Komentar / Zloraba znanosti 

Levičarska ideologija kot »biološki fenomen«

So levičarji grdi in duševno omejeni? Bi bilo mogoče na pomoč pri takšni komično deplasirani sovražni trditvi poklicati znanost? Ni težave! Zloraba znanosti skozi tako imenovani psevdoznanstveni diskurz ni sveža inovacija na ideološkem tržišču. Za doseganje propagandističnih ciljev in zasmehovanje nasprotnikov drugačne politične barve ni potrebno zgolj lagati in zavajati, bistveno bolj učinkovito, a hkrati tudi precej težje je, če se ob tem sklicujemo na znanstvene izsledke.

Zadnjo dovolj odmevno ilustracijo je prispeval Jože Biščak, do nedavnega odgovorni urednik Demokracije, ki ureja blog Kavarna Hayek. Govorim o njegovem prispevku z naslovom »Levičarska osebnost: levičarska ideologija kot biološki fenomen«.

Kriminalno levičarstvo

Besedilo povzema manj znano tujo stran, ki verjetno služi politični provokaciji in jo najdemo na spletnem naslovu Biopolitika. Šokantna ideja originalnega članka je preprosta: obstajajo fiziološke razlike med ljudmi, s pomočjo katerih lahko politični profil levičarjev in desničarjev utemeljimo v njihovi biologiji. Ali fiziki. V tem smislu je osnovna intenca zapisa namenjena diskvalifikaciji »levičarstva«, kajti kot v zaključku povzemata Biščak, pri tem zgolj navaja neimenovanega avtorja, ne da bi dodal svoje misli, levičarji zaradi svojih neprivlačnih fizičnih lastnosti, kot so nizka rast, grdost, šibkost in podobno, hitro postanejo podvrženi prepričanju, da je življenje v osnovi nepravično.

Ker gojijo takšna prepričanja o krivicah, to v njih povzroča nevrotičnost in vodi v zlobno zavist. Posledično jih ne skrbi skupina, ki ji pripadajo, ampak se osredotočajo izključno na lastno napredovanje v družbi. Toda ker v pošteni konkurenci ne morejo napredovati, se zatekajo k prikritim, manipulativnim in psihopatskim strategijam. Zato zavzamejo obnašanje in vlogo žrtve. Da bi prikrili svoje podle in sebične namene, razglašajo univerzalno ljubezen do človeštva, narave ali celo celotnega materialnega vesolja. Sodelujejo s kriminalci in potencialno nevarnimi skupinami, da bi se maščevali svojim domnevnim »zatiralcem«, s čimer mislijo na normalne ljudi. Vendar bodo z veseljem izdali svoje prijatelje in zaveznike.

Vse, kar sem zapisal zgoraj, ni parafraza, ampak natančen prepis kaskade neverjetnih zaključkov. Anonimni avtor, ki ga Biščak z veseljem prepisuje, s tem kar sam naznanja, da mu dejansko ni zares mar za znanstvene resnice in utemeljitve, četudi je začetna ambicija zapisa nasprotna. V njem si prizadeva pokazati, da lahko prav skozi znanstvene študije in empirična dokazila pridemo do utemeljenega spoznanja, da so mentalne in biološke lastnostih ljudi zdrava podlaga za razumevanje njihovih levih in ​​desnih političnih preferenc.

Levičarji so civilizacijski luzerji

Ob tem zelo naravnost trdi, da so levičarji fizično grdi in duševno neuravnovešeni, odprto pušča le dilemo vzroka: ali že biološke značilnosti naredijo nekoga za levičarja ali morda njihova politična prepričanja vplivajo na njihove biološke značilnosti? V praksi bi taka dvosmernost vzročnosti pomenila nekaj zelo bizarnega: če ste levičar, morda niste zavzeli politične pozicije zato, ker ste grdi in duševno neuravnovešeni, ampak ste, ravno obratno, postali grdi in neuravnovešeni, ker ste levičar!

Po analogiji je lepota, zelo dobesedno, rezervirana za desničarje: ker ste atraktivni in duševno uravnovešeni, ste morda postali desničar, ni pa čisto jasno, če vas je morda šele vaše dolgoletno desničarstvo naredilo za takšne: mentalno harmonične in karseda lepe. No, če ne pretiravamo, sprva zgolj zmerno lepe in potem bržkone z leti vedno lepše…

Biščak v svojih navedbah niza korelacije med privlačnostjo in politično pripadnostjo, ki jih nato poveže z afiniteto do egalitaristične ideje:

»Višji in bolj privlačni ljudje se bolj verjetno identificirajo kot desničarji in bolj verjetno aktivno podpirajo desničarske stranke, politike in politike. V Ameriki, Avstraliji in Evropi so desničarski politiki bolj fizično privlačni kot njihovi levičarski kolegi.

