Korak v levo

Zgodilo se je pričakovano in logično: nova vlada pod vodstvom Roberta Goloba je prvi teden poleg množice političnih funkcionarjev, ki se zamenjajo ob vzpostavitvi novih ministrskih ekip, zamenjala tudi nekaj pomembnejših državnih uradnikov. V skladu s petim odstavkom 83. člena zakona o javnih uslužbencih lahko namreč vsakokratna nova vlada najvišje uradnike – to so vodje vladnih služb, direktorji direktoratov, načelniki upravnih enot in generalni sekretarji – zamenja v prvem letu vladavine, na podlagi kriterija »osebnostne kompatibilnosti« s politično imenovanimi funkcionarji, kot je to zakonodajno spremembo leta 2006 utemeljil tedanji minister za javno upravo Gregor Virant. In eden prvih, ki ga je Golobova vlada zamenjala, je bil Boris Munišič, generalni direktor direktorata za investicije na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.

Munišič je bil še pred dobrim letom tajnik mariborske fakultete za naravoslovje in matematiko, fakultete, kjer je bil še februarja 2021 dekan Mitja Slavinec, drugi človek ministrstva za šolstvo pod vodstvom Simone Kustec. Nato je na ministrstvu za šolstvo prišlo do obsežnih zamenjav. Ker je državni sekretar Jure Gašparič v začetku leta 2021 javno kritiziral predsednika vlade zaradi zamud pri potrjevanju razpisa za vpis na fakultete, so se morali skupaj z njim z ministrstva posloviti trije generalni direktorji direktoratov. A nadomestili jih niso novi strokovnjaki, temveč prijatelji z mariborske fakultete za naravoslovje in matematiko. Ministrica Simona Kustec Lipicer se je umaknila v ozadje, vajeti ministrstva je v roke vzel kot novi državni sekretar že omenjeni Slavinec, ki pa je na ministrstvo pripeljal svoje kolege.

Direktorat za visoko šolstvo je prevzel Franc Janžekovič, profesor zoologije z omenjene fakultete, direktorat za investicije pa Munišič, ki je leta 2016 magistriral iz Upravljanja davka na nepremičnine s poudarkom na vrednotenju nepremičnin. Munišič je položaj seveda dobil kot vršilec dolžnosti, in da bi ga vlada lahko imenovala v naziv, bi ga moral potrditi še neodvisni uradniški svet. Tukaj pa so se začele težave. Posebna natečajna komisija je namreč novembra 2021 v prvem poskusu Munišiča označila za neprimernega, zaradi česar mu je morala ministrica vedejevstvo podaljšati. Na prvem razgovoru naj bi deloval zelo arogantno, kot da ga komisija mora potrditi, pravijo naši viri. Uspelo mu je šele v drugo, konec februarja, pa še to le s težavo. Člani posebne natečajne komisije so bili ob glasovanju razdeljeni, kar izhaja tudi iz njihovega uradnega sklepa, ki smo ga pridobili na podlagi zakona o dostopu do javnih informacij.

Menjave nestrokovnih kadrov Janševe vlade so gašenje požara, niso pa sistemska rešitev. Da lahko nova politična garnitura zamenja generalnega direktorja policije na svoji prvi seji, vendarle vzbuja slab občutek.

Predsednica natečajne komisije Helena Kamnar, sicer svetovalka predsednika republike za ekonomsko in socialno politiko, je recimo v poročilu zapisala, da kandidat v drugem poskusu v razgovoru ni znal niti »približno navesti velikosti investicijskih sredstev, ki bi jih lahko za področje izobraževanja porabil iz Načrta za okrevanje … prav tako ni znal odgovoriti, koliko integralnih sredstev vključno s kohezijskimi je na voljo v letošnjem in prihodnjem letu v državnem proračunu«, kar je res osnova za šolskega uradnika, kaj šele za najpomembnejšega, ki kot vršilec dolžnosti že vodi prav ta direktorat za investicije. Za povrh vsega Munišič v razgovoru ni vedel, kako naj izboljša delovanje direktorata – dejansko se je pri odgovorih »zelo malo osredotočil na znanost, raziskave in visoko šolstvo«, piše v zapisniku, je pa imel »močno izražene vodstvene ambicije …«. Komisija ga je, očitno nejevoljna, kljub temu potrdila. A je službo kot pravi šef opravljal le tri mesece.

