S kisom nad oblake / Teorije zarot v času neviht, poplav in toče

Sezona anticepilskih teorij zarote se je sredi letošnjega nevihtnega poletja morala umakniti drugim in pokazala, da obstaja bogat imaginarij, s katerim verniki vanje hranijo svojo bujno domišljijo

»Grozljivo velike krogle toče, polne strupov včeraj v Italiji – nesli v laboratorij, analiza pokazala, da je v resnici sestavljeja iz aluminija, barija in stroncija, za zdravje zelo nevarnih elementov, kjer bi morala biti samo voda in nič drugega. Neizpodbiten dokaz, da to ni naraven led.« Sezona anticepilskih teorij zarote se je sredi letošnjega nevihtnega poletja morala umakniti drugim in pokazala, da obstaja bogat imaginarij, s katerim verniki vanje hranijo svojo bujno domišljijo. 

Če ne bi obstaja družbena omrežja, za njihov obseg in viralno uspešnost ne bi dovolj dobro vedeli. Muhasto dogajanje v atmosferi zadnjih mesecev v delu Evrope in pri nas kar ne neha streči z ujmami, hudourniki, poplavami, točo, vetrolomi in drugimi vremenskimi katastrofami, kar je spravilo v zadrego že same znanstvenike, ki ga s svojimi vremenski modeli več ne znajo predvideti. Če vsega ne znajo napovedati oni, kako bi navadni ljudje?

Morda ne bi smeli biti preveč presenečeni v naši nejeveri, ko so številni doma zadnje mesece začeli znova kuhati kis, da bi se, kakor pred skrivnostnimi uroki, ubranili neviht in ujm. Facebook in druge forume so nato uporabili kot priročen medij, v katerem izmenjujejo svoje izkušnje glede končnega uspeha. Smo stopili v temačni srednji vek in bodo začeli med molitvami uporabljati čarobne rituale in uroke, ker sem jim vremenski procesi v svetu vedno bolj kažejo kot nedojemljiva nadnaravna praksa? Kaj nam zgrešena epistemologija, ki ji sledijo bizarna početja, pove o naši trenutni družbeni stvarnosti?

Kuhanje kisa

Pestro klimatsko dogajanje in neobvladljive podnebne spremembe so hitro pogrele že malce zlizane teorije zarot o kemičnih repkih (chemtrails) in geoinženiringu, v katerih se predpostavlja, da neznani akterji s pomočjo različnih kemičnih in fizikalnih agensov kontrolirajo vreme in s tem načrtovano vplivajo na našo usodo. Ena od uporabnic Facebooka se je hudovala:

»Resno! A bi naštimal kis? A bi Grabovojeve nize ponavljal? A bi si postavli orgonske tope? Ne samo jamrat in slike objavljat! NEKAJ VENDAR NAREDITE!!!!! UBILI NAS BODO, ČE SE NE ZDRUŽIMO IN VSI NE DELAMO. Jaz grem danes delat dva orgonska topova in potem da vidimo prasce, koliko mi bodo poškodovali moj samostan pa moje vrtove. Pizdarija.«

Kako naj bi s kisom ali orgonskimi topovi nevtralizirati oblake na višini nekaj deset tisoč metrov in po kakšnih zakonitostih zavreta ocetna kislina na domačih štedilnikih vpliva na njihov ustroj, nikomur ni čisto razumljivo, si pa roke najbrž manejo v bližnjih štacunah in povsod, kjer kis prodajajo. Nenavadna receptura se je udomačila in skrivnost uspeha je najbrž v gospodinjski preprostosti: vsakič ga je potrebno izparevati v zrak določeno količino in potem čudežno izginejo nevarne kemične sledi, nebo pa je s tem očiščeno.

Tudi slovenski uporabniki socialnih omrežij poročajo o gromozanskih količinah kisa, do nekaj litrov na dan, pomešanih z vodo in nato na različne načine razpršenih v ozračje. Znašli smo se v skušnjavi ugotovitve, da se je nekomu skisalo, s čimer je ta fraza pridobila nekaj dodatnega smisla.

Zgrešena epistemologija

Konspiraciste bi morali metodološko ločiti od klasičnih zanikovalcev podnebnih sprememb, ki te preprosto tajijo in potem nujno ne stopijo še korak naprej v katerega od imaginarijev obskurnih razlag. Teorije zarot kot zgrešena epistemologija današnjega sveta rade močno zacvetijo v trenutkih, ko se hkrati vzpostavita naslednja dva psihološka momenta.

Prvi je potreba po razlagi dogajanja vpričo občutkov nemoči ob spremljanju nenadzorovanih dogodkov, še zlasti v izrednih razmerah, za katere se zdijo obstoječa znanstvena pojasnila pomanjkljiva ali težko razumljiva. Potreba se ojača, ko so učinki dogajanja dramatično škodljivi in človeku nevarni, zraven pa še povzročajo materialno škodo.

