Predsednica je zapela na polju mrtvih

"Napačni so šli na Evrovizijo," je cinično komentiral pevski nastop predsednice parlamenta opozicijski šef Janez Janša

"Napačni so šli na Evrovizijo," je cinično komentiral pevski nastop predsednice parlamenta opozicijski šef Janez Janša. Ni dvoma, da ga je pri tej sarkastični oceni, glede na naravo dogodka, znova vodil klasični ideološki resentiment proti partizanstvu, s katerim nikoli ne skopari.

Toda kaj, ko so stvari bolj zapletene. Nesporno si je Urška Klakočar Zupančič izbrala nenavadno priložnost za priložnostno petje kmalu po tistem, ko je svoje glasilke že preizkusila na Radiu Robin. Sproščenost konteksta bržkone pripomore k poskusu racionalizacije njenega obnašanja, kadar se kot Celine Dion razneži ob vižah "My heart will go on". In s tem ni nič narobe ali je vsaj bistveno manj. Toda ali je njen tokratni glasbeni vložek ob Batičevem spomeniku svobodi in miru na Poljani pri Prevaljah, kjer so se odvijali zadnji boji druge svetovne vojne na evropskih tleh, mogoče razumeti kot nekaj spodobnega ali nespodobnega? Je razprava o tem morda celo odvečna, banalna in že sama po sebi voda na mlin Janševe neutrudne propagande?

Politainment na krvavem polju

Slavnostna govornica na letošnji prireditvi je tokrat svoje pevske sposobnosti preizkusila tam, kjer so se od 9. do 15. maja 1945 odvrteli eni zadnjih bojev v drugi svetovni vojni na domačih tleh. Padlo je skupaj okoli 100 pripadnikov Jugoslovanske armade, kot so preimenovale partizanske enote dva meseca pred tem, na drugi strani pa okoli 310 Nemcev in njihovih domačih zaveznikov ob številnih ranjenih. Zaradi krvavih bojev je Poljana postala »polje mrtvecev«, so zapisali na Vikipediji, saj so po končani vojni vse žrtve z orožjem vred zakopali na poljanskih njivah.

Predsednica parlamenta se je ob svojem govoru odločila na kratko zapeti "Pesem o svobodi" Radovana Gobca: "Zdaj zaori, pesem o svobodi, preko logov in gozdov, po vsem svetu zaplovi do vseh slovenskih tlačenih domov." Najbrž bi njeno odločitev za glasbeni vložek v času nevarnega razmaha političnega infotainmenta pogojno še lahko pozdravili, če tega ne bi storila na svojstven način – delovala je razigrano čustveno, kakor da čaka na svojo priložnost emocionalne zadovoljitve pred publiko na povsem neprimernem kraju za demonstracijo lastnih potreb.

Njena odločitev zbuja nelagodje in odpira dvom, ali je šla pri tem čez rob, pri čemer lahkega odgovora ni. Je pa nesporno ironično, kadar o spodobnosti moralizirajo nespodobni, v tem primeru Janša, ki intimno ne čutijo bližine z zmagovalci druge vojne, a bi bilo enako nesposobno ne priznati na glas, da je neko dejanje napačno samo zato, ker bomo s tem soglasni z nespodobnimi, četudi je naša motivacija zelo drugačna.

Je petje ob takšni priložnosti neprimerno?

Predsednici parlamenta gotovo ne moremo očitati ničesar, kar je povedala v svojem govoru ali v izbiri pesmi. V prvem je opozorila, zakaj je potrebno neprestano ponavljati, kaj se je res zgodilo med vojno, kdo je bil na kateri strani, kdo je bil zmagovalec in katere vrednote so gnale sprte strani. Ker zgodovine ne smemo nikoli žaliti s potvarjanjem, je še dodala.

=AzWV0eZm34Y

Tudi njen glasbeni dodatek v nastopu morda ni neprimeren zaradi samega petja in še manj vsebine, ampak zaradi pozicije, ki jo zaseda, konteksta in same izvedbe. Imamo dve možnosti utemeljitve tega, kaj je narobe z njeno gesto. Na splošno je včasih petje ob spominski slovesnosti, sploh nenavadno kot dodatek k slavnostnemu govoru, neprimerno in nespodobno, saj je lahko nespoštljivo ali moteče za slovesno naravo dogodka. Spominski govori so pogosto namenjeni počastitvi in spominu na pomembne osebe, dogodke ali priložnosti, zato morajo biti izpeljani v spoštljivem tonu. Petje, sploh v njeni izvedbi in izjemno redko za takšne priložnosti, lahko preprosto preusmeri pozornost od glavnega sporočila govora in odvrača pozornost.

Naslednji vidik je, kdaj ga bomo razumeli kot samopromocijo ali celo kot karaoke vložek, s tem pa kot preveč nepietetno in premalo decentno dejanje. Videti je, da je absolutno prevladal omenjeni vidik, četudi se bodo takoj našli zagovorniki, ki bodo začutili veliko dolžnost, da predsednico obranijo pred Janševimi opazkami, a le zato, ker jih je izrekel on in ker bodo čutili, da gre za napad na partizanstvo. Na njihovo podporo prejkone tudi računa.

Sam bi raje rekel, da bi njeno ne posebej posrečeno petje zlahka pogrešali, sploh ker v dani situaciji niti malo ni bilo nujno in je učinkovalo kot odvečna in prisiljena domislica. Toda kaj, ko bo navidezna »sproščenost«, kakršne smo se nagledali v primeru Boruta Pahorja, mnogim najbrž vedno znova alibi za zagovor njene domnevne nekonvencionalnosti v obnašanju. In ja, tudi takšnih zagovorov smo se že nagledali.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**