Komentar / Kdo je prosil, da bi Nova Slovenija v Golobovi vladi zamenjala Levico?

Nova Slovenija je naprodaj: o neki trojni ironiji v oddaji Arena

Televizijske duele med Luko Mescem in Matejem Toninom je vsakič atraktivno gledati, ker so dodobra začinjeni z veliko zbadanja, ideološkimi očitki in slabo prikritim rivalstvom med obema. Tudi tokratno soočenje, organiziral ga je notorični Igor Pirkovič v svoji propagandni oddaji Arena na nacionalki, gledalca s tovrstnimi pričakovanji ni pustilo prikrajšanega.

Eden pomenljivejših momentov soočenja je nastopil, ko je opozicijski Tonin na veliko kritiziral Golobovo koalicijo, sobesednik, ki je s svojo stranko Levica njen lojalen partner, pa mu je nato navrgel smiseln nasproten očitek: čemu tolikšno nezadovoljstvo z nekom, s katerim bi tako radi tesno sodelovali in mu silite v naročje? Še več, radi bi iz koalicije izrinili nas! Poglejmo si ključen trenutek njunega besednega dvoboja:

Luka Mesec: »V vseh tej pompoznosti je zanimivo tole. Levica ima 5 poslancev od 53 v vladajoči koaliciji, Nova Slovenija se pa je, ne glede na to, kaj zdaj govorite, ponujala, da nas zamenja v vladi, kjer bi bili absolutni manjšinski partner. V vladi, ki po vaše počne vse te grozne stvari, ki ste jih opisali.«

Matej Tonin: »Na to je treba odgovoriti. Nova Slovenija se ni nikoli ponujala, je pa res, da so številne gospodarske organizacije dobesedno ves čas poudarjale, predlagale, prosile, da bi Nova Slovenija zamenjala Levico v tej vladi. Ampak to ni naša stvar, to je stvar predsednika vlade.«

Ko o tebi odločajo drugi

Navedeno Toninovo pojasnilo je kakopak komično: predpostavlja, da njegova stranka nima svoje avtonomije, da z njo operirajo gospodarski lobiji, ki jo ponujajo premierju, ta pa se mora odločiti, kaj bo storil z njimi. Da bi njih v stranki kdo kaj vprašal glede sodelovanja v vladi, je čisto nepomembno, ker je to stvar drugih: Goloba in gospodarstvenikov.

Njegovo razlago lahko beremo tudi drugače, kot zelo neposredno in prav nič sramežljivo potrditev Mesčeve trditve: Nova Slovenija je naprodaj, ali bo kupljena, pa je zares odvisno le od kupca. V tem primeru Goloba. Kajti to, kaj bo z njimi, dobesedno »ni njihova stvar«, kot pravi Tonin. Stranka, ki je pred meseci odločno pokazala rdeči karton Janezu Janši in mu dala košarico glede prihodnjega sodelovanja, morda prav zato, da bi se prikupila aktualni vladajoči koaliciji, nedavno pa zaigrala na karto »kislega grozdja« in začuda zatrdila, da je ne zanima sodelovanje z Gibanjem Svoboda, s tem deluje neavtonomno v polnem filozofskem smislu.

Kaj to pomeni? Da ne ravna na podlagi lastne razumne presoje in tako, da bi sama postavljala sebi (moralne) zakone, kjer nam že grški izvor besede (auto-nomos) pove, da je avtonomen tisti, ki sam upravlja s sabo. Ne, z Novo Slovenijo upravljajo in o njej odločajo drugi, gospodarski lobiji in premier: če se ta spomni, bodo v vladi, sicer ne. Kaj želijo in mislijo sami, nenadoma ni pomembno! Nekdo, ki ne odloča sam o sebi, pa je odvisen in s tem tako rekoč naprodaj. Težko bomo našli manj prikrito priznanje česa takšnega, ampak Tonin zmore tudi to.