Drugi je čustveno stanje strahu in negotovosti, zaradi česar določena teorija zarote ali celo bizarna rešitev, ki jo ta ponuja, daje lažen občutek zaščite in varnosti ob sicer škodljivih pojavih. V času filtriranja informacij, mnenjskih mehurčkov in zmagoslavja socialnih omrežij nad klasičnimi, v trenutku, ko se eksplozivno širijo nepreverjene in zgrešene podatke, algoritmi omrežij pa spretno odbirajo tisto, kar želimo videti ali slišati, se kognitivna pristranost vernikov samo še dodatno krepi. Povedano drugače: ker ti raje slišijo samo njim ljubo razlago, četudi napačno, tiste pravilne z večjo lahkoto in energičnostjo zavračajo.

Iskanje identitete

Končno omogočajo omrežja in splet še lažjo identifikacijo z različnimi istomislečimi družbenimi skupinami, v njih pa nato konspiracisti hitro najdejo mentalno zatočišče za bizarna prepričanja in vrednostne sisteme. S tem krepijo svojo identiteto in ustvarjajo nove skupnosti po lastni meri, ne posebej majhne, in v katerih se zazdi, da so njihove znanosti alternativne razlage nenadoma videti veljavne in smiselne.

Socialna omrežja jim zlahka omogočijo občutek pripadnosti kolektivu enakomislečih in v njih racionalizirajo sicer nerazumna prepričanja, navade in ravnanja. Mnenjski mehurčki hkrati odigrajo vlogo njihovega potrjevanja in zavračanja znanstvenih pojasnil, zaradi česar ta postanejo moteča in nevarna – v resnici celo nekaj, za kar čutijo, da morajo odločno zavrniti. Znanost nato nenadoma postane sovražnik.

Konspiracizem se velikokrat zliva v družbeno paranojo, oba pa imata bolj globoke družbene vzroke. V pogosto citirani razlagi Fredrica Jamesona je »zarota kognitivno mapiranje malega človeka v postmoderni dobi; je degradirana podoba celotne logike poznega kapitalizma, obupen poskus predstavitve današnjega sistema«.

Zadnje pribežališče

Najbrž ta definicija ne deluje najbolje, ko spregovorimo o teorijah zarot, ki jih proizvajajo naravni procesi in podnebne spremembe, a si jih še vedno moramo predstavljati kot način osmislitve dogajanja v svetu in iskanja kognitivne opore. Opuščanje prezapletenih znanstvenih razlag tam, kjer je lažje na vrt privleči poln škaf z ocetno kislino, moramo razumeti kot izraz stiske tistih, ki na sledi Hamletu nezavedno ugotavljajo, da je svet iztiril, sami pa ga ne zmorejo več urediti: »Svet je iz tira: o, prekletstvo in sram, da jaz sem rojen, naj ga uravnam!«.

Patrick O’Donnell v svoji knjigi »Latent Destinies: Cultural Paranoia« pronicljivo poimenuje paranojo za zadnjo epistemologijo v sodobni kulturi, ki neprestano spreobrača znanje oz. védenje v zgolj informacije, pa tudi za »zadnje pribežališče identitete« v času, ko slednja vedno bolj deluje kot imaginarni konstrukt. Vsi takšni in podobni opisi nakazujejo, da so konspiracizmi postali nepogrešljiv označevalec neke družbenomentalne diagnoze. Lahko se morda strinjamo, da so rabe pojma preohlapne, zgolj markacijske, vendar je dejstvo, da danes brez vpeljave konceptov teorije zarote in družbene paranoje kot interpretacijskih modelov ni mogoče pojasniti vrste družbenih fenomenov.

Strah in družbena stiska

Ves čas smo v veliki skušnjavi, da bi se uporabnikom kisa samo smejali. In ta je velika: mi racionalni, oni ne. Mi pametni, oni nori. Pravilna drža je drugačna, analizirati moramo občutke nemoči, strahu, pomanjkanja zaupanja v znanost, medije in oblast, ki slepo vodijo frenetične teoretike zarot. Poskušajmo dojeti njihove vzpostavljene mehanizme obvladovanja negotovosti v času izgubljenega boja proti apokaliptičnim podnebnim spremembam, ki jih spremljajo poskusi racionalizacije.

Če jih želimo prepričati v nesmiselnost zalivanja neba s kisom, se moramo posvetiti razumevanju vzrokov za širjenje teorij zarot in opustiti obsojanje ali norčevanje. Biti prizanesljivi in opazovati družbene stiske ljudi, a tudi omejevati njihova prepričanja, ko ta postanejo nesprejemljiva. Težavna naloga, sploh zato, ker brž ugotovimo, da argumentacija in dialog že tradicionalno nista preveč uspešni sredstvi v razpravi.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**