Propagandna retorika nasprotnikov evtanazije

Nasprotniki evtanazije skušajo z asociacijami na nacizem občinstvo prepričati, da je ideja evtanazije nevarna, ker jo je uporabil že nacistični vodja

Ima zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sploh kakšne možnosti, da ga podprejo v parlamentu, ali pa je že do konca pogorel? V stranki Levica so nepričakovano edini v koaliciji, ki so zakonski podpori pomoči pri smrti naklonjeni, pri Socialnih demokratih in v Gibanju Svoboda se raje oportuno sklicujejo na pomen paliativne oskrbe in temeljit razmislek »o tej civilizacijski temi«. Kakor da bi bila ideja zanje nekaj povsem novega in neraziskanega, civilizacija pa svetlobna leta daleč!

Zastavil bom rahlo drzno tezo: ker se v nekaj desetletnih javnih razpravah o evtanaziji ni nič drastičnega spremenilo, ker praksa v posamičnih državah ni pokazala na nobene posebne slabosti v njeni izvedbi, ker je predlog slovenskega zakona napisan dovolj skrbno in vsebuje kvečjemu preveč varovalk, ne premalo, moramo nekako pojasniti aktualno politično zadržanost. Tisto, s katero danes v odnosu ne zgolj do zakona, temveč tudi same ideje evtanazije, ki si jo nekateri zaradi neposrečenih asociacij z nacistično preteklostjo niti ne upajo uporabiti s tem imenom, obotavljajoče nastopajo domače levosredinske politične stranke.

So morda podlegle dominantni psihopolitiki Janševe propagande, obširni demagogiji desnice, zdravniškega ceha in Rimskokatoliške cerkve? Mar ni to, da vladajoča stranka in vedno rezervna druga stranka vseh koalicij, obe deklarativno levo usmerjeni, ne podpirata ideje evtanazije, že simptom političnih strankarskih identitet in profilacij, pa tudi njiju samih?

Vpliv propagande

Podpora evtanaziji bi lahko bila dober indikator, kam politično gravitira Slovenija, sploh v primeru, če bi primerjava na mednarodni lestvici držav pokazala, da se drugod po svetu dviguje. Kot vemo, je evtanazija uzakonjena v državah, kot so Kanada, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Kolumbija, Portugalska, Španija in v šestih zveznih državah Avstralije, deloma pa v Švici in Nemčiji. Spisek ni dolg, čeprav z leti narašča in Slovenije zaenkrat verjetno še ne bo na njem.

Sam si bom zastavil vprašanje, ali morda k temu ne prispevata slaba pripravljenost na strokovno razpravo ali indiferenca, ki jo zmore Golobova koalicija, s čimer se odpira prostor očitkom proti evtanaziji? Je vladajoča politika postala dovzetna za zgrešena prepričanja in zmote, ki jih širijo nasprotniki zakona, najbolj značilno pa ravno Janšev ideološki stroj?

Eden od načinov, kako presojati težo argumentov, je verjetno analiza logičnih zmot uporabnikov argumentov proti evtanaziji, s katerimi poskušajo utemeljevati svoja mnenja. Med njimi tradicionalno prevladuje »sklicevanje na čustva«, predvsem sejanje strahu pred negativnimi posledicami uzakonjenja možnosti evtanazije.

Aktualnost Hitlerja

Naštejmo jih še nekaj. Zanemariti ne gre apeliranja na zdravniško etiko, še zlasti na Hipokratovo prisego, v kateri je grški zdravnik oporekal uporabi smrtonosnih zdravil, kar je seveda priročen izgovor zdravniškega ceha. Tak argument bi lahko poimenovali kot »sklicevanje na zdravnikovo poslanstvo«. Ampak potem bi lahko uporabljali tudi pijavke, kadar ima človek preveč krvi v telesu in s tem izboljševali njegovo zdravje, kajti Hipokrat je to rad počel.

