ustave. Neprevidno hodite po robu prepada, v katerega bi lahko padla celotna država.« To so besede, ki jih je decembra 2017 izrekla predsednica poljskega vrhovnega sodišča Malgorzata Gersdorf.

Takšna opozorila vladi zadnje čase poslušamo tudi v Sloveniji. Čeprav z nekoliko bolj umirjeno retoriko je nekaj podobnega pred dnevi izrekel celo generalni državni tožilec Drago Šketa: »Če vlada postopek izbire tožilcev razveljavi, gre po naši oceni za nezakonito odločitev, ki je v nasprotju z ustavo, saj spreminja razpisne pogoje za nazaj. Takšna odločitev vlade bi bila arbitrarna, pomenila bi poseg v neodvisnost in samostojnost državnega tožilstva.«

Prvi mož tožilstva je to rekel v odziv na namero vlade, da razveljavi postopke imenovanja slovenskih tožilcev na novoustanovljeno evropsko javno tožilstvo. Ni se zgodilo prvič, da je generalni državni tožilec ali tožilka vladi ali njeni večini v državnem zboru očitala nedopustne pritiske na tožilstvo, nikakor ne. Se je pa zgodilo prvič, da je generalni državni tožilec politično oblast obtožil protiustavnega ravnanja v povezavi s tožilstvom. In to je storil Drago Šketa, eden izmed najbolj zadržanih vodij tožilstva doslej, ki se na posredne in celo na neposredne pritiske vlade na tožilstvo odziva zelo redko.

To pomeni, da je vlada storila nekaj, česar res ne bi smela. Ker ji tožilec in tožilka, ki sta bila izbrana v skladu z zapletenim strokovnim kandidacijskim postopkom, nista bila všeč, je spremenila zakon in s tem razpisne pogoje, potem pa razpis razveljavila, češ da ga bo treba izpeljati na podlagi zdaj veljavnih novih pogojev. Očitnejšo kršitev prepovedi zakonodajne retroaktivnosti, ki je eden od temeljev ustave, bi si težko zamislili. Dvoma ni več, vlada na čelu s SDS sploh ne skriva več napadov na tožilstvo. Če je kdo po pismu, ki ga je predsednik vlade generalnemu tožilcu napisal julija lani in v katerem mu je grozil z osebno odgovornostjo, če ga pri politiki pregona ne bo poslušal, o tem sploh še dvomil.

Seveda vlada ni uradno pojasnila, zakaj se s kandidatoma ne strinja. Najprej smo poslušali, da je težava v tem, da vlada nima prave odločevalske moči v postopku imenovanja tožilcev, da v tem postopku igra zgolj »poštarja« in da ta vloga vladi v takšnih postopkih ne pritiče. Predsednik vlade je celo napovedal preučitev možnosti zakonodajnih in drugih sprememb, ki bi vladi v postopku imenovanja tožilcev zagotovile (še) večje pristojnosti. Nato smo poslušali, da kandidata nista primerna, ker ne dosegata zahtevane ravni znanja tujega jezika oziroma angleščine, če pa že, je ta raven v razpisu določena prenizko. Oba kandidata sta sicer izpolnjevala pogoj, kar zadeva znanje angleščine, na prej zahtevani ravni, kandidatka tudi na novi, višji ravni, ki je zdaj določena v zakonu. Poleg tega je prejšnja raven znanja angleščine ustrezala pogojem evropskega javnega tožilstva. Nazadnje pa smo poslušali, da bi sodni svet vladi moral predlagati več kandidatov za dve tožilski mesti, ne zgolj dveh … Iz vsega tega jasno izhaja, da je šlo za (dokaj prozorne) izgovore, kako preprečiti imenovanje Tanje Frank Eler in Mateja Oštirja na položaj evropskih javnih tožilcev.

