Diverzifikacija virov energije s figo v žepu

Širitev deleža obnovljivih virov energije v Sloveniji se odvija s figo v žepu. Ne moremo sicer zanikati, da je določena stopnja truda že vložena v širitev izkoriščanja vetrne in sončne energije, toda ta je le minimalna in še daleč od svojega potenciala. Podpora izkoriščanju potenciala celotnega nabora obnovljivih virov energije je v prvi prestavi in bojim se, da dlje kot do druge prestave ne bo prišla. Zakaj? Podpora drugemu bloku jedrske elektrarne je tretjo prestavo dosegla že pred leti in pripravlja se na prestavitev v četrto, ki bo odvzela vso pozornost drugim energetskim opcijam.

Podpora gradnji drugega bloka jedrske elektrarne bi nam morala biti vzorčni primer, kako se spoprijeti najprej s temeljito analizo nabora razpoložljivih možnosti in nato z izbiro najboljše energetske prihodnosti za Slovenijo. Nezadostno je opravljena že prva naloga – temeljito ni ne analizirana ne predstavljena alternativa energetskih rešitev drugemu bloku jedrske energije. Razlog? Ker ne mislimo resno oziroma smo resni zgolj pri podpori drugemu bloku jedrske elektrarne. In to jasno nakazujeta tudi zadnji dve dejanji te vlade.

V javni obravnavi je Resolucija o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji. Ta bi morala v svojem besedilu naslavljati to, kar njen naslov predstavlja. Toda bralcu ni treba niti brati med vrsticami, saj je že iz površnega preleta resolucije razvidno, da je že vse dogovorjeno, da so in bodo kakršnekoli razprave o alternativah drugemu bloku zgolj in le še farsa. Tako med drugim 6. člen jasno govori o izgradnji novega bloka jedrske elektrarne, 7. člen o zavezujočem okvirju za dolgoročno rabo jedrske energije, ne da bi se predvidelo, da državljani lahko na referendumu to opcijo zavrnemo, 10. člen o namišljeni, široki podpori javnosti ter hkrati predvideva, da lahko pri prenovi nacionalnega jedrskega programa strokovno sodelujejo malo da ne kar učenci, ki se še učijo poštevanke, saj med deležnike vključuje tudi inštitucije šolskega sistema, se v 11. členu opredeljuje do širitve jedrskih kapacitet, v 16. členu ponovno predvideva, da v javnosti prevladuje zaupanje za širitev jedrskega programa, se v 21. členu opira na umetno ustvarjeno definicijo, da bo Slovenija energetsko neodvisna, čeprav se gorivne elemente uvaža, ter v 27. členu predvidi jedrske novogradnje tudi za namen pridobivanja vodika, kar je ekonomsko povsem neupravičeno, saj je njegovo pridobivanje smiselno le pri izkoriščanju neporabljene energije, pridobljene iz obnovljivih virov energije.

Če je morda kateri izmed bralcev še vedno optimističen in dvomi, da se vodilna politična in jedrska srenja ni že dokončno odločila, kakšna bo naša energetska prihodnost, naj opozorim, da se je Slovenija te dni pridružila Deklaraciji COP28 predsedstva o potrojitvi zmogljivosti jedrske energije, s katero se je zavezala, da bo glede na leto 2020 do leta 2050 potrojila jedrske zmogljivosti. Preprosta matematika pove, da to pomeni širitev na več kot 2000 MW jedrske energije, kar ne pušča prostora za diverzifikacijo virov energije. Izkoriščanje celotnega potenciala obnovljivih virov energije z manjšimi, nekaj sto megavatnimi elektrarnami, ki bi se v prostor umeščale hitreje in ceneje, ni prioriteta. Jasno, da ne. Pri tej izbiri se v ozadju ne morejo sklepati tako velike obljube, kot se lahko sklepajo s projektom, ki bo verjetno stal vsaj dvajset milijard evrov.