Pirkovičeva Arena / Na RTV Slovenija je še vse po starem

Program na javni televiziji je še vedno spolitiziran in zmanipuliran

Čeprav je nov Svet RTV Slovenija začel delovati, vodi ga Goran Forbici, se to ne pozna v ničemer v programski shemi našega daleč največjega in najpomembnejšega medijskega javnega servisa. Vse je še naprej po starem, program je še vedno spolitiziran in zmanipuliran.

Odgovor na tak očitek bo najbrž, da je potrebno potrpeti še mesec ali dva. In najbrž tudi bomo, hoteli ali ne. Po svoje je stanje razumljivo, ker mora Svet RTV Slovenija šele poskrbeti za konstituiranje štiričlanske uprave in zaenkrat je pripravil razpis zanjo, razen tega ni v njegovi neposredni pristojnosti, da bi se vpletal v sam program.

Kdo je fašist?

Toda slab občutek ostaja, sploh če si plačnik RTV prispevka ogleda katerega od osrednjih TV Dnevnikov ali, bognedaj, zadnjo Pirkovičevo oddajo Arena. Povedano preprosto: ekipe političnih novinarjev in urednikov na svoji misiji delujejo nemoteno naprej, kakor da se novi Svet RTV ne bi konstituiral in se nič ni spremenilo, zato se politično pristranske, navijaške in propagandne operacije brez ustavitve nadaljujejo. Morda celo huje ob vednosti, da se jim čas vendarle izteka.

Tokratna oddaja Arena je bila znova tako rekoč avtorsko obarvana, govorila je predvsem o fašizmu. Pirkoviča je zmotila aktualna odločitev sodišča, ker je Luka Mesec za prvaka že ukinjene ekstremistične nacionalne stranke Bernarda Brščiča javno izjavil, da je fašist, a bil oproščen. Zato je v oddajo vpeljal nekakšno polemiko s sodiščem, pa tudi s politiki, kar je bilo mogoče razbrati že iz napovednika oddaje: »Bernard Brščič je fašist, tako pravi Luka Mesec. To ni desničarska politika, to je fašizem, pravi Robert Golob. Janez je fašist, je dejal Jaša Jenull. Janez Markeš pa, da je shod Pavla Ruparja manifestacija v slogu Benita Mussolinija. Kdo je torej fašist?«

Nič uravnoteženosti

Potem je s pomočjo arhivov svoje hiše selektivno nizal posnetke starih izjav, v katerih je kdo iz njemu neljubih političnih opcij uporabil po njegovem prekrepke besede, po možnosti ravno o fašizmu. Med drugim si je privoščil tudi Svetlano Makarovič. Sebi ljubih političnih opcij ni niti poskušal omeniti in še manj kritizirati, čeprav svojo psihoretoriko dobesedno gradijo na sovraštvu.

Na koncu nam je privoščil, spet daleč od sleherne uravnoteženosti, dva gosta, ki sta izustila natančno tisto, kar se je od njiju pričakovalo: Ernesta Petriča in Janeza Šušteršiča. Ker je oddaja hitro zajadrala v čiste ideološke vode, kjer so se vsi trije čudili hipokriziji levoliberalne levice ali vsaj nečesa, kar sami dojemajo pod tem pojmom, predvsem pa kritiki na račun aktualne vlade, je ob izjavah obeh povabljenih lahko voditelj vidno cvetel. Razumljivo, vsakič sta izustila natančno tisto, kar je predvidel in kar mu je ugajalo. Moralna poanta je bila ves čas zgolj ena: tisti, ki licitirajo fašiste, so sami fašisti. In tudi če niso, grozljivo diskreditirajo svoje politične oponente.

Programska revizija

Resnici na ljubo Pirkovič večkrat v studio vabi širše, toda vedno znova v kamero zrecitira seznam vseh, ki so ga zavrnili. Tokrat so ga v kabinetu predsednika vlade, ker je snubil Niko Kovač, vodjo Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora. »Škoda, pa tako veliko nastopa,« je v svojem slogu cinično komentiral njeno zavrnitev, kar ni bilo presenečenje za nekoga, ki tudi sicer ne nadzira svojih neslanih pripomb in komentarjev.

Ni dvoma, da je programska shema v zadnjih dveh letih od ugrabitve javne radiotelevizije navrgla vrsto kršitev programskih standardov in etičnih načel. Bati bi se moral, da jih nihče ni popisal. In ravno zato je nujno, da to stori novo vodstvo; kot sem že predlagal, bo moralo izpeljati programsko, finančno in kadrovsko revizijo dogajanja po politični ugrabitvi javnega servisa in ustrezno ovrednotiti stanje. Da se zgodba več ne ponovi. Brez tega ne bo korakov v pravo smer.

Po ogledu kakšnega od osrednjih dnevnikov ali oddaj, kot je Arena, bi pričakovali tudi, da novinarski aktivi in novinarski sindikati RTV Slovenija spišejo temu podobno poročilo in popišejo vse kršitve in kršitelje. Tovrstno dokumentiranje in revizija bosta ključnega pomena za zagotovitev neodvisnosti medija, pa tudi za obnovitev zaupanja v hišo.

Ne bo dovolj zgolj nov Zakon o RTV Slovenija, poročilo novinarskega aktiva mora prispevati k prepoznanju vzrokov, ki so pripeljali do prevzema servisa, da se prepreči tovrsten vpliv v prihodnje in jasno definira nepravilnosti in našteje vse tiste, ki so brutalno paktirali s političnimi strankami. Končno bi to morala biti podlaga za ustrezne ukrepe v skladu s poklicnimi standardi novinarskega dela. Pri tem se aktiv ne more kar opreti na delo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, saj je sama že nekajkrat dokazala svojo pristranskost.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**