Med drugimi vrstami zmot pogosto naletimo na sklicevanje na primere zlorab, ki se navajajo zelo selektivno in tendenciozno, napade »ad hominem«, »sklicevanje na avtoriteto«, »prenagljeno sklepanje«; dr. Erik Brecelj se pretvarja, da bo vrnil licenco, če bi moral koga evtanazirati, čeprav zakon tega zdravnikom sploh ne nalaga.

Posebno obsežno poglavje predstavljajo argumenti iz »spolzke strmine«, ki so skoraj vedno utemeljeni na prepričanju, da bo evtanazija odprla vrata za vrsto zlorab, ki bodo kaskadno pripeljale do vrste nezaželenih in škodljivih posledic. Moj namen ni, da bi presojal predlog zakona, temveč bi rad opozoril na enega največjih hitov trenutne javne razprave in na širše posledice tovrstne propagandne retorike – govoril bom o »sklicevanju na Hitlerja«, evgeniko in nacistične programe iztrebljanja. Ironično s strani tistih, ki jih neonacisti v slovenski družbi niti malo ne motijo, prej nasprotno!

V nadaljevanju se zato posvečam ilustracijam zgolj ene vrste zmotne argumentacije, predvsem zato, ker opažam, da si v svoji preprostosti uspešno utira svoj prostor in učinkuje – opozoril bom na redukcijski trik »ad Hitlerum«.

Svetovalke v tretjem rajhu

Najbolj značilno in odmevno je takšen argumentacijski diskreditator uporabil Janšev bivši poslanec Pavel Rupar na enem od svojih demagoških upokojenskih shodov: »Takšno svetovalko bi si vzel Adolf Hitler v tretjem rajhu. Nacisti so pomagali duševno prizadetim in nato starejšim v prehitro smrt.«

Žaljive besede so se nanašale na Biserko Marolt Meden iz društva Srebrna nit, eno izmed nosilk zbiranja podpisov za nov zakon in svetovalko predsednice republike.

Podpora evtanaziji bi lahko bila dober indikator, kam politično gravitira Slovenija, sploh v primeru, če bi primerjava na mednarodni lestvici držav pokazala, da se drugod po svetu dviguje. Kot vemo, je evtanazija uzakonjena v državah, kot so Kanada, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Kolumbija, Portugalska, Španija in v šestih zveznih državah Avstralije, deloma pa v Švici in Nemčiji. Spisek ni dolg, čeprav z leti narašča in Slovenije zaenkrat verjetno še ne bo na njem.

Argumentacija z uporabo »reductio ad Hitlerum« je vsakič silno enostavna in čustvena izjemna nabita: nasprotniki evtanazije skušajo z asociacijami na nacizem skozi pretirano uporabo čustev in osebnih zgodb občinstvo prepričati, da je ideja evtanazije nevarna, ker jo je uporabil že nacistični vodja. Kdor pa je podoben Hitlerju, je kakopak vsega zaničevanja vreden.

Težava ni zgolj v neprimerljivosti motivov in intenc. Filozofi, kot so Peter Singer, so sicer že zanikali, da bi tovrstnim programom v tretjem rajhu sploh smeli nadeti predznak »evtanazija«, saj so bili evidentno namenjeni drugim ciljem in ne pomoči umirajočim.

Zavržno posnemanje

Na podoben način je »ad Hitlerum« uporabil Janša v svojem tvitu in pri tem namigoval, da predlagatelje zakona motivira rešitev pokojninske reforme, saj bodo usmrtitve za državo cenejše: »Za tole gre levičarjem pri evtanaziji. Njihova pokojninska reforma. Natančno posnemanje Hitlerja. Zavržno do konca.«

Vse tovrstne diskreditacije delujejo »ad hominem« in torej skušajo zagovornike prikazati kot moralno perverzne, pokvarjene in človeštvu nevarne. Starosta razprav o medicinski etiki, zdravnik dr. Matjaž Zwitter, se tudi ni trudil uporabiti boljših argumentov, Janševe taktike zastraševanja ga evidentno osebno čisto prepričajo: »Evtanazija brez soglasja ni evtanazija, ampak je umor v slogu nacizma. Na Nizozemskem je takšnih primerov okrog 20 %. V resnici to pomeni, da se znebimo osebe, ki je vsem odveč.«