Munišič je bil torej eden izmed prvih državnih uradnikov, ki ga je nova vlada Roberta Goloba zamenjala – kar smo navedli, pa nakazuje, da je bilo to upravičeno. Na njegovo mesto je tako 2. junija postavila Iztoka Žigona, ki je direktorat že vodil od leta 2013, po profesiji pa je finančnik in upravljalec premoženja. Ta odločitev je bila razumljiva, pravilna, pričakovana in v skladu s predvolilnimi obljubami nove koalicije. A stvari niso tako preproste. Uradništvo je namreč za delovanje države pomembna struktura. V uradniškem svetu, ki je strokoven organ, opažajo, da v zadnjih šestih letih kakovost najpomembnejših državnih uradnikov, ki so profesionalni steber upravljanja države, pada. Kot bi se resni ljudje teh funkcij izogibali. »Na posamezna delovna mesta se prijavlja vse manj kandidatov, v zadnjem času pogosto dobimo enega samega, predvidevam, da zato, ker ko vlada izbere določenega vršilca dolžnosti, to mnoge odvrača od prijave, ker razumejo, da je ta kandidat vnaprej zaželen za to mesto. Za povrh vsega je zaradi pogostih menjav vlad teh primerov vse več,« nam je povedala Kamnarjeva.

Današnje menjave uradniških kadrov so seveda gašenje požara, ki ga je zanetila predhodna vlada. A prava in sistemska rešitev sta dejanska depolitizacija vrhovnega uradništva in večja varnost položajev v uradništvu – le tako se bodo pripravljeni na ta mesta zaposlovati tudi novi ljudje. »Menim, da je šla politizacija pri nas predaleč in to bi morali zaustaviti,« pravi Kamnarjeva, »vodje vladnih služb, direktorji direktoratov, načelniki upravnih enot in generalne sekretarje vsakokratna vlada ne bi smela zamenjevati brez razloga, politična imenovanja bi se morala ustaviti pri državnih sekretarjih.« Predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki prav tako sodeluje pri delu uradniškega sveta, depolitizacijo podpira: »Visoko uradništvo danes v Sloveniji molči, svojega mnenja si ne upajo povedati, ker jih lahko doletijo politične sankcije. In to, da največji strokovnjaki molčijo, je za upravo najslabše.« Podoben izziv čaka novo koalicijo tudi na drugih področjih. Po dveh letih grobega kadrovanja je čiščenje političnih podtaknjencev na prvi pogled enostavno opravilo. Vlada Janeza Janše je v prvem tednu dela, to je od 13. do 20. marca, razrešila in na novo imenovala 41 funkcionarjev, vodij vladnih služb ali direktorjev. Večinoma so v tej številki zaobjeti funkcionarji, a tudi nekateri načelniki, ki so se jih v preteklosti nove politične garniture dotikale le s tresočo se roko.

