Gostilna Dvor Jezeršek, Zgornji Brnik

Gostilna Dvor Jezeršek
Zgornji Brnik 63 4207 Cerklje na Gorenjskem
T: 04 25 29 400
Odprto: vsak dan, razen ob nedeljah in praznikih, od 12.00 do 22.00

Fajn:
zastavljen slovenocentrični koncept
domači sokovi
kruh, predjedi & železni repertoar

Ne tako fajn:
površnost pri (marsi)kakšnem krožniku
blago zavajajoča poimenovanja jedi

Šnelkurz slovenskega vonja in okusa za naše drage goste iz tujine in odtujene domorodce stane približno 30 evrov na osebo.

Da je Slovenija na zemljevidu videti kot kura v lahnem drncu (ali, če hočeš, v paničnem begu), povedo že osnovnošolcem, domnevam, da že v prvi triadi. Kako se Slovenija čuti, vedo avtorji promocijskega slogana slovenske turistične ponudbe. Ker pa so v Konzumu najpomembnejše okušalne brbončice, je temeljno vprašanje, ali ima ta naša domovinska kura sploh okus in če ga ima, kakšen je. Domnevali smo, da bi se odgovor lahko skrival v ekstenzivnem, skorajda obletališkem kompleksu, katerega kompletno ime se glasi Kulinarično središče Okusiti Slovenijo - Dvor Jezeršek. Tehnično gledano smo iz celotnega središča v preverko vzeli gostilno, ki naj bi - tako spletni opis - ponujala tradicionalne slovenske jedi naših babic na sodoben in prefinjen način.

No, seveda je vsem jasno, da je besedna zveza »jedi naših babic« čisto pri vrhu lestvice najbolj prozornih marketinških trikov, ki pa jim jedci radi nasedemo, zato - ko se navdušimo nad res široko ponudbo res domačih sokov - najprej opravimo z babiškimi jedmi via Jezeršek: beli kruhki s praženo čebulo so špica, še posebej, ko jih premažeš z zaseko ali s hrustljavo skuto z bučnim oljem in s semeni. Goveja juha ne zbudi kakšnih globokih sentimentov, z ocvirki pražen krompir v kombinaciji s sočnimi in hrustljavo pohanimi piščančjimi bedrci brez kosti (ki - pomagajte mi najti kakšno finto v tem - na jedilnem listu nosijo ime »leteči žganci«) pa zlahka osvoji naslov Kralj otroških src. Če babiški oddelek zaključimo z rahlim, kot se šika, šmornom in priloženo mu izjemno, kremasto in aromatično jabolčno čežano, lahko povzamemo, da se babicam ob obisku svetle in sodobno opremljene obedovalnice ne bi kolcalo po domačem šporhetu.

Kaj pa dedki? Zmagovalna - letos je to Arvajeva - kranjska klobasa s tradicionalne tekme, uprizarjane prav pri Jezerških, v spremstvu sveže naribanega hrena in gorčice je zalogaj, ki ga zlahka priporočimo omastitve željnim očanskim mustačam. Seniorske sive glave kanijo - ko z njega odstranijo jato slanih filetov in goščavo kaper - prikimati tudi ob na hitro zmešanem tatarskem bifteku in dejansko zeliščni Vodnikovi zeliščni juhi, konfekcijske rezine dimljenih račjih prsi pa iz sivega povprečja potegneta nad- (brusnična marmelada z gorčičnimi semeni) in podlaga (tanke rezine kakija). A ta jed je že bolj iz »sodobnega in prefinjenega načina«, ki cilja na generacijo v najboljših letih in ki se potem še kar ponesrečeno nadaljuje z višnjevim ohrovtom z gosjimi jetri. Krožnik ima dve težavi - semantično in kulinarično. Prva je v tem, da pridevnik višnjev ne pomeni dodatka višenj, ampak barvo, ki naj bi jo ohrovtu dodala rdeča čebula. Druga pa se skriva v obilju maslene, gosje in mandljeve maščobe, ki je sam ohrovt pač ne more uravnotežiti. Na krožniku s pečenim gosjim bedrom, fižolovim štrukljem in bloško trojko, gosto prikuho iz skupaj kuhanega krompirja, kolerabe in fižola, je v daleč najboljši formi slednja, gos in štrukelj pa sta, drugače od res dobrih in v nulo pečenih rezin goveje pljučne z jurčki, že videla sočnejše čase. Pri sladicah spet naletimo na ime, ki potrebuje razlago: čokoladno srce nam opišejo kot »en tak mafin«, na koncu pa se izkaže, da gre za sufle. Ampak tistemu, ki bo naročil kostanjevo strjenko z izjemnim domačim vaniljevim sladoledom in hrustljavim piškotkom, bo za vse to malo mar, saj bo v sedmih nebesih.

In kako je torej, smo okusili Slovenijo? V bistvu ja in okus je tak, kot je država v resnici: načeloma okej, ampak nič ne bi bilo narobe, če bi jo doteral kdo, ki ne bi hodil samo na šiht, ampak bi mu za stvari bilo v resnici mar.