Turkova džamija na Šmarni gori

Kako racionalizirati islamofobijo

Zakaj je sovražni govor izpod peresa dr. Žige Turka vedno znova pomembno obravnavati? Saj vendar ni edini, ki ga vztrajno širi? Zato, ker pri njem naletimo na nekakšno reflektirano sovraštvo – avtor se običajno, za razliko od številnih, malce trudi racionalizirati svoje misli, kakor koli mu potem mu vedno znova spodleti. Končno ustvarja vtis javnega intelektualca, ki ima vpliv na politične odločitve in oblikuje široko javno mnenje s svojimi pogledi; s svojim koketiranjem s politiko ga ob izdatni podpori medijev tudi ima.

Turka je zmotil pogovor z dr. Alešem Črničem na TV Slovenija in mimogrede je pokomentiral njegove izjave o konstrukcijah strahu pred muslimani, celo o kulturi strahu, na katero se opira psihopolitika desničarskega populizma. Najbrž ga je ravno slednje še dodatno spodbudilo k nasprotovanju, kar poznamo iz njegovih preteklih reakcij – v resnici je Turk blizu profilu, za katerega verjame, da ga mora braniti. Še več, običajno se hitro čuti poklicanega, da desničarski populizem intelektualno osmišlja, zato njegovo navdušenje nad Jordanom Petersonom ni presenetljivo.

Evropa kot kalifat

Tokrat je v spontani reakciji na intervju s Črničem na omrežju X zapisal: »Če se naši predniki ne bi bali muslimanov, bi bila Evropa kalifat, na Šmarni gori pa džamija.«

Ker so te vrste domislice vedno znova hvaležen material za argumentacijsko analizo, skoraj že na ravni šolske uporabnosti, se ponovno vprašajmo, kako uspešna je njegova razlaga in tudi, v kakšni funkciji je bila podana. Ravno na ta dodatni ozir »funkcionalnosti« se mi zdi vredno posebej opozoriti.

Da je namera racionalizirati strah oziroma kulturo strahu pred muslimani, je takoj razvidno. Turk nam skuša dopovedati, da je strah pred Turki več kot upravičen – pustimo ob tem Freuda povsem ob strani.

Perfidna racionalizacija, da bi Evropa postala kalifat, če se naši predniki ne bi borili proti muslimanom, več kot jasno podpira islamofobijo in ksenofobijo v kontekstu aktualnega migrantskega dogajanja. Ksenofoben je tak diskurz zato, ker posplošuje na podlagi stereotipa o potencialni grožnji Evropi ob domnevi, da je islam agresivna religija prišlekov, ki nas bodo znova zavojevali. Ker njegove vernike neupravičeno riše kot nevarnost in s tem spodbuja k sovraštvu, se je tokrat sovražni govor skril za nekakšen »zgodovinski« argument. Ampak ta spet ni veliko vreden, saj manipulira z zgodovinskimi dejstvi.

Manipulacija z zgodovino

Begunci in migranti nas ne ogrožajo na način teritorialnih teženj kakšnega Osmanskega cesarstva. V tem smislu se Turk zateka k prevari »napačnega vzroka« – da bi se morali bati novih turških vpadov, je zgolj asociacijski fear-mongering, ker muslimani v Evropo danes pač ne prihajajo s takšnim namenom. Ksenofobni upor proti muslimanom tudi ni bil pravi razlog za preživetje krščanstva in vzpostavitev evropske kulture – vzroki so drugačni.

Pač pa Turk z obujanjem asociacij na kalifat in džamije premišljeno igra na strune razpihovanja sovraštva. Pokojni dr. Aleš Debeljak je pred leti ugotavljal, kakšno zastrašujočo vlogo je prevzel Turek v kolektivni fantaziji Slovencev: »Etnična oznaka ,Turek‘ v slovenskih kolektivnih predstavah ni nič drugega kot metaforični povzetek predsodkov do tiste vere, pred katero se je v strahu stiskalo srce vsej srednjeveški Evropi: islam!«

Tovrsten resentiment vojaškega ogrožanja Evrope je v imenu zaščite in obrambe tudi slovenske kulture postal privlačna osnova za avtorjevo zbujanje strahu. In ravno religiolog Črnič, na katerega se je spravil komentator, slikovito oriše kolektivno histerijo takole: »Spomini na turške vpade, pred katerimi so se naši predniki opozarjali s kresovi, da bi se lahko še pravočasno umaknili v obzidana cerkvena zavetja – tabore, vse do danes ostajajo živi tudi v slovenski kulturi. Ne le v ljudskih pesmih o devicah, ugrabljenih za hareme, temveč tudi v osnovnošolskih učbenikih, v katerih se še male glavice seznanijo z Župančičevim Turkom (s fesom, krivo sabljo in bradavico na nosu) in Levstikovim Martinom Krpanom (ki pred zlobnim Brdavsom reši cesarski Dunaj), le malo večje pa z Jurčičevim slovenskim janičarjem Jurijem Kozjakom in Sketovo povestjo iz turških časov, Miklovo Zalo. Kurikularno seznanjanje s tem nedvomno burnim obdobjem slovenske zgodovine samo po sebi seveda ne bi bilo problematično, če ne bi v odsotnosti dodatnih kontekstualnih refleksij predvsem nekritično obnavljalo starih stereotipov o barbarsko brezbožnem, neusmiljeno krutem Turku, ki brezvestno ogroža krščanski svet.«

Ironija in grožnja v nas

Ni posebej šibka ironija, če nas Turk ščiti pred džamijo na Šmarni gori, in to leta 2024. Že videno: kakor da ima avtor ambicijo delovanja na obrambni liniji predzidja krščanstva (antemurale christianitatis), če uporabim izraz, s katerim so v 15. stoletju in dalje opisali predvsem hrvaške dežele, za katere so verjeli, da so obrambni pas zahodnega krščanstva proti nekrščanskim ljudstvom Vzhoda, sploh pred širitvijo Osmanskega cesarstva.

Na psihološki metaravni bi lahko z Debeljakovo pomočjo izpeljali moralno poanto: nihče nas ne ogroža bolj kot Turek v nas.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**