Kako smo prodali hrbtenico / Janšev posel z ruskimi železarskimi bogataši

Zgodba, ki ni nikoli dobila epiloga

»V letu 2022 smo dosegli najboljši finančni rezultat v naši zgodovini,« je uvodni stavek predsednika uprave SIJ – Slovenske industrije jekla Andreya Zubitskega v zadnjem letnem poročilu. Skupina s 3755 zaposlenimi je ustvarila rekordnih 1,3 milijarde prihodkov od prodaje, kar je 340 milijonov evrov več kot leta 2021, izkazala je 95,4 milijona evrov čistega dobička, 3,2-kratnik dobička leta 2021. »Skladno z našim poslovnim modelom smo višje cene energentov prenašali na kupce. Tudi tako smo ob nižjih proizvedenih količinah v primerjavi z letom 2021 lahko ustvarili višje prihodke od prodaje in izboljšali druge finančne kazalnike,« zapiše Zubitskiy skrivnost dobrega poslovanja. Kar 85 odstotkov vsega jekla in izdelkov skupina SIJ izvozi, največja trga, z 41-odstotnim deležem, sta Nemčija in Italija.

Ključna lastnika SIJ sta država s 25 odstotki in podjetje Dilon z 72,2-odstotka, preostalo so lastne delnice, nekaj pa jih ima tudi podjetje Unior. Formalni lastnik podjetja Dilon je podjetje Dilon Coöperatief, investicijsko podjetje, registrirano v Amsterdamu na Nizozemskem, že iz tako imenovane »baze dejanskih lastnikov« pri AJPES pa izhaja, da je dejanski lastnik Dilona Andrey Zubitskiy. Stalno prebivališče ima v Švici, začasno v Ljubljani. Obvladujoči lastniki SIJ je torej prek nizozemskega podjetja ruska družina Zubitskiy, sicer lastnica ruskega industrijsko-metalurškega giganta IMH, do vojne enega vodilnih svetovnih dobaviteljev komercialnega surovega železa in največji proizvajalec koksa v Rusiji. V preteklih letih sta bila v lastništvu Dilona še dva člana družine, oba s stalim bivališčem v Rusiji: Evgeny Zubitskiy, sicer vodilni IMH Rusija, ki je bil iz registra lastnikov izbrisan novembra 2018, ter Galina Zubitskaya, ki je bila izbrisana šele septembra lani.

Iz SIJ so sicer že 28. februarja lani, štiri dni po začetku ukrajinske vojne sporočili, da je SIJ »slovensko podjetje«. Ter: »V lastniški strukturi ni ruskih podjetij, odgovorne osebe pa nimajo političnih povezav z ruskimi oblastmi in niso podvržene nobenim sankcijam.« Zapisali so, da med financerji nimajo ruskih bank, da bo vpliv trenutnih in morebitnih novih sankcij na poslovanje SIJ »tak kot za celotno evropsko in svetovno gospodarstvo«, v Rusiji in Belorusiji pa da skupina SIJ ustvari dobra dva odstotka prihodkov od prodaje.

»V Rusijo in Belorusijo nismo in ne dobavljamo jekla ali jeklenih izdelkov za uporabo v vojaški industriji,« so zatrdili. Iz zadnjega letnega poročila sicer izhaja, da ima SIJ v Moskvi trgovinsko podjetje OOO SG, ki je lani izkazalo 80 tisoč evrov dobička.

SIJ, torej strateško jeklarsko industrijo, je sedanjim ruskim lastnikom prodala vlada Janeza Janše leta 2007. Računsko sodišče je leta 2012 v reviziji potrdilo številne resne napake in neučinkovitost pri prodaji. Janševa vlada je postopek vodila mimo državnega zbora, mimo takrat veljavnega odloka o prodaji državnega premoženja, komisija za prodajo, ki jo je ustanovilo gospodarsko ministrstvo Andreja Vizjaka, je delovala kar na sedežu družbe SIJ, postopek ni bil voden za doseganje najvišje možne cene, ocena vrednosti, ki jo je imela komisija za prodajo, pa ni bila ustrezna. Ne samo to: ruski kupec je bil očitno favoriziran in izbran vnaprej; predstavniki družbe SIJ in gospodarskega ministrstva so bili pred objavo poziva za javno zbiranje ponudb za večinski delež SIJ v stiku s predstavniki izbranega ponudnika, navaja računsko sodišče. Podjetje Dilon, ki ga je družina Zubitskiy ustanovila za prevzem, je bilo registrirano oktobra 2006, vlada je soglasje k prodaji dala marca 2007. Za 55,35-odstotni delež, ki je bil takrat predmet prodaje, so Rusi v proračun nakazali 105 milijonov evrov. V premislek: samo lani je SIJ ustvaril 95 milijonov evrov čistega dobička. Računsko sodišče je posebej poudarilo kar 70 milijonov evrov (natanko 70.015.000 evrov) »presežka sredstev nad kupnino«, ki je bil nakazan na isti skrbniški račun pri notarju, prek katerega so Rusi državi v več delih nakazovali kupnino. Zakaj je ta denar prišel in kam je odšel, je računsko sodišče poskušalo izvedeti od gospodarskega ministrstva. Slednje – revizija je bila narejena v času Pahorjeve vlade, objavljena pa prvi mesec druge Janševe vlade 2012–2013 – je dalo le bizarno pojasnilo: »Da je kupec nakazal več sredstev, kot je znašala kupnina, je ministrstvo opazilo, vendar temu ni namenilo pozornosti, saj je dobil kupec presežek nakazan nazaj. Pomembno je bilo le, da je bila kupnina 105.000.000 evrov nakazana na račun proračuna oziroma da kupec ni nakazal premalo.«

Zgodba ni nikoli dobila epiloga.