Neimenovanje tožilcev

In zakaj bi vlada želela preprečiti imenovanje teh dveh, konkretnih kandidatov? Tanja Frank Eler je sodelovala pri pripravi tožbe po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora proti Janezu Janši. Tožba je bila kasneje sicer umaknjena kot številne druge, ker je ustavno sodišče odločilo, da nezakonitega premoženja ni mogoče odvzemati retroaktivno. Da, prepoved retroaktivnosti je pač pomemben pravni postulat.

Ustavno sodišče: »Treba je preprečiti, da bi tožilci odločali v skladu z željami drugih vej oblasti, zlasti izvršilne.«

Matej Oštir pa je bil tožilec, ki je zavrgel kazensko ovadbo zoper podjetje Pro Plus zaradi domnevnega izkoriščanja monopolnega položaja. Gre za podjetje, ki je lastnik televizijskih kanalov POP TV in Kanal A. Namera predsednika vlade in drugih predstavnikov SDS, da bi ovirali delo omenjenih programov, je prisotna že dlje. Navsezadnje je notranji minister Aleš Hojs med zadeve, ki jih je v preteklosti preiskoval Nacionalni preiskovalni urad (NPU) in po njegovem mnenju potrebujejo novo »neodvisno« preiskavo, uvrstil tudi zadevo Pro Plus. Pri čemer je novinarjem POP TV odgovoril takole: »Če je bilo do zdaj vse v redu, se bo to potrdilo, če ni, je pa prav, da se razišče. Vključno z izkoriščanjem monopola vaše televizije.« Vzporedno pa SDS – prek novih, čeških lastnikov – že dlje izvaja »prevzem« informativnega programa teh dveh televizij, ki ga pozoren gledalec tudi že opazi. Oba, tožilka in tožilec, ki vztrajata, da sta zgolj opravljala svoje delo v skladu z zakonom, si ne moreta zamisliti nobenega drugega razloga, zakaj ju vlada ne bi imenovala.

Vlada oziroma največja vladna stranka SDS si želi določati, kateri tožilec je primeren in kateri ni. In glede na to, da se zdaj pogovarjamo o protiustavnosti neimenovanja dveh tožilcev na evropsko tožilstvo, nikakor ne smemo pozabiti na šest tožilcev in tožilskih kandidatov, ki čakajo na imenovanje ali napredovanje že od konca lanskega leta. V tem primeru vlada sicer ni dejavno ali neposredno kršila ustave in zavrnila imenovanja kot pri evropskih tožilcih, ampak ustavo krši posredno. Vzela si je namreč čas, da se »tudi pri tej zadevi pred odločanjem temeljito seznani z vsakim predlogom«. Tedaj je vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina na to dejal: »Da bi vlada tako selekcionirala, kot se dogaja zdaj, pa si je težko sploh predstavljati, res bi radi slišali razloge; naj vlada pojasni, zakaj določene osebe ne izpolnjujejo pogojev! Ne znam si predstavljati, kako so si v vladi zamislili to kadrovanje. Bo do onemoglosti nekaj preučevala? Čeprav niti ne razumem, kaj sploh ’preučuje’. Kandidati, ki čakajo na imenovanje, so namreč šli skozi dolgotrajne in natančne strokovne postopke presoje primernosti. Sprašujem se, kako bomo tožilce izbirali v prihodnje, kdo se bo sploh prijavil za ta mesta.«

»Zastoj« je seveda tudi tu nastal zato, ker so kandidati zmotili Janeza Janšo. Med njimi je kandidat, ki je bil prej zaposlen v komisiji za preprečevanje korupcije, pa tudi tožilka, ki je zavrgla policijske kazenske ovadbe zoper ljudi, ki so v rokah držali transparent z geslom Smrt janšizmu, češ da gre za grožnjo s smrtjo predsedniku vlade in njegovim volivcem. Z neimenovanjem tožilcev pa vlada ne pritiska na tožilstvo le posredno, ko sporoča, da tožilci ne morejo biti imenovani ali napredovati, če politično niso primerni, pač pa tudi neposredno – saj s tem še poglablja zdajšnjo kadrovsko podhranjenost tožilstva.