Nova koalicija je v skladu z napovedmi tudi sama na prvi pogled ravnala enako kot Janševa vlada. V prvem tednu so tako zamenjali 59 funkcionarjev, poleg njih pa še 14 nadzornikov večinoma elektroenergetskih družb, kot so Eles, Sodo, Borzen, pa 16 predstavnikov države v svetih najrazličnejših institucij. Sodeč po teh merilih je nova vlada vsaj še enkrat hitrejša kot Janševa. A novim kadrom, zelo natančno smo jih pregledali, težko očitamo, da so bili izbrani po merilu politične lojalnosti oziroma pripadnosti. Namesto Uroša Urbanije, ki se je zadnji dve leti šel vojne z mediji, je novi direktor urada za komuniciranje na primer postal Dragan Barbutovski. Ta ima za sabo od politike popolnoma neodvisno kariero. Je eden od ustanoviteljev slovenske Amnesty International, bil je tudi tiskovni predstavnik prvega slovenskega predsedovanja Evropski uniji, pred tremi leti pa je bil imenovan za državnega direktorja Slovenije za Britanski svet. Je neodvisen strokovnjak, ni človek s partijsko knjižico.

Ta odmik od politike je še očitnejši na področju zdravstva: za številne je bilo neverjetno, da je Janševa vlada ob izbruhu epidemije spolitizirala tudi zdravstvene pozicije. Že prvi teden je odstavila direktorico NIJZ Nino Pirnat, iz sveta NIJZ pa odslovila Tatjano Lejko Zupanc, najbolj izkušeno infektologinjo pri nas – niti toliko se niso pozanimali o njej, da bi ugotovili, da bo težko upravljati epidemijo brez nje. A tudi Golobova vlada je zdaj posegla v svet NIJZ, vendar drugače. Vanj so imenovani Mitja Blaganje, bivši generalni sekretar na ministrstvu za šolstvo, Milena Kramar, direktorica splošne bolnišnice Novo mesto, Brane Bregar, profesor s Fakultete za zdravstvo Angele Boškin in Andraž Jakelj, direktor Psihiatrične bolnišnice Ormož. Zaradi tega se je moral recimo posloviti Matej Forte, čigar pomembna kvalifikacija je, da je sin Alenke Forte, ki je bila v SDS pristojna za področje zdravstva, morala pa je oditi tudi podpredsednica NSi Marija Rogar, po poklicu veterinarka.

Enostavno je zamenjati politične kadre, težko pa je sprejeti reforme, zaradi katerih je kadrovanje politike med uradništvo oteženo.

Tudi na represivne položaje se vračajo strokovnjaki. Na mesto odvetnika Janeza Stuška, ki je v preteklosti delal za krog ljudi okoli SDS in je z Janševo vlado prevzel vodenje Sove, je prišel Joško Kladivnik, dolgoletni uslužbenec Sove, ki je dolga leta vodil oddelek za protiobveščevalno dejavnost. Za generalnega direktorja Policije je bil imenovan Boštjan Lindav, ki ga je pred tem Janševa vlada odstavila kot direktorja uprave kriminalistične policije; gre torej za strokovnjaka, ki se je leta 2020 poslovil z besedami, da »slovenska policija ni in ne bo podaljšana roka politike«. Na Nacionalni preiskovalni urad (NPU) se bo verjetno vrnil Darko Muženič, prav tako profesionalni kader, ki ga je Janševa vlada odstavila nekaj dni za tem, ko je sprožil preiskavo nakupa zaščitne opreme. Za zdaj še aktualna, Janševa direktorica nacionalnega preiskovalnega urada policije Petra Grah Lazar je svojo strokovnost dokazovala z izjavami, da je kdaj v preteklosti že tudi sama napisala kakšno ovadbo. Kljub temu da so novi kadri bolj strokovni in manj vezani na politiko, pa vse te menjave ne pomenijo sistemske rešitve. Dejstvo, da lahko vsaka nova politična garnitura zamenja generalnega direktorja policije na svoji prvi seji, kljub višji strokovnosti novih kadrov vzbuja srhljive misli in občutke. Politika tega ne bi smela početi tako zlahka. In to ureditev smo v Sloveniji že imeli.