Zdravniki Pavel Poredoš, Radko Komadina, Janez Kranjc, Igor Švab so na spletni strani Zdravniške zbornice in pred tem tudi na straneh Sobotne priloge Dela objavili članek, v katerem zapišejo: »Tudi etična komisija Svetovnega zdravniškega društva zaradi poraznih izkušenj z nacističnimi zdravniki, ki so sodelovali pri evtanaziji 300.000 otrok, z razlago, da ne ubijajo ljudi, ampak zdravijo nacijo, evtanazijo in zdravnikovo pomoč pri samomoru bolnika v celoti zavrača.«

Poraznih izkušenj? Mimogrede, takšnega poudarka ni mogoče najti v nobeni deklaraciji tega društva, v zadnji iz leta 2019 pa celo ne obravnavajo več evtanazije kot »neetične« in tudi izrecno več ne obsojajo njene medicinske prakse, je pa res, da vztrajajo pri svojem odločnem nasprotovanju evtanaziji in pomoči pri samomoru. Takšnega poudarka ni mogoče najti v nobenem drugem dokumentu tega društva na njihovi spletni strani. Zanimivo bi zato bilo videti, katero besedilo sploh imajo slovenski zdravniki v mislih.

Najbrž ni potrebno posebej pojasnjevati, zakaj so omenjene analogije omalovažujoče, cenene in škodljive za razpravo. Če še lahko razumemo propagando politikov, toliko težje sprejmemo enake manire pri zdravnikih. Kakor da bi stiske umirajočih ne bile realne, kakor da predlagatelje zakona vodi morilska sla, ker so kot novodobni krvoločni nacisti, ki želijo pobijati.

Kadar se v stranki SDS utrudijo z navajanjem zlonamernih analogij, se radi zatekajo k navidezno pozitivnejši ideologiji »svetosti življenja«, katere branik da so: »V Slovenski demokratski stranki vedno smo in vedno bomo zagovarjali svetost življenja, čemur sledi tudi slovenska Ustava, ki govori o nedotakljivosti človekovega življenja.«

Če gre politikom velikokrat za nizkotno propagando, bi si politikanstva v argumentih zdravniki ne smeli privoščiti.

Program iztrebljanja

Teolog dr. Tadej Strehovec ni v panogi razprave »ad Hitlerum« in v manipulaciji nič manj napadalen. V imenu RKC soglaša s povedanim in celo pravi, da je program iztrebljanja invalidov pri nacističnem liderju srhljivo podoben današnji evtanaziji: »Adolf Hitler je 1. septembra 1939 podpisal dekret o tajnem programu T4 za iztrebljanje hudo bolnih in invalidov z besedami: ‘Gre za zagotavljanje usmiljene smrti bolnikom, ki po človeških kriterijih in po skrbnem pregledu niso več ozdravljivi.’ Podobnost teh besed z današnjimi zagovorniki in izvajalci usmiljene smrti in evtanazije v bolnišnicah je srhljiva. Kaže pa, da bo potrebno v imenu človekovega dostojanstva in pravega sočutja tovrstne ideologije še enkrat premagati.«

Moč čustvenih asociacij očitno deluje na psihologijo množic v skladu s sugerirano predstavo o krvosesih med predlagatelji zakona, ki perfidno strežejo po življenju in čakajo, da nas bodo iztrebili. Še zlasti upokojence. V bistvu se kar zgledujejo ob programu T4! Nič čudnega, da kolumnist na Janševi Nova24TV, gospod Ivan Šokić, v strahu opaža podobno in stori še opazen korak dalje: »V primerjavi s takimi še Adolf Hitler izpade kot svetnik. On je vsaj pobijal svoje namišljene sovražnike, podporniki evtanazije bi radi zatolkli lastno meso in kri.«

