Rasizem in nogomet / Ena lastovka še ne prinese pomladi

Dobra novica za vse, ki se borijo proti diskriminaciji in rasizmu v športu

Iz Združenega kraljestva je ta teden prišla dobra novica za vse, ki se borijo proti diskriminaciji, predvsem pa rasizmu v športu. Neodvisna pritožbena komisija je namreč odločila, da se, prepoved sodelovanja v nogometu, za zdaj že nekdanjega nogometnega trenerja, Johna Yemsa podaljša. Ta je v triletnem mandatu na klopi angleškega četrtoligaša, Crawley Towna, s številnimi rasističnimi opazkami in neprimernimi komentarji razžalil številne nogometaše. Poročanja o tovrstnem sovražnem diskurzu proti temnopoltim in azijskim nogometašem so v javnost prišla aprila lani.

V klubu so se takoj oddaljili od nogometnega stratega. Aprila 2022 je bil Yems najprej suspendiran s strani kluba, nato pa je klub zapustil po tem, ko je angleška nogometna zveza naznanila, da bo sprožila preiskavo dogajanja. Primer je prevzela neodvisna komisija, ki je s pomočjo zaslišanj ugotovila, da je trener spoznan za krivega v enajstih od petnajstih točk obtožnice. Yems je skozi celoten proces trdil, da ni rasist. Njegovih izjav ne bomo niti povzemali, ker je sovražni diskurz že tako ali tako preveč prisoten v nogometu in v družbi kot celoti. Dovolj bo, če rečemo, da so njegove izjave izjemno sovražne in utemeljene na številnih predsodkih.

Januarja letos je neodvisna komisija odločila, da bo John Yems zaradi rasističnega vedenja moral odslužiti 17-mesečno kazen. Vendar se je na odločitev pritožila angleška nogometna zveza, ki je trdila, da je kazen premila. Neodvisna pritožbena komisija je zdaj prepoved sodelovanja v športu podaljšala in bo veljala do januarja 2026.

Zagotovo gre za pomemben korak v smeri boja proti rasizmu in diskriminaciji v športu. A žal to ne zadostuje. Glede na dogajanje ob zelenicah širom Evrope, predvsem v Italiji in Španiji, lahko vidimo, da je problem rasizma sistemski. Najhuje pa je, da so za upor proti temu sramotnemu početju navijačev na tribunah, običajno kaznovani prav igralci, ki so žrtve teh opazk in žaljivk. Namesto, da bi se ustrezno sankcioniralo nestrpneže, se raje kazni podeljuje nogometašem.

Romelu Lukaku je belgijski nogometaš, ki je pogosto tarča rasizma. Na prvi polfinalni tekmi italijanskega pokala je bil izključen, po tem ko je prejel drugi rumeni karton, saj je ob proslavljanju zadetka pozdravil nastrpneže na stadionu, ki so na tarčo vzeli Belgijca. Lukaku je prejel tekmo prepovedi igranja, njegov klub se je pritožil, a je italijanska nogometna zveza odločila, da bo kazen obveljala.

Zagotovo gre za pomemben korak v smeri boja proti rasizmu in diskriminaciji v športu. A žal to ne zadostuje. Glede na dogajanje ob zelenicah širom Evrope, predvsem v Italiji in Španiji, lahko vidimo, da je problem rasizma sistemski. Najhuje pa je, da so za upor proti temu sramotnemu početju navijačev na tribunah, običajno kaznovani prav igralci, ki so žrtve teh opazk in žaljivk. 

Ob ta primer se je obregnil tudi Gary Lineker, nekdanji nogometaš in voditelj priljubljene oddaje Match of the day, ki je bil pred časom suspendiran s strani delodajalca, ker je opozoril na ksenofobno politiko britanske vlade. Lineker je to odločitev označil za grozno. Prav ta pridevnik pa odlično povzame stanje v nogometu. Žal pa nogomet ni nobena izjema, saj je le delček družbe in s tem le eden od ideoloških aparatov države.

Problem rasizma, ksenofobije in drugih oblik nestrpnosti je na stadionih le bolj na očeh javnosti, a to seveda ne pomeni, da drugod ni prisoten. Obča toksičnost družbe se kaže tudi v rasističnih komentarjih na družbenih omrežjih, ki so jih deležni posamezni nogometaši ob napakah na igrišču. Namesto z iskanjem sistemskih rešitev pa se klubi in nogometne zveze pogosto poslužujejo parcialnih rešitev, ki pogosto sploh ne zaščitijo žrtev sovražnega govora in vedenja. Do nestrpnosti bi morali imeti ničelno toleranco, a se predvsem v nogometu, pogosto izkaže, da temu ni tako. Še več v športu se čedalje bolj manifestirajo družbene in razredne razlike, čeprav bi moralo biti osnovno poslanstvo športa to, da spodbuja sodeovanje in empatijo ter briše te razlike.

Lukaku je na koncu dobil zeleno luč, da lahko izjemoma nastopi na drugi polfinalni tekmi, saj ga je predsednik nogometne zveze, Gabriele Gravina, dobesedno pomilostil. S tem so vodilni možje italijanskega nogometa le začasno pogasili požar, vzroka za njegov nastanek pa sploh niso naslovili.