Pred leti, po podobnem razočaranju s prvo vlado Janeza Janše, je vlada Boruta Pahorja zakon o policiji spremenila tako, da je lahko generalnega direktorja policije izbrala posebna komisija, ki ga je prav tako lahko edina tudi razrešila pod točno določenimi pogoji. Komisijo so sestavljali predsednik uradniškega sveta, predstavnik državnotožilskega sveta in neodvisni strokovnjak. Nato pa je druga vlada Janeza Janše položaj generalnega direktorja policije izenačila z drugimi direktorji, kar pomeni, da ga po novem lahko minister razreši v letu dni brez posebnih razlogov. Podobno se je zgodilo z NPU: v Sloveniji smo Nacionalni preiskovalni urad (NPU) dobili na podlagi dolgoletnih strokovnih razprav in priporočil mednarodnih institucij, na primer sveta Evrope. Te so ugotavljale, da je bila klasična policijska organiziranost v Sloveniji neprimerna za pregon hujših oblik organiziranega kriminala in da je treba pri pregonih najhujših oblik kriminala, tudi političnega, policistom zagotoviti več neodvisnosti. Ob ustanovitvi NPU je zato veljalo, da lahko direktorja NPU generalni direktor policije razreši le v soglasju s posebno strokovno komisijo. A ko je prišla druga Janševa vlada, leta 2012, so politiki SDS začeli ta pravila spodkopavati, v zadnjem mandatu pa dokončno odstranili: zato je danes NPU posledično tudi brezzobi tiger.

Enostavno je zamenjati politične kadre, težko pa je sprejeti reforme, zaradi katerih je politično kadrovanje oteženo. Gre namreč za samoomejevanje. Če bi morali izbrati področje, na katerem se politiki pri nas najtežje samoomejujejo, kjer so politične skomine navadno največje, je to brez dvoma gospodarstvo in znotraj njega elektroenergetika. To področje je v vladi Roberta Goloba tudi politično najzanimivejše. Vladno kadrovanje je namreč preplet mnogih vplivov, predvsem posameznih koalicijskih strank. V večini teh primerov o načelnosti obljub predsednika vlade težko sodimo, a prav na področju elektroenergetike, kjer ima Stranka Svoboda svoje ministrstvo za infrastrukturo, je odgovornost Roberta Goloba največja. In kako se na tem področju Robert Golob drži? Vlada je v prvem tednu zamenjala nadzornike v elektrodružbah Sodo, Borzen in Eles. Najboljši primer v tej skupini je primer Soda – Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo, d. o. o.

Pri Sodu ne gre za vprašanje, koga je Golobova vlada kadrovala, ampak zakaj je sploh kadrovala. Premier Golob je namreč še nedavno trdil, da bi to institucijo morali ukiniti, ker je eden od epicentrov politične korupcije: »Sodo je umetna tvorba, je popolnoma nepomemben, razen seveda, če njegov direktor kakšne politične stranke ne zalaga z denarjem,« nam je dejal leta 2019, ko je zaradi kadrovanja v tem podjetju izbruhnila afera v vladi Marjana Šarca. Zakaj bi morali Sodo ukiniti? Elektroenergetski strokovnjaki tej instituciji rečejo »papirnati tiger« ali »fikus organizacija«. Sodo je nastal leta 2007, ko je bilo treba v skladu z direktivami EU Slovenija ločiti elektroenergetsko infrastrukturo od distribucije električne energije. Zato so ustanovili to družbo, ki zgolj pobira omrežnino in jo posreduje naprej. Kljub temu pa se institucija iz leta v leto debeli: v začetku je imela le devet zaposlenih, sedaj jih ima 40, plače so v povprečju kar 60 tisoč bruto na zaposlenega, vsakokratni direktor, ki dejansko nič ne počne, pa na mesec dobiva okoli 11 tisoč evrov bruto. Če zgolj na hitro preverimo, kako je Sodo v zadnjih dveh letih trošil denar, je seveda vsakomur jasno, kam pes taco moli. V tem podjetju je politična korupcija že skoraj transparentna.