Moški, ki so fizično močnejši, pogosteje nasprotujejo prerazporeditvi bogastva in drugim oblikam družbenopolitičnega egalitarizma, tudi če so sami revni. Nasprotovanje egalitarizmu narašča, če so moški bolj fizično aktivni. Podobno je večja verjetnost, da bodo moški z bolj moškimi potezami obraza podpirali nelevičarske politike, moški, ki so boljši borci, bodo bolj podpirali vojskovanje in imeli desna politična prepričanja.

Če povzamemo: levičarji so nižji in grši, levičarski moški pa so šibkejši, manj moški in manj sposobni za boj – značilnosti, ki ne vodijo k uspehu v nobeni človeški civilizaciji.«

Status sovražnega govora

Po moje bi bilo enostavneje, če bi avtor namesto sklicevanja na neimenovane študije preprosto vzel v roke meter in izmeril višino čela, obseg lobanje, ličnic in nosu pri levičarjih. Nekaj tovrstnih pripomočkov je še ohranjenih iz časov Tretjega rajha.

Pred nekaj meseci je ljubljansko sodišče presodilo, da je Biščak kot odgovorni urednik skupaj s svojim kolumnistom nedopustno širil rasizem. Kaznovalo ga je po 297. členu Kazenskega zakonika, ki govori o spodbujanju sovraštva in nestrpnosti. Na podoben način bi si lahko zastavili vprašanje, ali je diseminacija prepričanj o večvrednosti desničarjev tudi oblika sovražnega govora.

Anonimni avtor se dejansko sklicuje na nekatere znanstvene vire, ki jih tendenciozno povzema narobe in nato nadgradi v sovražne zaključke. Za razliko od klasičnega rasizma in običajne govorice sovraštva je tokrat diskurz zavit v celofan navidezne znanstvenosti, ki služi kot dvojen alibi. Prvi alibi je kakopak sama domnevna utemeljenost trditev: če je nekaj znanstveno res, temu ni mogoče oporekati in pripisati diskriminatorne ambicije.

Utemeljenost prepričanj in sovraštvo

Drugi alibi je epistemičen in stavi na to, da je nekomu, ki verjame v kvaziznanstvena spoznanja o grdoti in duševni zaostalosti levičarjev, običajno malce težje očitati, da goji sovražna prepričanja. Zakaj? Ker je videti, da goji zgolj napačna. Toda ali se z vidika merjenja in presoje sovražnosti kaj spremeni v naravi prepričanj, če so ta neresnična? Najbrž ne, saj ob sovražnih besedah in dejanjih ne pričakujemo utemeljenosti.

Najbrž bomo potem, podobno kot morda sodnik, šteli za nekakšno olajševalno okoliščino, če je oseba, ki verjame, da so levičarji grši in duševno zaostali, verjela v zapisano, ker je brala kvaziznanstvena besedila, ki so v funkciji propagande. Vendar neutemeljenost prepričanj še ne odvezuje od sovražnosti in odgovornosti zanjo, če jo širimo.

Če upoštevamo dikcijo 297. člena Kazenskega zakonika in izberemo ustrezno kvalifikacijo spodbujanja sovraštva, dobimo naslednjo možno inkriminacijo kaznivega dejanja: »Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji …. na političnem ali drugem prepričanju, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.«

Seveda pri nas za utemeljenost sovražnosti na podlagi političnega prepričanja prejkone še ni vzpostavljena skoraj nobena sodna in pravna praksa. Zato so stavki tipa »Levičarji so pretežno duševno zaostali« najbrž nekaj, zaradi česar nihče nikogar ne preganja. In ker vemo, kako redko se tožilci sploh odločajo za pregon, sploh upoštevajoč pogoj o ogrožanju javnega reda, ki ga v danem primeru res ne bi mogli dokazati, bo najbrž zanje in za širšo javnost zapis o grdih zaostalih levičarjih in atraktivnih superiornih desničarjih preprosto ostal kuriozum, ki nas lahko kvečjemu poduči, kako delujeta politična propaganda in manipulacija.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**