Levica in njena zvestoba do groba

Vzemimo opisano situacijo za prvo ironijo televizijskega trenutka, ki je v tem, da Tonin sporoča ravno tisto, česar ne bi hotel. Naslednja ironična točka se dotika njegovega sogovorca: mar ni groteskna pozicija same Levice, ki poskuša odbiti ponudbe Nove Slovenije, naslovljene na Goloba, z zaklinjanjem k večni zvestobi? Po odmevnem dogodku na Brdu pri Kranju, kjer so govorili o zdravstveni reformi in smo vsi pričakovali, da bo Levica strogo zagovarjala javno zdravstvo in ustavljanje njegove privatizacije, je Mesec hladnokrvno pojasnil: »Pozdravljam današnjo zelo vsebinsko razpravo. Če se bomo naprej pogovarjali tako, kot smo se danes, bo Levica koalicijo zapustila leta 2030, ko bomo opravili svoje.«

Precej razlogov imam za to, da verjamemo, da bo ta vlada eskivirala javno zdravstvo in zdaj končno razumemo. Če bo njegova stranka lojalna Golobu cela dva mandata, potem se res ni bati, da bi v koaliciji nastal prostor še za Tonina. Povedano drugače: druga ironija soočenja v oddaji ni zgolj, da je šef NSi v komičnem protislovju, če napada tistega, s katerim bi rade volje skupaj vladal, ampak da že po sebi nima šans, ker se Levica na vso moč trudi ostati nadvse zvest partner. Do leta 2030.

»Pozdravljam današnjo zelo vsebinsko razpravo. Če se bomo naprej pogovarjali tako, kot smo se danes, bo Levica koalicijo zapustila leta 2030, ko bomo opravili svoje.«

Luka Mesec,
koordinator Levice in minister za delo

Cena za trajno partnerstvo je, kot vemo, zelo visoka: podobno kot so iz očrta zdravstvene reforme pri Golobu povsem presahnile obljube o ustavljanju privatizacije zdravstva, se je takšna ambicija presenetljivo umaknila tudi iz retorike stranke Levice, s čimer se je ta popolnoma izenačila s tradicionalno oportuno SD. Obe koalicijski zaveznici sta gledali proč pri odstavljanju notranje ministrice Tatjane Bobnar in z enako preračunljivostjo zdaj molčita ob nastavljanju Boštjana Poklukarja. Ki pa, kakšna ironija, bolj ali manj napoveduje vse, kar je imela v programu njegova predhodnica!

V čem je potem med njima sploh razlika? Več kot jasno Tanje Fajon in šefa Levice zaenkrat dovolj ne moti, če bo Črnčec vršil še več vpliva na policijo. Mar ni potem še dodatna ironija, da je relativno vseeno, koga bi Golob izbere ob sebi, Tonina ali Mesca, saj je prvi imel zelo podobno funkcijo v vladi Janeza Janše?

Pirkovič kot ironija

Tretjo ironijo soočenja v oddaji, kjer so kasneje mlatili po Svetlani Makarovič, sem delno že nakazal. Mar ni čista, četudi degutantna tragikomedija, da spopad snubca in ženina poteka na politično okupirani javni radioteleviziji, ki je propagandistično zavezana Trstenjakovi, za nameček pa še v oddaji novinarja, ki piše himne stranki SDS? Pri čemer je za to najmanj posredno odgovorna prav vladajoča koalicija, ki je presodila, da mora javni servis prepustiti umiranju na obroke, namesto da bi že leto nazaj izpeljala odpoklic članov programskega sveta RTVS? Arena je pač oddaja, ki bi lahko bila na Nova24TV.

Če se je Tonin gromko odpovedal Janši in če vladajoča koalicija trdi, da je javni servis spolitiziran, o čemer seveda ni dvoma, bi lahko oba gosta zlahka pogrešala Pirkoviča. In tudi gledalci ne bi pogrešali nikogar med njimi tremi. Je pa res, da potem ne bi videli, v čem je trojna ironija.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**