Tožilstvo se je sicer znašlo v načrtu za politični prevzem takoj za policijo, kjer je vlada delo že opravila. Vsaka vlada ima seveda pravico do imenovanja svojega direktorja policije. A zdajšnja je bila pripravljena storiti korak dlje in kršiti zakon pri menjavi direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada. Darka Muženiča je ponovno razrešila celo po tem, ko je upravno sodišče odločilo, da tega ne sme storiti in da tudi ne sme imenovati novega direktorja oziroma direktorice. Prav zato še zdaj NPU vodi vršilka dolžnosti Petra Grah Lazar. Ravno z ohromitvijo NPU, ki naj bi ga v kratkem celo razpustili, pa vlada dodatno izvaja pritisk na tožilstvo, saj s tem otežuje delo elitni tožilski enoti, ki preiskuje tudi korupcijo in zlorabe položaja – specializiranemu tožilstvu, najtesnejšemu sodelavcu NPU.

Janez Janša je osebno zdaj v dveh kazenskih postopkih. V primeru razžalitve dveh novinark TV Slovenija v Celju poteka ponovljeno sojenje v zadevi, v kateri je bil prvotno že obsojen na tri mesece pogojne zaporne kazni. Rezultat na ponovnem sojenju, če zadeva ne bo zastarala, bo enak, saj je bila zadeva razveljavljena zaradi dveh manjših formalnosti, višje sodišče pa o vsebini sodbe ni podvomilo. Drugi kazenski postopek zoper predsednika vlade teče v zadevi Trenta. Obtožnica je bila vložena pred časom, Janša je v primeru preprodaje zemljišča v Trenti obtožen pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja. Sodna praksa kaže, da glede na hudost kaznivega dejanja in višino oškodovanja v takšnih primerih sodišča izrekajo dve-, tri- in tudi večletne (nepogojne) zaporne kazni.

Predsednik vlade, ki določa primernost tožilcev, je v kazenskih postopkih, kakršni bi, če bi bili v njih tožilci, zanje v primeru obsodbe po zakonu pomenili prenehanje funkcije.

Kljub temu si vlada, katere predsednik je Janša, jemlje pravico odločati, kdo je primeren za tožilsko funkcijo, napredovanje ali zasedbo katerega izmed posebnih tožilskih položajev. Pri čemer bi državnemu tožilcu, če bi bil obsojen za kaznivo dejanje v drugem primeru, zelo verjetno pa tudi zaradi obsodbe v prvem primeru po zakonu prenehala funkcija.

Tožilstvo kot glavna nagrada

In zakaj je pomembno, da je tožilstvo »samostojen in neodvisen« organ, v odločitvah vezan zgolj na zakon? Zato, ker je to tisto sito, kjer se odloča, katera kazniva dejanja in zoper koga se bodo kazensko preganjala in – kar je za politiko in politike, ki pogosto hodijo po robu zakonitosti morda še pomembneje – katera dejanja in posamezniki se ne bodo kazensko preganjali.

Pri Janši se je z leti vedno močneje kazala želja po prevzemu tožilstva. Ko je nazadnje vodil vlado, leta 2012 je bilo, je ta prenesla pristojnost nad tožilstvom s pravosodnega ministrstva na notranje. Pod pristojnost tedanjega notranjega ministra Vinka Gorenaka, ki je za te potrebe ustanovil poseben, nov, drugje po svetu neznan direktorat za tožilstvo in posebej za politično vodenje političnega organa za nadzor nad tožilstvom imenoval državno sekretarko – Barbaro Brezigar.

Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič pojasnjuje, da med ustavnimi pravniki že dolgo tečejo razprave o tem, ali spada tožilstvo bolj v sodno ali izvršilno oblast. Ustavno sodišče je o tem presojalo večkrat. Zavzelo je stališče, da je tožilstvo specifična institucija, ki je del pravosodja v širšem smislu, da pa tožilcev po položaju ni mogoče enačiti s sodniki: »Pri tem pa je pribilo: ’To ne pomeni, da je mogoče na državno tožilstvo v naši ustavni ureditvi gledati kot na organ, ki bi ga bilo mogoče podrediti izvršilni veji oblasti.’ Državni tožilci odločajo le na podlagi ustave in zakonov. Zato je treba zagotoviti, da državni tožilec izvaja svojo funkcijo pregona neodvisno!« Podobno opozorilo so ustavni sodniki zapisali tudi kasneje, in sicer, da »je treba preprečiti, da bi tožilci odločali ’v skladu z željami drugih vej oblasti, zlasti izvršilne’«.

»Zaskrbljen sem bil, ko je zmagala zelo široka razlaga arhiva Evropske centralne banke in njegove nedotakljivosti. S tega vidika je začetek delovanja evropskega tožilstva toliko pomembnejši: zagotavlja namreč, da bodo preiskane tudi tiste zadeve, do katerih je organom pregona držav članic dostop zelo omejen. Poleg tega se ni bati, da evropsko tožilstvo ne bi imelo kaj početi pri sankcioniranju dejanj, ki ogrožajo proračunska sredstva Evropske unije. Mislim na to, da je Evropska unija namenila ogromna, milijardna finančna sredstva za okrevanje. Tudi zato je treba vzpostaviti samostojno evropsko tožilsko institucijo, ki bo dodatno zagotovilo, da bo nadzor nad porabo teh sredstev vsestransko učinkovit. Zato morajo biti tudi delegirani tožilci imenovani na način, ki zagotavlja njihovo samostojnost nasproti nacionalnim vladam in drugim organom, ki bodo imeli odločilen vpliv na porabo teh sredstev,« pravi Ribičič, po čigar mnenju je manj pomembno, v kateri del oblasti uvrščamo tožilstvo, pomembneje pa je, da to deluje pri pregonu finančnega kriminala samostojno in neodvisno, še zlasti nasproti izvršilni oblasti.

»Ko gre za sodnike, govorimo o njihovi neodvisnosti, pri tožilcih pa praviloma uporabljamo pojme, kot so ’samostojnost’, ’nepristranskost’ in ’avtonomnost’ delovanja. Podobno kot slovensko ustavno sodišče govori Beneška komisija v svojih mnenjih o položaju javnega tožilstva: tudi kadar ni del pravosodja, mora pred sodišči delovati kot neodvisna in nepristranska institucija,« še dodaja Ribičič.

Naloga evropskega javnega tožilstva bo torej najprej preiskovanje zlorab, ki si jih bodo vlade dovolile pri razdeljevanju evropskih milijard, namenjenih za okrevanje po epidemiji. Za sodelovanje v tem tožilstvu se sicer ni odločilo le pet držav članic Evropske unije. Poleg Irske, Danske in Švedske seveda tudi Poljska in Madžarska. Zavedajoč se tega, da bi razveljavitev razpisa pomenila neposredno kršitev ustave, naj bi po naših informacijah zdaj vlada resno razmišljala, da tudi Slovenija odstopi od sodelovanja v evropskem javnem tožilstvu. To bi pomenilo, da bi se v domovino moral vrniti že imenovani evropski javni tožilec Jaka Brezigar, ki deluje na sedežu v Luxembourgu, vladi pa ne bi bilo treba imenovati omenjenih dodatnih dveh tožilcev, ki bi sicer delovala v Sloveniji in bi bila »oči in ušesa« evropskega javnega tožilstva na terenu.

