Pahor še dalje išče pozornost zase

Borut Pahor je s svojim antipolitičnim komunikacijskim populizmom postal in ostal najbolj priljubljen politik v državi celo desetletje, kar samo podvoji problem, ki ga ima sicer naša država

»Še naprej se bo izogibal komentiranju dnevne oziroma aktualne slovenske politike. Z vsemi njegovimi aktivnostmi je sicer dobro in podrobno seznanjena javnost, ki ga spremlja na družbenih omrežjih; predsednik ima več kot 300.000 sledilcev, še dodajajo v njegovi pisarni.«Bistvo politike je postala pretočna in mediativna stvar, katere kvintesenca je število sledilcev. Vsaj tako menijo v pisarni Boruta Pahorja, tiste proslule medijskopolitične figure, ki se nikakor ne more posloviti od svoje funkcije. Kakor da se je bolestno navezal nanjo, kakor da je ne more preboleti. Zgoraj navedeno pojasnilo njegove pisarne je morda ključno – človek je homo mensura, mera in merilo vsega, in sicer sledeni človek na družbenih omrežjih. Ekspredsednik zato potrebuje vedno nove sledilce, kajti vse je izmerljivo skozi njih.

Še bi bil predsednik

V Delu in Večeru se sprašujejo, kaj se z njim dogaja po prvega pol leta, odkar je po dolgi dekadi dveh mandatov sestopil s prestola. Kako sobivata predsednica republike in bivši predsednik republike od primopredaje poslov naprej? Zaznati je nezadovoljstvo nove predsednice Nataše Pirc Musar, saj se velikokrat zazdi, da njen predhodnik vstopa na njen teren in se obnaša konkurenčno, kot večni predsednik, kot puer aeternus politike. On, ki je vendar deklarirano najprej kralj instagrama!

Če je lahko tak politik brez barve, vonja in okusa prosperiral 30 let v njenem vrhu, pri čemer so ga ujčkali vsi, državljani, mediji in širša javnost, potem je arena domačije zgolj oder za nastopaštvo. In iskanje sledilcev.

Situacija je kompleksna in težko dojemljiva. Po eni strani se kot predsednik ni obnašal kot predsednik in ni želel biti moralna avtoriteta, zelo eksplicitno, razposajeno je profaniral funkcijo do konca, zdaj se močneje oglaša kot kdaj prej, sploh okoli notranjepolitičnih tem. Še bolj resno nastopa na zborih desnice, graja ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, udeležuje se alternativnih proslav ob dnevu državnosti, kot je bila zadnja na Vrhniki, kritizira vlado Roberta Goloba, medtem ko je bila prejšnja skoraj perfektna. In prav nič avtokratska. Išče svoje simpatije do Anžeta Logarja, k njemu pošilja svoje sodelavke in svetovalke, na davčnem področju pa ga najdeva v Janševem adutu Ivanu Simiču.

Sicer res ne zanemarja svoje poprejšnje vloge instagramske ikone, a je ojačal svojo politično dejavnost in pojavnost.

Posttravmatska motnja pozornosti

Čeprav ima zagotovo vso pravico do političnega udejstvovanja kot vsak državljan, se Pahor po izteku dveh mandatov obnaša, kakor da je razvil posttravmatsko stresno motnjo, najbrž povezano z iskanjem nenadoma zmanjšane pozornosti zase. Ali vsaj njegovim občutkom, da je te manj. Po eni strani se je otresel svojega fiktivnega načela, da politike ne komentira, kajti zdaj jo pač bolj sproščeno – fiktivnega zato, ker mu je služilo kot lažen alibi za neopredeljevanje celo v trenutkih dramatičnega dogajanja v državi in rušenja temeljev demokracije.

Zdi se tudi, da se po zavrnitvi nove aktivacije v svoji matični SD nekaj hitreje odloča za koketiranje z odkrito Janšo, čigar avtoritarnost ga nikoli ni zmotila. Prav bližina šefu SDS je prejkone pravcati razlog, zakaj trenutno še bolj pospešeno najdeva simpatije do desnice, predvsem pa do njenega novega favorita Logarja, ki celo poskuša ukrasti njegovo idejo kvazisredinskosti. Kajti tu ne gre za sredinskost v pravem in iskrenem pomenu.

Monetizirajo čisto vse

Monetizacija je očitno začrtala svoj krog: Pahor je začel na veliko monetizirati politiko in svojo podobo na socialnih omrežjih, koval je sledilce, s katerimi se rad vsakič pohvali. Politika je postala politainment in mediji so tako rekoč postali politika, kar mu je skrajno ustrezalo.

Potem je moral stopiti iz nje in zdaj poskuša z monetizacijo povsod, za začetek pri Mastercardu – kje pa drugje! Po drugi strani, kot sem že nakazal, izpraznjeni prostor njegove politične monetizacije rade volje kapitalizira Logar, ki je ukradel njegovo agendo in jo razvil v platformo. Celo dobesedno. In ker ne gre drugače, poskuša Pahor malce preko svoje sodelavke Alje Brglez monetizirati še sebe pri svoji lastni kopiji. Paradoks je skoraj popoln: kopija Logar monetizira original, nato pa original še malce monetizira kopijo.

Če to ni obet popolne recipročne monetarne žlahtnosti, kaj je? Manjka samo še kakšen Pahorjev priročnik za monetarne politične začetnike, ki ga bo natisnila Beletrina, pa seveda članstvo šefa taiste založbe v druščini. Pravzaprav sploh ne manjka, vse bo.

Težava sedanje predsednice

Nataša Pirc Musar ima lahko in hkrati težavno nalogo, kako povrniti inštitutu predsednice republike izgubljen ugled in poslanstvo, pri čemer ne sme in verjetno niti ne želi preveč posnemati Pahorja. Da prihaja do kratkega stika z njim, ker ji preveč skače v zelje, je po moje še dobro, saj bo s tem prisiljena s samokorekcijo zavzeti samosvojo politično lego, v kateri ne bo podobna svojemu deplasiranemu predhodniku, ki je v desetih letih s svojim influencerskim populizmom in politično abstinenco naredil neverjetno škodo.

Predsednica ima nesporno težavo, saj bo težko dosegla število sledilcev svojega predhodnika. Bolje povedano: upajmo, da se bo temu načrtu itak odpovedala in opustila degradacijska ravnanja, zaradi katerih nihče resen ni več resno jemal funkcije, ki jo opravlja. Na ravni političnega programa velja podobno; najbrž bo morala opustiti Pahorjevo lažno retoriko dialoga in sodelovanja. Toda obenem se tega, da ga ne bo kopirala, veseli Logar, ki si je takšno retoriko, po čistem copy-paste sistemu, postavil za svojo agendo.

Je pa res, da je Pahor s svojim antipolitičnim komunikacijskim populizmom postal in ostal najbolj priljubljen politik v državi celo desetletje, kar samo podvoji problem, ki ga ima sicer naša država. Postal je drugo ime za polno izvotlenost slovenske politične domačije. Če je lahko tak politik brez barve, vonja in okusa prosperiral 30 let v njenem vrhu, pri čemer so ga ujčkali vsi, državljani, mediji in širša javnost, potem je arena domačije zgolj oder za nastopaštvo. In iskanje sledilcev.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**