Naredimo naključni test, vprašajmo se, kateremu podjetniku je Sodo v zadnjih dveh letih nakazal največ denarja. V tej skupini na prvem mestu najdemo gradbenika Milana Pušljarja, s. p., iz Ivančne Gorice. Maja 2020 je prejel 286 tisoč evrov. Zakaj, smo se pozanimali. Iz Soda so nam odgovorili, da je Pušljar v Ivančni Gorici zgradil gospodarsko cono, na kateri je sam postavil transformatorsko postajo, družba Sodo pa da mu jo je bila dolžna odkupiti: »Družba SODO je evidentirala obstoj in obseg elektroenergetske infrastrukture, ki ima javni značaj, izvedla cenitev ter uredila razmerja na tej infrastrukturi z ustreznim pravnim poslom – odkupom,« so nam odgovorili. A Andrej Ribič, ki je tedaj vodil Elektro Ljubljana, pravi, da je to zanj primer politične korupcije: »Sodo absolutno tega ne bi smel kupiti. Mi smo temu ves čas nasprotovali. Kvečjemu bi se morala transformatorska postaja brezplačno prenesti k Elektru Ljubljana v vzdrževanje,« pojasnjuje. A zakaj se ni? Zakaj že ne? Milan Pušljar je seveda eden vidnejših članov SDS v Ivančni Gorici, Sodo pa sta še do nedavnega nadzirala svetnik občine Gorišnica Silvo Sok iz NSi in nekdanji član izvršnega odbora brežiške SDS Martin Bratanič, ki je sicer tudi direktor podjetja Borzen.

Vlada Roberta Goloba je sicer na prvi dopisni seji posegla v Sodo, zgoraj omenjena nadzornika je zamenjala. Na njuno mesto je prišla odvetnica Mateja Čuk Orel – gre za bivšo predsednico nadzornega sveta Gen Energije, drugi nadzornik pa je postal Marko Topič, profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko in vodja Laboratorija za fotovoltaiko in optoelektroniko. Oba sta strokovnjaka, gre za neki popolnoma drug način kadrovanja. A to bi moral biti le prvi korak. Nobenega razloga namreč ni, da družba Sodo še naprej obstaja. Bodo zdaj ekstra dobičke iz te organizacije namesto v SDS pretakali k strokovnim kadrom Gibanja Svoboda? Na vprašanje, ali bodo Sodo ukinili, so nam z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da v tej smeri delajo: »Z zakonom o oskrbi z električno energijo, ki je bil sprejet jeseni 2021, je bila uzakonjena možnost podelitve koncesije tudi neposredno elektrodistribucijskim podjetjem, kar je eden od možnih načinov reorganizacije elektrodistribucijskega sistema. Na podlagi 72. člena omenjenega zakona je bila ministrstvu že vložena zahteva Elektro Primorske za podelitev koncesije na območju Primorske. Ministrstvo bo analiziralo, ali je takšna ureditev skladna z evropskim pravnim redom, in sprejelo nadaljnje odločitve v zvezi s tem v prihodnjih mesecih.« A Sodo je zgolj ilustracija slovenske energetike v malem. Gre za tipičen monopolni položaj, ki je tu zgolj zato, da vzbuja videz trga, institucijo, kjer so izredno visoke plače, kjer praktično ni nadzora in kjer so si potico razdelile stranke po vsakokratnem koalicijskem ključu, zaradi česar jim je vedno tudi umanjkal motiv za reforme. Tako je bilo tudi v času vlade Marjana Šarca. Bo Golob na tem področju ostal zvest svojim izjavam?

Je pa na koncu treba priznati nekaj. Tudi najbolj neprimerni kadri Gibanja Svoboda ali nove vlade, ki so bili imenovani v prvem tednu, so veliko bolj strokovni in tudi spoštljivi od najbolj neprimernih kadrov vlade SDS.

POVEZANI ČLANKI:

• Tacenska ekipa
• Kje se novi premier čuti šibkega?