Naj ne bo dvoma, naslednje bo na vrsti sodstvo, kar je že omenil tudi Ribičič. Glede tega je zdajšnja vlada od predhodnic podedovala mogočno orožje. Slovenija je ena izmed redkih preostalih članic EU, kjer vlada še imenuje tožilce, hkrati pa je edina preostala članica EU, kjer sodnike v državnem zboru volijo poslanci, politiki, predstavniki političnih strank. In ne zgolj, da imenujejo sodnike, pač pa jih tudi volijo v višje nazive, torej v naziv višjega sodnika in tudi v naziv vrhovnega sodnika.

Kako narobe je to, kaže postopek imenovanja dr. Primoža Gorkiča. Profesor kazenskega prava na ljubljanski pravni fakulteti v prvo ni bil izvoljen. Res, da tudi zaradi načelnega stališča Levice, da o sodnikih ne glasuje, ker se ji zdi ta pristojnost poslancev neprimerna, a ves čas je proti glasovala tudi SDS (in seveda NSi). Tako je v preteklosti težave z izvolitvijo ali napredovanjem že imelo nekaj sodnikov, vedno pa je bila proti tudi SDS. Eden izmed njih, višji sodnik Aleksander Karakaš, ki je sodeloval pri (kasneje razveljavljeni) obsodbi nekdanjega župana Maribora, zdaj državnega sekretarja na notranjem ministrstvu Franca Kanglerja, za kazen ni bil izvoljen za vrhovnega sodnika.

Vrnimo se k Poljski. Zakaj si jo velja ogledati v odnosu do Slovenije? Ker je tam vladajoča stranka Zakon in pravičnost od ponovnega prevzema oblasti leta 2015 po svoji podobi zamenjala večino ustavnih sodnikov. Ker je poleti 2017 sprejela zakon, v katerem je znižala starostno mejo za upokojevanje sodnikov na 65 let in tako upokojila 40 odstotkov vrhovnih sodnikov, med katerimi so lahko na položaju ostali le tisti, ki jim je to izrecno dovolil pravosodni minister. Pod pritiskom evropske komisije se je bila sicer kasneje primorana odreči zakonu in ponovno imenovati »upokojene« sodnike. Prav zato je dve leti kasneje z zakonom ustanovila posebno disciplinsko komisijo na vrhovnem sodišču, katere sestavo določa parlament in je njena naloga kaznovanje sodnikov zaradi njihove »politične aktivnosti«. K temu seveda sodi kritika oblasti in tudi kritika odločitev disciplinske komisije same. Za sodnike so predvidene denarne kazni, znižanje plače in razrešitev s sodniške funkcije.

In kakšen je bil vedno odgovor poljskih (in tudi madžarskih) oblasti, kadar so se zaradi posegov v pravosodje znašle pod pritiskom mednarodne skupnosti, še posebej EU? Enak, kot ga zadnje čase v odzivih na mednarodne kritike vse pogosteje slišimo od slovenskih oblasti – to so naše notranje zadeve, ne pustimo vmešavanja vanje! No, nekdanji predsednik poljske vlade in kasneje evropskega sveta Donald Tusk je rojake opozoril, da gre za pot, ki lahko vodi k izključitvi Poljske iz EU. Zakon in pravičnost je na Poljskem na oblasti že šest let, SDS v Sloveniji komaj dobro leto.

Ne le da vlada preprosto zavrača imenovanje tožilcev, že lep čas se ukvarja tudi s (poljsko) zamislijo, kako znižati starostno mejo za upokojevanje sodnikov. Na pravosodnem ministrstvu za zdaj niso bili naklonjeni tej zamisli, a to se utegne z odstopom Lilijane Kozlovič spremeniti. Kozlovičeva, ki je bila po naših podatkih že dlje na seznamu za odstrel pri premieru, pa tudi pri lastnem strankarskem šefu Zdravku Počivalšku, naj bi bila sicer na položaju vztrajala tako dolgo, kot je, prav zato, da je lahko vsaj za silo brzdala politične apetite vladnih strank po pravosodju.

POVEZANI ČLANKI:

• Madžarsko življenje s političnimi sodniki
• Kako oblast vohuni za državljani