Svetost življenja

Primerov sklicevanja na nacizem je v trenutni razpravi ogromno. Andrej Žitnik na istem Janševem propagandnem mediju zapiše: »Evtanazija je kult smrti, ki zanika svetost življenja. Nemški nacistični sistem je bil dober prikaz tega, kaj se zgodi, ko družba zavrže koncept svetosti življenja.«

Kadar se v stranki SDS utrudijo z navajanjem zlonamernih analogij, se radi zatekajo k navidezno pozitivnejši ideologiji »svetosti življenja«, katere branik da so: »V Slovenski demokratski stranki vedno smo in vedno bomo zagovarjali svetost življenja, čemur sledi tudi slovenska Ustava, ki govori o nedotakljivosti človekovega življenja.«

Še več, v duhu mobilizacije krščansko usmerjenih volivcev predlog zakona označujejo za provokacijo: »Evtanaziji v Slovenski demokratski stranki nasprotujemo, smo pa vedno pripravljeni na pogovor o svetosti in nedotakljivosti človekovega življenja. Dejstvo, da je bila pobuda v Državni zbor vložena v času pred veliko nočjo, ko kristjani slavimo Kristusovo vstajenje in večno življenje, pa ocenjujemo kot nespoštljivo in arogantno.«

Dovolj groteskno pogovor o svetosti življenja ne dopušča prostora za dialog: človekovo življenje je pač nedotakljivo in sveto ob začetku in koncu življenja, kar je postavljeno kot teološki aksiom, ki mu lahko samo sledimo, oporekati ne moremo. Zato sta splav in evtanazija aksiomatsko prepovedana, zmaga nasprotnikov pa zagotovljena.

Kultura smrti

Temu soroden je tudi sposojeni Janšev koncept kulture smrti, ki jo seveda sejejo politični sovražniki, namesto da bi gojili kulturo življenja. Kajpak je asociacija na ljubitelje smrti povezana s predlagatelji evtanazije, pri čemer znova zaznamo značilno propagandno dihotomijo drugačenja (othering): mi smo skrbniki življenja, vi ste nevarni prinašalci smrti. Mi smo heroji življenja, vi ste rablji smrti.

Tovrstne dihotomije so hitro razumljive javnostim, saj je etiketiranje političnih nasprotnikov z demoničnimi ljubitelji Hitlerja in programov za iztrebljanje dokaj preprosta psihološka operacija. Svojega zvestega posnemovalca je prvak SDS našel v dr. Milanu Kreku, razvpitem šefu NIJZ v času pandemije: »Namesto da bi se slovenska družba borila za življenje, za pravico do življenja in izboljšanje življenjskega statusa, se obstoječi politični režim bori za pravico do predčasne smrti. Namesto o kulturi življenja se pogovarjamo o kulturi smrti – evtanaziji.«

Neverjetno, česa vse je sposoben Krek, očitno bolje zverziran v papagajski ideološki retoriki kot v skrbi za javno zdravstvo. Prihodnji Nacionalni inštitut za kulturo življenja verjetno že ima kandidata za direktorja! Toda turobna ironija se skriva v tem, da so njegove bojazni prazne – res čisto nič ne kaže, da bi pri Robertu Golobu in Tanji Fajon sprejemali zloglasno kulturo smrti, ki jo prinaša zakon.

Sklep

Nesmiselne in zlonamerne primerjave s programom nacističnega liderja imajo v propagandni shemi desnice in RKC močan čustveni naboj. Bati se je, da vplivajo tudi na strankarsko vzdušje v koaliciji, saj zaenkrat nismo zaznali posebne želje ali volje po njihovem zavračanju.

Omenjene redukcije »ad Hitlerum« smemo zagotovo šteti za oblike grobe argumentacijske zlorabe in služijo zavajanju, osebni in kolektivni diskreditaciji, kjer ni videti prav nobene volje, da bi se ji upirali. Tudi to dejstvo prispeva k temu, da so nasprotniki zakona trenutno zelo glasni in zmagovalno razpoloženi.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**